Blue Header Kult Grete Thunberg

Atlantic Council

Objavljeno dne: 07/07/2022
Zadnja posodobitev: 20/09/2023
Avtor: Sebastjan Starec

Uvod

Atlantic Council je nastal leta 1961, za časa hladne vojne, kot super elitni forum za mednarodne politične, poslovne in intelektualne voditelje iz držav članic zveze NATO. Nastane v duhu Evro-ameriške kooperacije in v času, ko se je zdelo, da se zahodna zavezdništva drobijo, hkrati pa kot odziv na hitrejšo integracijo in možno agresijo Sovjetske zveze. Atlantic Council je izredno vplivni neoliberalni, globalistični, militaristični, pro-migrantski in ”okoljevarstveni” think tank, ki je tesno povezan z vojaškim omrežjem in s CIA, ter tako predstavlja center t.i. vojaško-industrijskega kompleksa, kjer so v vodstvu tudi pomembni predstavniki iz elitnih medijev. Financerji od Atlantic Council prihajajo v glavnem s strani korporacij, ki so temelj liberalnega establišmenta, hkrati pa te iste korporacije financirajo ideologijo ”liberalne CIA”. Pomembni financerji od Atlantic Council so tudi najpomembnejše fundacije iz omrežja ”liberalne CIA”, kot tudi nekatere iz ”konservativne CIA”.

Leta 1995, 34 let po svojem nastanku, je bil Atlantic Council, kljub svojemu izredni vplivu na ameriško zunanjo politiko, za večino ljudi popolnoma neznana organizacija –

»Few people outside the Washington Beltway know about the work of ACUS in part because its directors have been generally satisfied to act behind the scenes, promoting their ideas and not their institution1Prof. Melvin Small, The Atlantic Council–The Early Years, 1998, str. 3.

Atlantic Council je tesno povezan s Council on Foreign Relations, Trilateral Commission, skupino Bilderberg, State Departmentom, Pentagonom, CIA in zvezo NATO, in je pomemben organ, ki varuje bogastvo in interese super elite.

»While scholars, journalists, and pamphleteers have written widely about the Council on Foreign Relations (CFR) and the Trilateral Commission and their alleged pernicious influence on American foreign policy, no one has ever studied the Atlantic Council (ACUS), despite the fact that many extremely influential Americans have belonged to all three organizations. In fact, George S. Franklin, Jr., executive director of CFR from 1953 to 1971, served as the first secretary of ACUS and later as secretary of the Trilateral Commission.«2https://www.atlanticcouncil.org/content-series/the-atlantic-council-at-60/what-the-atlantic-council-was-like-in-its-early-years/; dostop 8.4.2023

»The Global Power Elite are well aware of their existence as a very small wealthy 1 percent minority in a vast sea of impoverished humanity. The Atlantic Council, for example, serves as a nonprofit, nongovernmental policymaking group to protect the security of concentrated wealth, a goal often described as part of our national “vital interests.” We identify the 35 key Global Power Elite individuals on the executive committee of the Atlantic Council. These people are the essential protectors of concentrated global capital. The Pentagon, NATO, and intelligence agencies pay close attention to their recommendations and research reports.«3Peter Philips, Giants – The Global Power Elite, 2018. Sevent Stories Press, str. 14-15.

Super elitni predstavniki iz Atlantic Council imajo pomembno vlogo pri ohranjanju globalnega primata, saj delujejo kot svetovalci za  vojno posredovanje ameriške vojske po svetu in širjenje zveze NATO.

»The power elite civilian-based Atlantic Council is the primary advisory planning nonprofit group that sets the parameters of US–NATO operational expectations and global security priorities. … While NATO’s intrusions outside of Europe are justified as peacekeeping humaniarian missions, it has become clear that the Global Power Elite uses NATO and the US military empire for its worldwide security. This is part of an expanding strategy of US military domination around the world, whereby the US/ NATO military empire, advised by the power elite’s Atlantic Council, operates in service to the Transnational Corporate Class for the protection of international capital everywhere in the world. … Global capital management and the protection of concentrated capital investment practices are a top priority for the Atlantic Council4Ibid, str. 186-192.

Nastajanje od Atlantic Council

» … Atlantic Council, was the successor group to the Atlantic Union Committee, which had been established to call for an Atlantic Citizens’ Convention5Prof. Melvin Small, The Atlantic Council–The Early Years, 1998, str. 8

Atlantic Council je nadaljevanje od Atlantic Union Committee. Podobno kot Pilgrims Society, Round Table Group, Royal Institute for International Affairs, Concil on Foreign Relations ali skupina Bilderbeg, ima tudi Atlantic Council svoj izvor v ideologiji anglo-ameriškega imperializma, ki se je začel pri Cecilu Rhodesu in vplivnih ljudeh okoli njega. Atlantic Union je bilo prvotno najbolj pogosto ime za predlog, ki ga je leta 1939 razvil novinar Clarence Streit, da bi združili vodilne demokratične narode v federalno unijo, tako kot se je trinajst držav leta 1789 združilo pod ameriško ustavo.

Atlantic Union ima tako svoj izvor v Cecilu Rhodesu in njegovi zapuščini preko Rhodes Trust. Tudi Clarence Streit je bil Rhodes Scholar in je bil pomemben propagandist anglo-ameriškega imperializma, ter imel pomembno vlogo v svetovnem federalističnem gibanju. Streit se je rodil leta 1896 in se bojeval v prvi svetovni vojni, kjer je služil v obveščevalni enoti v Franciji, ter pomagal ameriški delegaciji na konferenci v Versaillesu. Anglo-ameriška delegacija je zastopala interese liberalnega establišmenta. Leta 1920 je študiral kot Rhodes Scholar na Oxfordu, kmalu za tem pa je postal zunanji dopisnik za New York Times v Parizu.

Po uradni zgodbi je leta 1929 pokrival zasedanja od League of Nations, kjer je videl njeno počasno razgradnjo in propad. S to izkušnjo in pa z vzponom totalitarizmov v Evropi, je  izoblikoval prepričanje, da je najboljše upanje za človeštvo zvezna unija demokracij, oblikovana po ameriškem federalizmu. To ga je vodilo k pisanju knjige Unite Now!,  v kateri zagovarja politično integracijo demokratičnih držav Zahodne Evrope, vključno z njihovimi kolonijami in ostalih angleško govorečih držav tistega časa, kot so ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in Južna Afrika. Knjiga je izšla leta 1939, malo pred izbruhom vojne. Kmalu za tem je Streit, da bi promoviral svojo vizijo, leta 1939 ustanovil Federal Union, Inc., ki se je prvotno imenovala Inter-Democracy Federal Unionists. Streita so pri tej ideji podpirali tudi super elitni John Foster Dulles, vrhovni sodnik Owen Roberts in notranji minister Harold L. Ickes. Ideje od Federal Union so kmalu za tem dobile pospešek, ko je Roberts leta 1949 postal ustanovni predsedujoči od Atlantic Union Committee (AUC), kateri je pritiskal na kongres, da se posveti federaciji demokracij. Streit pa je tudi postal član uprave od AUC, katero so sestavljali še sekretar za vojno Robert Patterson (član od CFR), državni pod-sekretar William L. Clayton (član od CFR) in Elmo Roper (član od CFR) iz Roper Polls. AUC, ki je bil politična akcijska skupina, je imel zelo pomembno vlogo za nastanek zveze NATO. Federal Union se je leta 1985 preimenovala v Association to Unite the Democracies (AUD).

Tukaj bi avtor izpostavil še, da je bil vrhovni sodnik Owen Roberts tudi predsedujoč upravi od Ford Foundation (CIA) for the Advancement of Education, ter bil v obdobju od 1947 – 1948 podpornik od United Negro College Fund, ki je tesno povezan z liberalnim establišmentom.6https://www.mmwr.com/about-montgomery-mccracken/our-history/owen-j-roberts/

Lord Lothian

Streitovo delo Unite Now! je takoj po izidu pozdravila z odprtimi rokami tudi skrivna Round Table Group. Lord Lothian, ki je bil tedaj upravitelj od Rhodes Trust, je hvalil Streita, nekdanjega Rhodes Scholarja, ter primerjal njegovo delo z American Federalist Papers in z The Wealth of Nations od Adama Smitha. Streit, ki se je leta 1939 srečal z Lordom Lothianom, malo pred tem še pomembnim občudovalcem Hitlerja, se je z Lothianom v naslednjih letih še večkrat srečal. Lord Lothian in že omenjeni Lionel Curtis, oba člana skrivne Round Table Group, sta verjetno najpomembnejša zagovornika evropske integracije v Veliki Britaniji, tudi preko Chatham House. Oba tudi tesno povezana s Pilgrims Society in pomembna podpornika nacizma.

Streitova hči Jeanette Streit se leta 1956 poroči s super elitnim bankirjem Felixom Rohatynom. Rohatyan, ki je bil tesen Rockefellerjev zaveznik, je bil vpliven bankir od banke Lazard Frères, bil član od CFR in upravitelj od Center for Strategic and International Studies.

Frank Aydelotte

Streita je Lothian spoznal preko Franka Aydelotteja, ki je bil predsednik od Swarthmore College, od 1921 – 1940. Aydelotte, ki se je rodil leta 1880, je bil tudi eden od prvih Rhodes Scholarjev, ter bil tudi ameriški sekretar od Rhodes Trust od 1918-1952, kjer je nadziral ameriški program za Rhodes Scholarship. Leta 1938 je Aydelotte postal član od Council on Foreign Relations, leta 1940 pa postane vodja od Institute of Advanced Study na Princeton University, kjer je ostane do leta 1947. Aydelotte je tudi ustanovni upravitelj inštituta leta 1930. Tudi ostali upravitelji od inštituta, ki je sicer pomembna židovska utrdba, so tesno povezani z Rockefellerjevimi, Morganovimi in Carnegiejevimi interesi, vključno z ustanoviteljem inštituta Abrahamom Flexnerjem. Aydelotte je bil še član od Anglo-American Committee of Inquiry, katera je priporočila Britancem, da omogoči znatnemu številu Židov, da po drugi svetovni vojni emigrirajo v Palestino. V svojem dnevniku je zapisal –

»I left Washington pretty strongly anti-Zionist… But when you see at first hand what these Jews have done in Palestine… the greatest creative effort in the modern world. The Arabs are not equal to anything like it and would destroy all that the Jews have done… This we must not let them do.«https://en.wikipedia.org/wiki/Frank_Aydelotte

Za časa Kennedyjeve administracije leta 1961, so se nekdanji državni sekratar Dean Acheson, ki je v tem obdobju vodil Kennedyjevo NATO delovno skupino; Christian A. Herter, državni sekretar od 1959 – 1961 in predsedujoči od novoustanovljenega Atlantic Council; William C. Foster, vodja od American Committee for an Atlantic Institute; in Adolph Schmitt,  uradnik pri T. Mellon and Sons (Rockefellerjeva sfera), začeli pogovarjati, da bi združili te, ki so delali za atlantsko enotnost v eno organizacijo. Fosterjeva in Schmittova American Committee for an Atlantic Institute je nastala iz leta 1953 ustanovljene iniciative od Second International Study Conference on the Atlantic Community, ki je predlagala ustanovitev Atlantic Community Cultural Center. Različne skupine in konference od ”državljanov” in vladnih uradnikov in fundacij, je skozi petdeseta sledilo tej iniciativi, vse dokler ni junija leta 1959 NATO Parliamentarians Conference formalno odobrila ustanovitev ”neodvisnega” nevladnega Atlantic Institute, ki bo bil pokrovitelj strateško relevantnih študij glede ekonomije, političnih in ekonomskih povezav med zavezniškimi članicami, kot tudi na splošno v mednarodnem sistemu7Prof. Melvin Small, The Atlantic Council–The Early Years, 1998. Str. 6-7. Vzporedno s temi pogovori o združevanju različnih organizacij v eno, pa nastane tudi Atlantic Council.

Theodore Achiles

Pomembna oseba, ki je sodelovala na teh pogovorih je bil tudi Theodore Achilles, ki je leta 1957 postal član od CFR, leta 1960 pa je bil v Eisenhowerjevi administraciji imenovan za vodjo za pripravo posebne enote za  Bay of Pigs Invasion. Pred ustanovitvijo od Atlantic Council in Atlantic Institute, je bil Achilles tudi udeleženec od skupine Bilderberg leta 1960. Pred tem pa je bil Achilles pomemben igralec za  načrtovanje osnutka od North Atlantic Treaty, ki nastane leta 1949. Tudi kasneje je bil zelo pomemben za nadaljno integracijo zveze NATO, kot tudi za IMF. Leta 1950 je bil kot član State Departmenta, ameriški udeleženec od North Atlantic Council. Achilles je bil član še od super elitnega s CIA tesno povezanega Alibi Club, kot tudi član od super elitnega Brook Club, ki je tesno prepleten s Pilgrims Society, kot tudi z ostalimi super elitnimi klubi iz New Yorka. Achilles postane kasneje tudi pod-predsedujoči od Atlantic Council, ter guverner od Atlantic Council od 1969 – 1973.

Ker je Atlantic Institute nastal vzporedno z Atlantic Council, še na kratko o tem inštitutu.

Atlantic Institute for International Affairs je bil uradno odprt 1. januarja 1961, predsedujoč upravi pa je bil Paul van Zeeland, pomemben predstavnik evropske integracije in skupine Bilderberg. Nekaj mesecev kasneje pa je nekdanji ameriški ambasador pri UN Henry Cabot Lodge, član od Pilgrims Society, in ravno od leta 1961 član od CFR, postal generalni direktor od Atlantic Institute. Sam Atlantic Institute je tudi preko ostalega vodstva prav tako tesno prepleten s skupino Bilderberg, Council on Foreign Relations, Pilgrims Society in Trilateral Commission. Sam Atlantski inštitut pa je tudi sam sebega videl kot CFR za atlantsko skupnost. Ustanovni financer inštituta s petletno donacijo $250,000 (cca. $2,300,000 leta 2021), je bila Ford Foundation, ki deluje kot fasada od CIA. Predsedujoči od Ford Foundation pa je v tistem času ključni Rockefellerjev mož John J. McCloy. Ford Foundation ostane ključni ameriški financer še naprej, ko v obdobju od 1969 – 1973 donira $800,000 (cca. $5,700,000 leta 2021). Ford Foundation je pred tem financirala še ostale organizacije iz atlantske skupnosti, kot so to American Council on NATO, Atlantic Treaty Association in U.S. Committee for the Atlantic Congress. Leta 1978 so se vršili dogovori, da bi se Atlantic Institute združil z Rockefellerjevo Trilateral Commission, vendar do tega ni prišlo.

Obe Rockefellerjevi CIA fundaciji, Rockefeller Foundation in Ford Foundation, sta ključni financerki še ostalih transatlantskih organizacij na nižji ravni. Te organizacije na nižji ravni ne delujejo dolgo časa, ker jih Rockefellerjevo omrežje preneha financirati. Ključna država postane Nizozemska, katera je tudi ključna države skupine Bilderberg. Preko vseh teh povezav pa ponovno pridemo do Atlantic Union Committee od na začetku omenjenega Clarencea Streita –

»[Frans] Alting von Geusau [družina Geusau je tesno povezana s katoliškim/CIA obveščevalnim omrežjem; bil Resident Scholar pri Rockefeller Center, Bellagio, 1973, 1999;  član od Opus Dei; častni predsedujoči od elitne bratovščine Minerva – Leiden University; udeleženec od Le Cercle, 1985; udeleženec pri ustanovitvi od Oxfam Novib ( Netherlands Organisation for International Assistance), katere ustanovitelj je Bilderberger princ Bernhard; pod-predsednik od European Cultural Foundation, 1984 – 1992] … had also studied under Henri Brugmans [opis spodaj] at the Europa College in Bruges,
following which, during 1959–60, he had worked closely with Ernst B. Haass [U.S. Army Military Intelligence Service, 1943 – 1946; bil direktor od UC Berkeley Institute for International Studies, 1969 – 1973; številne akademske raziskave o integraciji financirane s strani Rockefeller Foundation] at the University of California in Berkeley. Von Geusau names Brugmans among his most important intellectual influences, along with Leiden international law professor Frederick van Asbeck. … Geusau was convinced that there were serious deficiencies in the theory and practice of political studies in Western Europe, when compared to the “new experiments and adaptations in study programmes” in the USA. Coupled with this was his conviction that the Atlantic region, with its dense networks and layers of diplomatic, economic, financial, military and cultural interchange, required specific investigative attention. Having completed his PhD in 1962 on “European Organisations and the Foreign Relations of States,” he criticised how the study of International Relations in Europe was focused on problems related to European integration. As a result, “a systematic study of problems in their Atlantic context is therefore lacking”. Since “Atlantic problems” necessarily required an interdisciplinary approach involving “at least the faculties of law, economics, the social sciences, and the arts (including political and historical science)”, the best solution was to run such a set-up from an independent institute unburdened by faculty boundaries – a distinctly American-style solution.

The impetus for the Institute fell within a wider promotion of Atlantic studies in Western Europe that had been going on since the early 1960s. The Ford Foundation in particular, prominent in funding and expanding American Studies programmes via the American Council of Learned Societies [ključni financerji – Rockefeller Foundation; Ford Foundation; Carnegie Corporation of NY]8https://www.acls.org/funding/; dostop 8.4.2023 from 1960 onwards, had aimed to establish a series of institutes across the continent that could give “transatlanticism” a permanent foothold within European academia. Focusing on the main centres of power, the Ford did not back a similar institute in the Netherlands. Instead, local elites set about establishing such a location themselves. With Dutch security policy built entirely around a functioning Atlantic alliance, there was a strong feeling that “the Netherlands … offers the best political climate in Western Europe for establishing this institute.”

By the late 1960s, however, the motives were somewhat different than earlier in the decade. President Kennedy’s call for transatlantic interdependence and the Grand Design of ever-closer partnership between North America and Western Europe had set the tone for initiatives in the early 1960s, but this had been followed by a series of disappointments, not least the failure of the EEC to maintain momentum in the face of a resurgent nationalism and protectionism. … Alting von Geusau himself became the first director of a short-lived attempt to establish a Dutch “peace corps” in honour of its American progenitor’s worldview.

Yet the circumstances for attempting such a revival were not opportune, as illustrated by the Ford Foundation-funded Committee on Atlantic Studies (CAS). Established in 1964 jointly by the Atlantic Institute in Paris and the Atlantic Council in the USA under the leadership of Eugene Rostow [član od Council on Foreign Relations, 1955 – 1997; pod-predsedujoči od Atlantic Council; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1967; član od American Security Council; udeleženec od Committee on Future Dutch-American Relations – Jong Atlantisch Samenwerkings Orgaan Nederland (JASON)] at Yale, its goal was “to encourage teaching and research focused on the political, economic and social relationships of the nations in the Atlantic world”. This was the high point of the Ford Foundation’s support for Atlanticist initiatives, pushing the development of policy-relevant studies and new forms of governance for the transatlantic region, and the initial development of the CAS looked promising. In
1966 a European chapter was created and the first US-European conference was held at the Villa Serbelloni in September 1967, supported by the Rockefeller Foundation. Alting von Geusau joined the following year, becoming chair of the European section. A new charter was drafted that sought to strengthen inter-university cooperation and encourage the study of “our common civilization and its links and responsibilities to others”. … . But in 1969 the Ford Foundation, prepared to support the preparatory conferences but not the research agenda, withdrew its support on the grounds that it “continues to flounder about in search of a role”. …

The CAS episode illustrated how by the late 1960s it was difficult to obtain financial support for transatlantic-focused topics. The transformation of East-West and North–South relations were altering the context in which the transatlantic was being viewed, and new challenges (pollution, energy, environmental decline and health) were appearing. The Atlantic Institute would soon be discussing whether to change its name, and the Bilderberg meetings debated whether to admit Japanese members (they didn’t, which partly fuelled the formation of the Trilateral Commission). … The appointment of Ernst van der Beugel [udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1959 – 1998; guverner od Atlantic Institute for International Affairs, 1975 – 1979; guverner od Ditchley Foundation; upravitelj od Eisenhower Fellowships; častni predsedujoči bratovščine Minerva – Leiden University; upravitelj od Dutch Carnegie Foundation], the European Secretary of the Bilderberg meetings, as Professor in Atlantic Cooperation at Leiden University in 1966 was a bonus. Van der Beugel, a died-in-the-wool Atlanticist (in the sense of supporting US leadership of the Atlantic alliance), joined prominent Dutch Europeanists on the JFK [Institute]’s research board: Jean Monnet’s confident Max Kohnstamm [ustanovni član in ustanovni predsedujoči evropskemu poglavju od Trilateral Commission, 1973 – 1998; član izvršnega in svetovalnega odbora, ter skoraj redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1961 – 1998;  član ustanovne skupine in kratkotrajni član izvršnega odbora od Club of Rome; ustanovitelj od Euorpean Policy Centre, 1996; bil generalni sekretar od Action Committee for the United States of Europe; član od Action Committee for Europe / Comite d’Action pour l’Europe] (also a member of CAS), Jan Kymmell of the Ministry of Foreign Affairs and the former rector of the College de
l’Europe, Henri Brugmans [intelektualni vodja od European Movement; so-ustanovitelj in prvi predsednik od Union of European Federalists, 1946 – 1956; rektor od College of Europe, 1950 – 1972; guverner od European Cultural Foundation, 1954 – 1985]. The governance structure therefore reflected a cross-section of opinions on US–European relations, and this was further extended through contacts
with Clarence Streit’s federalist Atlantic Union Committee. This indicates how the JFK Institute attempted to unite the pro-Atlanticist factions, of whatever stripe, as a solid foundation for its future endeavours.«9Giles Scott-Smith, Realizing the Kennedy Vision: The John F. Kennedy Institute, Paradiplomacy, and Dutch Foreign Relations, 1960s–1980s, The University of Leiden,  marec 2016; str. 26 – 29

American Committee for an Atlantic Institute

Dean Rusk o zvezi NATO – ‘The surest way to lose the peace is to destroy or weaken the instruments that are preserving the peace

24.6.1961 je novo imenovani državni sekretar Dean Rusk v svoji pisarni sklical sestanek za združenje treh vodilnih atlantskih organizacij Atlantic Council, American Committee for an Atlantic Institute in manj pomembnega American Council on NATO, katerega glavni namen je bil podpiranje ameriških udeležencev pri Atlantic Treaty Association, (uradno) zaradi njihovega preveč razpršenega delovanja. Kot že omenjeno, Ford Foundation, kot fasada od CIA, glavni financer teh organizacij.

Dean Rusk je predstavnik super elite, ki spada v tesen krog Rockefellerjevih ljudi. Rusk, ki je bil Rhodes Scholar, je bil od leta 1950 – 1961 upravitelj in od 1951 – 1961 predsednik od Rockefeller Foundation. Od leta 1952 pa je bil tudi član od Council on Foreign Relations. Rusk je bil član od Special Studies Project od Rockefeller Brothers Fund, ki je trajal od leta 1956 – 1961. Ustanovitelj in predsedujoči od Special Studies Project je bil Nelson Rockefeller, vodja pa je bil Henry Kissinger. V letih 1955, 1957 in 1969 je Rusk udeleženec od skupine Bilderberg, kasneje, leta 1973 pa se udeleži amsterdamske konference od British Atlantic Committee, katerega pomemben ustanovitelj je zloglasni ultrakonservativni obveščevalec iz Le Cercle Brian Crozier, predsedujoči pa so-ustanovitelj skupine Bilderberg princ Bernhard. Rusk postane kasneje tudi častni direktor od Atlantic Council.

Kot je razvidno iz udeležencev sestanka, so najpomembnejši udeleženci člani ali bodoči člani od Pilgrims Society, vsekakor pa člani od Council on Foreign Relations, posamezni med njimi pa tudi udeleženci zasedanj skupine Bilderberg –

  • William C. Foster –  vodja od American Committee for an Atlantic Institute; član od Council on Foreign Relations od 1954; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg leta 1960; bil predsedujoči od CIA-jinega American Committee for a United Europe, – 1960; namestnik sekretarja za obrambo, 1951 – 1953; prvi direktor od U.S. Arms Control and Disarmament Agency, 1961 – 1969; bil član uprave od George C. Marshall Foundation; bil član uprave od Johns Hopkins School of Advanced International Studies; bil leta 1968 vodilni ameriški pogajalec za Treaty on the Non-Proliferation of Nuclear Weapons; bil izvršni pod-predsednik in direktor od Olin Mathieson Chemical Corporation, – 1958, bil pod-predsednik in višji svetovalec do leta 1961.
  • Henry Cabot Lodge, Jr. – generalni direktor od Atlantic Institute, 1961 – 1962; član od Pilgrims Society; član od Council on Foreign Relations od 1961; ameriški ambasador pri UN, 1953 – 1960; ameriški ambasador v Južnem Vietnamu, 1963-1964, 1965-1967; imenovan za US Ambassador at Large, 1967-1968; ambasador v Nemčiji, 1968-1969; Nixon ga leta 1969 imenuja za vodjo ameriške delegacije na pariških mirovnih pogajanjih; posebni odposlanec za Vatikan, 1970 – 1977. Med CIA financiranim državnim udarom v Gvatemali, je bil Lodge ameriški ambasador pri UN. Lodge je grozil, da bo umaknil ameriško podporo Veliki Britaniji zaradi njenega delovanja v Egiptu in na Cipru, kot tudi Franciji, zaradi njenega delovanja v Maroku in Tuniziji, če ne bosta podprli ameriškega delovanja v Gvatemali. Lodge je bil pomemben delničar, skupaj z ostalimi člani Pilgrims Society od United Fruit Company, preko katere se je vršil državni udar v Gvatemali.
  • Christian A. Herter – državni sekretar od 1959 – 1961. Opis v nadaljevanju.
  • Warren Randolph Burgess –  predsedujoči od Atlantic Treaty Association, 1961 – 1963, pod-predsedujoči od 1963 – ; član od Council on Foreign Relations od 1939 – ; član od Pilgrims Society; udeleženec od skupine Bilderberg 1958, 1959; ustanovitelj od Atlantic Council, kasneje predsedujoči 1971 – ; ameriški ambasador pri NATO, 1957 – 1961; delal za Federal Reserve Bank of New York, 1920 – 1938; pod-predsedujoč upravi od National City Bank of New York (Citigroup), 1938 – , kasneje postane predsedujoč izvršnemu odboru banke; bil predsednik od American Bankers Association; namestnik sekretarja za finance (George M. Humphrey), 1953; podsekretar za finance, 1954; bil  predsedujoči od Per Jacobsson Foundation, ki je tesno povezana s Pilgrims Society. Njegova druga žena Helen Morgan Hamilton, je bila vnukinja od super elitnega J.P. Morgana, ter vdova od Arthurja H. Woodsa, predsedujočega od Rockefeller Center.
  • Robert D. Murphy – predstavnik od American Committee on NATO; član od Council on Foreign Relations od 1959; član od Pilgrims Society; član izvršnega odbora in dokaj redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg od 1955 – 1972; ameriški ambasador v Belgiji, 1949 – 1952; ambasador na Japonskem, 1952-1953; pomočnik državnega sekretarja za United Nations Affairs, 1953; pod-sekretar za politične zadeve, 1959; predsedujoči od Intelligence Oversight Board; častni predsedujoči od Corning Glass International; direktor svetovalnega odbora od Morgan Guaranty Trust; član direktorske uprave od Japan Fund; član od Alibi Club.
  • Stanley T. Gordon –  programski sodelavec za mednarodne zadeve pri Ford Foundation.
  • Michael Ross  – direktor za mednarodne zadeve od AFL/CIO (danes del ”liberalne CIA”); član uprave od American Committee for the Atlantic Institute; član od Council on Foreign Relations od 1948 – ; kot del liberalnega establišmenta sindikat podpre vojno v Vietnamu.
  • Edward Cooper – pod-predsednik od Motion Picture Association of America.

11.11.1961 so se vodje treh odborov formalno srečali s svojimi upravami, da bi združili svoje operacije. Atlantic Council je sedem dni kasneje inkorporiral s starim Atlantic Council,  American Committee for NATO pa se je formalno združil z American Committee for the Atlantic Institute.

Vodilna ustanovitelja od Atlantic Council

Vodilna ustanovitelja od Atlantic Council sta bila nekdanji državni sekretar (1949-1953) Dean Acheson in tedanji državni sekretar Christian A. Herter.

  • Dean Acheson

Član od Council on Foreign Relations, 1948 – 1971; član od Pilgrims Society; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1958, 1962, 1964.

Acheson, ki se je rodil leta 1893, je med študiejm na Yale University leta 1915 sprejet v skrivno elitno bratovščino Scroll & Key. Nato nadaljuje študij na Harvard Law School, 1915-1918, kjer nanj močno vpliva profesor Felix Frankfurter, pro-Zionist, ki kasneje postane vrhovni sodnik (1939-1962), velja pa tudi za pomembnega so-ustanovitelja od American Civil Liberties Union (ACLU), ki danes spada v omrežje ”liberalne CIA”. Frankfurter postane leta 1955 tudi član od Council on Foreign Relations. Kot nadarjen pravnik, je na priporočilo Frankfurterja pričel pripravništvo pri pomembnem vrhovnem sodniku Louisu Brandeisu, ki (uradno) velja za enega najboljših vrhovnih sodnikov v zgodovini vrhovnega sodišča. Tudi Brandies je bil pomemben Zionist. Acheson je bil pripravnik od leta 1919 – 1921. Po pripravništvu je začel delati za elitno Covington & Burling, kjer je kasneje partner, 1926 – 1946. Covington & Burling je tesno povezan z Rocefellerjevimi interesi pri Standard Oil, tako da Acheson postane Rockefellerjev odvetnik. Marca leta 1933 ga Roosevelt imenuje za pod-sekretarja za finance, ker pa nasprotuje deflaciji dolarja z nadzorovanjem cen zlata, decembra odstopi. V obdobju od 1941 – 1945 je pomočnik državnega sekretarja za pravne zadeve na State Departmentu. Leta 1944 se je Acheson udeležil Bretton Woods Conference, kot vodilni delegat od State Departmenta. Na State Deparmentu tesno zastopa interese družine Rockefeller, kjer je močno pod vplivom Nelsona Rockefellerja in njegovega strica Winthropa Aldricha, ki je bil tudi predsedujoči od Chase National Bank, od 1934 – 1953. Aldrich  je bil kot pomemben predstavnik Rockefellerjev so-ustanovitelj od Federal Reserve System, ter bil od leta 1927 član od Council on Foreign Relations, ter kasneje tudi pod-predsednik in član izvršnega odbora od Pilgrims Society. Acheson je bil predstavnik State Departmenta o reševanju zadev glede Bank for International Settlements (BIS), kjer je služil že prej omenjenim Rockefellerjevim interesom. Preko BIS so vplivni ameriški bankirji in industrialci poslovali z nacisti skozi celotno vojno. 17. julija 1941 so Acheson (kasneje Pilgrims Society), Nelson Rockefeller (Pilgrims Society), sekretar za finance Henry Morgenthau (Pilgrims Society; anti-BIS), generalni tožilec Francis Biddle (Pilgrims Society; sodnik za sojenje nacistom v Nürenbergu 1945 – 1946) in sekretar za trgovino Jesse Jones, da bi dopolnili Rooseveltov ukaz pripravili Proclaimed List of Certain Blocked Nationals. Predsednik komisije je bil Dean Acheson. Proclaimed List je predstavljal s sovražnikom povezane korporacije, s katerimi je bilo za časa evropske vojne prepovedano poslovati. Rockefellerjev Standard Oil je v času druge svetovne vojne, predvsem preko svojih južno ameriških poslovalnic prodajal nafto nacistom. Med drugim je Standard Oil, z Rockefellerjevim vedenjem, julija leta 1941 v Venezueli podaljšal najem pisarne, katere vodja Gustav Zingg je bil na Proclaimed List, ker bi bilo pravno gledano zelo težavno prekiniti najem. Nelson Rockefeller, ki je bil koordinator od Inter-American Affairs in je imel na razpolago milijarde $, je nekaj časa ”zaradi tehničnih težav” najemnega sporazuma, najemal od nacističnega kolaboratorja. Poleg tega pa je bilo zdravniku, ki je bil v stalnem stiku z nacisti v Caracasu, ter bil tudi na seznamu osumljencev, dovoljeno ostati del medicinskega oddelka od venezuelskega Standard Oil. 15.7.1941 je major Charles M. Burrows iz vojaške obveščevalne War Departmentu poročal , da Standard Oil iz Arube v nizozemskih Karibih pošilja nafto na Kanarske otoke.

Poročilo se je glasilo –

»[Standard] is … diverting about 20 percent of this fuel oil to the present German Government. About six of the ships operating on this route are reputed to be manned mainly by Nazi officers. Seamen have reported to the informant that they have seen submarines in the immediate vicinity of the Canary Islands and have learned that the submasubmarines are refueling there. The informant also stated that the Standard Oil Company has not lost any ships to date by torpedoing as have other American companies whose ships operate to other ports10Charles Higham. Trading with the Enemy. 1983. New York: Delacorthe Press, str. 40-41.

Vpliv Rockefellerjev na State Department pa je viden tudi preko tega, ko Standard Oil leta 1941 doseže, da pomemben Rooseveltov zaveznik in Rockefellerjev nasprotnik Harold Ickes, nima več dostopa do State Departmenta. Harold Ickes je bil tedaj sekretar za notranje zadeve, ko je preiskoval poslovanje od Standard Oil. Pri tem je opazil, da je tudi Roosevelt, skupaj z Cordelom Hullom, ogromno stvari pometel pod preprogo, ter da ni bil odkrit z njim. State Department je junija leta 1941, ne da bi se o tem posvetoval z Ickesom, odprl karibsko divizijo. To je omogočalo pošiljanje nafte od Standard Oil in ostalih nahajališč nafte v Venezueli v nevtralne dežele, ki so bile pod nacističnim vplivom, za pretovarjanje preko rafinerij v Arubi.

Dokončno pa so se Ickesa znabili tri tedne in pol po napadu na Pearl Harbour. Roosevelt je, ne da bi mu povedal, ustanovil Economic Warfare Council, ki je moral opravljati vse dolžnosti in odgovornosti v zvezi z izvažanjem naftnih produktov. Pri tem je bil Max Thornburg (CFR, 1938 – ) imenovan za Foreign Petroleum Coordinator. Thornburg je tako dobil plačo v višini $8,000 od State Departmenta in $13,000 letne plače kot višji izvršni od Standard Oil. Člana uprave od Economic Warfare Council sta postala William Stamps Farish II in Harry D. Collier. Farish je bil predsednik od Standard Oil, kot tudi bil predsednik od Ethyl Gasoline Corporation, ki je bilo partnerstvo med Standard Oil, General Motors in nacistično I.G. Farben. Njihovo skupno podjetje Ethyl GmbH je bilo vpleteno v ustvarjanje koncentracijskega taborišča Auschwitz, ki je nastalo junija 1940. Harry Collier pa je prav tako prihajal iz Standard Oil. Pomemben je tudi podatek, da Farishev vnuk Farish III, ki je veljal za najbogatejšega Texačana, kasneje postane član od Pilgrims Society in tesen prijatelj od Georgea W. Busha.

Acheson je bil skozi celotno vojno tesno vpleten v prikrivanje sledi in poslov, ki so jih imeli predstavniki ameriške super elite z nacisti med vojno –

20.3.1944 je Lauchlin Currie poslal Acheson pismo, v katerem je zaskrbljujoče zapisal –

»During the past few months our air forces have made sixteen heavy and costly raids for the sole purpose of destroying the ballbearing production capacity of the Germans. But while we are eliminating German production at tremendous sacrifice in planes and men, Swedish production continues to be available to the enemy. Swedish shipments to Germany in 1943 were at an all-time peak.” Acheson did not reply. … On April 13, 1944 .. Swedish Foreign Minister Christian E. Giinther in Stockholm … was threatening the United States: if it didn’t play along, Sweden would disclose to the American public that its government was making deals with the enemy11Ibid, str. 123

V obdobju od 1945 – 1947 Acheson postane državni pod-sekretar, ter član izvršnega odbora od Committee for the Marshall Plan to Aid European Recovery. Leta 1949 postane državni sekretar, kjer ostane na položaju do leta 1953. V tem obdobju ga ultrakonservativni general Douglas Arthur obtoži, da je premehak do komunizma. Prav tako ga Joseph McCarthy obtoži, da je eden najbolj nevarnih komunistov, ter da ima njegova skupina skoraj hipnotično moč nad Trumanom.

Po vojni je bil Acheson član od ”The Georgetown Set” v Washingtonu, ki je bila elitna anti-komunistična liberalna skupina, tesno povezana z establišmentom iz New Yorka, in ki je zaslužna za nastanek od CIA. To skupino so sestavljali Allen Dulles (PilgrIms Society; CFR), Richard Bissell (Ford Foundation; CFR; American Security Council), Richard Helms (CFR, AFIO), James Angleton (Skull & Bones; American Security Council), William Averell Harriman (Skull & Bones; Pilgrims Society; CFR), Cord Meyer (Scroll & Key; CFR), Frank Wisner (CFR; Rockefeller Brothers Fund), Paul Nitze (CFR, Atlantic Council), George Kennan (CFR), Tracy Barnes (Scroll & Key), John McCloy (Pilgrims Society; CFR; Rockefeller Foundation), Desmond FitzGerald, Joseph Alsop (New York Herald Tribune; The Washington Post), Stewart Alsop (New York Herald Tribune; Saturday Evening Post; Newsweek), Thomas Braden (CFR; The Los Angeles Times), David Bruce (CFR), Clark Clifford (BCCI), Walt Rostow (CFR; Rhodes Scholar), Eugene Rostow (CFR), Chip Bohlen (Porcellian Club; CFR), John Sherman Cooper (CFR), James Reston (CFR), in prej omenjeni vrhovni sodnik Felix Frankfurter. Večina njih tesno povezanih s Council on Foreign Relations in tudi s skupino Bilderberg. Člana te skupine sta bila tudi lastnika od Washington Post Philip Graham in Katherine Graham, kot tudi dolgoletni urednik Benjamin Bradlee. Joseph Alsop je bil s strani CIA zaposleni novinar, in je bil hkrati prijatelj od Katherine Graham in od Henryja Kissingerja. Član tudi Walter Cronkite iz CBS.

Frances S. Saunders je v knjigi  The Cultural Cold War o Georgetown Set zapisal –

»In long exchanges, heated by intellectual passion and alcohol, their vision of a new world order began to take shape. Internationalist, abrasive, competitive, these men had an unshakeable belief in their value system, and in their duty to offer it to others. They were the patricians of the modern age, the paladins of democracy, and saw no contradiction in that. This was the elite which ran American foreign policy and shaped legislation at home. Through think-tanks to foundations, directorates to membership of gentlemen’s clubs, these mandarins were interlocked by their institutional affiliations and by a shared belief in their own superiority12Frances Stonor Saunders. The Cultural Cold War. 2000. The New Press, str. 37.

Acheson je bil član od Committee for an Effective and Durable Peace in Asia (David Rockefeller, Arthur Dean, Eugene Black, John Cowles, John J. McCloy, C. Douglas Dillon in še nekaj ostalih), kateri je pomagal pri propagandi za vietnamsko vojno preko New York Times; član od elitne Century Association; član od The Economic Club; bil so-ustanovitelj od Committee to Maintain a Prudent Defense Policy (Paul Nitze, Albert Wohlstetter, Paul Wolfowitz, Richard Perle, Peter Wilson); bil član od Alfalfa Club.

Njegov sin je bil David Campion Acheson – član od Skull & Bones; bil svetovalec od Atlantic Council, 1991-1992, član uprave od 1993-1999; bil partner od Covington & Burling.

Njegov posebni pomočnik Marshall Shulman je bil član od Council on Foreign Relations in član od skrivne ultrakonservativne zasebne obveščevalne skupine Le Cercle.

  • Christian A. Herter

Udeleženec sestanka pri ustanovitvi od Council on Foreign Relations; bil član od Council on Foreign Relations, 1930-1966; bil udeleženec zasedanja skupine Bilderberg , 1961, 1964; bil državni sekretar od 1959-1961, v obdobju 1959 – 1960 povabljen na večerjo od Pilgrims Society v London; ustanovni predsedujoči od Atlantic Council, 1961-1963; so-ustanovitelj od School of Advanced International Studies – Johns Hopkins University, 1950.

Herter je bil član od Alibi Club, ki je bil del od Georgetown Set, s tem da so bili člani od Alibi Club general Maxwell Taylor, Norman Armout, Henry Catto, Allan Dulles, John Foster Dulles, Robert Lovett, George Marshall, general Bernard Rogers, William McChesney Martin Jr., Walter Cronkite in William Paley.

Herter je bil ustanovitelj od World Affairs Council of Boston, kjer je bil ustanovni predsednik njegov sin Christian A. Herter Jr., prav tako član od Council on Foreign Relations in član od elitnih Cosmos Club in Metropolitan Club.

Herter je bil preko svoje žene Mary Caroline Pratt povezan z elitno družino Pratt, ter bil preko njih tesno povezan z Rockefellerjevimi interesi v Standard Oil, od koder je izviralo bogastvo njegove žene.

Herter pa je bil v daljnem sorodu tudi s Paulom Nitzejem, ustanovnim članom skupine Bilderberg.

Ko je bil Herter državni sekretar, je tedanji CIA direktor Allen Dulles, kot pomemben in tesen Rockefellerjev zaveznik in kot član od Pilgrims Society, leta 1960 pripravil atentat na demokratično izvoljenega predsednika Konga Lumumbo. Pri tem je liberalni establišment pomagal svojim belgijskim kolegom iz skupine Bilderberg. Družina Rockefeller pa je imela istočasno svoje poslovne interese v Kongu, kjer bi moral biti na oblasti njim zvesta lutka. Zadeva glede Konga je glede na poročilo iz leta 1959, bila tema tudi na zasedanju skupine Bilderberg, katere se je leta 1959 udeležil tudi David Rockefeller –

»The Belgian Congo was also discussed. One of the participants said that the Belgians considered themselves as ”anti-colonialist” and felt that they had a right to be there in so far as they were promoting economic development and social and political progress. At the present moment, in view of the mounting pressure of the Africans for independence, the Government had to act quickely and accept risks in introducing reforms. In Leopoldville, in the centre, and in the north the problem was mainly social, but the Lower Congo was influenced by Brazaville and the problem there was mainly political. The government was trying to speed up the ”Africanization” of the administration, to introduce political reforms, and at the same time to improve the standard of living. At the root of everything, however was the problem of human relations. The participant who spoke on this subject hoped that these reforms would secced and that violence could be avodied13Poročilo od Bilderberg Group, Yesilkoy Conference 1959; str. 22-23.

Belgijski predstavniki konference leta 1959 so bili, dva super elitna posameznika iz ozadja evropske integracije Paul van Zeeland in Paul-Henri Spaak, kot urani predstavnik zveze NATO, tretji pa je bil Paul-Willem Segers.

Paul van Zeeland je bil belgijski premier in zunanji minister od 1935 – 1937, ter zunanji minister od 1949 – 1954. Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg marca 1955, septembra 1955, 1956, februarja 1957, 1958 in leta 1959. Zeeland je bil leta 1946 skupaj z Jozefom Retingerjem ustanovitelj od European League for Economic Cooperation; bil leta 1948 udeleženec od The Hague Congress, ki je bil osnova za ustanovitev od European Movement; bil guverner od Atlantic Institite for International Affairs, ki je bila sestrska organizacija od Atlantic Council; bil član belgijske veje od Paneuropa Union, katere ustanovitelja leta 1922 sta bila Richard Coudenhove Kalergi in Otto van Habsburg; bil prvi predsednik nacionalnega odbora od leta 1948 ustanovljenega Comite International de Defensa de la Civilisation Chretienne (International Committee for the Defence of Christian Civilisation); bil član od leta 1952 ustanovljenega Centre of Documentation and Information, katerega ključni ustanovitelj je bil Otto van Habsburg. Zeeland je bil vice guverner belgijske nacionalne banke. Zeeland je bil leta 1938 tudi govorec pri super elitnem The Economic Club.

Paul-Henri Spaak je leta 1938 nasledil Zeelanda na položaju premierja in ostal na položaju do leta 1939, ter nato še od 1945 – 1946. Od leta 1946 – 1947 je bil predsednik generalne skupščine UNa. Spaak leta 1947 ponovno postane premier, kjer je na položaju do leta 1949. Spaak je bil od 1957 – 1961 generalni sekretar zveze NATO. Spaak je bil vodilni član od leta 1969 nastalega International Club Chateau Sainte Anne, katerega pokrovitelj je belgijska kraljeva družina. Posamezni vodilni člani, kot so Charles-Ferdinand Nothomb, Jacques Solvay, Etienne Davignon so bili tesno povezani v super elitno pedofilsko afero X Dossier. Etienne Davignon dolgotrajni prededujoči od skupine Bilderberg. Spaake je bil udeleženec zasedanj skupine Bilderberg še leta 1960 in 1963.

Dogajanje v Kongu v obdobju 1960/1961 –

»In June of 1960, Belgium had made a deliberately abrupt withdrawal from the Congo. The idea was that the harder the shock of colonial disengagement, the easier it would be to establish an informal yet de facto control afterward. …

As hoped for, the heady rush of freedom proved too much for the new Congolese army. They attacked the Europeans left behind and pillaged their property. The Belgians used this as a pretext to drop paratroops into the country. In response, the democratically elected premier, Patrice Lumumba and President Joseph Kasavubu asked United Nations Secretary General Dag Hammarskjold for help. At his request, the United Nations asked Belgium to leave and voted to send a peacekeeping mission to the Congo.

At this point, the Belgians made a crucial and insidious move. Realizing Hammarskjold would back the newly elected government against the foreign invaders, Belgium began to financially and militarily abet the secession of the Congo’s richest province, Katanga, in the southeast corner of the state. There was a primitive tribal rivalry that served as a figleaf for this split. But the real reason the Belgians promoted the break was the immense mineral wealth in Katanga. They found a native leader who would support them and they decided to pay Moise Tshombe a multimillion dollar monthly bounty to head the secessionist rebellion. As Jonathan Kwitny has noted, some of the major media e.g. Time and the New York Times actually backed the Belgians in this act. …

In spite of the Belgian plotting and Tshombe’s opportunistic betrayal, Allen Dulles blamed Lumumba for the impending chaos. His familiar plaint to the National Security Council was that Lumumba had now enlisted in the Communist cause. This, even though the American embassy in Leopoldville cabled Washington that the Belgian troops were the real root of the problem. The embassy further stated that if the UN did not get the Belgians out, the Congo would turn to someone who would: the Russians. Further, as Kwitny and others have noted, Lumumba was not a Communist:
Looking at the outsiders whom Lumumba chose to consult in times of trouble, it seems clear that his main socialist influence in terms of ideas … wasn’t from Eastern Europe at all, but from the more left-leaning of the new African heads of state, particularly, Kwame Nkrumah of Ghana. …

At this inopportune moment, July of 1960, Lumumba visited Washington for three days. Eisenhower deliberately avoided him by escaping to Rhode Island. Lumumba asked both Secretary of State Christian Herter and his assistant Douglas Dillon for help in kicking out the Belgians. The response was purposefully noncommittal. Meanwhile, the Soviets helped Lumumba by flying in food and medical supplies. Rebuffed by Washington, Lumumba then asked the Russians for planes, pilots, and technicians to use against Katanga. This was a major step in sealing his fate in the eyes of Allen Dulles. Larry Devlin, the CIA station chief in Leopoldville (then the capital of the Congo), wired CIA headquarters that the Congo was now experiencing “a classic Communist effort” to subjugate the government. Within 24 hours, Dulles, apparently with Eisenhower’s approval, set in motion a series of assassination plots that would eventually result in Lumumba’s death. Ironically, on the day the plots originated, Lumumba made the following radio address to his citizens:
We know that the US understands us and we are pleased to see the US position in bringing about international peace…. If the Congolese place their confidence in the US, which is a good friend, they will find themselves rewarded. …

What the unsuspecting Lumumba did not know was that Eisenhower’s advisers had already made up their mind about him. As Douglas Dillon told the Church Committee, the National Security Council believed that Lumumba was a “very difficult, if not impossible person to deal with, and was dangerous to the peace and safety of the world.” … Imagine, the newly elected premier of an undeveloped nation whose army could not even stop an internal secession was now threatening the safety of the world. … As revealed in the book Thy Will be Done, Dillon was a co-investor with his friend Nelson Rockefeller in properties inside the Belgian Congo and therefore had an interest in it remaining a puppet state. …
Following this declaration – and exposure of [CIA] covert action – the US openly broke with Hammarskjold on Congo policy. The State Department issued a press release stating (incredibly) that it had “every confidence in the good faith of Belgium.”«14Jim DiEugenio, Dodd and Dulles vs. Kennedy in Africa; Probe Magazine, January-February 1999 issue of Probe (Vol. 6 No. 2).

Prvo zasedanje polne uprave od Atlantic Council leta 1962

Ustanovno vodstvo od Atlantic Council je sestavljeno iz članov liberalnega establišmenta, kateri so najbolj pogosto člani od Council on Foreign Relations, elitnejši med njimi pa tudi od Pilgrims Society in udeleženci zasedanj skupine Bilderberg.

Na prvem zasedanju polne uprave od Atlantic Council leta 1962, so bili častni predsedujoči trije nekdanji ameriški predsedniki Herbert Hoover (CFR, 1955 – ), Harry Truman in Dwight Eisenhower (Pilgrims Society; CFR, 1949 – ).

Predsedujoči od Atlantic Council je bil Christian A. Herter (CFR, 1930 – ); pod-predsedujoči je bil Dean Acheson (Pilgrims Society; CFR, 1948 – ); William L. Clayton (CFR, 1949 – ) je bil predsedujoči izvršnemu odboru;  Lewis W. Douglas (Pilgrims Society; CFR, 1947 – )  je bil pod-predsedujoči izvršnemu odboru.

Člani izvršnega odbora so bili še  W. Randolph Burgess (Pilgrims Society; CFR, 1939 – ), General Alfred M. Gruenther (CFR, 1953 – ), George Meany (ustanovitelj od AFL-CIO) in  Elmo Roper (Pilgrims Society; CFR, 1945 – ).

Direktorji so bili predsednik od Harvard University James B. Conant (Pilgrims Society; CFR, 1934 – ), Henry J. Heinz (Pilgrims Society; CFR, 1953 – ), predsedujoč upravi od revije Time Andrew Heiskell, Amory Houghton (Pilgrims Society; CFR, 1955 – ) iz Corning Glass, Ogden Reid (Pilgrims Society; CFR, 1961 – ), Hugh Moore (CFR, 1938 – ) iz Dixie Cups, General Matthew Ridgway (Pilgrims Society; CFR, 1954 – ), Adlai Stevenson (CFR, 1955 – ), Thomas Watson, Jr. (Pilgrims Society; CFR, 1947 – ) iz IBM.

Predsedujoči od Atlantic Council od ustanovitve dalje

»The Atlantic Council has never had difficulty attracting impressive national political and corporate leaders to its key positions and board of directors. After Herter left the chair to serve as Kennedy’s special trade representative, General Lauris Norstad succeeded him. The highly respected diplomat Livingston Merchant took over in 1967, followed by Randolph Burgess in 1971, former Treasury Secretary Henry Fowler in 1973, former Ambassador to Germany and councilor to President Richard Nixon Kenneth Rush in 1978, and General Andrew Goodpaster in 1985.«15https://www.atlanticcouncil.org/content-series/the-atlantic-council-at-60/what-the-atlantic-council-was-like-in-its-early-years/; dostop 8.4.2023

  • Christian A. Herter, 1961 – 1963.
  • General Lauris Norstad, 1963 – 1967. Ko je Herter nato leta 1963 na poziv Kennedya odšel na mesto posebnega trgovinskega predstavnika, ga je na mestu predsedujočega zamenjal General Lauris Norstad, ki je tudi član od Pilgrims Society; član od Council on Foreign Relations od 1963 – 1988; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955, 1957, 1967. Norstad je bil leta 1953 imenovan za namestnika od  Supreme Allied Commander Europe, leta 1956 pa je imenovan za  Supreme Allied Commander Europe, ter za glavnega poveljnika od  U.S. European Command, kjer ostane na položaju do leta 1962. Nato postane predsednik od Owen-Corning  Fiberglass Corporation 1964 – 1967, ter predsedujoči 1967 – 1972, ter bil nato predsedujoči emeritus. Norstad je bil tudi član uprave od RAND Corporation; bil član uprave od Conoco; in bil član od English Speaking Union. Leta 1945 je Norstad napravil načrt za napad z jedrskim orožjem na 25 pomembnih ruskih mest.
  • Livingston T. Merchant, 1967 – 1971. Merchant je član od Council on Foreign Relations, 1954 – 1973. Merchant, ki prihaja iz elitne ameriške družine, je od leta 1942 – 1953 delal za State Department; bil US Assistant Secretary of State for European Affairs, 1953-1956, 1958-1959; bil ambasador v Kanadi, 1956-1958, 1961-1962; bil  US Under Secretary of State for Political Affairs, 1959-1961;  bil upravitelj od Princeton University; bil predsednik od American Foreign Service Association, 1961; bil ameriški izvršni direktor od World Bank, 1965-1968. Merchant je bil poročen z  Elizabeth Stiles, hčerko od  Charlesa Wardell Stilesa, ki je bil ustanovitelj od Rockefeller Sanitary Commission, predhodnik od Rockefeller Foundation.
  • W. Randolph Burgess, 1971 – 1973. Prej omenjeni Burgess je član od Council on Foreign Relations, 1939 – 1978; član od Pilgrims Society; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg 1958, 1959.
  • Henry H. Fowler, 1973 – 1978. Fowler je bil član od Council on Foreign Relations, 1950 – 1997; bil partner od Goldman Sachs, 1966 – 1999 in ustanovni predsedujoči mednarodnemu svetovalnemu odboru od Goldman Sachs, 1982 – . Fowler, ki je kariero začel v elitni Covington & Burling (1933-34),  je bil sekretar za finance od 1965 – 1968 (nasledi C. Douglasa Dillona iz Pilgrims Society), pred tem pa pod-sekretar od 1961 – 1964. Že kot sekratar za finance predlaga ustanovitev Bretton Woods Committee, katerega ustanovni predsedujoči je leta 1985. Fowler je bil od 1951 do 1953 član od National Security Council. Poleg tega je bil Fowler še upravitelj od Institute of International Education; član uprave od Population Action International; bil leta 1990 so-predsedujoči od Fowler-McCracken Commission pri International Management and Development Institute; v 80ih bil so-predsedujoči od Second Committee on Present Danger.
  • Kenneth Rush, 1978-1985. Rush je bil član od Pilgrims Society; član od Council on Foreign Relations, 1960 – 1994; direktor od Foreign Policy Association, 1964-69; član od American Academy of Diplomacy. Rush je leta 1937 začel delati za Union Carbide and Carbon Corporation, kjer je v obdobju od 1966 – 1969 tudi  predsednik. Bil direktor od Bankers Trust Company, 1966 – 1969; bil direktor od Bankers Trust New York Corporation, 1966 – 1969. Leta 1969 postane ameriški ambasador v Nemčiji, kjer je pomagal pri pogajanjih za Four-Power Agreement iz leta 1971, ki je končal povojno krizo glede Berlina. Pred njim je bil ambasador v Nemčiji Henry Cabot Lodge, Jr. Kot dolgoletni Nixonov prijatelj je bil tudi član njegove administracije, od leta 1972-1973 je bil namestnik sekretarja za obrambo; ter od leta 1973 – 1974 namestnik super elitnega državnega sekretarja Henry Kissingerja. Od leta 1974 – 1977 pa je bil še ambasador v Franciji. Poleg tega je bil Rush še upravitelj od Institute of International Education, 1966 – 1969; upravitelj od Taft School, 1957 – 1962; direktor od U.S. Council of International Chamber of Commerce, 1965 – 1969; član od President’s Council for Schools of Business, New York University, 1968 – 1969; član izvršnega odbora od Yale Law School Association, 1952 – 1962; član od American Bar Association; član od Links Club.
  • General Andrew J. Goodpaster, 1985 – 1997. Udeleženec večerje od Pilgrims Society, Savoy Hotel, 1970; član od Council on Foreign Relations, 1955 – 2004; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1970, 1974. Goodpaster je bil NATO Supreme Allied Commander in bil glavni poveljnik od United States European Command, od 1969 – 1974. Goodpaster je bil Fellow od Woodrow Wilson International Center for Scholars, 1975 – 1976; član od Carnegie Commission on Preventing Deadly Conflict – Carnegie Corporation of NY; predsedujoči upravitelj od George C. Marshall Foundation; član svetovalne uprave od Center for the Study of Presidency and Congress; član od National Commission on Presidential Transitions and Foreign Policy, Miller Center of Public Affairs, 1986; predsedujoči od Eisenhower Institute; član od American Academy of Diplomacy, 1983 – ; član od Bretton Woods Committee; član svetovalne uprave od Center for the Study of Democracy, St. Mary’s College of Maryland, 2002 – 2005; predsednik od Institute for Defense Analyses; član svetovalne uprave od Federal Emergency Management Agency (FEMA); član od Commission on Integrated Long-Term Strategy; član od Committee on the Present Danger.
  • General Brent Scowcroft, 1998 – 1999, 2013-2014. Zelo verjetno član od Pilgrims Society; član od Council on Foreign Relations, 1974 – 2020, direktor 1983 – 1989; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1985, 1988, 1994. Scowcroft je bil svetovalec za nacionalno varnost od 1975 – 1977 in 1989 – 1993; bil predsedujoči od President’s Foreign Intelligence Advisory Board, 2001 – 2005. Bil Obamov svetovalec glede izbiro skupine za nacionalno varnost. Bil ustanovni pod-predsedujoči od Kissinger Associates, 1982 – 1989; predsednik od  The Scowcroft Group; bil udeleženec od Le Cercle. Eden najpomembnejših oseb liberalnega establišmenta, ter tesen Rockefellerjev in Bushev zaveznik. Scowcroft je bil član od American Academy of Diplomacy; bil so-predsedujoči od Aspen Strategy Group – Aspen Institute; bil član od Bretton Woods Committee; bil guverner od Atlantic Institute of International Affairs; bil član od Atlantic Partnership; bil upravitelj od Center for Strategic and International Studies; bil član od International Security Advisory Board – State Department; bil član od United Stated European Command Senior Advisory Group; bil so-predsedujoči od Blue Ribbon Commission on America’s Nuclear Future; bil direktor od U.S. Global Strategy Council; bil direktor od International Republican Institute, 1996 – 2009; bil član od Defense Science Board; bil član od Defense Policy Board; bil član od Pacific Council on International Policy; bil član uprave od America Abroad Media; bil član od Project on National Security Reform; bil član uprave od Center for the National Interest; bil član od Ditchley Foundation; bil predsednik in upravitelj od George Bush Presidential Library Foundation; bil upravitelj od George C. Marshall Foundation; bil upravitelj od Gerald R. Ford Presidential Foundation; bil upravitelj od Eisenhower Fellowships; bil član od National War Powers Commission pri Miller Center of Public Affairs, 2007 – 2011; bil član od Inter-American Dialogue; bil član od Forum for International Policy; bil član od Virginia Neurological Institute; bil predsedujoči emeritus mednarodni svetovalni upravi od Pacific Forum International; bil direktor od Cordell Hull Institute, ki je tesno povezan s Kissingerjevimi interesi; bil član uprave svetovalcev od Layalina Productions; bil član od American – Turkish Council; bil so-predsedujoči od Afghanistan – America Foundation; bil član vodstvenega odbora od Emergeny Coalition for U.S. Financial Support of the UN; bil član ameriške svetovalne skupine  pri projektu Managing Global Insecurity; bil član svetovalne uprave od Federal Emergency Management Agency (FEMA); bil predsedujoči od President’s Commission on Strategic Forces (Scowcroft Commission); bil udeleženec od Munich Security Conference; bil udeleženec od Darthmouth Conferences, 1981 – 1988; bil govorec pri Foreign Policy Association; udeleženec od Bohemian Grove; bil udeleženec od Consultation on International Security & Arms Control – Carter Center, 1985; bil govorec pri Richmond Forum; bil govorec pri U.S. – Ukraine Foundation; bil govorec pri Group of 50; bil govorec pri The Economic Club of NY.
  • Henry E. Catto, 1999 – 2007. Član od Pilgrims Society; član od Council on Foreign Relations, 1973 -2011. Catto je bil namestnik predstavnika za Organization of American States, 1969 – 1971; bil ameriški ambasador v El Salvadorju, 1971 – 1973; bil vodja protokola na State Departmentu, 1974 – 1976; bil ambasador pri UN v Ženevi, 1976 – 1977; bil pomočnik obrambnega sekretarja za javne zadeve, 1981 – 1983; bil ambasador (Pilgrims Society) v Veliki Britaniji, 1989 – 1991; bil direktor od  US Information Agency, 1991 – 1993. Bil partner pri zavarovalniškem podjetju Catto & Catto. Catto je bil pod-predsedujoči od Aspen Institute; član od National Committee to Unite a Divided America od Canter for the Study of the Presidency and Congress; upravitelj od Kennedy Center for the Performing Arts; član od Council of American Ambassadors; član od Pacific Council on International Policy; član svetovalne uprave od America Abroad Media; član od British-North American Committee; upravitelj od Smithsonian Institution; član od Alibi Club; član od Metro Club; bil direktor od Middle East Investment Initiative (Madeleine Albright; Thomas Pickering); član uprave od National Public Radio Foundation (del ”liberalne CIA”); član uprave od National Public Radio, 1995 – 2001; bil član od Honourable Society of the Middle Temple. Bil prijatelj Georga H. W. Busha od 1960ih dalje.
    • Njegova žena Jessica Hobby Catto je pisala blog o okoljevarstvu za Huffington Post (del ”liberalne CIA”).
  • General James L. Jones – 2007-2009, 2017-2018; ustanovni predsedujoči od Brent Scowcroft Center on International Security, Atlantic Council, 2012. Zelo verjetno član od Pilgrims Society; član od Council on Foreign Relations, 2000 – ; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 2005; član od Trilateral Commission. Jones je bil NATO Supreme Allied Commander, 2003 – 2006; bil posebni ameriški odposlanec za Middle East Regional Security, 2006 – 2008; predsednik od Institute for 21st Century Energy pri  US Chamber of Commerce (del od CFR), 2008 – 2009; bil Obamov svetovalec za nacionalno varnost, 2009 – 2010. Jones je upravitelj od Center for Strategic and International Studies, 2007-2008, 2011 – ; bil so-predsedujoči od Afghanistan Study Group Report (2007 – 2008) pri Center for the Study of the Presidency and Congress;  član svetovalne uprave od Spririt of America; član od Project of National Security Reform; član svetovalne uprave od Scowcroft Institute for International Affairs; član od Atlantik Brücke; redni udeleženec od Munich Security Conference; član od Alfalfa Club; član od EastWest Institute; redni obiskovalec od Center for Security Policy; Senior Fellow od  Bipartisan Policy Center, so-predsedujoči njegovemu Energy Project. Jones je član uprave od General Dynamics (top Obamovi financerji), 2011 – ; član uprave od Deloitte Consulting LLP (top financerji ”liberalne CIA”); bil član uprave od Boeing (del od CFR), 2006 – 2008; član uprave od Chevron (del od CFR), 2007-2008.
  • Chuck Hagel, 2009-2013. Zelo verjetno član od Pilgrims Society; član od Council on Foreign Relations, 1999 – ; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1999 – 2001; udeleženec zasedanja ultrakonservativne zasebne obveščevalne Le Cercle, 2011. Hagel je začel leta 1971 delati kot član osebja pri kongresniku Johnu Y. McCollisterju, kjer služi do leta 1977. Leta 1980 je organizator kampanje od Ronalda Reagana (top sredstvo ”konservativne CIA”). Hagel je služil kot senator Nebraske, 1997 – 2009 in bil v Obamovi administraciji predsedujoči od President’s Intelligence Advisory Board; bil sekretar za obrambo, 2013 – 2015. Hagel je bil od leta 1992 – 1996 predsednik od investicijskega podjetja McCarthy Group, ter bil predsedujoči in generalni direktor od American Information Systems Inc. (AIS), ki proizvaja računalniške volilne naprave. AIS je v lasti od McCarthy Group in Omaha World-Herald. Hagel je direktor od Eisenhower Institute; član od Private Sector Council; bil direktor od U.S. Institute of Peace; član svetovalnega odbora od U.S. Global Leadership Coalition; direktor od Diplomacy Center Foundation; član svetovale uprave od America Aboard Media; član uprave od American Security Project; član od The System Risk Council; ustanovni član uprave od U.S. Cyberdome; član svetovalne uprave od Global Strategy Forum; član od American Council on Germany; udeleženec od Munich Security Conference; bil so-predsedujoči od Commission on U.S. Policy toward Russia, 2009; član od American Committee on East-West Accord, ki je nadaljevanje od American Committee on U.S.-Soviet Relations; član od U.S. China Policy Foundation; udeleženec od Asia Security Conference; član od Aspen Strategy Group – Aspen Institute; direktor programa pri Center for Strategic and International Studies; udeleženec od Halifax International Security Forum; podpisnik od pro-migrantskega Inclusive America; član vodstvenega odbora od Institute for Global Development; član od Defense Policy Board; član od Blue Ribbon Commission on America’s Nuclear Future; član od Advisory Committee on 100,000 Strong Initiative, State Department, 2011; član uprave od International Republican Committee; član od ReFormers Caucus of Issue One; član mednarodne uprave od US Middle East Project. Član uprave od Wolfensohn & Company; član svetovalne uprave od Pfizer; član uprave od PBS, 2009 – ; član svetovalne uprave od Deutsche Bank Americas, Deutsche Bank; član uprave od Chevron, 2010 – ; član uprave od Ploughshares Fund (del ”liberalne CIA”); upravitelj od RAND Corporation.
  • Jon M. Huntsman, Jr., 2014-2017. Zelo verjetno član od Pilgrims Society; član od Council on Foreign Relations, 1993 – 1998; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2012; član od Trilateral Commission. Bil guverner Utaha, 2005 – 2009; ameriški ambasador v Singapurju, 1992 – 1993; ameriški ambasador na Kitajskem, 2009 – 2011; ambasador v Rusiji, 2017 – 2019. Kot namestnik ameriškega trgovinskega predstavnika, je za časa Busheve administracije izvršil globalna trgovinska pogajanja v Dohi, leta 2001 in vodil sprejetje Kitajske v WTO. Huntsman Jr. je bil so-predsedujoči od Annenberg-Dreier Commission, pri Sannylands, ki je bila ustanovljena leta 2013 za promoviranje ”prostega trga” po Pacifiku. Huntsman Jr. član uprave od Brookings Institution; bil član uprave od Carnegie Endowment for International Peace; bil upravitelj od National Committee on US-China Relations; je član od Council of American Ambassadors; član od American Academy of Diplomacy; bil upravitelj od Ronlad Reagan Presidential Foundation and Institute; član od Pacific Council on International Policy; podpisnik od The Giving Pledge; bil udeleženec od Munich Security Conference; upravitelj od Asia Society; član korporativnega vodstva od U.S.-China Strong;  član od Nuclear Threat Initiative; udeleženec od Concordia Summit; udeleženec delovne skupine Henry Jackson Society Inclusive Capitalism, 2012; ustanovni član od Foreign Affairs Advisory Board – State Department, 2011; član od Defense Policy Board – Department of Defense; bil upravitelj od U.S. Naval Academy Foundation. Huntsman Jr. je služil kot Visiting Fellow od John F. Kennedy School of Government, Harvard University; bil Distinguished Lecturer na Sanford School of Public Policy, Duke University; bil upravitelj od University of Pennsylvania. Dobitnik visokega priznanja od CIA. Huntsman je bil član uprave od Caterpillar; član uprave od Chevron; član uprave od Ford Motor Company; bil član uprave od Hilton Worldwide; bil predsedujoči od Huntsman Cancer Foundation; bil član uprave od družinske Huntsman Corporation. Njegovo ime je imel Jeffrey Epstein zapisano v svoji žepni knjigi.
  • Prvi sekretar od Atlantic Council je bil George S. Franklin Jr. – član od Council on Foreign Relations, 1948 – 1995, direktor 1953 – 1971; član od Pilgrims Society; so-ustanovitelj od Trilateral Commission. Cimer od Davida Rockefellerja na Harvard University. Franklin je bil pripravnik pri elitni odvetniški pisarni Davis, Polk & Wardwell, ter bil nato pomočnik Nelsona Rockefellerja na State Departmentu, o 1941 – 1944. Nato postane leta 1949 upravitelj od s strani CIA financiranega American Committee for a United Europe. Ter bil od leta 1945 član od Study Group on Soviet-American Relations, katere vidnejši člani so bili še John J. McCloy, Chase National Bank; Frank Altschul, General American Investors Corp.; Hamilton Fish Armstrong, Foreig Affairs, CFR; McGeorge Bundy (- 1953), Harvard University; Arthur Dean (1954 – ), Sullivan & Cromwell; W. Averrel Harriman – nekdanji ambasador v SZ; Howard G. Johnson – Ford Foundation; Devereux C. Josephs – New York Life Insurance Co.; Milton Katz, Ford Foundation; Marvin J. Kelly, Bell Laboratories; J. Robert Oppenheimer, Institute for Advanced Study; Dean Rusk, Rockefeller Foundation; Charles M. Spofford, Davis, Polk & Wardwell; Shepard Stone, Ford Foundation. Leta 1955, ko je Kissinger napisal svoj prvi članek v Foreign Affairs, ga je Franklin, kot direktor od CFR, povabil na mesto sekretarja novo ustanovljene študijske skupine Nuclear Weapons and Foreign Policy. Druga pomembna iniciativa, ki jo je Franklin vodil pri Council on Foreign Relations je bila The United States and China in World Affairs. Franklin je bil častni upravitelj od Ditchley Foundation; bil koordinator od French-American Foundation; bil doživljenjski upravitelj od International House; bil član od US Commission za United World Colleges; bil upravitelj od Salzburg Seminar American Studies; bil član od Century Club; bil član od River Club. Njegov oče George S. Franklin Sr. je bil član od Council on Foreign Relations od leta 1927 – 1934.

Člani od Pilgrims Society dejavni v Atlantic Council

Ostali člani liberalnega establišmenta in super elitni predstavniki, ki so bili člani od Pilgrims Society in dejavni v Atlantic Council –

James Baker III (CFR); George W. Ball (CFR); James W. Barco (CFR); Eugene Black (CFR); William T. Bennet Jr.;  William A. M. Burden (CFR); Cass Canfield (CFR); C. Douglas Dillon (CFR); Gerald R. Ford (CFR); Ronald M. Freeman; George S. Franklin, Jr (CFR); Lord Charles Guthrie; Alexander Haig Jr. (CFR); William R. Herod (CFR); Henry Kissinger (CFR); Philip Lader (CFR); Walter S. Lessing; John D. Macomber (CFR); Lord Roger M. Makins; William McChesney Martin Jr. (CFR); John J. McCloy (CFR); Robert McNamara (CFR); Samuel W. Meek ; Malcolm Muir (CFR); Sir Frank K. Roberts; Lord George Robertson; General Bernard W. Rogers (CFR); Robert V. Roosa (CFR); George P. Shultz (CFR); William E. Simon; Cyrus R. Vance (CFR); Thomas J. Watson, Jr. (CFR).

Člani liberalne super elite, ki so bili ali so dejavni v Atlantic Council

Za Atlantic Council je, tako kot za druge ključne inštitucije liberalnega establišmenta v zadnjih desetletjih razvidno, da je Council on Foreign Relations prevzel vlogo od Pilgrims Society.

Atlantic Council leta 1988; v odebeljenem tisku so znani člani od Pilgrims Society –

»1988 BOARD OF DIRECTORS … Henry H. Fowler … Eugene V. Rostow … Directors … David M. Abshire … Theodore C. Achilles, Jr. … Madeleine K. Albright … Norman R. Augustine… James H. Billington … Harold Brown … Lawrence S. Eagleburger … Gerald R. FordGeorge S. Franklin, Jr. … Richard N. Gardner … Alexander M. Haig, Jr. … Pamela C. Harriman … B.R. Inman … Jeane J. Kirkpatrick … Henry A. Kissinger … Sol M. Linowitz … Robert S. McNamara … Edmund S. Muskie … George R. Packard … Elliot L. Richardson … James R. Schlesinger … Brent Scowcroft … Helmut Sonnenfeldt … Cyrus R. Vance … R. James Woolsey … Honorary Directors … George W. BallEugene R. BlackC. Douglas DillonJohn J. McCloy … Sam Nunn … Robert V. Roosa Dean Rusk … Thomas J. Watson, Jr.«16http://education.mei.edu/sites/default/files/mei_library/pdf/14412.pdf

Atlantic Council leta 2013

Mednarodni svetovalni odbor;  v odebeljenem tisku sta znana člana od Pilgrims Society –

»Josef Ackermann [Institute for Internaitonal Finance] … Jose Maria Aznar … Zbigniew Brzezinski … Richard Edelman … Orit Gadiesh [Bain & Company] … Ashraf Ghani … Thomas H. Glocer … Jim Goodnight [SAS] … Marillyn A. Hewson [Lockheed Martin] … Muhtar Kent [Coca-Cola – Trialteral Commission] … Aleksander Kwasniewski … Rupert Murdoch … Richard L. Olver [BAE Systems] … Paul Polman [Unilever] … Lord Robertson … Stephen A. Schwarzman … James C. Smith [Thomson Reuters] … Rob Speyer … Lawrence Summers … Jacob Wallenberg«17https://web.archive.org/web/20140112070511/http://www.atlanticcouncil.org/about/international-advisory-board

Člani uprave leta 2013; odebeljeni tisk so znani člani od Pilgrims Society –

»Interim Chairman Chairman, International Advisory Board *Brent Scowcroft … President and CEO *Frederick Kempe … Vice Chairs … Robert J. Abernethy … Richard Edelman … C. Boyden Gray … Secretary … Walter B. Slocombe … Directors … Peter Ackerman … Richard L. Armitage … R. Nicholas Burns … James E. Cartwright … Wesley K. Clark … *Paula J. Dobriansky … Christopher J. Dodd … Thomas J. Edelman … Michèle Flournoy … Sherri W. Goodman … Stephen J. Hadley … Michael V. Hayden [CIA] … Wolfgang Ischinger … James L. Jones, Jr. … Henry A. KissingerPhilip Lader … Ana Palacio … Thomas R. Pickering … Anne-Marie Slaughter … James Stavridis … Richard J.A. Steele … John C. Whitehead … Dov S. Zakheim … Honorary Directors … David C. Acheson … Madeleine K. Albright … James A. Baker, III … Harold Brown … Frank C. Carlucci, III [CIA]… Robert M. Gates … Michael G. Mullen… William J. Perry … Colin L. Powell … Condoleezza Rice … Edward L. Rowny … James R. SchlesingerGeorge P. Shultz … John W. Warner … William H. Webster … Lifetime Directors … Edmund P. Giambastiani, Jr. … Philip A. Odeen … William H. Taft, IV [družina Taft je del Pilgrims Society] … R. James Woolsey [CIA]«18https://web.archive.org/web/20131204223830/http://www.atlanticcouncil.org/about/board-of-directors

Direktorska uprava 2020; v odebeljenem tisku sta znana člana od Pilgrims Society  –

»James L. Jones, Jr. … Brent Scowcroft … Adrienne Arsht … Stephen J. Hadley … Robert J. Abernethy … Richard Edelman … C. Boyden Gray … Walter B. Slocombe … Directors … Peter Ackerman … R. Nicholas Burns … James E. Cartwright … Michael Chertoff … Wesley K. Clark … Paula J. Dobriansky … John B. Goodman … Sherri W. Goodman … Michael V. Hayden … Wolfgang Ischinger … Henry A. Kissinger … H.R. McMaster … Richard L. Morningstar … Joseph S. Nye … David H. Petraeus [CIA] … Dina H. Powell McCormick … James Stavridis … Richard J.A. Steele … Frances M. Townsend … Honorary Directors … James A. Baker, III … Ashton B. Carter … Robert M. Gates [CIA] … Michael G. Mullen [CIA] … Leon E. Panetta [CIA] … William J. Perry … Colin L. Powell … Condoleezza Rice … George P. Shultz … Horst Teltschik … John W. Warner … William H. Webster [CIA] … Lifetime Directors … Chris J. Dodd … Edmund P. Giambastiani, Jr. … Philip A. Odeen … Thomas R. Pickering … William H. Taft, IV … R. James Woolsey [CIA].«19https://www.atlanticcouncil.org/about/board-of-directors/; dostop 2020

Financerji od Atlantic Council

Zgodnje financiranje od Atlantic Council – 

»The recruitment of preeminent national figures was—and still is—an important matter for ACUS, and not just for prestige purposes. A significant percentage of the Council’s operating budget came from contributions from board members, with officers suggesting politely in 1962 that an initial contribution of at least $100 would be helpful. This need to raise money from board members helps to explain why ACUS recruited over eighty board members by 1964, while the much better endowed CFR had fewer than twenty board members.

This policy of relying on board members directly—and their corporations indirectly—for financial support paid off. During its first year, the Council received contributions of $6,000 from Clayton, $5,000 from IBM, $2,500 from Heinz, and $2,500 from Corning. The first forty-nine directors contributed $50,000 to help ACUS get started.

At this point the Council’s needs were modest. During the 1961-62 fiscal year its direct expenses of $74,269 included $34,418 for salaries, $5,000 for rent, and $5,262 for literature. As with most successful organizations, the Council’s budget soon began to grow—reaching $500,000 by the late seventies, $750,000 in the early eighties, $1 million by the end of that decade, and $2.5 million in 1993.«20https://www.atlanticcouncil.org/content-series/the-atlantic-council-at-60/what-the-atlantic-council-was-like-in-its-early-years/; dostop 8.4.2023

Kot je bilo razvidno, je Rockefeller Foundation ključni financer organizacij povezanih z Atlantic Council, medtem, ko je financer od Atlantic Council že vsaj od leta 1978. Kar tudi ni presenetljivo, saj so ustanovitelji in v vodstvu ključni Rockefellerjevi operativci. Hkrati z Atlantic Council, pa je RF leta 1984 tudi financer od Atlantic Institute for International Affairs.

»ATLANTIC COUNCIL, Washington, D.C, for a project on the relationship of Japanese
and East Asian security to Western security and NATO. … $17,782«21Rockefeller Foundation, Annual Report 1978, str. 61

Rockefeller Foundation leta 1984 – 

»ATLANTIC COUNCIL OF THE UNITED STATES, Washington, D.C., for a study entitled, “The Presidency, the Executive Branch, and the Congress in Foreign Policy.” … $25,000

ATLANTIC INSTITUTE FOR INTERNATIONAL AFFAIRS, Paris, France, in support of its pro/ect on the security priorities ~ countries along NATO’s southern flank. … $185,000«22Rockefeller Foundation, Annual Report 1984; str. 52

Financerji leta 2013 –

»2013 Corporate Members: … Global Leadership Circle … Airbus … Chevron … Deutsche Bank … Lockheed Martin … Saab … The Scowcroft Group … Thomson Reuters … Chairman’s Circle … Barclays Capital … The Blackstone Group … Bloomberg … The Coca-Cola Company … ManpowerGroup … News Corporation … PwC … Raytheon … Swiss Re … Tishman Speyer … President’s Circle … Accenture Federal Services … BBVA … The Boeing Company … Deloitte … Duke Energy … Eni … ExxonMobil … Marathon Oil Corporation … McLarty Associates … MetLife … Novartis … OMV … Unilever … United States Chamber of Commerce … Visa Inc. … 2013 OTHER SUPPORT Corporations: … Allianz … Colgate-Palmolive … ConocoPhillips … Covington & Burling LLP … The Dow Chemical Company … Edelman … Edison Electric Institute … General Dynamics … General Electric … IBM … McKinsey & Company … Microsoft … Northrop Grumman … Random House, Inc. … Rockefeller Financial … Royal Bank of Canada … S.C. Johnson & Son, Inc. … Foundations: … Atlantic Advocacy Fund Inc. … Bertelsmann Foundation [del ”liberalne CIA”; del Sun Valley Meetings] … Carnegie Corporation of New York [del ”liberalne CIA”] … China-US Exchange Foundation … The GE Foundation … [John D. & Catherine T.] MacArthur Foundation [del ”liberalne CIA”] … Ploughshares Fund [del ”liberalne CIA”] … The Robert C. The Hurford Foundation … Rockefeller Brothers Fund [del ”liberalne CIA”] … Saskawa Peace Foundation USA … Smith Richardson Foundation [del ”konservativne CIA”]«23https://web.archive.org/web/20140101030437/http://www.atlanticcouncil.org/support/supporters

Financerji za fiskalno leta 2019; poudarjene fundacije iz ”liberalne CIA” –

»$1,000,000+ Donations … Adrienne Arsht … British Foreign and Commonwealth Office … Elizabeth Lux Foundation … Embassy of the United Arab Emirates … Facebook [del od CFR; del Sun Valley Meetings] … Goldman Sachs & Co. [del od CFR] … Bahaa Hariri … The Rockefeller Foundation … $500,000 – $999,999 Donations … Saab North America, Inc. … SICPA S.A. … System Capital Management … $250,000 – $499,999 Donations … Robert J. Abernethy … Abu Dhabi National Oil Company … Airbus … Çalik Holding … Chevron Corporation [del od CFR] … Crescent Petroleum … General Atomics … Google [del od CFR; del Sun Valley Meetings] … HSBC Holdings P.L.C. [del od Multinational Chairman’s Group] … JPMorgan Chase Foundation [del od CFR] … The John D. and Catherine T. MacArthur Foundation … Palantir [del od CFR; CIA; del Sun Valley Meetings; Peter Thiel] … Raytheon Company (now, Raytheon Technologies) [del od CFR] … Swedish Ministry for Foreign Affairs … United States Department of State … Victor Pinchuk Foundation [Pinchuk član globalne uprave od CFR] … $100,000 – $249,999 Donations … Accenture Federal Services … Army Future Studies Group … Blackstone Charitable Foundation [del od CFR] … BP [del od CFR] … Dell [del od CFR; del Sun Valley Meetings] … Embassy of Bahrain to the United States … Embassy of Japan to the United States … Eni SpA [del od CFR] … FedEx Corporation [del od CFR] … C. Boyden Gray … Amir A. Handjani … The Korea Foundation … Lennar International … Lockheed Martin Corporation [del od CFR] … David McCormick and Dina Powell McCormick … Ministry of Defense of Finland … Ministry of National Defense of Lithuania … Morningstar Family Foundation … Richard Morningstar … NATO Public Diplomacy Division … NATO StratCom Center of Excellence … Open Society FoundationsPloughshares Fund … Pricewaterhouse Coopers LLP … Rockefeller Brothers Fund … Royal Norwegian Ministry of Defense … Royal Norwegian Ministry of Foreign Affairs … Siemens A.G. … Taiwan Economic and Cultural Representative Office (TECRO) … United States Department of Energy … United Technologies Corp. (now, Raytheon Technologies) [del od CFR] … $50,000 – $99,000 Donations … African Rainbow Minerals … Baker & McKenzie LLP … BlackRock [del od CFR] … Bridgewater Associates [del od CFR] … Edelman … ExxonMobil Corporation [del od CFR] … Federal Foreign Office of Germany … General Dynamics [družina Crown] … Thomas H. Glocer … Her Majesty’s Government … Los Alamos National Laboratory … Marine Corps University … MetLife Inc … Ministry of Foreign Affairs of the Netherlands … Northrop Grumman Corporation … Penguin Random House … S&P Global … Safran SA … General Brent Scowcroft … Smith Richardson Foundation, Inc. [”konservativna CIA”] … Textron Inc. … Thomson Reuters [del od CFR] … Total S.A. [del od CFR] … Twitter, Inc. [del Sun Valley Meetings] … United States Marine Corps … US Mission to NATO … Zurich Insurance Group Ltd … $25,000 – $49,999 Donations … 21st Century Fox [del Sun Valley Meetings] … BAE Systems … Bank of America Corporation [del od CFR] … The Boeing Company [del od CFR] … ConocoPhillips [del od CFR] … Engie North America … EY … Ronald Freeman … Stephen J. Hadley … The Howard Baker Forum … Invesco Group Services … JPMorgan Chase & Co. [del od CFR] … Mannheim LLC [del od CFR] … McKinsey & Company [del od CFR] … Microsoft Corporation [del od CFR; del Sun Valley Meetings] … MIT Lincoln Labs … National Endowment for Democracy … NBC Universal Telemundo Enterprises [del Sun Valley Meetings] … Procter & Gamble … Texas A&M University … US Chamber of Commerce [del od CFR] … The University of Texas at Austin … Victor L.L. Chu … The William and Flora Hewlett Foundation … $10,000 – $24,999 Donations … AECOM … Airlines for America … AT&T [del od CFR; del Sun Valley Meetings] … Children’s National … Embassy of Lithuania to the United States … Embassy of the Slovak Republic … European Bank for Reconstruction and Development … European Investment Bank … Federal Department of Foreign Affairs for Switzerland … General James L. Jones … Frederick Kempe and Pamela Meyer … Konrad-Adenauer-Stiftung … Lowe’s Companies, Inc. … Ministry of Defense of the French Republic … Timothy Morningstar … NATO Defense … General (Ret.) and Mrs. David H. Petraeus … Renaissance Strategic Advisors … US-India Strategic Partnership Forum … Viacom … General Charles F. Wald«24https://www.atlanticcouncil.org/support-the-council/honor-roll-of-contributors-2019/

Rockefeller Foundation, Adrienne Arsht – 2019

»The Atlantic Council in Washington, D.C., has announced a $25 million gift from executive vice chair Adrienne Arsht, chair emerita of TotalBank, to endow the Adrienne Arsht Center for Resilience.

The center, which recently received a $30 million commitment from the Rockefeller Foundation, will be renamed the Adrienne Arsht-Rockefeller Foundation Resilience Center25https://philanthropynewsdigest.org/news/atlantic-council-receives-25-million-for-center-for-resilience


Viri –

  • 1
    Prof. Melvin Small, The Atlantic Council–The Early Years, 1998, str. 3.
  • 2
    https://www.atlanticcouncil.org/content-series/the-atlantic-council-at-60/what-the-atlantic-council-was-like-in-its-early-years/; dostop 8.4.2023
  • 3
    Peter Philips, Giants – The Global Power Elite, 2018. Sevent Stories Press, str. 14-15.
  • 4
    Ibid, str. 186-192.
  • 5
    Prof. Melvin Small, The Atlantic Council–The Early Years, 1998, str. 8
  • 6
    https://www.mmwr.com/about-montgomery-mccracken/our-history/owen-j-roberts/
  • 7
    Prof. Melvin Small, The Atlantic Council–The Early Years, 1998. Str. 6-7
  • 8
    https://www.acls.org/funding/; dostop 8.4.2023
  • 9
    Giles Scott-Smith, Realizing the Kennedy Vision: The John F. Kennedy Institute, Paradiplomacy, and Dutch Foreign Relations, 1960s–1980s, The University of Leiden,  marec 2016; str. 26 – 29
  • 10
    Charles Higham. Trading with the Enemy. 1983. New York: Delacorthe Press, str. 40-41.
  • 11
    Ibid, str. 123
  • 12
    Frances Stonor Saunders. The Cultural Cold War. 2000. The New Press, str. 37.
  • 13
    Poročilo od Bilderberg Group, Yesilkoy Conference 1959; str. 22-23.
  • 14
    Jim DiEugenio, Dodd and Dulles vs. Kennedy in Africa; Probe Magazine, January-February 1999 issue of Probe (Vol. 6 No. 2).
  • 15
    https://www.atlanticcouncil.org/content-series/the-atlantic-council-at-60/what-the-atlantic-council-was-like-in-its-early-years/; dostop 8.4.2023
  • 16
    http://education.mei.edu/sites/default/files/mei_library/pdf/14412.pdf
  • 17
    https://web.archive.org/web/20140112070511/http://www.atlanticcouncil.org/about/international-advisory-board
  • 18
    https://web.archive.org/web/20131204223830/http://www.atlanticcouncil.org/about/board-of-directors
  • 19
    https://www.atlanticcouncil.org/about/board-of-directors/; dostop 2020
  • 20
    https://www.atlanticcouncil.org/content-series/the-atlantic-council-at-60/what-the-atlantic-council-was-like-in-its-early-years/; dostop 8.4.2023
  • 21
    Rockefeller Foundation, Annual Report 1978, str. 61
  • 22
    Rockefeller Foundation, Annual Report 1984; str. 52
  • 23
    https://web.archive.org/web/20140101030437/http://www.atlanticcouncil.org/support/supporters
  • 24
    https://www.atlanticcouncil.org/support-the-council/honor-roll-of-contributors-2019/
  • 25
    https://philanthropynewsdigest.org/news/atlantic-council-receives-25-million-for-center-for-resilience