Bilderberg

Čas branja 90 minut.

Vsebina

1. Uvod
2. Nastanek skupine Bilderberg
   • Grof Richard Coudenhove-Kalergi
   • Jozef Hieronim Retinger
   • Princ Bernhard
3. Ustanovna konferenca 15. maja leta 1954, v kraju Oosterbeek
   • Ameriški udeleženci, katere je vodil David Rockefeller
   • Vidnejši evropski predstavniki ustanovne konference
     1. Velika Britanija
     2. Nemčija
     3. Nizozemska
     4. Francija
     5. Belgija
     6. Italija
     7. Švedska
     8. Danska
4. Konferenca 1971
5. Pomembni člani liberalnega establišmenta in posamezniki od skupine Bilderberg skozi različna obdobja
   1. Iz ZDA in Kanada
   2. Iz Velike Britanije in Irske
   3. Iz Nizozemske in Belgije
   4. Iz Francija
   5. Iz Nemčije in Avstrije
   6. Iz Italije
   7. Iz Švedske, Danske, Norveške
6. Udeleženci od zasedanj skupine Bilderberg, ki prihajajo iz medijev
7. Skupina Bilderberg danes in v preteklosti

Uvod

Kot je dejal pomemben Bilderbergovec in tesen prijatelj Henry Kissingerja, Gianni Agnelli –

        »European integration is our goal and where the politicians have failed, we industrialists hope to                      succeed.«   

Globalisti in njihov nadzor nad mediji –

»If the Bilderberg Group is not a conspiracy of some sort, it is conducted in such a way as to give a remarkably good imitation of one.«

To so besede C. Gordona Tetherja, objavljene 6. maja 1975 v ”Lombardu”, prestižni in vplivni kolumni, ki jo je dnevno pisal za londonski Financial Times. To je bilo tudi Tetherjevo zadnje sklicevanje na Bilderberg Group pri Financial Times. Vsi poznejši članki, ki so omenjali Bilderberge so bili s strani uredniške uprave prepovedani za objavo v njegovih finančnih in bančnih kolumnah. Zadnji takšen članek je bil napisan za izdajo, ki naj bi izšla 3. marca 1976, ki pa jo je cenzuriral Max Henry (Fredy) Fischer, urednik od Financial Times.
Tether je bil avgusta 1976 odpuščen od Financial Times po tem, ko se je več kot dve leti boril s cenzuro. Max Fischer, tedanji urednik od Financial Times, je bil hkrati tudi član od Rockefellerjeve Trilateral Commission, ter po tem, ko je leta 1980 zapustil Financial Times, postal direktor od banke S.G. Warburg & Co. Ltd., katera predstavlja pomemben del liberalnega establišmenta.

»… research shows that the World Bank, International Monetary Fund, G20, G7, World Trade Organization (WTO), World Economic Forum, Trilateral Commission, Bilderberg Group, Bank for International Settlements, Group of 30 (G30), and International Monetary Conference serve as institutionalized mechanisms for TCC consensus building, and power elite policy formation and implementation. These international institutions serve the interests of the global financial Giants by supporting policies and regulations that seek to protect the free, unrestricted flow of capital and debt collection worldwide. The World Bank, IMF, G7, G20, WTO, Financial Stability Board, and Bank for International Settlements are institutions controlled by nation-state representatives and central bankers with proportional power/control exercised by dominant financial supporters, primarily the United States and European Union countries.«^[1]

Skupina Bilderderberg je tesno prepletena z vodilnimi anglo-ameriškimi in evropskimi bankami, korporacijami, mediji in najpomembnejšimi nevladnimi organizacijami, kot so Pilgrims Society, Council on Foreign Relations, Trilateral Commission, Atlantic Council, Carnegie Endowment for International Peace.

»Although born with the blessings of President Eisenhower, who said, “I always had one of my people go to the Bilderberg conferences,” Bilderberg was even more important to subsequent administrations. The prince’s [Bernhard] biographer, writing in 1962, said that President Kennedy did more! “The present American government is even closer to Bilderberg, because President Kennedy virtually staffed the State Department with what C. D. Jackson calls ‘Bilderberg alumni’—Secretary of State Dean Rusk, Undersecretary of State George W. Ball, George McGhee, Walt W. Rostow; McGeorge Bundy, Arthur Dean and Paul H. Nitze over at Defense.”
This same George W. Ball is currently [1976] one of Jimmy Carter’s top advisers (as is Paul Nitze) and is quoted in Bernhard’s biography as saying of Bilderberg, “This is unique and without parallel.«^[2]

Nastanek skupine Bilderberg

Skrivna skupina oz. think tank Bilderberg je nastal leta 1954 na Nizozemskem, z namenom združevanja Evrope in povezovanja z ZDA, ter bil ključni dejavnik za nastanek Evropske Unije. Leta 1957 je preko skupine Bilderberg nastala Treaty of Rome oz. Treaty establishing the European Economic Community, ki je privedla do nastanka European Economic Community (EEC). Ključni uradni ustanovitelj skupine Bilderberg je bil Jozef Retinger.

Glede financiranja prve konference od skupine Bilderberg so poročila različna. Zagotovo je ustanovni financer CIA, kasnejše konference, vključno od leta 1956, pa so bile v glavnem financirane s strani Ford Foundation, ki skupaj z Rockefeller Foundation in ostalimi deluje kot ospredje od CIA. Predsedujoči od Ford Foundation od leta 1951 – 1959 je Frank Abrams, ki je bil tedaj predsedujoči Rockefellerjevemu Standard Oil, ter bil kasneje upravitelj od Alfred E. Sloan Foundation. Upravitelj od Ford Foundation pa je bil top Rockefellerjev predstavnik John J. McCloy, ki je od leta 1953 tudi predsedujoči od CFR. Po drugih informacijah pa sta, vključno s prvo konferenco, financerja skupine Bilderberg tako Rockefeller Foundation, kot tudi Ford Foundation. Medtem, ko naj bi Carnegie Endowment for International Peace upravljala s sredstvi, delni financer kasneje pa je tudi CIA z davkoplačevalskim denarjem. Kakor koli, Ford Foundation je tako leta 1956 donirala $20,000, kar leta 2022 predstavlja okoli $205,000. V letih 1959, 1963, 1966 in 1968 je Ford Foundation skupaj financirala preko $200,000, kar bi leta 2022 predstavljalo okoli $1,7 milijona. Leta 1957 in 1958 je Rockefeller Foundation donirala $5,000 in $10,000, kar bi leta 2022 znašalo okoli $150,000. V istem obdobju so podobne zneske prispevali še H. J. Heinz Family Trust, ter Arthur Dean in George McGhee.
Člani nadzornega odbora so bili zadolženi, da so zbrali skromen nacionalni letni prispevek, s čimer se je pokrilo režijske stroške skupine. Tisti člani, ki niso imeli zadostnih lastnih sredstev, so pogosto iskali finančno pomoč pri bankirjih in industrialcih. Paul van Zeeland in Princ Bernhard sta tako na primer prepričala grofa Jean-Pierrea de Launoita, predsednika od Groupe Bruxelles Lambert, da ustvari sklad za podporo belgijski skupini Bilderberg. Pri Groupe Bruxelles Lambert je ključna super elitna družina Frere. Pomemben bankir še iz časa nacizma Otto Wolff von Amerongen in Rudolf Mueller sta imela preko nemška finančna sredstva, medtem, ko je imel Paul Rijkens preko nizozemska sredstva. Stroški konference, ki je bila leta 1961 v Haagu, so tako znašali $30,000, kar bi leta 2021 pomenilo okoli $370,000. Zelo pomembni kasnejši financerji so bili še Giovanni Agnelli; bankir in član od Pilgrims Society, kot od skrivne ultrakonservativne obveščevalne skupine Le Cercle Sir Frederick W. Bennett, katerega oče je bil pomemben podpornik nacizma; francoski bankir Wilfried Baumgartner; kanadski poslovnež Anthony Griffin, ki je delal za britansko banko S.G. Warburg v Kanadi; kanadski poslovnež James S. Duncan, ki je bil predsedujoči od Ontario Hydro; ter super elitni švedski bankir Jacob Wallenberg Jr., katerega ime je odprlo vsa vrata na Švedskem.
Posamezne konference pa so bile tudi financirane s strani najpomembnejših korporacij in posameznikov iz držav, kjer je potekala letna konferenca.

Grof Richard Coudenhove-Kalergi

Ni bil med ustanovitelji skupine Bilderberg, bil pa izjemno pomemben začetnik evropske integracije med obema vojnama in posledično pomembno vplival na evropsko integracijo po njej. Kalergi se je rodil leta 1894 na Japonskem, njegov oče pa je bil avstro-ogrski diplomat grof Heinrich von Coudenhove-Kalergi. Leta 1921 je postal prosto-zidar pri dunajski loži “Humanitas”. Dunajska loža je bila pomemben promotor Pan-evropskega gibanja in si je močno prizadevala za širjenje od Pan European Union med takratnimi vodilnimi prostozidarskimi avtoritetami. Izredno pomemben Kalergijev prijatelj je bil nadvojvoda Otto van Habsburg, s katerim sta leta 1922 ustanovila proti-rusko Pan-European Union, ki naj bi vključevala kopijo ameriške množične proizvodnje in potrošništva. Otto van Habsburg je po vojni pomemben predstavnik evropske zasebne ultrakonservativne obveščevalne struje Le Cercle, ki je bila tesno povezana z American Security Council.
Leta 1923 je Kalergi napisal knjigo Pan-Europa, katera je vsebovala članski obrazec za Pan-evropsko gibanje, ki je imelo prvi kongres na Dunaju leta 1926. Častni predsednik gibanja je postal nekdanji in tudi kasnejši francoski premier in zunanji minister Aristide Briand, hkrati tudi pomemben zagovornik evropske federalizacije. Kalergi, ki je bil predsednik gibanja 49 let, je bil prijatelj od Barona Louis Nathaniel de Rothschilda, ki je bil pripadnik avstrijske veje od družine Rothschild. Družina Rothschild, tukaj gre izpostaviti njeno angleško-francosko vejo, predstavlja pomemben del od anglo-ameriške Pilgrims Society, kateri, kot se bo videlo v nadaljevanju, so ključni faktor ne samo v kasnejši evropski integraciji, ampak tudi kot ključni pri vzponu fašizma in nacizma, ki je med drugo svetovno vojno začasno prekinil Pan-evropsko gibanje zaradi proti-sovjetske politike super elite. Manjša žrtev te pro-nacistične politike je bil tudi sam Louis Nathaniel de Rothschild, ko so nacisti aneksirali Avstrijo, in ga imeli 14 mesecev priprtega. Izpustujo ga po plačilu varščine, ki bi leta 2021 znašala okoli $400 milijonov. Njegovo premoženje v 30ih letih pa bi po današnjih izračunih znašalo okoli $10 milijard. Kakor koli, Louis Rothschild je leta 1924 Kalergiju predstavil Maxa Warburga iz vplivne banke M. M. Warburg & Co. Max je bil še eden super elitni predstavnik, katerega družina, sicer tesna zaveznica družine Rothschild, je bila prav tako pomemben predstavnik pri Pilgrims Society. Brata od Maxa sta bila super elitna bankirja Paul in Felix Warburg, oba ustanovna člana od Council on Foreign Relations. Paul Warburg, med drugim ustanovitelj od banke Kuhn, Loeb & Co., je bil z ostalimi predstavniki od Pilgrims Society pomemben ustanovitelj od ameriške zvezne banke FED, kjer je bil od leta 1916 – 1918 pod-predsedujoči. Max Warburg je nato ponudil Kalergiju, da naslednja tri leta financira Pan-evropsko gibanje, za kar mu je ponudil 60 000 takratnih zlatih mark. Louis Rothschild in Max Warburg postaneta tudi upravitelja od Pan European Union.
To Pan-evropsko združenje je podpiral še en vplivni predstavnik od Pilgrims Society, in sicer Lord Leopold S. Amery, za katerega je Churchill dejal, da je domneval britanski imperij kot del svoje lastnine. Amery je bil tudi član od skrivne Round Table Group in upravitelj od Rhodes Trust, ter bil tudi z Alfredom Milnerjem in H. G. Wellsem član od pro-imperialističnega kluba Coefficients, ki je deloval od leta 1902 – 1908. Kot pomemben britanski imperialist, pro-Zionist in tesen Rothschildov zaveznik, je bil avtor končnega osnutka od Balfour Declaration glede Palestine. Amery je podprl Kalergijevo in Habsburgovo Pan-evropsko federalizacijo, ki pa vsekakor ni vključevala britanskega imperija. Pan-evropska federalizacija je bila mišljena kot pakt med Sinarhističnim gibanjem britanskega imperija, ki si je zamišljal združeno Evropo z afriškimi kolonijami, ki bi obstajala med komunističnim svetom in Britanskim imperijem. Pomemben je tudi podatek, da je Leopolodv sin Julian Amery, kasneje, skupaj z Ottom van Habsburgom pomemben član od Le Cercle. Leopold Amery je bil vse do sredine leta 1939 pomemben podpornik popuščanja nacistični Nemčiji, kot član od s Pilgrims Society povezanih The Cliveden Set.
Ena pomembnejših Kalergijevih skrbi, kot tudi bankirjev okoli njega, je bila podpora ameriške strani. Leta 1925 je Max Warburg organiziral, da sta njegova brata Paul in Felix, povabila Kalergija v ZDA na turnejo. V ZDA je bil njegov pomemben partner predsednik od Pilgrims Society Nicholas Murray Butler, kateri je sicer spadal pod vpliv J. P. Morgana.
Hjalmar Schacht, vodilni Hitlerjev ekonomist in tudi njegova zelo pomembna povezava z liberalnim establišmentom oz. s Pilgrims Society, mu je dejal, da bo Hitler prinesel enostnost Evropi. Takoj, ko je Hitler prišel na oblast, je Pan-evropska unija v Nemčiji prepovedana, ker je bila po Hitlerjevem mnenju preveč pacifistična, kritiziral pa je tudi njeno mehansko ekonomijo. Robert Bosch, ki je prevzel financiranje nemške veje, je tudi moral odstopiti s položaja. Kljub tem, da je imel Hitler iz ozadja pomembno (finančno) pomoč v liberalnem establišmentu, posebno preko nemških najvidenjših industrialcev, je v stilu propagande hinavsko kritiziral Kalergija, da je njegova Pan-evropska unija nemočna za bodočo obrambo Evrope proti ZDA. Motila pa ga je tudi Kalergijeva ”elitna” avstrijsko-japonska mešana rasa. Po aneksaciji Avstrije leta 1938 je Kalergi odpotoval v Francijo, nato pa preko Švice in Portugalske v ZDA. Tudi v ZDA si je med vojno prizadeval za unifikacijo Evrope. Tako je leta 1944 objavil delo Crusade for Paneurope, za katero je dobil podporo od Allena Dullesa in Williama J. Donovana iz OSS, ki bosta kasneje zelo pomembna za federalizacijo Evrope. V ZDA je Kalergi leta 1944 postal profesor na New York University, kjer je istočasno Ludwig von Mises preučeval valutne probleme za Kalergijevo gibanje.
Kalergi je bil takoj po koncu druge vojne pomemben izvor prikrite pomoči evropskim federalistom. Kalergi je marca leta 1947, na predvečer Marshalloveha načrta uspešno lobiral pri ameriških senatorjih J. W. Fulbrightu (Rhodes Scholar) in E. D. Thomasu, za kongresno podporo ideji o evrospki skupnosti in uspel, da so v Senatu in v predstavniškem domu sprejeli predlog v podporo za ”United States of Europe”. Allen Dulles in William J. Donovan, oba bodoča direktorja od CIA, ki sta se pridružula Kalergijevi kampanji za ameriško podporo leta 1947, sta nato skupaj ustanovila kratkotrajno obstoječi Committee for a Free and United Europe, katerega namen je bil reklamirati evropsko enotnost v ZDA in nudenje podpore federalističnim skupinam v Evropi. Committee for a Free and United Europe je bil formalno ustanovljen 19. aprila leta 1948, predsedujoči še bil Senator Fulbright, pod-predsedujoči pa je postal William C. Bullitt Jr. (Scroll and Key), član od CFR od leta 1936. Vendar je dejansko komisija obstajala bolj kot ne samo na papirju. Odbor je zasenčila veliko vplivnejša skupina, European Movement, katera je bila tesno povezana z Winstonom Churchillom in Jozefom Retingerjem. Z vsem tem dogajanjem, je Kalergi postal odrinjen od kasnejše federalizacije Evrope. Pomembna je edino še njegova vloga kot so-ustanovitelja od American Committee on United Europe (ACUE), katerega edina še preostala evropska ustanovitelja sta bila prej omenjena Churchill in Retinger. ACUE pa je služil kot fasada od CIA in CFR.
Leta 1926 je Kalergi napisal knjigo Practical Idealism, v kateri si je zamislil vseobsegajočo raso prihodnosti, ki bi bila sestavljena iz ”Evrazijskih-Negroidov”, ki bi nadomestila raznovrstnost ljudi današnjih ras in razredov, z raznovrstnostjo posameznikov. Ta Kalergijeva zamisel multikulturnosti je precej podobna ideologiji današnje ”liberalne CIA”.

Jozef Hieronim Retinger

Jozef Retinger realno in hkrati satirično o samem sebi –

»[Denis de Rougemont] – Tell me, Joseph, they say you are a mason, an Intelligence Service, CIA and Vatican’s agent as well as a friend of the communism. Sometimes they even add that you’re Jewish and a sodomite [gay] . What should I reply to that?
[Retinger] –Tell them that’s not everything.«^[3]

Njegov osebni sekretar Jan Pomian je o Retingerju, ko je ta leta 1960 umrl dejal –

»Like an impresario, he needed others to play main roles of a spectacle while he cast himself as the gray eminence sitting behind the scene.«^[4]

Pomemben predstavnik oz. sredstvo elite iz ozadje evropske integracije in ustanavljanja skupine Bilderberg je bil Jozef Retinger. Retinger se je rodil leta 1888 v vplivni poljski družini v Krakovu na Poljskem, kjer je bil njegov oče odvetnik od pomembnega grofa Władysława Zamoyskiega. Po očetovi smrti, je grof Zamoyski postal njegov mentor, ter mu omogočil, da je leta 1904 odšel študirat na Institut d’études politiques, kjer je leta 1906 diplomiral. Ko je bil star komaj 20 let, je leta 1908 tudi najmlajši prejemnik doktorata iz literature na Sorbonni. V Parizu, kjer je bil Zamoyski še vedno izredno vpliven mentor, je Retinger navezal ogromno stikov iz francoske visoke družbe in po študiju potoval po Evropi.
Kasneje, leta 1910 je nadaljeval študij primerjalne psihologije narodov na London School of Economics, ki spada v omrežje od elitne Fabian Society in predstavlja ozadje od Labour Party. Ta študij v Londonu se je v prihodnosti izkazal za zelo koristnega. V tem obdobju, okoli leta 1911 je spoznal znanega poljskega pesnika Józefa Conrad-Korzeniowskiga, angleško kulturno in politično elito, ter prostozidarstvo. Leta 1912 na poboudo grofa Zamoyskiega ustanovi Biuro Polskie [Polish Bureau], kjer je poskušal pridobiti Zahodno politično in javno mnenje za idejo o ponovnem rojstvu Poljske. V Parizu je v tem obdobju srečal tudi francoskega premierja Georgesa Clemenceauja, in ga skušal prepričati, da bi ta podprl načrt za združitev Vzhodne Evrope, ki bi vseboval združitev ozemlja Avstrije, Madžarske in Poljske, in bi bil pod hegemonijo Jezuitksega reda. Ker je bil načrt brez dvoma del vatikanske politike, ga je francoski premier zavrnil. Retinger pa si je s tem pridobil neslavni vzdevek vatikanskega agenta. Verjetno je za tem načrtom stal vpliven in zloglasni Jezuit Włodzimierz Ledóchowski, kasneje z Retingerjem vpleten tudi v ”Sixtus Affair”.
Od leta 1914 – 1917 je Retinger v Parizu, Londonu in ZDA, deloval kot predstavnik verskih in političnih voditeljev Galicije za neodvisnost Poljske, ter delal tako za Centralne sile, kot za Antanto. Med svojim vzpenjanjem po lestvici, kjer je navezoval stike in si utrjeval pot v notranje vladne kroge v Londonu, pa si je hitro tudi ustvaril številne sovražnike. Bil imenovan tako za britanskega in jezuitskega agenta, ter kasneje tudi za mehiškega in sovjetskega. Tukaj je bila pomembna tudi njegova vpletenost v leta 1917 neuspelo skrivno ”Sixtus Affair”, kjer je na pobudo svojega mentorja Zamoyskiega deloval kot posrednik med pomembnimi evropskimi aristokrati, preko katere je hotel avstrijski cesar Karel I doseči ločeno premirje z zavezniki.
Leta 1916 Retinger spozna tudi Arthurja “Boy” Capela, pokrovitelja in ljubimca od Coco Chanel, ki je dejal da je Ratingerju vsejal idejo o svetovni federalni vladi, osnovani na Angleško –Francoskem zavezništvu. Capel umre leta 1919 v avtomobilski nesreči.
Zaradi vpletenosti v vse te dogodke, je bil leta 1917 Retinger izgnan iz Francije, in je preko Španije odpotoval na Kubo, od tam pa v Mehiko, kjer se je hitro zapletel v lokalno politično spletko. Retinger je postal svetovalec od mehiškega predsednika Elíasa Calles Plutarcha, ki je bil radikalni socialno-ekonomski reformator. Retinger je tako postal svetovalec mehiške vlade glede nacionalizacije mehiške nafte, ki je bila v lasti Američanov. Retinger je v Mehiki tudi neurani svetovalec od sindikalista Luisa Moronesa, ki ga je naključno srečal na poti skozi Atlantik. Morones je leta 1918 ustanovil federacijo delavskih sindikatov Confederación Regional Obrera Mexicana, ki je imela največji vpliv od 1918 do 1928. Komunistična simpatizerka Katherine Anne Porter, ki je bila del Moronesevega kroga je Retingerja opisala kot ”Polish intriguer” in ”British Marxist”.
Od leta 1924 do 1928, ko je Retinger še vedno deloval v Mehiki, je bil tudi britanski predstavnik Poljske socialistične stranke, ter se v tem času tudi povezal z britansko Labour Party. Leta 1924 Retinger tudi ponovno povzame idejo o svetovni federalni vladi v pogovoru z Edmundom Dene Morelom iz Labour Party. Vendar časi še vedno niso bili primerni za to.
V Londonu je Retinger spoznal tudi vplivnega britanskega obveščevalca Sir Colina Gubbinsa, kasnejšega sredstva od MI6, ki je bil tudi ustanovni član skupine Bilderberg, ter redni obiskovalec do leta 1964. Gubbins je bil tudi svetovalec od Princa Bernharda in Retingerja, glede priprav na njihovo ustanovitev skupine Bilderberg. Tukaj se zdi, da je bil Retinger, vsaj v tem obdobju, zelo verjetno sredstvo britanske obveščevalne službe, kar je kasneje sicer ostro zanikal. Retinger je leta 1943 postal član od skrivne obveščevalne skupine Special Operations Executive (SOE) in leta 1944 pristal s padalom na Poljskem. Gubbins je bil eden od treh vodilnih pri SOE, kjer je deloval skupaj s (pro-nacističnim) Sir Charles Jocelyn Hambrojem iz vplivne bančne družine Hambro, ki spada pod Pilgrims Society.
Retinger je leta 1939 v Parizu in v Londonu ustanovil poljsko vlado v izgnanstvu, kjer je bil posebno v tesnih odnosih z vplivnim generalom Władysławom Sikorskim, kateri leta 1943 umre v letalski nesreči. Stike pa je navezoval tudi s pomembnimi politiki v izgnanstvu v Londonu, kot so bili Marcel-Henri Jaspar, Paul Van Zeeland (Bilderberg) in Paul-Henri Spaak (Bilderberg). V tem obdobju, okoli leta 1943 v Londonu nastane t.i. Retinger’s Club, kjer se je srečeval s pomembnimi politiki, kritiziral sovjetske politike, ter iskal podporo za idejo o po-vojni integraciji Evrope. Na enem od teh sestankov, so politiki iz Belgije, Nizozemske in Luksemburga prišli na idejo o ustanovitvi Beneluxa.
Po smrti generala Władysława Sikorskiga, pristane Retinger v nemilosti poljske vlade v Londonu, ki naj bi se ga hotela znebiti tako, da ga pošlje na skrivno in nevarno misijo na Poljsko. Vendar se zdi stvar bolj zapletena. Misija je del skrivne operacije od prej omenjene SOE, ki jo vodi Retingerjev tesen znanec Sir Colin Gubbins, kasnejši ustanovni član skupine Bilderberg. Posamezniki so trdili, da so se hoteli znebiti Retingerja, kot naj bi se domnevno znebili Sikorskega, ki je umrl v, za nekatere, nepojasnjeni letalski nesreči oz. v atentatu. Sam Ratinger je dejal, da je leta 1944 pristal na Poljskem, da bi v Veliko Britanijo pripeljal pomembnega poljskega politika Wincentya Witosa, verjetno pa se je v tem primeru tudi pogovarjal s poljskim političnim podzemljem. Okrog tega njegovega pristanka pa obstaja ogromno zgodb. Po eni takšnih zgodb, naj bi Retingerja obsodili na smrt, ker so ga imeli za skrivnega agenta. Rešil pa naj bi ga Zbigniew Stypułkowski, predstavnik od Stronnictwo Narodowe (National Party).
V Washingtonu se je marca leta 1942 Retinger srečal s prej omenjenim (ex)pro-nacističnim W. Averellom Harrimanom, ki je bil tedaj pomemben član Rooseveltove administracije. Srečal pa se je tudi z Adolfom Berleijem Jr., pomembnim Rooseveltovim svetovalcem, ki mu je preko Roosevelta omogočil 12 milijonov $ pomoči na leto za poljsko odporniško gibanje.
Eden od teh, s katerim se je v Londonu pogovarjal o povojni evropski integraciji je bil John Foster Dulles, sicer zelo vplivni super elitntni bančni in korporativni posrednik liberalnega establišmenta z nacisti, predvsem preko Wall Street odvetniške pisarne Sullivan & Cromwell. John Foster Dulles je bil od leta 1935 tudi upravitelj od Rocefeller Foundation. Brata Allen in John Dulles, oba člana od Pilgrims Society, sta bila že od otroštva tesno povezana z družino Rockefeller. Tako sta v teh izjemno pomembnih poslih z nacisti delala za družino Rockefeller iz Pilgrims Society; za W. Averella Harrimana, prav tako člana od Pilgrims Society in Prescotta Busha za banko Brown Brothers Harriman, itd. Allen Dulles, med vojno je bil del od OSS in kasneje direktor od CIA, je bil pred vojno tudi član uprave od banke Schroders, ki je bila tesno povezana z nacisti. Rockefellerjeva banka Chase v Parizu je bila tesno povezana z banko Schroders, kot tudi s pro-nacistično banko Worms Bank in Standard Oil of New Jersey v Franciji. V Italiji sta bila Thomas W. Lamont in njegov šef J.P. Morgan Jr., oba člana Pilgrims Society, pomembna financerja od Mussolinija in njegovega režima. Lamont tudi predsedujoči od Pilgrims Society od 1939 do 1945. Njun pomemben ”tekmec” v Italiji pri podpori Mussolinija je bila vplivna, prav tako s strani Pilgrims Society dominirana banka Dillon, Read & Co. Harry Brittain, so-ustanovitelj, sekretar in dolgoletni predsedujoči od Pilgrims of Great Britain, je bil od leta 1936 – 1939 častni predsednik od pro-fašistične Friends of Italy. Walter Runciman, židovski član od Pilgrims Society, je sicer obsojal nacistično preganjanje Židov, a bil vseeno podpornik fašizma. Ostale družine iz Pilgrims Society in posamezniki, ki so bili tudi financerji nacizma so bili še družina du Pont, Alfred Sloan iz General Motors, Jospeh Kennedy, družina Watson od IBM. Eden redkih pomembnih financerjev nacizma, ki ni bil član od Pilgrims Society je bil Henry Ford. Skupaj z njimi pa so bili pomembni podporniki nacizma še britanski bankirji in industrialci iz vrst Pilgrims Society, ki so prihajali iz Bank of England, National Westminster, Lloyds Bank, prej omenjene J. Henry Schroder, Lazard, Unilever, British Imperial Airways, Imperial Chemical Industries. Veliko od teh interesov je bilo organiziranih v Federation of British Industries, ki je bila ekvivalent ameriški fašistični National Association of Manufacturers. Cola Parker, ki leta 1955 postane predsednik od National Association of Manufacturers, je tudi ustanovni član od skupine Bilderberg. Če na kratko povzamem. Vse te interesne skupine so financirale in podpirale nacizem v Nemčiji, ter dale Hitlerju proste roke, da ta uniči komunistično Sovjetsko zvezo.^[5]
Vsi ti pomembni ameriški bankirji in industrialci so kasneje omogočili, da so Retinger, Paul van Zeeland in Pieter Kerstens leta 1946 ustanovili European League for Economic Cooperation (Ligue Européenne de Coopération Économique), ki se je prvotno, do leta 1948 imenovala Independent League for Economic Corporation (ILEC). To so bili so-ustanovitelj od CFR Russell Leffingwell iz banke JP Morgan, Nelson Rockefeller, David Rockefeller, Alfred Sloan, obveščevalec Sir William Wiseman iz Kuhn, Loeb & Co., George Franklin, John Foster Dulles, ter še posebno Retingerjev stari prijatelj Adolf Berle, ki je postal ustanovni vodja ameriške sekcije od ILEC. Skupini, ki je bila pomemben zagovornik evropske integracije, so se kasneje pridužili še Edmond Giscard d’Estaing, Harold Butler, Hermann Abs, Rene Boel in Daniel Cardon de Lichtbuer.
European League for Economic Cooperation je bila leta 1948 tudi ustanovni partner od European Movement, ki je postala ključna organizacija za evropsko integracijo. Retinger je leta 1948 postal ustanovni generalni sekretar in ostal na tem položaju do leta 1950. Ustanovni predsednik od European Movement je postal Duncan Sandys, zet od Winstona Churchilla, kateri pa velja za ustanovitelja od European Movement. Sandys je bil prvotno izredno pomemben zagovornik evropske integracije, a ga po vrsti sporov leta 1950 nadomesti Paul-Henri Spaak, ki je bil sicer prvotna izbira liberalnega establišmenta. Pred ustanovitvijo od European Movement sta Retinger in Sandys odpotovala v Washington, kjer sta se srečala z dvema ključnima osebama. Prvi je bil William J. ”Wild Billy” Donovan, član od CFR in leta 1947 so-ustanovitelj od CIA, drugi pa njegov kolega John Foster Dulles.
Iz tega srečanja je nato leta 1948 nastal še zelo pomemben American Committee on United Europe (ACUE), evropski integraciji namenjena CIA-jina organizacija, katere predsedujoči je bil William J. Donovan, so-ustanovitelj in pod-predsedujoči je bil John Foster Dulles, člana uprave pa sta bila kasnejši direktor od CIA in soustanovitelj skupine Bilderberg Walter Badell-Smith in Herbert Lehman iz CFR in Lehman Brothers. ACUE je bil financiran s strani Rockefeller Foundation, Ford Foundation in CIA. Glavna vloga je bila začetno skrivno CIA financiranje od European Movement, European Youth Campaign, ter kasneje še od Council of Europe, European Coal and Steel Community in predlagano European Defence Community. European Movement je deloval skoraj izključno s strani financiranja od CIA, in sicer v višini $4 milijonov od leta 1949 – 1960, kar je predstavljalo od polovico do dve tretjini njegovih letnih prihodkov. Del teh sredstev od European Movement pa je bil namenjen tudi financiranju proti-komunističnih strank po Evropi. Ko je Sandys kasneje poskušal razpustiti European Movement, ga je American Committee on United Europe pod vodstvom Allena Dullesa prisilil, da je odstopil kot njegov predsednik. Nato so glavno vlogo v European Movement prevzeli francoski politiki, in s pomočjo ACUE ustanovili sekretariat v Bruslju. Še ostali vidnejši člani uprave od ACUE^[6] leta 1956. Kasnejši pod-predsedujoči od ACUE, ki nadomesti Johna Fosterja Dullesa je Paul G. Hoffman, predsedujoči od Ford Foundation, član od CFR in član od Pilgrims Society. Sekretar je George S. Franklin Jr., cimer od Davida Rockefellerja, direktor od CFR (1953 – 1971) in so-ustanovitelj od Trilateral Commission. Direktorji so bili General Lucius D. Clay, član uprave od General Motors (1951 – 1973), član uprave od Met. Life (1953-1957), član uprave od Chase Manhattan Bank (1964, 1974-75), član uprave od Lehman Brothers (1963 – 1978); žena od John J. McCloya, izredno pomembnega Rockefellerjevega predstavnika, upravitelja od Ford Foundation in člana od Pilgrims Society; General Frederick Osborn, član od CFR in predstavnik pomembne družine iz Pilgrims Society, tesno povezane z Rockefellerji in trajnostnim razvojem, sam Osborn pa tudi skupaj z ostalimi predstavniki super elite podpornik evgenike in nacizma, ter njihovih programov sterilizacije Judov in Poljakov; Emmett Connely, finančnik pri ACUE, je bil predsednik od Investment Bankers’ Association of America; Conrad N. Hilton Sr., ustanovitelj od Hilton Hotels in od Conrad N. Hilton Foundation. Ta skupina, ter prav tako člani istega kroga, C. D. Jackson, Allan Dulles, Averell Harriman, John J. McCloy in David Rockefeller so kasneje z Retingerjev ustanovitelji supine Bildernerg. ACUE
Nekako vzporedno z European Movement, je bila 15 decembra leta 1946 ustanovljena vplivna Union of European Federalists (UEF), ki je naslednje leto organizirala prvi kongres v Švici. UEF je preko svojih povezav, kot je recimo njihov belgijski član uprave Pierre de Bonvoisin (ustanovni član od skupine Bilderberg) , ki je preko UEF spoznal Paula Vanden Boeynantsa, tesno povezanega s fašizmom in elitnim omrežjem pedofilije, mučenja in umorov – kot je poročala žrtev X3 iz afere Dutroux. Ideja federalistov je bilo zmanjšanje suverenosti nacionalnih držav v korist posebne federalizacije evropskih držav oz. ”United States of Europe,” kot se je izrazil Churchill, ko se je udeležil zasedanja od UEF. Julija 1947 je United European Movement (UEM) deloval kot koordinacijsko telo za organizacije, ki so bile ustanovljene po drugi vojni, med katere je spadala tudi UEF. UEM je novembra leta 1947 spremenila ime v The Joint International Committee for European Unity, dokler se ni Council of Europe srečal v Haagu, maja leta 1948. Hague Congress (Congress of Europe) je organiziral Retinger, predsedujoči pa je bil Churchill. Udeleženci srečanja so bili nizozemska kraljica Juliana, Princ Bernhard, Paul van Zeeland, Jean Monnet, Robert Schuman, Paul-Henri Spaak, Alcide de Gasperi, Konrad Adenauer, Harold Macmillan, Sir David Maxwell-Fyfe, Pierre-Henri Teitgen, François Mitterrand, Altiero Spinelli, Albert-Édouard Janssen in ostali. Oktobra 1948 tudi uradno nastane European Movement.
Leta 1952 je Paul Rijkens, glavni pri podjetju Unilever, pomagal Retingerju, da se je sešel s Princem Bernhardom, sestal pa se je tudi s Paulom van Zeelandom. Maja tistega leta je tako Retinger, kot sredstvo od CIA, predstavil elitni načrt transatlantskega dialoga, preko katerega bi se vršili pogovori, zaradi vedno močnejšega anti-amerikanizma v Evropi in izolacionizma v ZDA. Prvi sestanek skupine (Bilderberg) je bil 25. septembra 1952 v Parizu, pri gostitelju baronu Françoisu de Nervoju. Poleg Retingerja in barona Nervoja, so se prvega sestanka udeležili še princ Bernhard, francoski premier Antoine Pinay, vodja francoske opozicije Guy Mollet, Paul van Zeeland, Hugh Gaitskell, General Sir Colin Gubbins, Dr. Rudolf Mueller, danski zunanji minister Ole Bjorn Kraft, grški diplomat Panagiotis Pipinelis in italijanski ambasador Pietro Quaroni.
Po izvolitvi Eisenhowerja za predsednika ZDA, sta Princ Bernhard in Retinger skupaj z Britancema iz Labur Party Hughom Gaitskellom in Denisem Healeyjem odpotovala v ZDA, kjer so se začeli pogovarjati glede projekta.
Hugh Gaitskell je bil leta 1933 Scholar od Rockefeller Foundation in študiral eno leto na Dunaju, kasneje pa je bil pogosti obiskovalec od Congress for Cultural Freedom, ki je bil fasada od CIA. Od 1955 – 1963 je bil tudi vodja od Labour Party.
Denis Winston Healey, prav tako tesno povezan z omrežjem od CIA in pri širjenju prikrite propagande. Healey je bil od julija 1948 tesno povezan z Information Research Department, ki je spadal pod U.K. Foreign and Commonwealth Office, ter istočasno sodeloval s CIA-jinim Congress for Cultural Freedom. Healey je kasneje skupaj s pomembnimi člani od Chatham House ustanovil vplivni International Institute for Strategic Studies, ki je tesno povezan tudi z liberalnim establišmentom in ”liberalno CIA”.
V Washingtonu se je četverica dobila z vplivnim in tesnim Bernhardovim prijateljem Walterjem Bedell-Smithom, direktorjem od CIA. Ta je nato načrte za formiranje ameriške skupine za zasedanje skupine Bilderberg predal C. D. Jacksonu, ki je bil Eisenhowerjev koordinator za psihološko vojskovanje. Bedell-Smith čeprav so-ustanovitelj skupine Bilderberg, pa se ni udeležil prve konference, ker je dobil posebno nalogo v Gvatemali.
General Walter Bedell-Smith je bil direktor od CIA od 1950-1953, in nato državni sekretar od 1953 – 1954, pred tem pa ambasador v Sovjetski zvezi, 1946 – 1948. Bedell Smith je bil član od CFR od leta 1952, ter bil tudi član od Pilgrims Society. Bedell-Smith je nato leta 1954 postal direktor pri United Fruit Co., ki je bilo pomembno središče ameriške/CIA geopolitične ofenzive v Južni Ameriki. Bedell-Smith je leta 1953, ko je bil še direktor od CIA ukazal izdelavo načrta za izvedbo državnega udara v Guatemali, ker je tamkajšnji predsednik Jacobo Árbenz Guzmán grozil, da bo nacionaliziral zemljo, ki je pripadala podjetju. Državni udar je bil realiziran leta 1954 preko CIA, ki jo je tedaj vodil Allen Foster Dulles. V United Fruit so imeli skupne interese mnogi predstavniki od Pilgrims Society, kot sta to brata Dulles, Rockefellerjev John J. McCloy, družina Lodge, ter elitne družine iz Louisiane.

»One early Bilderberger, the late C. D. Jackson, who was vice-president of Time Inc., once described Retinger as a “sort of eminence grise of Europe, a Tallyrand without portfolio.” Alden Hatch’s laudatory biography of Bernhard, based on extensive taped conversations with the prince and researched with the full support of the royal household, says of Retinger, “Certainly he had almost as many adventures as Ian Fleming’s famous secret service operative, James Bond…. Though his name is virtually unknown except to the initiates, he made more history in his secret way than many a man who moved to the sound of trumpets and the howl of motorcycle sirens.”
Both Retinger and Bernhard had influential contacts in the United States. and after agreeing on the scheme, the duo went off to America to enlist support. A portrait of Bernhard in the December 1970 issue of Fortune magazine described that trip: “… Retinger joined him [Bernhard] in Washington, and they proceeded, with the help of Bernhard’s wartime comrade, Walter Bedell Smith, then director of the CIA, C. D. Jackson, a vice-president of Time Inc., and the late John Coleman of Burroughs, to recruit an American group.” …
Bernhard, according to his biographer, “… saw a number of American politicians. After several more rebuffs he went to his friend Bedell Smith, who was then head of the CIA. Smith said, ‘Why the hell didn’t you come tome in the first place?'” General Smith then “turned the matter over to C. D. Jackson. And things really got going.” It is interesting that the head of the CIA simply “turned the matter over” to a vice-president of Time Inc.; the naive would have presumed that these were unrelated institutions. But, in any event, Jackson was quickly able to enlist the support of Joseph E. Johnson, the head of the Carnegie Foundation, Dean Rusk, who was then head of the Rockefeller Foundation, and banker David Rockefeller. Bernhard was made chairman of Bilderberg, and Bedell Smith and, Dean Rusk became co-chairmen. Retinger was made permanent secretary.«^[7]

Bedell-Smith je bil s Princem Bernhardom tudi član od njegovega zasebnega skrivnega kluba Tie Club/Dassenclub, nastalega leta 1948. Dassenclub je nastal, da bi povzročili državni udar v Indoneziji, ki je bila vse do druge svetovne vojne pod Nizozemsko kontrolo.
Kasneje je prišlo do trenja iz ameriške strani, ker naj bi se razširile govorice, da je Retinger britanski skrivni agent. Kar dejansko je prvotno bil, a nato bil ali hkrati sredstvo britanske obveščevalne in CIA, ali bil v glavnem sredstvo od CIA. Kar bi Coleman, ki je Retingerja obtožil, da je britanski vohun, kot visoko rangirani predstavnik super elite moral vedeti. Princ Bernhard je vseskozi jasno podpiral Retingerja, slednji pa je zahteval odstranitev Johna Colemana kot vodjo ameriške delegacije pri Bilderbergih. Colemana, ki je doživel srčno kap, je nato zamenjal Bedell-Smith.
Retinger je bil leta 1958 nominiran za Nobelovo nagrado za mir in umre v Londonu leta 1960.

Princ Bernhard

Ustanovni predsednik od skupine Bilderberg je bil nizozemski princ Bernhard, pomemben predstavnik iz ozadja evropske in globalne politike, tesno povezan s CIA in kasneje tudi lobist od vojaškega podjetja Lockeed. Služil naj bi v okoli 300 korporativnih upravah in odborih po celem svetu. Leta 1976 odstopi iz mesta predsednika skupine Bilderberg zaradi vpletenosti v podkupovalni škandal, pri katerem je kot lobist od podjetja Lockheed prejel $1,1 milijon (cca $10,000,000 leta 2021). Zaradi tega tisto leto tudi odpade konferenca. Iz poplave zgodb, ki so sledile škandalu, se je zdelo, da je skupina Bilderberg kot trg za mednarodno trgovino z letali. Skladno s tem, je bil tudi sekretar od Bilderbergov Ernest H. van der Beugel predsednik od nizozemskega letalskega prevoznika KML.

»Recent revelations of illicit ties between Prince Bernhard of the Netherlands and the Lockheed Corporation touch only a corner of this man’s murky career—a career made possible only by the support of various American presidents, top corporate leaders and the large tax-exempt foudations. The CIA, hard evidence indicates, was the catalyst in organitng this coalition behind the prince.
The CIA connection was hinted at in one recent New York Times story which stated that the prince had maintained an account in a CIA-funded Dutch bank that was set up by one of his closest aides, General John von Houghton, who “reportedly had ties to the ClA”. The Times noted that “Prince Bernhard was also a close friend of Allen W. Dulles, founder of the CIA.” The Times also cited “one reliable source close to the government” as saying that when the Dutch prime minister confronted Bernhard about wrongdoing in connection with Lockheed, the prince denied it, but added, “If you would ask me about my relations with the CIA, that would be a different matter”—which is where the Times let the matter drop. So far as I can determine, no one has asked the prince or the CIA about their relationship, which revolves around the prince’s leadership of the very infuentiai Bilderberg conferences (The Rulingg Class. September 17, 1976). …
[Bernhard] now exposed as an international fixer who served the needs of large American corporations and asked for million-dollar bribes in return. It is at least a fair surmise that Bilderberg, too, was a device to serve their corporate needs. And just what was the rote of the CIA in assisting this unofficial coalition of the elite in planning our future? We know that the CIA has overthrown governments that displeased the multinationals, but, in the case of Bilderberg, they seem to have gone even further and been instrumental in getting high American and European officials to collude in secret sessions with the heads of large multinationals and banks to hammer Out a common international ideology.«^[8]

Poleg skupine Bilderberg je bil Bernhard tudi ustanovni predsednik od leta 1961 nastalega World Wildlife Fund (omrežje ”liberalne CIA”), katerega ozadje predstavlja super elitni 1001 Club, so-ustanovitelj slednjega je prav tako Bernhard. 1001 Club predstavlja pomembno središče kontroverznih obveščevalnih osebnosti iz CIA in Mossada, pomembnih predstavnikov naftne in mineralne industrije, ter zelo majhno število političnih voditeljev iz držav tretjega sveta. Več o tem v nadaljevanju.
Kot že omenjeno je Bernhard leta 1948, ko je postal princ, ustanovil skrivni Tie Club/Dassenclub, katerega člani so bili Bernhardov tesen prijatelj in CIA direktor Walter Bedell-Smith; Sefton Delmer, udeleženec Bilderbergov 1956; Frans Ottens, predsednik podjetja Philips; Johan Willem Beyen, direktor od Unilever, diretor od Philips, nizozemski direktor od World Bank (1946 – ), nizozemski direktor od IMF (1948 – ), predsednik od BIS, bil so-minister za zunanje zadeve od 1952-1956; J. F. Nuboer, Bernhardov osebni zdravnik; Hans Teengs Gerritsen, član vplivne nizozemske družine, ki je bil nizozemski zastopnik za Lockheed in Northrop, ter tesno povezan s CIA-nizozemskim omrežjem Stay Behind, ki ga je ustanovil njegov CIA-jin prijatelj Carl Armfelt.
Bernhard je bil pomemben član od leta 1952 ustanovljenega poslovnega lobija Groep Rijkens, katerega namen je bil preko zunanje politike vplivati na dogajanje v Indoneziji glede vprašanja Zahodne Nove Gvineje. Ustanovitelj je bil njegov vplivni in tesen prijatelj Paul Rijkens, ustanovni predsedujoči od podjetja Unilever leta 1930, in pomemben ustanovni član skupine Bilderberg. Člani so bili še H. M. Hirschfeld, direktor od Unilever, direktor od KPM, udeleženec prvega zasedanja skupine Bilderberg; Kees Scholtens, nekdanji direktor od Shell Indonesia, direktor od Shell; Emile van Konijnenburg, pod-predsednik in direktor od Royal Dutch Airlines KLM; Marcus van Blankenstein, tuji urednik od Het Parool. Zelo verjetno so bili s skupino tesno povezani še Jan de Quay, nizozemski premier od 1959 – 1963; Adlai Stevenson, ameriški ambasador pri UN; John Loudon, vplivni nizozemski poslovnež, ki je bil tudi mednarodni član uprave Rockefellerjeve Chase Bank, upravitelj od Ford Foundation, ter član od 1001 Club; William F. Bramstedt, član od CFR, izvršni direktor od Standard Oil Co. in predsednik od Caltex Corp. (Chevron – Texaco); John D. Rockefeller III; ter Dirk Stikker, zunanji minister od 1948 -1952, generalni sekretar zveze NATO od 1961 – 1964, ter bil nato član uprav od Unilever, Carnegie Stichting in član od Bilderbergov in Trilateral Commission.
Bernhard je bil leta 1997 skupaj z Nelsonom Mandelo in Antonom Rupertom ustanovitelj od Peace Park Foundation, ki upravlja s naravnimi in divjimi parki od WWF. Fundacija je v glavnem financirana preko Club 21, katerega člani so med drugim tudi Nicky Oppenheimer, David Rockefeller, Laurence Rockefeller, Baron Benjamin de Rothschild, Russell Train, Princ Sadruddin Aga Khan, Joseph F. Cullman III.
Krog ljudi okoli Princa Bernharda pa je bil vpleten tudi v Stichting voor Onderzoek van Ecologische Vraagstukken (Foundation for the Investigation of Ecological Problems; SOEV), ki je nastala leta 1960, kot del širše ameriško-evropske proti-komunistične psihološke vojne in proti vohunske operacije, ki je bila odgovor na vse močnejšo sovjetsko psihološko vojno in njeno vohunsko delovanje v zahodni Evropi. Ustanovitelj in vodja fundacije je bil Cees van den Heuvel, vodja oddelka za usposabljanje pri Binnenlands Veiligheidsdienst (BVD; nizozemska Služba za notranjo varnost). Financerji fundacije, ki so prispevali znatna sredstva, so bili tesni Bernhardovi prijatelji iz podjetij kot so Philips, Shell (vodi ga John Loudon) in Unilever. Fundacija je bila kopija CIA-jinega programa MKULTRA in njenega Human Ecology Fund iz Cornell University. S tem CIA eksperimentom je bila povezana tudi Society for the Investigation of Human Ecology na Cornell University Medical College, katere ustanovitelja leta 1955, sta bila profesorja Harold Wolff in Lawrence Hinkle. Bernhard je bil tesno povezan tako z van den Heuvelom, kot njegovim šefom pri BVD, Louisem Einthovenom. Ko je Einthoven iskal nove partnerje v ZDA za projekt International Documentation and Information Center (Interdoc Network), ki je nastal leta 1963, se je obrnil na Ford Foundation in na Carnegie Endowment, na slednjo po zaslugi Bernhardovega prijatelja Josepha E. Johnsona iz skupine Bilderberg, vendar je bil zavrnjen, v glavnem zaradi dveh odmevnih škandalov, ki sta izbruhnila v Nemški obveščevalni v obdobju 1961-1962. Allen Dulles, s katerim je bil Einthoven v stalnem stiku, pa tudi ni več hotel financirati podobne projekte preko CIA po letu 1962. Pri projektu Interdoc, ki ga prav tako financira Shell, pa sta Heuvel in Einthoven povezana s pomembnim ultrakonservativnim obveščevalcem Brianom Crozierjem, Walterjem Bellom iz MI5, so-ustanoviteljem od OSS/CIA Dickom Ellisem iz MI6 in ostalimi.
Princ Bernhard je bil marca 1973 predsedujoči amsterdamski konferenci od British Atlantic Committee (kasneje postane Atlantic Council of the UK), katerega pomembni so-ustanovitelj je bil prej omenjeni Brian Crozier, sicer pomemben rival van den Heuvela na področju anti-komunističnega psihološkega vojskovanja. Govorci na konferenci so bili Frank Barnett, pomemben predstavnik od ultrakonservativne Smith Richardson Foundation; Zbigniew Brzezinski; Dean Rusk; Cyrus Vance; Albert Wohlstetter iz skrivnega ultrakonsevativnega American Security Council; Shepard Stone iz Ford Foundation, CIA in skupine Bilderberg.
Leta 1975 se je Princ Bernhard udeležil malo znane a pomembne International Monetary Conference v Amsterdamu, ki je bila ustanovljena istega leta kot skupina Bilderberg. Vidnejši udeleženci skozi različna obdobja so bili še C. Douglas Dillon, Milton Friedman, Arthur Burns, Johann Philipp Freiherr von Bethmann, George Shultz, David Rockefeller, Chris Karsten, A. W. Clausen, Wilfried Guth, Sir Jeremy Morse, Raymond Larre, Michael Blumenthal, Paul Volcker, Paul McCracken, Willy de Clercq, Alan Greenspan, Hans Tietmeyer, Jean Claude Trichet in ostali.
Princ Bernhard je bil leta 1973 častni pokrovitelj od leta 1971 ustanovljenega European Management Symosium, ki se danes imenuje World Economic Forum. Več o WEF v nadaljevanju.
Bernhard je pa tesno povezan tudi z družino Rothschild. Ne samo preko skrivnega super elitnega 1001 Club. Edmund Rothschild, pomemben predstavnik britanske veje od Pilgrims Society, je boter od Bernhardove nezakonske hčerke Alexije Grinde, ki se je rodila leta 1967.

Ustanovna konferenca 15. maja leta 1954, v kraju Oosterbeek

Zelo zgovoren je podatek, da je bilo 15 od 17ih udeležencev iz ZDA članov od Council on Foreign Relations, in tudi preostala je čez nekaj mesecev postata člana. Tudi v nadaljevanju so udeleženci iz ZDA v veliki večini člani od CFR. Poleg tega je bil David Rockefeller redni udeleženec zasedanj, od ustanovnega leta 1954, ter do leta 2013, na katerih je skupno manjkal samo šestkrat. Skupno je bil udeleženec 53 zasedanj.

Ameriški udeleženci, katere je vodil David Rockefeller

• George Nebolsine – član od Council on Foreign Relations, 1935 – 1963; udeleženec 13 zasedanj skupine Bilerberg od 1954 – 1964. Nebolsine je bil vplivni korporativni odvetnik pri prvi globalni odvetniški pisarni Coudert Brothers, kjer je bil odvetnik tudi Trilateralec Sol Linowitz. Bil član izvršnega odbora od United States Council of the International Chamber of Commerce; bil generalni conzul pri Middle East Industrial Development Corporation.
• David Rockefeller – član od Council on Foreign Relations, 1942 – 2017.
• Nelson Dean Jay – član od Council on Foreign Relations, 1942 – 1969; direktor od J.P. Morgan & Co.; leta 1924 eden od dveh upraviteljev od J.P. Morganovega in Owen Dowesovega načrta za Nemčijo, družina Morgan je bila zelo pro-nacistična; tesen sodelavec Jeana Monneja, bratov Dulles, Davida Rockefellerja.
• Gardner Cowles Jr. – član od Council on Foreign Relations, 1945 – 1985; so-lastnik od Cowles Media Company, pod katerega so spadali Minneapolis Star, Minneapolis Tribune, Des Moines Register, revija Look in polovični delež v Harper’s Magazine; ustanovitelj od Gardner Cowles Foundation; izvršni direktor od Farfield Foundation (ospredje od CIA).
• George Barry Bingham Sr. – član od Council on Foreign Relations, 1948 – 1952; član od Pilgrims Society; upravitelj od Rockefeller Foundation, 1957 – ; bil član svetovalne uprave od Pulitzer Prizes; član od Louisville Committee on Foreign Relations, podružine od CFR, nastale leta 1938 z donacijo od Carnegie Corporation of NY; bil Fulbrightov predavatelj na Oxford University, 1955; član pomembne medijske družine, ki je dominirala medijsko pokrajino v okolici Louisvilla in bila preko Standard Oil povezana z družino Rockefeller; lastniki časopisov The Courier-Journal in The Louisville Times, lastniki od WHAS Radio in WHAS Television, in dobitniki šestih Pulitzerjevih nagrad; tesno povezan s CIA in vpleten v njeno operacijo Mockingbird, kot tudi bil predsedujoči od International Press Institute. Bingham Sr. je bil tudi član in kasneje od 1974 – 1977 tudi predsedujoči od English Speanking Union, ki spada pod Pilgrims Society, ter bil član nadzorne uprave od Harvard University in direktor od CIA-jine Asia Foundation. Član od Pilgrims Society je bil tudi njegov oče Robert Worth Bingham, ki je bil v drugo poročen z Mary Lily Flagler, domnevno najbogatejšo žensko v ZDA, katere prvi mož Henry Morrison Flagler je bil skupaj z John D. Rockefellerjem ustanovitelj od Standard Oil. Robert Bingham je bil ameriški ambasador v Veliki Britaniji, od 1933-1937, ter bil član od elitne Sons of the American Revolution.
• George W. Ball – član od Council on Foreign Relations, 1949 – 1993; član od Pilgrims Society; preko svojega očeta Amosa Balla, prav tako preko Standard Oil povezan z družino Rockefeller. Od leta 1933-1935 je delal na ministrstvu za finance, kamor ga je pripeljal Herman Oliphant, s katerim kjer je bil pred tem pri Farm Credit Administration. Oliphanta, ki je bil skupaj z Ballom pomemben so-oblikovalec od Rooseveltovega New Deala, je na ministrstvo pripeljal sekretar Henry Morgentau, prav tako član od Pilgrims Society. V Chicagu je nato Ball leta 1939 varovanec od Adlaija Stevensona II v prestižni odvetniški pisarni Sidey, McPherson, Austin & Harper. V tem času pa je Ball tudi udeleženec srečanj pri Chicago Council on Foreign Affairs, katerega predsedujoči je Stevenson. Od leta 1942 – 1944 je bil Ball uradnik pri programu Land-Lease, ter nato v Londonu direktor od U.S. Strategic Bombing Survey. Po vojni je Ball so-ustanovil vplivno odvetniško pisarno Cleary, Gottlieb, Steen & Hamilton, preko katere je tesno sodeloval z Jeanom Monnejem in francosko vlado. Skupaj z Monnejem je leta 1947 delal pri Committee for European Economic Co-operation, preko katerega se je kreiral načrt za promocijo Marshallovega načrta. Ko je Bell leta 1949 postal član od CFR, je skupaj z Monnejem delal tudi pri evropskem ekonomskem načrtu, kar je postavilo temelje za nastanek od European Coal and Steel Community (ECSC). Po ratifikaciji od Paris Treaty leta 1952, je Ball ostal svetovalec od ECSC, ter bil kasneje tudi svetovalec od European Atomic Community in od European Economic Community. Ball, ki je bil tudi član izvršnega odbora od Bilderbergov je bil nazadnje leta 1993, leto dni pred smrtjo. Ball je bil tudi upravni direktor od banke Lehman Brothers Kuhn Loeb, ter Kennedyev višji zunanje politični svetovalec.
• Paul H. Nitze – član od Council on Foreign Relations, 1949 – 1993; bil skoraj redni udeleženec zasedanja do leta 1963. Leta 1907 rojeni Nitze je bil investicijski bankir pri super elitni Dillon & Read, 1929 – 1938, ter kasneje pod-predsednik od 1939 – 1941. Leta 1932 se je Nitze poročil z Phyllis Pratt, iz super elitne družine Pratt, katera je bila skupaj z Rockefellerji so-ustanovitelj od Standard Oil. V družinski hiši Pratt od leta 1945 domuje Council on Foreign Relations. Od leta 1944 – 1946 je bil Nitze pod-predsedujoči od U.S. Strategic Bombing Survey. Nitze je leta 1957 ustanovil Washington Center of Foreign Policy Research, katerega financerji so bili Ford Foundation, Rockefeller Foundation in Carnegie Corporation. Center se danes imenuje Foreign Policy Institute, kjer danes deluje Paul H. Nitze School of Advanced International Studeis. Od leta 1966 do 1969 je bil Nitze namestnik sekretarja za obrambo, Roberta McNamare in Clarka Clifforda. Leta 1966 je bil tudi član od Task Force 157, CIA/Pentagon tajne operacije. Leta 1970 je bil preko CIA so-ustanovitelj od Team B, ki je analiziral nevarnosti s strani Sovjetske zveze. Nitze je bil še član elitnega Links Club; bil član elitne Century Association; bil direktor od Atlantic Council; bil član od American Academy of Diplomacy; bil častni predsedujoči od Council of American Ambassadors; bil upravitelj od George C. Marshall Foundation; bil član od Sencond Committee on the Present Danger, 1976; bil član od Committee to Maintain a Prudent Defense Policy; bil govorec pri The Commonwealth Club of California. Nitzejev svak Walter Paepcke je leta 1949 ustanovil super elitni Aspen Institute.
• John H. Ferguson – član od Council on Foreign Relations, 1949 – 1969; udeleženec še vseh sedmih zasedanj skupine Bilderberg do leta 1959. Ferguson se je rodil leta 1915m ter študiral na Yale University in na Harvard Law School. Ferguson je delal za State Department, kjer je delal tudi njegov znanec iz Harvarda in član od Pilgrims Society Alger Hiss. Kasneje pa je bil tudi pomočnik predsednika od International Bank for Reconstruction and Development, kot tudi je bil poseben pomočnik tedanjega državnega podsekretarja Deana Achesona, ki je bil tudi član od Pilgrims Society. Leta 1947 je zapustil State Department, da bi postal pomočnik prvega predsednika od World Bank Eugenea Meyerja, ki je bil publicist od Washington Post, ter član od Council on Foreign Relations od leta 1930. Meyer pa je tudi oče od Katharine Graham, kasnejše publicistke od Washington Post, ter udeleženke od skupine Bilderberg in Trilateral Commission. Vzporedno s tem pa je Ferguson začel delati za odvetniško pisarno Root, Ballantine, Harlan, Bushby and Palmer, kjer je bil partner njegov tast Arthur A. Ballantine, med drugim tudi upravitelj od Carnegie Endowment for International Peace in član od Council on Foreign Relations od leta 1927. Leta 1954, ko je ustanovna konferenca od skupine Bilderbeg, se Ferguson preseli v Pariz, kjer kot odvetnik služi v različnih odborih povezanih z zvezo NATO in z European Common Market. Leta 1962 ga Kennedy imenuje za ambasadorja v Maroku, kjer ostane do leta 1964. Leta 1948 je bil Ferguson skupaj s svojim tastom in ostalimi vplivnimi odvetniki, tudi iz Sullivan & Cromwell od bratov Dulles, ki so svetovali Algerju Hissu v tožbi proti Whittakerju Chambersu, ko ga je ta obtožil, da je komunist.
• Charles Douglas Jackson – član od Council on Foreign Relations, 1950/1 – 1963; bil skoraj redni udeleženec in tudi član izvršnega odbora zasedanj skupine Bilderbeg do smrti leta 1964. Leta 1902 rojeni Jackson je leta 1931 začel delati za Time Inc., ki je v lasti super elitnega Henrya Luca, ki je tudi član od Pilgrims Society. Od leta 1942 do 1943 je delal za OSS, predhodnico od CIA, in bil od 1944 do 1945 namestnik vodje pri Psychological Warfare Division, SHAEF. Kot že omenjeno, Jackson postane po vojni vodilni Eisenhowerjev propagandist in njegova povezavna med CIA in Pentagonom. Od leta 1945 do 1949 je Jackson imenovan za upravnega direktorja od Time-Life International. Jackson nato postane publicist od Fortune Magazine, prav tako v lasti Henrya Lucea. V tem času je pri Fortune Magazine upravni urednik Hadley Donovan, Rhodes Scholar in kasnejši član od Pilgrims Society, direktor od CFR in član od Trilateral Commission. Jackson je bil nato od leta 1951 do 1952 predsednik od proti-komunističnega National Committee for a Free Europe, ki je bilo fasada od CIA, njegov ustanovitelj pa je bil super elitni Allen Dulles, ki je kasneje postal direktor od CIA. Član uprave odbora pa je bil tudi Henry Luce. V tem obdobju je tudi služil v Združenih narodih, ter nato leta 1960 postane publicist od revije Life.
• Henry J. Heinz II – član od Council on Foreign Relations, 1949/50 – 1986; redni udeleženec in član izvešnega odbora zasedanj skupine Bilderberg; član od Pilgrims Society. Leta 1908 rojeni Heinz se je rodil v elitno družino, ki je imela v lasti pomembno podjetje H. J. Heinz Co. Heinz je študiral na Yale University, kot član od Skull&Bones, ter postal leta 1941 ustanovni predsedujoči od Heinz Endowments, ki tesno sodeluje z Mellonovimi in Carnegiejevimi interesi, prav tako tudi v omrežju ”liberalne CIA”. V 50ij je bil upravitelj od American Committee for Liberation from Communism, skupaj z J. Peter Graceom, članom od Pilgrims Society in Malteškega viteškega reda. Od leta 1958 do 1959 je bil predsedujoči ameriški delegaciji od Economic Commission for Europe. Heinz II je bil član od skrivnega super elitnega ”okoljevarstvenega” 1001 Club; bil član CIA-jinega National Committee for a Free Europe; bil član super elitnega kluba White’s; bil predsedujoči od United States Council of the International Chamber of Commerce, 1948 – 1951; bil član od Committee for the Marshall Plan to Aid European Recovery, 1947 – 1949; bil upravitelj od Committee for Economic Developmet. Njegova snaha Teresa Heinz, se je leta 1995 poročila z vodilnim Bideonovim ”okoljevarstvenikom” Johnom Kerryem, ki sta se spoznala na ”Rockefellerjevem” new age dogodku Earth Day (Network). Njegov oče Howard Heinz je bil član od CFR od leta 1924.
• James D. Zellerbach – član od Council on Foreign Relations, 1952 – 1962; bil redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg do leta 1961. Leta 1892 rojeni Zellerbach je bil predsedujoč upravi od Crown Zellerbach Corporation, ki je bila kasneje preko fundacije financer od Trilateral Commission; bil član uprave od Wells Fargo; bil član od Committee on the Present Danger; bil ambasador v Italiji, 1957 – 1960; bil ustanovni član uprave od CIA-jine Asia Foundation, 1954 – 1956; bil upravitelj od Institute for International Education; bil predsedik od Jewish Welfare Fund; bil nacionalni pod-predsedujoči od National Conference of Christians and Jews; bil direktor od Stanford Research Institute; bil direktor od Union Trust Company; bil član direktorske uprave od National Industrial Conference Board; bil predsednik in upravitelj od World Affairs Council of Northern California; bil član kluba Bankers of America.
• George C. McGhee – član od Council on Foreign Relations, 1953 – 1996; redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg do leta 1967. Leta 1912 rojeni McGhee, je študiral kot elitni Rhodes Scholar na Oxford University in po doktoratu leta 1937 postal pod-predsednik od National Geophysical Company, nato pa delal za naftno svetovalno podjetje DeGolyer and MacNaughton. Leta 1940 je ustanovil lastno podjetje McGhee Production Company in v Louisiani odkril veliko zalogo nafte, s katero je ustvaril bogastvo. Med vojno je bil član od Office of Production Management in član od War Production Board. Leta 1946 je začel delati za State Department, od leta 1952 – 1953 je bil ambasador v Turčiji, kjer je podpiral njihovo uspešno prizadevanje za vstop v NATO. V zgodnjih 60ih je bil ključni za proti-komunistično delovanje v Kongu in Dominikanski republiki. Od leta 1961 do 1963 je v Kennedyevi administraciji služil kot Under Secretary of State for Political Affairs, kjer ga nato nadomesti član od Pilgrims Societ W. Averell Harriman. Bil leta 1961 tudi svetovalec od US National Security Council in Director of Policy Planning. Ter postane ambasador v Zahodni Nemčiji, od 1963 – 1968. McGhee je bil še član svetovalne uprave od International Management and Development Institute; bil član uprave od Population Action International / Population Crisis Committee; bil upravitelj od Aspen Institute; bil upravitelj od Institute for International Education; bil ustanovni pokrovitelj od American European Community Association, 1981; upravitelj od Committee for Economic Development; upravitelj od African-America Institute; direktor od Atlantic Council. V korporativnih krogih je bil član uprave od naftnege podjetja Mobil; bil član uprave od Procter and Gamble; bil član uprave od Trans World Airlines.
• Cola G. Parker – član od Council on Foreign Relations, 1953 – 1956; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg še leta 1956. Parker, ki se je rodil leta 1890, je bil na začetku kariere pravnik pri Wise, Whitney and Parker; bil član od Commission on Foreign Economic Policy; predsedujoči od pro-fašistične National Association of Manufactureres, ki je bila tedaj tesno povezana s ultrakonservativno John Birch Socitey; bil član nacionalnega odbora od anti-komunistične in ”anti-Rockefellerjeve” John Birch Society, ki je del ”konservativne CIA”; bil uspešen predsednik od podjetja Kimberley-Clark; bil predsednik od American Paper and Pulp Association; bil član delegacije od US GATT, ”prosto trgovinska” predhodnica od WTO.
• George W. Perkins Jr. – član od Council on Foreign Relations, 1953 – 1959; enkratni udeleženec skupine Bilderberg. Perkins, ki se je rodil leta 1895, je bil sin od super elitnega Georga Walbridge Perkinsa Sr. Perkins Sr. je bil vplivni voditelj od Progressive Movement, bil pod-predsednika od New York Life Insurance Company in vodilni pomočnik od J. P. Morgana, od 1901 – 1910. Tako Perkins Sr. kot tudi J.P. Morgan člana od Pilgrims Society. Perkins Jr. se je leta 1921 poročil v vplivno farmacevtsko družino Merck, ki je lastnica farmacevtskega podjetja Merck & Co. Perkins Jr. je bil izvršni pod-predsednik od Merck & Co., od leta 1927 do 1948. Družina Merck preko različnih skladov tudi danes pomemben del liberalnega establišmenta in financer ”liberalne CIA”. Perkins Jr. je leta 1950, ko je bil pomočnik državnega sekretarja (Deana Achesona) za evropske zadeve, uspešno prepričal kongres, da finančno pomaga Jugoslaviji, pri njenem uporu proti Stalinovemu režimu. Od leta 1955 – 1957 je bil trajni ameriški predstavnik pri zvezi NATO. Proti koncu življenja se je posvetil upravljanju Palisades Park Interstate Commission, kjer je bil član od leta 1922, pred tem pa je bil tam predsednik že njegov oče.
• Joseph P. Spang Jr. – član od Council on Foreign Relations, 1954 – 1959; udeleženec skupine Bilderberg še leta 1956. Rojen leta 1893, bil predsedujoč upravi od Gilette Co., 1938 – 1955; bil leta 1958 udeleženec od Conference on Foreign Aspects of United States National Security.
• John S. Coleman – član od Council on Foreign Relations, 1954/55 – 1958; pod-predsednik ustanovnega zasedanja skupine Bilderberg, udeleženec še leta 1955 in 1956; kot predsedujoči od Committee for a National Trade Policy (Coleman Commission), preko katere nastane ameriško omrežje za ustanovno udeležbo pri skupini Bilderberg.
• Walker Lee Cisler – član od Council on Foreign Relations, 1954/55 – 1994; ter dokaj redni udeleženec konferenc skupine Bilderberg do leta 1964. Cisler, ki se je rodil leta 1897, je študiral na elitni Cornell University, kjer je bil član od skrivne Sphinx Head Society. Cisler je bil ustanovni član od National Academy of Engineering. Leta 1951 postane predsednik in nato leta 1954 še generalni direktor od Detroit Edison. Leta 1964 pa še predsedujoč upravi podjetja Detroit Edison. Pred tem je bil tudi izvršni sekretar industrijske svetovalne skupine pri Atomic Energy Commission, od 1947 – 1948; in prvi predsednik od Atomic Industrial Forum. Cisler je bil član od Business Council; bil predsedujoč od The Economic Club of Detroit; bil vodja od Thomas Alva Edison Foundation, od leta 1958 – ; leta 1968 je bil izvoljeni predsedujoči od International Executive Council od World Energy Conference; bil upravitelj od Marietta College in od Michigan Colleges Foundation.

Vidnejši evropski predstavniki ustanovne konference

Velika Britanija

• Hugh Gaitskell – bil vodja opozicije in vodja od Labour Party, od 1955 – 1963; bil član izvršnega odbora od skupine Bilderberg, ter udeleženec konferenc še leta 1956 in 1958. Leta 1906 rojeni Gaitskell je bil med vodilnimi člani od Fabian Society; leta 1933 je bil Rockefeller Foundation Scholar na Dunaju; bil član od skrivne obveščevalne Special Operations Executive; bil redni gost od Congress for Cultural Freedom, ki je bil financiran s strani CIA; bil urednik od Encounter, ki ga je izdajal Congress for Cultural Freedom.
• Ralph Assheton, the 1st Baron Clitheroe – bil član britanskega parlamenta, od 1950 do 1955; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg še leta 1956. Leta 1901 rojeni Assheton je prihajal iz aristokratske družine, in bil predsedujoči od Conservative Party od 1944 do 1946.
• Robert J. G. Boothby, Baron Boothby – bil član parlamenta od leta 1928 – 1958, kot predstavnik Konservativne stranke; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg še leta 1956. Boothby se je rodil leta 1900 bankirju Sir Robertu Tuite Boothbyu in že pri štiriindvajsetih postal član parlamenta, leta 1958 pa postane tudi član od House of Lords. Boothby se je leta 1935 poročil z Diano Cavendish, ki je bila hčerka Lorda Richarda Cavendisha. Vplivna družina Cavendish je tesno povezana s Pilgrims Society, kot tudi z ultrakonservativnim Le Cercle, posebno preko Juliana Amerya in Davida Faberja. Bil tudi britanski delegat pri Consultative Assembly od Council of Europe, od 1949 do 1957. Boothby, ki je bil zasebni tajnik in dober prijatelj od Winstona Churchilla, je bil tudi zagovornik britanskega vstopa v European Economic Community, ki je bila predhodnica od EU. V 50ih je bil pomemben zagovornik dekriminalizacije homoseksualnih dejanj med moškimi, in zaradi tega postal predmet javnega obrekovanja, da je homoseksualec. Govorice je javno zanikal leta 1954. Leta 1963 je Boothby začel razmerje z vlomilcem Lesliejem Holtom, preko katerega naj bi prišel do znanih kriminalcev in morilcev, bratov Kray, ki sta vodila zloglasno toplo Firm. Kasneje se je ugotovilo, da je bil Boothby zagotovo v razmerju z gangsterjem, morilcem in pedofilom Ronnijem Krayem že dosti prej. Boothsby je tudi javno lagal, da se je vedno srečal s Krayem na njegovo ”poslovno” povabilo, kar pa izpodbija njegova razglednica iz 6. junija 1963, na kateri Boothby sam vabi Kraya k sebi domov. Brata Kray sta oskrbovala Boothbya z mladimi fanti in organizirala orgije v Cedra Court, kjer sta živela. Boothby pa jima je v zameno vračal usluge. Z bratoma Kray in tudi z Boothbyem je bil v tem pedofilskem krogu tesno povezan tudi član od Labour Party Tom Driberg, prav tako homoseksualec, tako, da sta obe stranki pritiskali na medije, da stvari ne bi prišle na dan. Sunday Mirror, podpornik od Labour Party, je celo odpustil urednika, in plačal Boothbyu £40,000. Boothby je preko bratov Kray tudi vodil svojo kampanjo za House of Lords, vse do njunega vedno večjega nasilja. Novinarji, ki so preiskovali Boothbya so bili deležni groženj in vlomov, vplivni Lord Goodman pa je omogočil, da preiskave niso šle naprej. Goodman in Boothby pa sta skupaj z britansko super elito zaslužna, da so brata Kray aretirali šele leta 1968. Preiskave leta 2015 so pokazale, da je MI5, ki je del britanske super elite, uporabljal brata Kray, da sta zbirala obveščevalne podatke o homoseksualnih politikih in etabiliranih osebah. Iz podatkov od MI5 je razvidno, da je Boothby skupaj z Ronniejem Krayem delil naklonjenost do mladih fantkov. V ta pedofilski krog bratov Kray je bil vpleten tudi DJ Alan Freeman, tesen prijatelj elitnega pedofila in BBC-jeve super zvezde Jimmya Savilea, ki je bil tesno povezan s kraljevo družino in njenim super elitnim pedofilskim krogom na otoku Jersey. Boothby je bil tudi član od Clermont Set, ki je tesno povezan z globokim (ultrakonservativnim) obveščevalnim omrežjem, ki je bilo prav tako povezano s pedofilijo, kot tudi z nekaterimi najpomembnejšimi člani skupine Bilderberg. Član od Clermont Set tudi njegov sorodnik Andrew Cavendish. Boothby je bil tudi član od super elitnega The Other Club.
• Oliver S. Franks, Baron Franks – vplivni britanski filozof, so-ustanovitelj povojnega sveta in hkrati član od Pilgrims Society; član izvršnega odbora in udeleženec konferenc od Bilderbergov še leta 1955 in 1956. Franks se je rodil leta 1905, ki je med vojno delal za Ministry of Supply, leta 1945 pa je postal trajni sekretar. Od leta 1946 – 1948 je bil provost od Queen’s College na Oxford University, pred tem pa od 1936 – 1946 bil profesor moralne psihologije na University of Glasgow. V tem obdobju se tudi začnejo njegove pomembne funkcije. Leta 1947 je postal upravitelj od Pilgrim Trust, kar opravlja do leta 1979. Leta 1947 je postal član britanske delegacije za pogovore o Marshallovem načrtu. Poleg tega pa je Franks tudi so-ustanovitelj od zveze NATO in od Organisation for European Economic Cooperation. Franks je leta 1948 postal ambasador v ZDA, kjer je ostal do leta 1952. Nato postane direktor od Lloyds Bank, 1953 – 1975, in predsedujoči od 1954 – 1962. Postane član uprave od Schroders Bank, 1969 – 1984. Ter postane član uprave od Committee of London Clearing Bankers 1960 – 1962. Franks je tudi upravitelj Rhodes Trust od 1957-1973 in postane postane član guvernerske uprave od Wellcome Trust, od 1965 – 1982, pred tem upravitelj od 1963 – 1965. Franks je bil tudi upravitelj od Rockefeller Foundation, 1961 – 1970. Franks je bil tudi tesno povezan z Deanom Achesonom.
• Major General Sir Colin Gubbins – bil Retingerjev svetovalec za ustanovitev skupine Bilderberg; član izvršnega odbora in redni udeleženec srečanj skupine Bilderberg še od leta 1955 do 1964. Leta 1896 na Japonskem rojeni Gubbins je bil že prej omenjen kot tesen Retingerjev prijatelj in med vojno vodja od skrivne obveščevalne Special Operations Executive. Gubbins je bil tudi pomemben pri ustanovitvi od American Committee for United Europe, skupaj s CIA. Leta 1952 ga je Retinger povabil na že prej omenjeni skrivni sestanek v Pariz, ki so se ga udeležili francoski premier Antoine Pinay; Guy Mollet, vodja francoske socialistične stranke SFIO; princ Bernhard; Paul van Zeeland, belgijski zunanji minister; Hugh Gaitskell; Paul Rijkens, nizozmeski predsedujoči od Unilever; Ole Bjørn Kraft, danski zunanji minister; Rudolf Mueller, nemški odvetnik; Panagiotis Pipinelis, grški ambasador za zvezo NATO. Razlog sestanka, kot uvod v nastanek skupine Bilderberg, je bilo vedno močnejše proti-ameriško stališče v mnogih evropskih državah, kot tudi vedno močnejše težje po politiki izolacije v ZDA. Čeprav sam Gubbins, kot se zdi, ni bil del omrežja od Le Cercle, Special Operations Executive predstavlja zelo pomemben del tega omrežja, ki je prihajal iz Velike Britanije. Del od SOE in Le Cercle so bili Julian Amery, Sir Charles Hambro, Neil ”Billy” McLean, Sir Peter Tennan, Harry Sporburg. Veteran od SOE Sir Peter Wilkinson pa je bil prvotni financer od Institute for the Study of Conflict, katerega ustanovitelj je bil kasnejši predsedujoči od Le Cercle Brian Crozier. Nekdanji veteran od SOE, ki je bil tesno povezan s Crozierjem preko zasebne obveščevalne Shield, ki jo je Crozier ustanovil v 70ih za izvolitev Thatcherjeve. V Shield sta bila vletena tudi Tennan in Sporburg.
• Denis Winston Healey – član od Labour Party in član parlamenta od leta 1952 – 1992; član izvršnega odbora in redni udeleženec 23ih zasedanj skupine Bilderberg, vse do leta 1992. Healy se je rodil leta 1917 in leta 1936 dobil štipendijo na elitnem Balliol College. Leta 1937, ko je bilo v Sovjetski zvezi obdobje Velikega terorja, je postal član komunistične stranke, kar je trajalo do leta 1940. Za časa Stalinovega terorja je umrlo med 700,000 do 1,2 milijona ljudi. V javnosti, kot član od Labour Party, je Healey močno nastrojen ”proti” eliti, kar pritegne pozornost vodij pri Labour Party. ”Proti elitni” Healey tako leta 1948 postane svetnik od super elitnega Royal Institute of International Affairs, kar ostane do leta 1960. Healey je v vlogi mednarodnega sekretarja od Labour Party promoviral Korejsko vojno v imenu britanskih državnih propagandistov in uporabljal britanske obveščevalne agencije, da je napadal marksistične voditelje znotraj britanskih sindikatov. Nekje v vmesnem obdobju po študiju na Oxfordu je šel Healey preko svojih prijateljev, uradno zaradi njegovih komunističnih pogledov, na Hudson Institute in RAND Corporotion, kjer naj bi mu ”oprali možgane” z ”desničarstvom”, kot je dejal njegov kolega iz Labour Party Harold Wilson. Zagotovo je na Healeya bolj vplivalo to, da je bil od leta 1948 prostovoljno sredstvo od Information Research Department, ter da je imel povezave s Congress for Cultural Freedom, ki je bil financiran preko CIA. Leta 1958 postane Healey ustanovni član odbora pri prav tako super elitnem International Institute for Strategic Studies (IISS), kjer ostane do leta 1961. IISS nastane preko tesnih povezav, ki jih ima Chatham House s CFR in skupino Bilderberg. Healeyeve povezave so bile pomembne za pridobitev ustanovnih sredstev od Ford Foundation. Healey leta 1958 postane tudi izvršni od Fabian Society, kjer ostane prav tako do leta 1961. Ko Labour Party leta 1964 zmaga na volitvah, postane Premier Harold Wilson, Healey pa minister za obrambo, kjer ostane na položaju do leta 1970. Leta 1974, ko Labour Party ponovno zmaga na volitvah postane Healey Chancellor of the Exchequer, kjer služi do leta 1979. Od leta 1980 do 1983 pa je namestnik vodje od Labour Party. Leta 1994 je bil Healey prvi politik od Labour Party, ki je leta 1994 javno dejal, da naj član od Fabian Society Tony Blair postane novi vodja od Labour Party. Leta 1989 se je Healey udeležil tudi World Economic Forum.

Nemčija

• Max Brauer – župan Hamburga od 1948 – 1953 in od 1957 – 1960, zaslužen na njegovo obnovo; bil svetovalec Retingerja za ustanavljanje skupine Bilderberg, redni udeleženec zasedanj do leta 1964. Brauer se je rodil leta 1887, bil na začetku tesno povezan s komunizmom in bil nato po vojni vplivni član nemške Social demokratske stranke (SPD). Leta 1933 je za časa nacizma zapustil Nemčijo, ter bil vmes na Kitajskem v okviru programa od League of Nations celo svetovalec od Chiang Kai-sheka. V Nemčijo se je vrnil leta 1946 iz ZDA, ko je delal za American Federation of Labor. Leta 1961 je postal član nemškega parlamenta, ter kasneje postal minister za finance in obrambo.
• Gerhard P.Th. Geyer – generalni direktor od nemške podružnica Esso AG; udeleženec konference še leta 1956. Geyer se je rodil leta 1897, in je leta 1920 začel delati za Brown, Boveri & Cie., kasneje pa je bil vodja od Agricola Society for Agriculture, Trade and Industry, v Vršacu. Leta 1926 se je pridužil podjetju German-American Petroleum Company (Esso), ki spada v Rockefellerjevo omrežje, kjer leta 1939 postane tudi član uprave. Po vojni je bil Geyer ključni za obnovo podjetja, ki se preimenuje v Esso AG, leta 1948 pa tudi postane predsednik uprave. Od sredine 50ih je tudi član od German Atomic Energy Commission. Geyer je pomemben tudi kot so-ustanovitelj od leta 1954 nastalega super elitnega Atlantik Brüke.

Nizozemska

• Hans Max Hirschfeld – bil član nizozemskega parlamenta; poročevalec na konferenci leta 1954 in udeleženec konference še leta 1956. Leta 1899 rojeni Hirschfeld je na začetku kareiere delal za Rotterdamsche Bankvereeniging (ABN-AMRO); leta 1925 je začel delati za Javasche Bank v Bataviji, ki je bila centralna banka za kolonijo Dutch East Indies; bil pomemben član od bilateralnega trgovinskih pogajanj z nacistično Nemčijo, ki kljub temu, da je bil nemški Žid, kot je dejal sam, ni imel zaradi tega problemov, ker so se vedno našli razumni višji uradniki, s katerimi je lahko govoril. Hirschfeld je bil pred (1940-1945) in po nemški okupaciji generalni sekretar na ministrstvu za ekonomske zadeve in bil po vojni obtožen kolaboracije z nacisti a je bil kasneje oproščen. Kljub temu zgodovinar Van der Zwan ugotavlja, da je bil Hirschfeld pomembno sredstvo, ki je omogočil, da je nacistični režim vključil Nizozemsko v svojo vojno ekonomijo in jo ekonomsko izkoriščal. Po vojni je bil Hirschfeld na željo nizozemske vlade tudi član pri implementaciji od Marshallovega načrta in v tem kontekstu tudi predsedujoči nizozemski delegaciji na pariško koneferenco leta 1947. Leta 1952 je postal član od pomembne zasebne Groep Rijkens, ki jo je ustanovil pomembni so-ustanovitelj skupine Bilderberg Paul Rijkens za politično vpletanje v nekdanjo kolonijo Indonezijo; leta 1949 je bil imenovan za visokega komisarja v Indoneziji, da se je uredil prehod suverenosti do neodvisne Indonezije pod Sukarnom. Leta 1951 je postal tudi član od NATO Commission of Twelve, ki je bil mednarodni odbor namenjen premagovanju proračunskih razlik zaradi ameriških zahtev po povečanju vojaške podpore.
• Paul Rijkens – predsedujoči od Unilever; pomemben soustanovitelj skupine Bilderberg, član izvršnega odbora do leta 1961 in redni udeleženec konferenc do leta 1964. Rijkens je bil pomemben posrednik med Retingerjem (CIA) in princem Bernhardom. Rijkens se je rodil leta 1888 in je svojo kariero začel v očetovi tovarni margarine, ki je bila prodana v Van den Bergh’s Fabrieken NV iz katere nato nastane Van den Bergh & Jurgens. Po združitvi s podjetjem od Antona Jurgensa je Rijkens nadaljeval kariero v Margarine Unie, kjer leta 1927 postane direktor od Margarine Union Ltd v Londonu in od Margarine Unie NV v Rotterdamu. Leta 1929 mu uspe združitev Margarine Unie s proizvajalcem mila Lever Brothers, ter postavi temlje za to, kar je kasneje postalo Unilever. Rijkens je bil od leta 1936 do 1955 predsedujoči multinacionalki, ki v tem času postane šesto največje podjetje na svetu. Med drugo svetovno vojne je za časa nemške okupacije odšel v London in deloval kot glavni svetovalec in podpornik nizozemske begunske skupnosti, kot tudi pomagal izgnani nizozemski vladi, pri kateri je deloval kot član izrednega svetovalnega odbora in kot predsednik nizozemske študijske skupine za vprašanje obnove. V tem obdobju pa je tudi povečal svoje omrežje poznanstev z mnogimi osebami iz mednarodnih političnih in diplomatskih krogov. Mnogo od teh oseb je imelo ključno vlogo v svetovnih zadevah po vojni. V tem obdobju postane tudi zelo tesen prijatelj od princa Bernharda. Po vojni je upravljal Unilever in v kontekstu hladne vojne in dekolonializacije sodeloval z nizozemsko vlado, kot tudi pri njeni socialno-ekonomski politiki, da se opomore zaradi vojne škode. Leta 1952 Rijkens ustanovi poslovni lobij Groep Rijkens, preko katerega v tajnosti posreduje pri t.i. novogvinejskem vprašanju, ki je nastal po osamosvojitvi Indonezije. Po uradni verziji je Rijkens, da bi preprečil, da bi konflikt prešel v vojno, prepričal nizozemsko vlado, da je izročila sporni otok Indoneziji. Dejstvo je, da je Rijkens zastopal svoje korporativne interese, ki jih je vsiljeval nizozemski politiki. Ko je javnost leta 1961 izvedela za to dejanje, je bil Rijkens obtožen izdaje, ker je dal prednost poslovnim interesom pred visokimi moralnimi načeli, ki naj bi jih uradno zagovarjal. Zaradi svojega tesnega sodelovanja z Bernhardom, je kasneje tudi odstopil iz nadzorne skupine Bilderberg. Na to Rijkensovo povojno delovanje je zagotovo tudi vplivala ideologija funkcionalizma, kateri so sledili Rijkens in ostali globalisti. Rijkensov pomemben svetovalec pri podjetju Unilever je med vojno postal vplivni ”levičarski” ekonomist David Mitrany, ki je videl mednarodne zasebne korporacije kot osnovo za novi svetovni red^[9] Mitrany je razvil pojem ”funkcionalizem”, za raziskovanje širjenja praks iz zasebne v javno sfero in določitve novega globalnega političnega prostora, ki bo ”naredil meje nepomembne”. Oz. funkcionalizem je izraz, ki se nanaša na strategijo nadnacionalne integracije skozi serijo sektorskih procesov internacionalizma, oblikovanega tako, da sproži avtonomno logiko, ki ustvari neizogibno nadaljno integracijo, katera posledično ustvari nacionalne države zastarele. Ideja funkcionalizma, ki je revolucionalizirala mednarodne odnose, pa je tudi pomembna osnova za evropsko integracijo. Mitrany, ki je opravil doktorski študij sociologije in ekonomije na London School of Economics, je med prvo svetovno vojno delal kot obveščevalec za britansko vlado. Kasneje, ko je postal strokovnjak za zunanje zadeve, je postal član od Labour Party Advisory Committee, ni pa hotel postati član stranke. Mitrany je deloval tudi v vplivnih think tankih, in je bil član od vplivnega Institute for Pacific Relations, ki je deloval od leta 1925 do 1961. Ključni financer kontroverznega inštituta, ki se ga je tesno povezovalo s komunizmom, s Stalinovo Rusijo in pro-kitajskim stališčem, je bila Rockefeller Foundation. Mitrany je bil tudi sodelavec od super elitnega Royal Institute of International Affairs (Chatham House), sestrske organizacije od CFR, ko je bil svetovalec od Rijkensa. Poleg tega pa je bil od leta 1922 pomožni urednik od vrsto publikacij o socialni in ekonomski zgodovini vojne, ki jih je financirala Carnegie Endowment for International Peace, ki je prav tako del liberalnega establišmenta. V 30ih letih je bil Mitrany Visiting Fellow na Harvard University, njegove dobro sprejete Dodge Lectures, ki jih je imel na Yale University o ”The Progress of International Government”, pa so mu odprla vrata, da je leta 1933 postal profesor za politiko in ekonomijo na London School of Economics. Še bolj pomemben pa je bil njegov položaj prvega profesorja na School of Economics and Politics pri super elitnem Institute of Advanced Studies, na Princeton University. Ko je izbruhnila vojna se je Mitrany vrnil v London, kot član od Foreign Research and Press Service (FRPC), ki je bila študijska skupina zunanjenga ministrstva, ki jo je vodil Chatham House oz. Round Table Group/Pilgrims Society. Skupina je bila zadolžena za povojno ekonomsko, socialno in politično rekonstrukcijo, vključno z regionalno in svetovno federalizacijo. Chatham House je s tem načrtoval novi svetovni red za novi, povojni kompleksni svet. Najvplivnejši član od FRPC je Lionel Curits, so-ustanovitelj od skrivne Round Table Group/Milner’s Kindergarten in vplivni so-ustanovitelj od Chatham House. Zelo pomembno je dejstvo, da je bil Curtis član od pro-nacitičnega Cliveden Set, ki je zrasel iz Milner’s Kindergaten, ter je hkrati tesno povezan s Pilgrims Society. Vidnejša člana sta bila še Baron William Beveridge, ki je bil močno pod vplivom Fabian Society, ter znani ekonomist J. M. Keyenes. Mitrany je leta 1943 izdal pomembno knjigo A Working Peace System, preko katere je tudi dobil položaj vodilnega svetovaleca za zunanje zadeve pri Unilever. V povojnem obdobju so bili trije osnovni modeli za Evropsko unijo. Poleg ”funkcionalistične”, še ”medvladna” od Spaaka in ”federalistična” od Moonetja. V 60ih so funkcionalisti, kot okvir za integracijo ali sinhronizacijo ameriških in evropskih interesov, uporabljali slogan ”Atlantic-Partnership”. Rijkens je bil močno vpleten tudi v leta 1954 ustanovljeni European Cultural Foundation, katere ustanovitelji so bili Princ Bernhard, Robert Schuman in Denis de Rougemont. Fundacija, ki je zagotavljala vse vrste oddaj za Radio Free Europe, je, ko se je izvedelo kasneje, premejala finančna sredstva od CIA. Po prej pomembenjen škandalu iz leta 1961, Rijsken ostopi tudi iz mesta upre od European Cultural Foundation. Prav tako je bil Rijkens član od malo znane a zelo vplivne elitne nizozemske skupine Tafelronde (Round Table), ki je nastala leta 1901 nagradu Wittenburg, kjer se vsakih šest tednov srečujejo najvplivnejši predstavniki iz poslovnega sveta, politike in javnih služb. Še bolj bo jasna predstava o podobi globalistično usmerjene uprave od Unilever iz 50ih let, ko analiziramo njene posameznike, ki je tesno povezana z Rotterdam Bank in Philips. H. M. Hirschfiled – član uprave od Philips, člam uprave od Rotterdam Bank, ustanovni udeleženec skupine Bilderberg; K. P. Van der Mandel – član uprave od Rotterdam Bank; Paul Rijkens – član uprave od Rotterdam Bank, ključni ustanovni udeleženec skupine Bilderberg; H. L. Wolterson – predsedujoči od Philips, član uprave od Heldring & Pearson (povezana z Rotterdam Bank), P. S. F. Otten – predsednik od Philips in poročen v družino Philips, udeleženec zasedanja skupine Bilderberg leta 1958. V tem času je finančni svetovalec podjeta super elitna banka Lazard Freres, ki je tesno povezana z Rockefellerjevimi interesi in spada pod okrilje Pilgrims Society. Lazard Freres je tudi svetovalec najbogatejšim družinam na svetu.
• H. F. van Walsem – član uprave od Philips; udeleženec srečanja skupine Bilderberg še leta 1956.

Francija

• Guerin De Beaumont – francoski minister za pravosodje 1954 – 1955; povabljen na zasedanje tudi leta 1956, vendar umre oktobra leta 1955. Beaumont, ki se je rodil leta 1896, je prihajal iz ugledne normandijske družine. Med vojno se je pridružil de Guallu v Londonu, ter bil nato kot konzul poslan v New York.
• Maurice Faure – bil namestnik v francoskem parlamentu od 1951 – 1983; udeleženec srečanj skupine Bilderberg še leta 1956 do 1963. Faure je bil med vojno član francoskega uporniškega gibanja. Kot sekretar ministra za zunanje zadeve je za Francijo leta 1957 podpisal Treaty of Rome. Od leta 1978 – 1981 je bil kot član od Radical Party of the Left član evropskega parlamenta. ter leta 1981 minister za pravosodje, ter kasneje še senator od 1983 – 1988. Od leta 1989 – 1998 je bil član od Konstitucionalnega odbora.
• Guy Mollet – pod-predsednik od Socialist International, 1951 – 1969; Retingerjev svetovalec za nastanek Bilderbergov in dokaj reden udeleženec srečanj skupine Bilderberg še od leta 1955 do 1963. Mollet se je rodil leta 1905, in bil od leta 1923 član od socialistične stranke Section française de l’Internationale ouvrière (SFIO; French Section of the Workers’ International), od leta 1949 do 1969 pa bil tudi njen vodja. Leta 1969 se stranke združi z levimi klubi in nastane današnja Parti socialiste. Mellet je bil od leta 1956 -1957 tudi francoski premier in v tej vlogi delal na evropski integraciji in predlagal Franco-British Union. Leta 1957 je bil tudi podpisnik od Treaty of Rome iz česar nastane European Economic Community. Oktobra 1956 so Mollet, britanski premier Anthony Eden in izraelski premier David Ben-Gurion podpisali skrivni sporazum Protocol of Sèvres, glede skupnega napada na Egipt. Egiptovski predsednik Nasser je podpiral proti-francoske upornike Alžiriji, ter nacionaliziral Sueški kanal. Najprej je Egipt napadel Izrael, Francija in Velika Britanija pa sta napadla severno področje Sueškega kanala pod pretvezo ponovne vzpostavitve reda na tem področju. Načrt je bil sprejet z nepričakovano opozicijo s strani ZDA, tako na zasedanju Generalne skupščine UNa, kot pri ekonomskih ukrepih. Francija in Velika Britanija pa sta bili prisiljeni v ponižujoč umik. Za časa Molletjevega vladanja, pa naj bil Francija v zhavalo Izraelu pri Suezu tudi priskrbela nuklearni reaktor, skupaj z osebjem in obogatenim uranom. Mollet je v tem obdobju posal vojsko tudi v Alžirijo, kjer so vodili protiteroristično kampanjo, kar pa je pomenilo prevelik strošek za davkoplačevalce in njegova vlada je padla. Na oblasto ga nadomesti de Gualle, Mollet pa postane njegov državni sekretar, kjer je na položaju do leta 1959. Leta 1956 je Mollet tudi član od Action Committee for the United States of Europe, katerega ustanovitelj leta 1955 je Jean Monnet. Odbor je predstavljal vodilno silo za vsemi iniciativami v prid Evropske Unije, vključno z skupnim trgom, evropskim monetarnim sistemom, Evropskim svetom, britanskim članstvom in skupnosti in volitvijo v evropski parlament s splošno volilno pravico.

Belgija

• Baron Pierre Bonvoisin – predsednik od Banque de la Societe Generale de Belgique od 1951 do 1962; udeleženec srečanj skupine Bilderberg še od leta 1955 do 1957. Bonvoisin se je rodil leta 1903 in bil predsednik najpomembnejše belgijske banke Societe Generale de Belgique, kjer je bil guverner njegov tast Alexandre Galopin. Galopina je belgijski kralj Leopold III izbral, da reorganizira belgijsko ekonomijo po nemški invaziji. Po invaziji zaveznikov na Normandijo, je Galopin po uradni zgodbi, zbral imena belgijskih industrialcev, ki so sodelovali z nacisti in bil zato 28 februarja 1944 umorjen. Banka Societe Generale de Belgique leta 2003 preneha obstajati, ko postane del skupine Suez-Tractebel, ki je prav tako tesno povezana s skupino Bilderberg in evropsko integracijo, posebno preko Etienna Davignona. Bonvoisin je bil tudi član uprave od Companhia de Diamante de Angola, kjer so bili še H. J. Joel iz De Beers, H. F. Oppenheimer iz Anglo American, grof M. de Fernig iz Societe Miniere du Beceka. Podjetje je imelo monopol nad prodajo diamantov v Angoli. Njegov sin je prej omenjeni baron Benoit de Bonvoisin, imenovan tudi ”Black Baron,” ki je bil skoraj zagovoto CIA sredstvo, je tesno vpleten v zasebno ultrakonservativno (pro-fašistično) obveščevalno omrežje od Le Cercle. Benoit je bil s strani žrtev X1 in X2 pedofilskih spolnih zlorab v obsežnem primeru belgijskega X-Dossier prepoznan kot eden najbolj nasilnih, skupaj s Paulom Vanden Boeynantsem in bratoma Lippens. Paul Vanden Boeynants je bil belgijski premier v letih 1966-1968 in 1978-1979. Pierre Bonvoisin je bil še predsedujoči od Banque du Congo Belge; bil predsednik od Belgian International Chamber of Commerce; bil so-ustanovitelj od I’Institute International d’Etudes Bancaires, ki je del od IMF. Bil pa je tudi svetovalec kralja Baudouina, katerega fundacija King Baudouin Foundation je pomemben financer ”liberalne CIA”.

Italija

• Vittorio Valletta – predsednik od podjetja FIAT od 1946 – 1966; član izvešnega odbora in zastopnik družine Agnelli na zasedanjih skupine Bilderberg, ter udeleženec še leta 1955 in v imenu podjetja FIAT organiziral konferenco leta 1957, a se je zaradi družinskih razlogov ni udeležil. Valletta se je rodil leta 1883 in začel leta 1921 delati za FIAT, leta 1939 pa je postal tudi generalni direktor. Za časa Mussolinija in fašizma, je tako kot velik del industrialcev tesno sodeloval z režimom. Zaradi tega bil tudi po padcu Mussolinija s strani močnih sindikatov izgnan iz podjetja. Vendar bil leta 1946 ponovno nominiran za predsednika od FIAT. Na položaju ga leta 1966 zamenja Giovanni Agnelli, ki se je prve konference skupine Bilderberg udeležil leta 1957, ter postal njen nepogrešljivi del vse do leta 2000. Agnelli tesen prijatelj tako od Kissingerja, kot od Davida Rockefellerja.
• Alcide de Gasperi – bil italijanski premier od 1945 – 1953. Gaspari je bil eden od Retingerjevih svetovalcev za nastanek skupine Bilderberg in poročevalec na ustanovnem zasedanju. Gasperi se je rodil leta 1881 in velja za pomembnega so-ustanovitelja Evropske unije; pomagal pri organizaciji od Council of Europe; bil podpornik od e Schuman Declaration, katera je leta 1951 vodila v ustanovitev od European Coal and Steel Community (ECCS), leta 1954 pa je bil izvoljen za predhnodnika evropskega parlamenta Common Assembly od ECCS.

Švedska

• Herbert Tingsten – švedski publicist in rednik od Dagens Nyheter, od 1946 – 1959; udeleženec srečanj skupine Bilderberg še od leta 1955 in 1956. Tingstena povabi na ustanovno zasedanje prej omenjeni Gubbins, s katerim je sodeloval med vojno, saj je bil Tingsten del uporniškega gibanja v Skandinaviji. Tingsten se je rodil leta 1896 in je bil vplivni švedski politični znanstvenik, pisatelj in časopisni založnik. Tingsten je bil profesor politične znanosti na Stockholm University od 1935 – 1946. Na začetku kariere je bil konservativno usmerjen, kasneje pa postal radikalno levo usmerjen. V 20ih se je pridužil Švedski Social Demokratski stranki (Sveriges Socialdemokratiska Arbetareparti), ki velja za najstarejšo in največjo švedsko stranko. Leta 1941 je napisal knjigo Den svenska socialdemokratiens idéutveckling (The Ideological Development of the Swedish Social Democrats), kjer je kritiziral stranko zaradi neizpolnjevanja marksističnih ciljev nacionaliziacije zasebnih podjetij. Ko je leta 1944 prebral knjigo The Road to Serfdom od Friedricha Hayeka, je postal prepričan vernik v prosto tržno ekonomijo in posledično leta 1945 zapustil stranko. Leta 1947 je bil eden od ustanovnih udeleženec od Mont Pelerin Society, ki spada v omrežje ”konservativne CIA”. Mont Pelerin Society je tesno povezana tako z Rockefellerjevo ”Chicago School” iz University of Chicago, kot z London School of Economics. Vidnejši člani poleg ustanovitelja Hayeka še George Stigler, Frank Knight, Sir Anthony Fisher, Otto van Habsburg, Max von Thurn und Taxis, Ed Feulner, Lord Ralph Harris, Arthur Seldon, Frits Bolkenstein, James Buchanan, William Buckley Jr., Arthur Burns, Martin Feldstein, Niall Ferguson, Steve Forbes, Milton Friedman, Valery Giscard d’Estaing, Alan Greenspan, Charles Koch, Walter Lippman, Edwin Meese, Ludwig von Mises, Murry Rothbard, George Shultz, John Templeton in ostali. Vodilni ekonomisti od Mont Pelerin Society, ki so prav tako tesno pvoezani z ultrakonservativnim omrežjem od American Security Counci in z Le Cercle, so tesni podporniki neoliberalizma in diktature v Čilu, kot tudi pro-fašističnega portugalskega diktatorja Salazarja. Eden najvidnejših članov od Mont Pelerin Society je vsekakor Milton Friedman, katerega mentor, Arthur Burns je član od Pilgrims Society in član od CFR. Tingsten je bil pomemben zagovornik Švedskega članstva v zvezi NATO, bil pa tudi podpornik Izraela.

Danska

• Terkel Terkelsen – višji urednik od danskega časopisa Berlingske Tidende; član izvršnega odbora skupine Bilderberg in redni udeleženec srečanj še od 1956 do 1980. Terkelsen se je rodil leta 1904 in leta 1937 postal londonski dopisnik za Berlingske Tidende. Med vojno je delal za Danish BBC-service in bil povezan v vodilnih britanskim obveščevalcem Gubbinsom, ki ga tudi povabi na zasedanje od Bilderbergov.

Konferenca 1971

Kasnejši pomemben mejnik je konferenca leta 1971, ki je potekala od 23. – 25. aprila v Woodstocku v ZDA, kjer je bila ena od dveh tem The Possibility of a Change of the American Role in the World, and its Consequences. 21.4.^[10]

je kitajski premier Chou En-Lai odgovoril na pismo predsednika Nixona. Slednji mu je (konec decembra 1970, začetek januarja 1971) preko pakistanskega predsednika Yahyaja poslal pismo, v katerem ga je pozval k izboljšanju odnosov med ZDA in Kitajsko. To je bilo v času, ko so se močno poslabšali odnosti med Sovjetsko zvezo in Kitajsko. V pismu, ki ga je Chou En-Lai poslal Nixonu, je prejšnji zapisal, da naj kot posebni odposlanec ZDA, pride na primer Hanry Kissinger, lahko pa tudi državni sekretar William P. Rogers ali celo sam Nixon. Kissinger je pismo prejel 27.4.1971 in kot vodilno Rockefellerjevo sredstvo in kot Nixonov svetovalec za nacionalno varnost, julija odpotoval na skrivni sestanek s kitajskim premierjem Chou En-Laijem. Za Kissingerjev obisk ni vedel niti State Department, ki ga je vodil za zunanjo politiko nepomembni in nezainteresirani Rogers, nastavljena figura v Kissingerjevi senci. Kissingerjevemu obisku pa je nato sedem mesecev kasneje sledil še zgodovinski obisk Nixona. S tem se je tudi začel vzpon Kitajske kot velesile, pri katerem je bila Rockefellerjeva-Kissingerjeva naveza ključnega pomena.

»The main sticking point in the negotiations was Taiwan. Here too, the US side essentially gave Mao’s regime what it wanted. Nixon was prepared to sacrifice Taiwan to reach a deal with China, which would more decisively further US global interests. Already in April 1971, Kissinger told Nixon, “It’s a tragedy that it has to happen to Chiang [Kai-shek] at the end of his life but we have to be cold about it.” The president agreed, “We have to do what’s best for us.” Among other things this meant accepting Taiwan’s expulsion from the United Nations, where the ‘ROC’ was still recognised as the official government of China. US troops would also leave Taiwan and a diplomatic fudge – the ‘One China’ policy – would enable Mao’s regime to claim a significant diplomatic victory, while the US shifted to ‘unofficial’ ties with Taiwan, which has been its position ever since.
The UN vote took place in October 1971 and went 76-35 against Taiwan. The Taiwanese delegation walked slowly out of the UN Assembly for the last time. The US voted against expelling Taiwan and Nixon pretended to be angry with the result, but this was one of many instances of diplomatic subterfuge. In reality, secret assurances had already been given to the Chinese leaders and the US vote at the UN was just a performance – partly to placate pro-Taiwan Republicans like Ronald Reagan. US allies Britain, France and Canada voted with the majority to kick out Taiwan and give the UN seat to Mao’s China.«^[11]

Pomembni člani liberalnega establišmenta in posamezniki od skupine Bilderberg skozi različna obdobja

Iz ZDA in Kanade

John D. Rockefeller IV, Nelson A. Rockefeller, Sharon Percy Rockefeller, Henry Kissinger, Zbigniew Brzezinski, George Shultz, George Soros, Lawrence H. Summers, Peter Thiel, Ben Bernanke, Conrad Black, General Charles G. Boyd, Bill Clinton, Jon Corzine, Tom Daschle, Paul Desmarais Sr., Paul G. Desmarais, Jr., John Deutch, Chris Dodd, Thomas E. Donilon, Dianne Feinstein, Martin Feldstein, Timothy F. Geithner, David Gergen, Donald E. Graham, Katharine Graham, Richard Haass, Chuck Hagel, Richard C. Holbrooke, Peter Jennings, Vernon Jordan, Muhtar Kent, Andrew S. B. Knight, Henry Kravis, Marie-Josée Kravis, Bill Kristol, Bill Moyers, Henry M. Paulson, Richard Perle, Eric Schmidt, Vin Weber, John C. Whitehead, Christine Todd Whitman, James Wolfensohn, Paul Wolfowitz, Fareed Zakaria, Philip Zelikow, Robert Zoellick, William F. Buckley, William Bundy, General Keith B. Alexander, Graham T. Allison, George W. Ball, Stanley Fischer, Robert Rubin, C. Douglas Dillon, Peter G. Peterson, Maurice Greenberg, Robert Roosa, John Tornton, Lloyd Blankfein, Robert O. Anderson, Eugene Black, Robert McNamara, A. W. Clausen, Pierre Elliott Trudeau, Jean Chretien, Henry John Heinz II, Paul H. Nitze, Arthur H. Dean, George C. McGhee, Cyrus R. Vance, Steven Rattner, Bill Gates, Melinda Gates, William C. Ford Jr., James D. Robinson III, Indra K. Nooyi, Sidney Taurel, Judith Rodin, Laura D’Andrea Tyson, Anne-Marie Slaughter, Merit E. Janow, Condoleezza Rice, Thomas R. Pickering, John R. Bolton, Eugene V. Rostow, Frank G. Wisner II, Jeanne J. Kirkpatrick, John F. Kerry, Bill Bradley, Sam Nunn, Adlai E. Stevenson III, Henry M. Jackson, Lee H. Hamilton, Gerald R. Ford, Nancy E. Soderberg, General Alexander Haig, General James L. Jones, General Colin Powell, General David Petreaus, General Brent Scowcroft, J. Stapleton Roy, Jon M. Huntsman Jr., John P. Lipsky, Sean Parker, Jeff Bezos, Reid Hoffman, Niall Ferguson, Carla A. Hills, Michael Ledeen, Robert D. Kaplan, Jerry I. Speyer, Evan G. Greenberg, Kasim Reed, Lynn Forester de Rothschild, David Frum, Lloyd Axworthy, Allan E. Gotlieb.

Iz Velike Britanije in Irske

Peter Sutherland, Peter Carington, Kenneth Clarke, Peter Mandelson, Lynn Forester de Rothschild, Lord Roll of Ipsden, Sir Siegmund Warburg, Douglas Filnt, David Cameron, Margaret Thatcher, Tony Blair Gordon Brown, princ Philip, princ Charles, Harold Wilson, Malcolm Rifkind, Paddy Ashdown, William Hague, Sir Duncan M. Oppenheim, Lord John Sainsbury, Sir Michael R. Angus.

Iz Nizozemske in Belgije

Kraljica Beatrix I, belgijski kralj Philip, Jaap de Hoop Scheffer, Etiene Davignon, Daniel Janssen, Per Jacobbson, Paul-Heri Spaak, Herman von Rompuy, nizozmeski princ Claus, Frans Timmermans, H. Onno Ruding, Mark Rutte, Ruud F.M. Lubbers, Wim Kok, Paul van Zeeland, Jean François van Boxmeer, Paul Polman, Jan H.M. Hommen.

Iz Francije

Antoine Pinay, Jean Monnet, Jean-Claude Trichet, Edmond de Rothschild, Thierry de Montbrial, Dominique Strauss-Kahn, Jean-Claude Trichet, François Fillon, Bernard Kouchner, Christine Lagarde, Pascal Lamy, Emmanuel Macron.

Iz Nemčije in Avstrije

Josef Ackermann, Karl Otto Pohl, Joschka Fischer, Guido Westerwelle, Angela Merkel, Wolfgang Schauble, Helmut Schmidt, Helmut Kohl, Franz Josef Strauss, Gerhard Schröder, Otto Graf Lambsdorff, Wolfgang Ischinger, Richard von Weizsacker, Wolfgang Schuessel, Heinz Fischer, Mathias Dopfner.

Iz Italije

Giovanni Agnelli, Umberto Agnelli, Mario Monti, Romano Prodi, Emma Bonino, Mario Draghi, John Elkann, Paolo Fresco, Gian Maria Gros-Pietro, Alfredo Ambrosetti.

Iz Švedske, Danske, Norveške in Finske

Carl Bildt, Marcus Wallenberg Jr., Jacob Wallenberg, Hans Blix, Connie Hedegaard, švedski kralj Carl XVI Gustaf, norveški princ Harald V, norveški princ Haakon, Jens Stoltenberg, Fredrik Reinfeldt, Helle Thorning-Schmidt, Erna Solberg, Olof Palme, Paavo Lipponen, Martti Ahtisaari, Poul Nyrup Rasmussen, Anders Fogh Rasmussen, Gro Harlem Brundtland, Thorvald Stoltenberg.

Iz Španije in Portugalske

Joaquin Almunia, kralj Kralj Juan Carlos I, Jose Manuel Barroso, Antonio Guterres, Vasco Graca Moura.

Udeleženci od zasedanj skupine Bilderberg, ki prihajajo iz medijev

Karen Elliott House – The Wall Street Journal; Paul A. Gigot – The Wall Street Journal; Robert L. Bartley – The Wall Street Journal; Max Boot – The Wall Street Journal; Joseph Kraft – The Washington Post; Arthur Hays Sulzberger – New York Times Co.; C.D. Jackson – Life; Hedley Donovan – Time Inc.; Henry A. Grunwald – Time Inc.; Rupert Murdoch – News Corporation; Mortimer Zuckerman – U.S. News and World Report; Norman Pearlstine – Time; Charles Krauthammer – Washington Post; Thomas L. Friedman – New York Times; Andrea Mitchell – NBC; Lesley Stahl – CBS News; Fareed Zakaria – News Week International, CNN; James F. Hoge Jr. – New York Daily News, Chicago Sun Time; William F. Buckley Jr. – National Review; David Gergen – U.S. News and World Report; Peter Jennings – ABC News; George F. Will – Washington Post; Robert W. Kagan – Washington Post; Charlie Rose; Cyrus L. Sulzberger; Peggy Noonan – Wall Street Journal; Osborn Elliott – Newsweek Inc.; William G. Hyland – Foreign Affairs; Frank H. Pearl – Persues Books Group; Gideon Rachman – Financial Times; Martin H. Wolf – Financial Times; Geoffrey Crowther – The Economist; John Micklethwait – The Economist; William Rees-Mogg – The Times; Nicholas Beytout – Le Figaro; Yves de Kerdrel – Le Figaro; Erik Izraelewicz – Le Monde; Andre Fontaine – Le Monde; Hubert Beuve-Mery – Le Monde; Marco Panara – La Republica; Barbara Spinelli – La Stampa; Gaetano Scardocchia – La Stampa; Ugo Stille – Corriere della Sera; Enzo Bettiza – Corriere della Sera; Theo Sommer – Die Ziet; Matthias Nass – Die Ziet; Marion Grafin Donhoff – Die Zeit; Anatole Kaletsky – The Times; Oscar Bronner – Der Standard; Natalie Nougayrède – Le Monde; Mary Ann Sieghart – The Times; Werner A. Perger – Die Ziet; Tove Lifvendahl – Svenska Dagbladet; Monica Maggioni – RAI TV; Janne Virkkunen – Helsingin Sanomat; Mikael Pentikainen – Helsingin Sanomat; Olli Kivinen – Helsingin Sanomat; Hanna Rajalahti – Talouselama; Aatos Erkko – Helsingin Sanomat; Toger Seidenfaden – Politiken; Alexis Papahelas – Kathimerini; Markus Spillmann – Neue Zürcher Zeitung; Denis Olivennes – Le Nouvel Observateur.

Skupina Bilderberg danes in v preteklosti

Izvršni odbor od Bilderberg Group leta 2020 –

»CO-CHAIRS … Halberstadt, Victor (NLD), Chairman Foundation Bilderberg Meetings; Professor of Economics, Leiden University … Kravis, Marie-Josée (USA), President, American Friends of Bilderberg Inc.; Senior Fellow, Hudson Institute (‘‘konservativna CIA”) … Achleitner, Paul M. [Deutsche Bank AG] … Barroso, José Manuel … Brende, Børge [World Economic Forum] … Elkann, John … Hedegaard, Connie (DNK), Chair, KR Foundation [‘‘liberalna CIA”] … Karp, Alex (USA), CEO, Palantir Technologies [CFR, CIA] … Koç, Ömer … Micklethwait, John (USA), Editor-in-Chief, Bloomberg LP … Minton Beddoes, Zanny (GBR), Editor-in-Chief, The Economist … O’Leary, Michael (IRL), CEO, Ryanair D.A.C. … Schmidt, Eric E. (USA), Former CEO and Chairman, Google LLC … Thiel, Peter [Palantir Technologies; Trumpova administracija] … Wallenberg, Marcus«^[12]

»FORMER STEERING COMMITTEE MEMBERS … CHAIRMEN … Bernhard of the Netherlands … Alec Home of the Hirsel … Walter Scheel … Eric Roll of Ipsden … Peter Carrington … Etienne Davignon … Henri de Castries … HONORARY SECRETARIES GENERAL … John S. Coleman … Paul van Zeeland … Joseph H. Retinger … William P. Bundy … MEMBERS … Ackermann, Josef … Agnelli, Giovanni … Black, Conrad M. … Brady, Nicholas F. … Collomb, Bertrand … Corzine, Jon S. … Dean, Arthur H. … Donilon, Thomas E. … Heinz, Henry J. … Holbrooke, Richard C. … Janssen, Daniel E. … Jordan, Jr., Vernon E. … Kerr, John … Kissinger, Henry A. … Knight, Andrew … Lord, Winston … Montbrial de, Thierry … Monti, Mario … Moyers, Bill D. … Prodi, Romano … Rockefeller, David … Rockefeller, Sharon Percy … Rothschild, Edmond de … Schwab, Klaus … Sommer, Theo … Summers, Lawrence H. … Sutherland, Peter D. … Trichet, Jean Claude … Wallenberg, Jacob … Whitehead, John C. … Wolfensohn, James D. … Wolfowitz, Paul … Zoellick, Robert«^[13]

Zasedanje od Bilderberg Group leta 2019 –

»Azoulay, Audrey (INT), Director-General, UNESCO … Baker, James H. (USA) [Trumpova administracija], Director, Office of Net Assessment, Office of the Secretary of Defense … Barroso, José Manuel (PRT), Chairman, Goldman Sachs International; Former President, European Commission … Barton, Dominic (CAN), Senior Partner and former Global Managing Partner, McKinsey & Company … Beaune, Clément (FRA), Adviser Europe and G20, Office of the President of the Republic of France … Brende, Børge (NOR), President, World Economic Forum … Buberl, Thomas (FRA), CEO, AXA … Buitenweg, Kathalijne (NLD), MP, Green Party … Carney, Mark J. (GBR), Governor, Bank of England … Cohen, Jared (USA), Founder and CEO, Jigsaw, Alphabet Inc. … Daniels, Matthew (USA) [Trumpova administracija], New space and technology projects, Office of the Secretary of Defense … Davignon, Etienne … Döpfner, Mathias (DEU), Chairman and CEO, Axel Springer SE … Ferguson, Niall (USA), Milbank Family Senior Fellow, Hoover Institution [‘‘konservativna CIA”] … Gnodde, Richard J. (IRL), CEO, Goldman Sachs International … Hedegaard, Connie (DNK), Chair, KR Foundation [‘‘liberalna CIA”]; Former European Commissioner … Henry, Mary Kay (USA), International President, Service Employees International Union [‘‘liberalna CIA”] … Hoffman, Reid (USA), Co-Founder, LinkedIn … Jordan, Jr., Vernon E. (USA), Senior Managing Director, Lazard Frères & Co. LLC … Karp, Alex (USA), CEO, Palantir Technologies … Kissinger, Henry A. (USA), Chairman, Kissinger Associates Inc. … Koç, Ömer (TUR), Chairman, Koç Holding A.S. … Kravis, Henry R. (USA), Co-Chairman and Co-CEO, Kohlberg Kravis Roberts & Co. … Kristersson, Ulf (SWE), Leader of the Moderate Party … Kushner, Jared (USA) [Trumpova administracija], Senior Advisor to the President, The White House … Leyen, Ursula von der (DEU), Federal Minster of Defence … McArdle, Megan (USA), Columnist, The Washington Post [Jeff Bezos] … McCaskill, Claire (USA), Former Senator; Analyst, NBC News … Micklethwait, John (USA), Editor-in-Chief, Bloomberg LP … Minton Beddoes, Zanny (GBR), Editor-in-Chief, The Economist … Nadella, Satya (USA), CEO, Microsoft … Netherlands, His Majesty the King of the (NLD) … O’Leary, Michael (IRL), CEO, Ryanair D.A.C. … Petraeus, David H. (USA), Chairman, KKR Global Institute … Pottinger, Matthew (USA), Senior Director, National Security Council … Renzi, Matteo (ITA), Former Prime Minister; Senator, Senate of the Italian Republic … Rubin, Robert E. (USA), Co-Chairman Emeritus, Council on Foreign Relations; Former Treasury Secretary … Rutte, Mark (NLD), Prime Minister … Sanger, David E. (USA), National Security Correspondent, The New York Times … Schadlow, Nadia (USA), Senior Fellow, Hudson Institute [‘‘konservativna CIA”] … Schmidt, Eric E. (USA), Technical Advisor, Alphabet Inc. … Sikorski, Radoslaw (POL), MP, European Parliament … Stoltenberg, Jens (INT), Secretary General, NATO … Thiam, Tidjane (CHE), CEO, Credit Suisse Group AG … Thiel, Peter (USA), President, Thiel Capital [Palantir Technologies; Trumpova administracija] … Tucker, Mark (GBR), Group Chairman, HSBC Holding plc … Tugendhat, Tom (GBR), MP, Conservative Party … Walker, Darren (USA), President, Ford Foundation [‘‘liberalna CIA”] … Wolf, Martin H. (GBR), Chief Economics Commentator, Financial Times … Zeiler, Gerhard (AUT), Chief Revenue Officer, WarnerMedia«^[14]

Zasedanje od Bilderberg Group leta 2001 –

»Agnelli, Giovanni Honourary Chairman, Fiat S.p.A … Agnelli, Umberto Chairman, IFIL – Finanziaria di Partecipazioni S.p.A. … Allaire, Paul … Chairman of the Board of Directors and CEO, Xerox Corporation … Ambrosetti, Alfredo Ambrosetti Group … Bildt, Carl … Black, Conrad … Buchanan, Robin W.T. Senior Partner, Bain & Co Inc. … Collomb, Bertrand Chairman and CEO, Lafarge … Deutch, John M. Institute Professor, MIT; Former Director of the Central Intelligence Agency (C.I.A.) … Dodd, Christopher J. … Donilon, Thomas E. … Fréchette, Louise Deputy-Secretary -General, United Nations … Fresco, Paolo Chairman, Fiat S.p.A. … Frum, David Columnist, National Post Newspaper … Graham, Donald E. Publisher, The Washington Post … Hagel, Chuck … Halberstadt, Victor Professor of Economics, Leiden University; Former Honorary Secretary-General of Bilderberg Meetings … Janssen, Daniel E. Chairman, Solvay SA … Johnson, James A. Chairman and CEO, Johnson Capital Partners … Jordan Jr, Vernon E. … Kissinger, Henry A. … Kravis, Henry R. … Kravis, Marie-Josée … Lamy, Pascal … Lévy-Lang, André Former Chairman, Paribas … Mathews, Jessica T. President, Carnegie Endowment for International Peace … McDonough, William J. President, Federal Reserve Bank of New York … Montbrial, Thierry de … Nass, Matthias Deputy Editor, Die Zeit … Queen Beatrix … Padoa-Schioppa, Tommaso Member of the Executive Board, European Central Bank … Rasmussen, Anders Fogh … Richardson, Bill … Riotta, Gianni Deputy Editor, La Stampa … Rockefeller, David … Seidenfaden, Toger Editor-in-Chief, Politiken … Soros, George … Sutherland, Peter D. … Thornton, John L. President and CEO, Goldman Sachs Group Inc. … Trichet, Jean-Claude Governor, Banque de France … Vasella, Daniel L. Chairman and CEO, Novartis AG … Veer, Jeroen van der … Wolf, Martin Associated Editor/Economics Commentator Financial Times… Wolfensohn, James D. … Wolfowitz, Paul … Mickelthwait, R. John United States Editor, The Economist … Wooldridge, Adrian D. Foreign Correspondent, The Economist«^[15]

Zasedanje od Bilderberg Group leta 1983 –

»George W. Ball … Jack F. Bennett* Senior Vice President & Director, EXXON Corporation … Georges Berthoin European Chairman, The Trilateral Commission … Conrad M. Black … Gro Harlem Brundtland … William P. Bundy** Editor-in-Chief, Foreign Affairs … Lord Carrington … Juan Luis Cebrian Editor-in-Chif, El Pais … A. W. Clausen … Vicomte Etienne Davignon … Thomas R. Donahue Secretary-Treasurer, AFL-CIO [”liberalna CIA”] … Elizabeth Drew Journalist … Alain Gomez Chairman and Chief Executive Officer, Thomson Group … Henry Anatole Grunwald Editor-in-Chief, TIME, Inc. … Henry J. Heinz II … Alfred Herrhausen* Managing Director, Deutsche Bank A.G. … Robert Hormats Vice President, Goldman Sachs & Company … Daniel E. Janssen … Vernon E. Jordan, Jr.* Partner, Akin, Gump, Srauss, Hauer & Feld; Former President, National Urban League … Henry A. Kissinger … Andrew Knight* Editor, The Economist … Otto L. Graf Lambsdorff … Alexandre Lamfalussy Assistant General Manager, Bank for Interational Settlements … Winston Lord … Ruud F.M. Lubbers … Bruce K. MacLaury President, The Brookings Institution … Thierry de Montbrial … Mario Monti … Anthony J.F. O’Reilly President and Chief Executive Officer, H.J. Heinz Company … Richard Perle … David Rockefeller … Lord Roll of Ipsden** Chairman, S.G. Warburg & Co. Ltd. … Evelyn de Rothschild … Helmut Schmidt … Theo Sommer* Publisher, Die Zeit … Pierre Elliott Trudeau … Paul A. Volcker«^[16]

[1] Peter Philips, Giants – The Global Power Elite, 2018. Sevent Stories Press, str. 135.

[2] Scheer, R. (10. 1. 1976). The Rulling Class; Bernhard, big business and the CIA. New Times, 12-13.

[3] Stories of Poles, who changed the world; avtor kolumne Bartozs Wojcik; izdal Jagiellonian Club; str. 46.

[4] Stories of Poles, who changed the world; avtor kolumne Bartozs Wojcik; izdal Jagiellonian Club; str. 39.

[5] https://www.isgp-studies.com/pilgrims-society-us-uk#fascism01

[6] https://www.isgp-studies.com/organisations/pilgrims02/1956-06-19-american-committee-on-united-europe-acue-letter.pdf

[7] Scheer, R. (10. 1. 1976). The Rulling Class; Bernhard, big business and the CIA. New Times, 12-13.

[8] Scheer, R. (10. 1. 1976). The Rulling Class; Bernhard, big business and the CIA. New Times, 12.

[9] Or Rosenboim, From the Private to the Public and Back Again: The International Thought of David Mitrany, 1940-1949; Les Cahiers européens de Sciences, 2013;  str. 3

[10] https://nsarchive2.gwu.edu/NSAEBB/NSAEBB66/ch-17.pdf

[11] https://chinaworker.info/en/2021/07/30/30222/; dostop 13.1.2022

[12] https://www.bilderbergmeetings.org/background/steering-committee/steering-committee

[13] https://www.bilderbergmeetings.org/background/steering-committee/former-steering-committee-members

[14] https://publicintelligence.net/2019-bilderberg-participant-list/

[15] https://publicintelligence.net/2000-bilderberg-meeting-participant-list/

[16] https://publicintelligence.net/1983-bilderberg-meeting-participant-list/