Trilateral Commission

Objavljeno dne: 09/06/2022

Zadnja posodobitev: 14/11/2023

Avtor: Sebastjan Starec

Čas branja 118 minut

Vseebina

Uvod
Nastanjanje Trilateral Commission
Vidnejši udeleženci prvega zasedanja Trilateral Commission leta 1973
Ozadje srečanja držav G7/G8
Jimmy Carter in Trilateral Commission
Reaganova administracija, 1981 – 1989
Trilateral Commission leta 1981
Administracija Georgea H. W. Busha, 1989 – 1993
Trilateral Commission leta 2010
Pomembni člani leta 2020
Financiranje od Trilateral Commission
Google, Facebook in Trilateral Commission

Članek je delno povzeta po https://isgp-studies.com/trilateral-commission.

Uvod

»The “growing interdependence” that so impressed the founders of the Trilateral Commission in the early 1970s is deepening into “globalization.” The need for shared thinking and leadership by the Trilateral countries, who (along with the principal international organizations) remain the primary anchors of the wider international system, has not diminished but, if anything, intensified. At the same time, their leadership must change to take into account the dramatic transformation of the international system. As relations with other countries become more mature—and power more diffuse—the leadership tasks of the original Trilateral countries need to be carried out with others to an increasing extent.«¹

David Rockefeller leta 1981 med zasedanjem od Trilateral Commission v Tokiju.

Trilateral Commission je bila ustanovljena leta 1973 s strani Davida Rockefellerja, ki je bil tedaj predsedujoči od Chase Manhattan Bank in hkrati predsedujoči od Council on Foreign Relations. Trilateral Commission tako deluje kot veja od Council on Foreign Relations na mednarodni ravni. In povsem jasno je, da tudi najpomembnejši ameriški predstavniki komisije v glavnem prihajajo iz Council on Foreign Relations. Trilateral Commission je nastala kot ”odziv” na Nixonovo zunanjo in ekonomsko politiko, in ker se posamezni evropski predstavniki pri skupini Bilderberg niso strinjali s predlogom Davida Rockefellerja, da bi v skupino vključili tudi Japonsko, ker bi se s tem spremenila atlantistična podoba think tanka. Sama komisija pa je s časoma postala druga najpomembnejša nevladna organizacija na svetu, takoj za CFR in pred skupino Bilderberg. Pod Trilateral Commission spada tudi leta 1983 ustanovljen Sun Valley Meetings, kjer delujejo vodilni predstavniki visokotehnoloških podjetij, investitorji, ter vodilni predstavniki medijev, filmske in glasbene industrije.

Trilateral Commission je tako globalna sila mednarodnih bankirjev, korporatistov, tehnokratov in politikov iz ZDA, Evrope in Japonske oz. Azije, ki je bila ustanovljena za vzpodbujanje bistvenih ekonomskih in političnih dialogov. A hkrati je postala osrednji center za kreiranje ideologij globalizma, kot so anti-nacionalizem, multi-kulturalizem, feminizem, vzpodbujanje množičnih migracij – tudi z vojnami in ekonomskimi politikami neoliberalizma, podpiranje in propagiranje LGBTQ+, ”okoljevarstva”/ trajnostnega razvoja, ”anti-rasizma”, spolnih kvot, belske krivde, strogi nadzor spleta in informacij po željah super elite, nadzor medijev, omejevanje demokracije, omejevanje svobode govora, hkrati pa vzpodbujanje ”super-človekovih pravic”. Sam koncept od Trilateral Commission in njene globalizacije, pa je tudi tisti ključni dejavnik, ki si preko novega svetovnega ekonomskega reda, še poveča vpliv preko Združenih narodov in hkrati predstavlja ozadje Evropske unije.

Maurice Sauve, nekdanji minister iz Quebeca, je leta 1978 dejal naslednje o Trilateral Commission –

»“These are Influential people,” said Maurice Sauve, former minister of Quebec “They carry weight. If they want some action to be done, they can make the contacts without having to wait.”«²

Član in financer od Trilateral Commission je bil tudi super elitni pedofil Jeffrey Epstein, katerega je pred pregonom dolgo časa ščitil okrožni tožilec Cyrus Vance Jr., sin Cyrusa Vancea, ki je bil član od Trilateral Commission, pod-predsedujoči od Council on Foreign Relations in jasno, vodilni predstavnik liberalnega establišmenta, tesno povezan z Davidom Rockefellerjem.

Zbigniew Brzezinski, ključni so-ustanovitelj komisije, je s knjigo Between two ages: America’s Role in Technotronic Era, izdano leta 1970, močno vplival na miselnost in dejanja, ki so pripeljala do ustanovitve Trilateral Commission –

»Today a new concept of man and his world is challenging the concepts of the Renaissance which have guided man’s behavior for the past five hundred years. The nation-state as a fundamental unit of man’s organized life has ceased to be the principal creative force: ”International banks and multinational corporations are acting and planning in terms that are far in advance of the political concepts of the nation-state. But as the nation-state is gradually yielding its sovereignty, the psychological importance of the national community is rising, and the attempt to establish an equilibrium between the imperatives of the new internationalism and the need for a more intimate national community is the source of frictions and conflicts. … In addition to improved rocketry, multimissiles, and more powerful and more accurate bombs, future developments may well include automated or manned space warships, deepsea installations, chemical and biological weapons, death rays, and still other forms of warfare—even the weather may be tampered with. … [As one specialist noted, “By the year 2018, technology will make available to the leaders of the major nations a variety of techniques for conducting secret warfare, of which only a bare minimum of the security forces need be appraised. … Alternatively, techniques of weather modification could be employed to produce prolonged periods of drought or storm, thereby weakening a nation’s capacity and forcing it to accept the demands of the competitor” … .] …

Today we are again witnessing the emergence of transnational elites, but now they are composed of international businessmen, scholars, professional men, and public officials. The ties of these new elites cut across national boundaries, their perspectives are not confined by national traditions, and their interests are more functional than national. … [I]t is likely that before long the social elites of most of the more advanced countries will be highly internationalist or globalist in spirit and outlook. The creation of the global information grid, facilitating almost continuous intellectual interaction and
the pooling of knowledge, will further enhance the present trend toward international professional elites and toward the emergence of a common scientific language (in effect, the functional equivalent of Latin). This, however, could create a dangerous gap between them and the politically activated masses, whose “nativism”— exploited by more nationalist political leaders—could work against the “cosmopolitan” elites.

Increasingly, the intellectual elites tend to think in terms of global problems. One significant aspect of
this process is the way in which contemporary dilemmas are identified: the need to overcome technical
backwardness, to eliminate poverty, to extend international cooperation in education and health, to prevent overpopulation, to develop effective peacekeeping machinery. …

Accordingly, an effort must be made to forge a community of the developed nations that would embrace the Atlantic states, the more advanced European communist states, and Japan. These nations need not— and for a very long time could not—form a homogeneous community resembling EEC or the once hoped for Atlantic community.«³

Trilateral Commission nastane za časa predsednikovanja Richarda Nixona, svojo prvo pravo priložnost in vpliv pa pridobi s Carterjevo administracijo. Avgusta leta 1971 je Nixon pretresel zunanje ekonomsko politično soglasje, ki je vodilo ZDA več kot eno generacijo. Kljub neprestani opoziciji in naraščajočim stroškom doma, so ZDA po koncu druge svetovne vojne promovirale liberalizacijo svetovne ekonomije. Tako so prosta trgovina, integracija nekoč omejevalnih blokov in ameriška globalna militaristična avtoriteta, postali sveta trojica povojnega sistema. In kot glavni arhitekt, so ZDA postale tudi glavni upravičenci tega sistema. Ameriška neizmerna povojna ekonomska moč je zagotavljala, da bo imela korist od prostega pretoka blaga in kapitala, kot tudi ameriška prevlada pri mednarodnih monetarnih inštitucijah in dogovorih, ki so olajšali rast in pretok trgovine. S samo oživitvijo svetovne ekonomije, pa so se začele pojavljati obremenitve v sistemu. Agresivne izvozne politike Zahodne Evrope in Japonske, so škodile ameriškim domačim podjetjem. Izvoz kapitala v ta bolj donosna področja s strani bank in multinacionalk, so izčrpale investicije iz domačega gospodarstva. Velikanski stroški vzdrževanja ameriškega vojaškega imperija so resno obremenili ameriško ravnovesje plačil in nazadnje tudi celotnega mednarodnega monetarnega sistema. Leta 1971 se je pojavil prvi trgovinski primanjkljaj v sodobni ameriški zgodovini. Nixonova administracije se je odzvala s kontroverzno New Economic Policy (N.E.P.), preko katere se je enostransko razvrednotilo dolar in odpravilo njegovo konvertibilnost v zlato. Hkrati pa je njegova administracija sprožila trgovinske vojne z uvajanjem 10% doplačila na skoraj ves uvoz iz ZDA. Za zaskrbljene ameriške proizvajalce je bila N.E.P. dobrodošla pomoč in premišljena politika. Za multinacionalke, ki so še naprej služile na račun liberalnega sistema, pa je N.E.P. predstavljala najbolj grobo obliko avtohtonega nazadovanja. Vplivni podporniki proste trgovine, kot so C. Fred Bergsten (Rhodes Scholar; CFR, 1968 – ), Philip Trezise (CFR, 1966 – ; uradno član od TC, 1985 – , čeprav je že vsaj za časa Carterjeve administracije tesno povezan s TC) in J. Robert Schaetzel (CFR, 1960 – ), so zapustili Nixonovo administracijo, ter se vrnili na svoje položaje pri Council on Foreign Relations in Brookings Institution, Nixon pa je bil ožigosan dobesedno s strani vseh ’’zanesljivih’’ medijev.

C. Fred Bergsten leta 1972 za Foreign Affairs o Nixonovi ekonomski politiki –

»In the summer of 1971, President Nixon and Secretary Connally revolutionized U.S. foreign economic policy. In so doing, they promoted a protectionist trend which raises questions about the future of the U.S. economy … In so doing, they have also encouraged a disastrous isolationist trend which raises questions about the future of U.S. foreign policy.«⁴

C. Fred Bergsten pa je leta 1976 tudi vodilni avtor študije za Trilateral Commission Interdependence and the Reform of International Institutions.

Tako je začel David Rockefeller zgodaj leta 1972 preučevati možnosti za novo združenje transnacionalnih elit, ki so imele delež v nadaljnji svetovni gospodarski integraciji.

Ustanovni dokument od Trilateral Commission –

»The overriding goal is to make the world safe for interdependence, by protecting the benefits which it provides for each country against the external and internal threats which will constantly emerge from those willing to pay a price for more national autonomy. This may sometimes require slowing the pace at which interdependence proceeds, and checking some aspects of It. More frequently. However, it will call for checking the intrusion of national governments into the international exchange of both economic and non-economic goods.«

Čeprav je ogromno dokumentacije o sami komisiji, kot so njena poročila in priporočila, možno pridobiti s strani komisije same, so že od samega nastanka komisije z njo povezane številne teorije zarot in dezinformacije, predvsem iz omrežja ”konservativne CIA”, kot tudi iz ”liberalne CIA”. Dezinformacije o komisiji pa so ključne tudi za Washington Post, ki je, kot vodilni ameriški časopis, del Rockefellerjevega varnostno-obveščevalnega omrežja. Ta je leta 1978 zapisal močno zavajajoč članek o Trilateral Commission. Zavajajoč je predvsem del, kjer Washington Post povzdiguje delovanje Jimmyja Carterja in zmanjšuje vpliv članov komisije in zmanjšuje resnični vpliv komisije, ki ga ima ta iz ozadja. Dejstvo je, da je Carter varovanec Rockefellerjevega omrežja, ter da člani od Trilateral Commission, ki so bili njegovi mentorji, v resnici pokrivajo vse ključne aspekte njegove administracije, tako zunanje, kot notranje politične.

»It is a very heavy group – bankers and corporate barons, fellow-traveling technocrats, promising politicians and a light sprinkling of trade unionists drawn from three continents. This has stimulated much spooky theorizing about a Rockefeller shadow world government, a floating establishment conspiracy to run everything. In some circles of fervid political imagination, the “Trilateral connection” is shorthand for puppets on a string, responding to a secret agenda. …

The reality, alas, is less dramatic. On paper, they run the world. But, in the flesh, the trilateralists get together and mostly talk about how the world out to run, if only the world would cooperate. …

At the White House, even the president lectured them on their bad image. Three foreign leaders from Third World countries, Carter said, have told him personally that the Trilateral Commission is nothing but “a rich man’s club” which doesn’t care about the rest of the world. The Trilateralist, Carter urged should demonstrate to the poor nations of the world that the commission “has a heart.” …

“Ninety percent of the questions,” one informed witness said, “were: ‘Tell us, Mr. President, what can we do to get on better terms with the Third World?'”

It is a “rich man’s club” global terms, but that was the idea in the first place. The members are drawn from the leading industrial and financial and intellectual empires of the noncommunist world – Citibank and Fiat and Nippon Steel, Oxford and Harvard and Tokyo University, Coca-Cola and Barclays of London and Mitsubishi. Their meetings are all in private, presumably to stimulate franker discussion, but perhaps also to enhance the mystique of importance. …

Richard Barnet, author of “Global Reach” and a leftist critic of multinational corporations who was definitely not invited to the Trilateral meetings, thinks the Rockefeller organization is increasingly irrelevant.«⁵

Washington Post o Trilateral Commission leta 1992 –

»Now the truth can be told about the 325 people on the Trilateral Commission, and the many previous members:

They do run the world! …

Like Paul Volcker, former head of the Federal Reserve System, who is the commission’s new North American chairman. And Akio Morita, chairman and chief executive officer of Sony, the Japanese chairman. And Count Otto Lambsdorff, leader of Germany’s Free Democratic Party, the European chairman.

Who else is on it? Well, as of last April, top executives of AT&T, ITT, Xerox, Mobil, Exxon, the Chase Manhattan Bank, First Chicago Corp., General Electric, TRW, Archer Daniels Midland, PepsiCo, RJR Nabisco and Goldman Sachs (not to mention Nissan, Toshiba and Fuji Bank). And such former foreign-policy ultracrats as Henry Kissinger, Zbigniew Brzezinski, Robert S. McNamara and George Shultz. And five U.S. senators, including John D. Rockefeller IV (of course). And House Speaker Tom Foley. And some professors.

There is a handful of women, including Katharine Graham, chairman of The Washington Post Co. (Chills run up spine.) A few black people too. Los Angeles Mayor Tom Bradley, for instance. But basically we’re talking about lots and lots of middle-aged white guys. …

Criticism of the Trilateral Commission comes from the far left as well. To Holly Sklar [sredstvo ”liberalne CIA”], who edited the 1980 anthology “Trilateralism,” the commission “represents the interests of multinational corporations and banks,” which means it’s contrary to the interests of Third World countries and workers all over. It wants wages kept low. It wants voters kept apathetic and polarized. …

Sklar says … “I think that their vision of world order is not a world order that is good for most people,” she says. “{It has} led very much to a system where a few people are enriched at the expense of very many.” …

During the 1980 presidential campaign, Bush’s Trilateralist background is said to have disturbed Ronald Reagan’s supporters on the far right. On top of that, third-party candidate John B. Anderson was a Trilateralist too. …

In [Charles B.] Heck’s view, right-wing anti-Trilateralism has always been rooted in simple isolationism. “This country finds it difficult to be so interdependent with the rest of the world, given our history and our national traditions,” he says. “It’s a hard lesson for {Americans} to grasp.”

The idea behind creating the commission, he says, was that “the United States would never again be in such a singularly dominant position as in the immediate post-World-War-II era, and that leadership in the world would have to be shared.” Now, such matters as the ecology — a new focus of Trilateralist study — will require global cooperation, Heck says.«⁶

Nastanjanje Trilateral Commission

Trilateral Commission dejansko nastane preko skupine Bilderberg, kamor je hotel David Rockefeller vključiti še japonske elite, a se določeni evropski predstavniki s tem niso strinjali, ker bi se s tem spremenila atlantistična podoba skupine. David Rockefeller je že dolgo časa pred tem opravljal številne neuradne diplomatske misije v imenu ameriške vlade, State Departmenta, kot tudi v svojem imenu, kot vodja od Council on Foreign Relations in kot vodja od Chase Manhattan Bank. Tako Trilateral Commission v glavnem združuje zelo vplivne ljudi iz poslovnega sveta, politike, medijev in akademskih krogov iz Severne Amerike, Evrope in Japonske. Tukaj gre prvotno za države zveze NATO in Japonske. V zadnjem času pa prihajajo udeleženci od Trilateral Commission še iz številnih drugih držav, kot so Kitajska, Južna Koreja, Indija, Avstralija, Malezija, Nova Zelandija, Filipini, Singapur, Tajska, Poljska, Slovaška, Češka, Romunija, Bolgarija, Grčija, Slovenija, Hrvaška, Estonija.

»Since its defeat by the Allies in 1945, Japan has been incorporated in American-centered-Western hegemony and gradually liberalized. Indeed, the American elite has regarded Japan as crucial for integrating Asia into a global order at once capitalist and subsumed under Western political leadership (Gordon, 1993). American multinational banks and corporations entered the Japanese market gradually and Japanese capital became integrated into global circuits of capital centered in the United States. …

The interaction between Japanese and American elites was gradually promoted from the late 1940s to 1960s under American hegemony; this integration under the United States hegemon can be traced through the professional and personal relationships between Japanese and American elites in the post-war period. What follows is a partial, but significant and suggestive list of those relationships.
Chase National Bank (later Chase Manhattan Bank), managed mainly by the [Rockefeller] family, founded a Japanese branch in 1947. The Bank of America and National City Bank of New York also established branches. From Japan, Kiichiro Sato, of Mitsui Bank and Vice President of the Keidanren – that is, the Japanese Business Federation — established branches of Mitsui Bank in New York and London in the 1950s. He formed friendly relations with financiers such as David Rockefeller, Edmund L. Rothschild, chairman of N.M. Rothschild and others. Then, Sato joined the TC (see Tatewaki 2002, 118-119 and Mitsuiginko Sato Kiichiro Tsuitoroku Hensaniinnkai 1975, 212-217). At the same time, American corporations like Exxon Mobil, Coca Cola, IBM and Xerox entered the Japanese market through foreign direct investment (FDI).

Additionally, American firms provided massive technical assistance to Japan. In particular, General Electric (GE), which van der Pijl (2012, 88) identified as a base of emerging Fordism comparable to the better-known exemplars in firms, formed comprehensive technical partnership with Toshiba, Japan’s leading electrical engineering corporation. GE became Toshiba’s main stockholder by the 1960s (see Imura 2001, 118-127, 176 and Sasaki 2007, 60). From Japan, Taizo Ishizaka, chairman of Toshiba and president of Keidanren, visited the United States with Kiichiro Sato in 1955 through a productivity program supported by the American government and corporations.

Ishizaka, an important figure within Japanese capitalism and one-time President of the powerful Japanese Business Federation, became pro-American and supported corporate liberalism or embedded liberalism (Ruggie 1982), that is, a Keynesian vision of economic life centered on commitments to capitalist private property relations combined with various welfare-state provisions. Ishizaka led the Japan-United States Business Conference in the early 1960s, during which a Japan-United States partnership was proclaimed by the Kennedy and Ikeda administrations, with Kiichiro Sato representing the Japanese side. In further signs of the strengthening personal ties across the American-Japanese capitalist elite, Ishizaka was invited to join the International Advisory Board of Chase Manhattan Bank in 1967 and became acquainted with David Rockefeller … .«⁷

V samo realizacijo nastajanja komisije pa je bil vključen tudi Brookings Institution, ki je financiral raziskave Brzezinskega o konceptu ”Trilateralizma”. Rezultat tega so bile Brzezinskijeve Tripartite Studies, ki so predlagale, da bi skupnost razvitih narodov ojačala svetovno gospodarsko skupnost – klub razvitih narodov – sestavljenega iz Severne Amerike, zahodne Evrope in Japonske. Predsednik (1967 – 1976) od Brookings Institution je bil Kermit Gordon (Rhodes Scholar), ki je istočasno tudi upravitelj (1967 – 1965) od Ford Foundation. Ford Foundation je tudi ključni začetni financer komisije. Drugi pomemben predstavnik pri Brookingsu v tistem času je Henry D. Owen, ki je direktor od Foreign Policy Program, ter so-ustanovitelj od Trilateral Commission. Brzezinski je te študije predstavil Davidu Rockefellerju.

Pred samim nastankom komisije je David Rockefeller potoval skupaj z Zbigniewom Brzezinskim in Georgeom Franklinom po Evropi in Japonski, da bi raziskovali in potrdili interese na najvišjih nivojih te nove iniciative. David Rockefeller je imel tako marca leta 1972 tudi štiri govore na Chase Manhattan International Financial Forums, ki so se odvijali v Montrealu, Londonu, Bruslju in v Parizu. Nato se je udeležil srečanja skupine Bilderberg v Belgiji, kjer je prepričeval člane skupine o sprejetju Japonske, a je bila njegova želja, kot že omenjeno, zavrnjena s strani posameznih članov.

Na podlagi te nove iniciative je julija leta 1972 David Rockefeller gostil prej omenjeno srečanje, na katerem so se odločili, da storijo korak naprej. Leta 1973 tako poteka prvo uradno srečanje od Trilateral Commission. David Rockefeller je predsedujoči ameriški skupini od leta 1977 – 1991, po letu 1991 pa postane častni predsedujoči.
Mnogi od posameznikov, med njimi zagotovo najbolj prepoznavna Robert Bowie in Brzezinski, ki so sodelovali z Davidom Rockefellerjem pri ustanovitvi Trilateral Commission, so zagovarjali ideje o povezovanju z Japonsko, ki so bile kompatibilne z govorom, ki ga je imel David leta 1972 na zasedanju skupine Bilderberg. Raziskovalna srečanja, preko katerih so pridobili odobritev za organizacijske predloge, so potekala z voditelji iz zahodne Evrope in Japonske. Ta iniciativa se je zdela najpomembnejša na Japonskem, ker je tam na strani mnogih japonskih voditeljev naraščalo mnenje, da so neupravičeno izločeni iz ključnih zasebnih mednarodnih forumov, predvsem skupine Bilderberg. Tako je tudi japonski premier Sato leta 1973 odkrito izrazil pogled japonskega establišmenta, ko je pripomnil, da so transatlantske institucije kooperacije neustrezne za pogajanje z vzhajajočima silama Japonsko in Kitajsko.

Zasedanje izvršnega odbora od Trilateral Commission leta 1974 v Beli hiši pri predsedniku Geraldu Fordu. David Rockefeller šesti iz leve proti desni, in Zbigniew Brzezinski zraven njega.

Za sam nastanek komisije je bilo potrebnih okoli šest uradnih pripravljalnih srečanj.

Prvo srečanje, ki se je imenovalo Meeting on proposed Commission on Peace and Prosperity je bilo organizirano 9.5.1972, po zasedanju skupine Bilderberg, katero je trajalo od 21. – 23. 4 1972. Prvega srečanja so se udeležili Robert Bowie, Zbigniew Brzezinski, McGeorge Bundy, George S. Franklin, Henry D. Owen, James A. Perkins, Joseph Verner Reed Jr., in David Rockefeller.
Drugo srečanje, ki je potekalo od 23. do 24. julija leta 1972 na Rockefellerjevem družinskem posestvu Pocantico Hills, je bilo najpomembnejše za nastanek komisije. Srečanja so se udeležili C. Fred Bergsten, Robert Bowie, Zbigniew Brzezinski, McGeorge Bundy, Karl Carstens, Guido Colonna di Paliano, Francois Duchene, Rene Foch, Max Kohnstamm, Bayless Manning, Kiichi Miyazava, Kinhide Mushakoji, Saburo Okita, Henry D. Owen, Tadashi Yamamoto (opazovalec), David Rockefeller (predsedujoči), George Franklin (sekretar); poročevalca sta bila S. Frederick Starr in Edward Morse.
Tretje srečanje je bilo 11. oktobra leta 1972, ki so se ga udeležli C. Fred Bergsten, Robert Bowie, Zbigniew Brzezinski, George Franklin, Bayless Manning, Henry D. Owen, James A. Perkins in David Rockefeller.
Četrto srečanje je bilo 25. novembra 1972 v Ženevi, ki so se ga udeležili Zbigniew Brzezinski, George Franklin, Max Kohnstamm, David Rockefeller, Henry D. Owen in Gerard C. Smith.
Peto srečanje je potekalo od 8. do 12. januarja 1973 v Tokiju, kjer so izbrali predsedujoče člane komisije. To so bili Gerard C. Smith za Severno Ameriko, Max Kohnstamm za Zahodno Evropo in Takeshi Watanabe za Japonsko. Med samim srečanjem so ustanovili tudi izvršni odbor, ki naj bi se sestal dva do trikrat letno, predvidoma po srečanjih regionalnih komisij. Za direktorja komisije pa so izbrali Zbigniewa Brzezinskega.
Zadnje, šesto srečanje je potekalo v Bruslju 29. marca 1973, udeleženci pa so bili Zbigniew Brzezinski, George Franklin, Max Kohnstamm, William M. Roth, Gerard C. Smith, Philip Trezise, Takeshi Watanabe in Tadashi Yamamoto.

Analiza udeležencev –
Skupno je bilo na vseh petih srečanjih 22 udeležencev, od tega jih je bilo 12 ameriških (54,54%), 5 evropskih (22,72%) in 5 japonskih (27,72%). Od ameriških 12ih predstavnikov, jih je bilo 11 (91,67%) članov od CFR, preostali pa to postane leta 1974. Od 22 udeležencev jih je bilo do leta 1972 deset (45,45%) na zasedanjih skupine Bilderberg, od tega šest na ameriški strani in štirje na evropski strani.

David Rockefeller – najvidnejši predstavnik liberalnega establišmenta; član od Council on Foreign Relation, 1947 – 2017, direktor 1948 – 1985, podpredsednik 1950 – 1970, predsedujoč upravi 1970 – 1985, častni predsedujoči 1985 – 2017.
Zbigniew Brzezinski – poleg Kissingerja najpomembnejše sredstvo Davida Rockefellerja; član od Council on Foreign Relations, 1961 – 2016, član direktorske uprave 1972 – 1977; redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1965 – 1985.
C. Fred Bergsten – član od Council on Foreign Relations, 1968 – 2022; udeleženec od zasedanj skupine Bilderberg 1972, 1974, 1984, 1979, 2002; so-ustanovitelj in direktor od Peterson Institute for International Economics; član od Bretton Woods Committee; član svetovalne uprave od International Management and Development Institute.
McGeorge Bundy – top predstavnik liberalnega establišmenta; član od Council on Foreign Relations, 1947 – 1996; upravitelj od Ford Foundation.
Robert R. Bowie – delal za CIA, glavni CIA državni obveščevalni direktor, 1977-1979; tesen sodelavec in varovanec od vodilnega člana liberalnega establišmenta John J. McCloya (Rockefeller Foundation; Ford Foundation; Trilateral Commission; Chase Manhattan); delal za Ford Foundation; član od Council on Foreign Relations, 1947-2008; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1957, 1966 [po tem sestanku niti eden od kasnejših generalnih sekretarjev Zveze NATO ni to postal, če se ni vsaj enkrat udeležil zasedanja Bilderbergov]; skupaj s Kissingerjem leta 1958 ustanovitelj od Weatherhead Center for International Affairs (McGeorge Bundy – nadzoroval fakulteto; Edward S. Mason, Thomas C. Schelling, James A. Perkins; Zbigniew Brzezinski, Graham Allison, Samuel P. Huntington, Joseph Nye, Robert Putnam; Jeffrey Sachs; Stephen Rosen; Anne-Marie Slaughter; Emma Rothschild) – Harvard University, katerega ustanovni financer je Ford Foundation; član od American Academy of Diplomacy; udeleženec od Darthmouth Conference, 1961.
Karl Carstens – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg 1971; nemški predsednik, 1979-1984; zastopal nemške interese pri Trilateral Commission.
L. Francois Duchene – Ford Foundation Fellow, 1966-1969; direktor od International Institute for Strategic Studies, 1969 – 1974; član od Action Committee for the United States of Europe (ACUSE); udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1969 – 1971; evropski pod-predsedujoči od Trilateral Commission; osebni sekratar in pomemben Jeana Monneja, z njim pri European Coal and Steel Community, 1953 – 1955; bil direktor od Sussex European Research Centre, 1974-1982. Kot direktor evropskega raziskovalnega centra je bil v tesnih stikih z Brzezinskim.
Guido Colonna di Paliano – udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1967, 1972, 1974; namestnik sekretarja Zveze NATO, 1962-1964; evropski komisar za industrijske zadeve, 1967-1970; evropski komisar za mednarodni trg, 1964-1967.
Rene Foch – član od Action Committee for Europe (Comite d’Action pour l’Europe); član svetovalnega odbora od European Policy Centre; član od Institut Francois des Relations Internationales; član od Salzburg Seminar; svetovalec od Atlantic Institute, Pariz; bil redni pisec uredniške strani za Le Monde.
George S. Franklin Jr. – član od Pilgrims Society; sostanovalec Davida Rockefellerja na Harvard University; član od Council on Foreign Relations, 1948 – 1995, pomočnik izvršnega direktorja 1951-1953, izvršni direktor 1953-1971, neizvršni direktor 1972 – 1983; prvi sekretar in direktor od Atlantic Council; sekretar od American Committee on United Europe (William Donovan; Paul Hoffman; Emmett Connely; Allan Howey Jr.; Raymond Allen; Lucius Clay; Charley Dewey; Stacy May; John J. McCloy; Frederick Osborn; George Shuster; Allen Dulles; Walter Bedell Smith; Herbert Lehman; Joseph Retinger); direktor od Franch-American Foundation; član od Ditchley Foundation.
Max Kohnstamm – član svetovalnega odbora in član izvršnega odbora od skupine Bilderberg, udeleženec zasedanj 1961-1964, 1967, 1969-1975, 1977, 1979-1982, 1984, 1986-1989, 1991, 1992, 1994-1996, 1998; ustanovni evropski predsedujoči od Trilateral Commission; član ustanovne šest članske skupine od Club of Rome; član od Action Committee for the United States of Europe (ACUSE); član od Action Committee for Europe (Comite d’Action pour l’Europe); član svetovalnega odbora od European Policy Centre.
Bayless Manning – član od Council on Foreign Relations, 1961-1998, predsednik od 1971-1977; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1972; dekan od Stanford Law School, 1964-1971; delal za Paul, Weiss, Rifkind, Wharton & Garrison, 1977 – ; upravitelj od Urban Institute, 1968-1978; upravitelj od Yale University, 1977-1983.
Kiichi Miyazava – japonski premier 1991-1993; minister za finance 1986-1988, 1998-2001; japonski predsedujoči od Trilateral Commission, 1993-1997.
Kinhide Mushakoji – vice-rektor od Global Studies Division od United Nations University; član od Japanese Association of International Relations.
Saburō Ōkita – predsednik od Japan Center for Economic Research, 1964 – 1973, predsedujoči od 1973-1979; minister za finance 1979-1980; predsedujoči od Institute for Domestic and Policy Studies, Tokyo; mednarodni predsedujoči od Pacific Economic Cooperation Council, 1986-1988.
Henry D. Owen – direktor od Foreign Policy Study Program – Brookings Institution, 1973; član od Council on Foreign Relations, 1966 – 2011; član od American Academy of Diplomacy; ustanovni predseduojči izvršnega odbora od Bretton Woods Committee, 1985-1988, so-predsedujoči 1990-2002; višji svetovalec od Salomon Brothers.
James A. Perkins – član od Council on Foreign Relations, 1951 – 1998, član direktorske uprave, 1963 – 1979; bil član izvršnega odbora od skupine Bilderberg, udeleženec vsaj v letih 1969 – 1972; bil pod-predsednik od Research and Development Board of the Department of Defense, Carnegie Corporation of NY, 1951 – 1952; bil pod-predsednik od Carnegie Foundation for the Advancement of Teaching, 1951 – 1953; bil upravitelj od RAND Corporation; bil član od General Advisory Committee od Arms Control and Disarmament Agency; bil član od U.S. Committee for UNESCO; bil vodja odbora, ki je izdalo poročilo The Power of the Democratic Idea, Rockefeller Brothers Fund; bil direktor Rockefellerjeve Chase Manhattan Bank, 1967 – ; bil član od Carnegie Commission on Higher Education, 1967 to 1973; bil ustanovitelj in kasneje predsedujoči emeritus od International Council for Educational Development, Princeton University; predsednik od Cornell University, 1963 – 1969.
Joseph Verner Reed Jr. – član od Council on Foreign Relations, 1974 – 2016; bil izvršni pomočnik in varovanec Davida Rockefellerja in pod-predsedujoči od Chase Manhattan Bank, 1963-1981; bil zasebni sekretar Eugena Blacka pri World Bank, 1961 – 1963; udeleženec zasedanja od skrivne ultrakonservativne zasebne obveščevalne skupine Le Cercle, 1970 v Rockefellerjevem družinskem dvorcu; bil vodja protokola pod predsednikom George H. W. Bushem, 1989 1991.
William M. Roth – član od Council on Foreign Relations, 1968 – 2013; bil član izvršnega odbora od American Civil Liberties Union; bil regent od University of California; bil soustanovitelj od Ploughshares Fund; bil upravitelj in častni upravitelj od Committee for Economic Development; bil upravitelj od Carnegie Institution for Science; bil upravitelj od San Francisco Foundation, 1960 – 1963.
Philip H. Trezise – bil član od OSS, 1943 – 1946; ; delal za State Department, 1946 – 1971; član od Council on Foreign Relations, 1968 – 2001; bil član direktorske uprave od Atlantic Council; Senior Fellow od Brookings Institution, 1971 – ; bil ameriški ambasador pri OECD, 1966 – 1969; bil član od American Economic Association.
Takeshi Watanabe – prvi predsednik od Asian Development Bank, 1966-1972; bil svetovalec od Bank of Tokyo; bil predsednik od Japan Credit Rating Agency; bil prvi japonski predsedujoči od Trilateral Commission, 1975 – 1983.
Tadashi Yamamoto – ustanovitelj in dolgoletni predsednik od Japan Center for International Exchange, 1970 – 2012; ustanovitelj od Shimoda Conference; direktor od Trilateral Commission Pacific Asia Group; ustanovitelj od Korea-Japan Forum; ustanovitelj od U.S.-Japan Parliamentary Exchange Program.

Ostali pomembni Rockefellerjevi svetovalci za nastanek Trilateral Commission

Gerard C. Smith – bil posebni svetovalec tedanjega državnega sekretarja John F. Dullesa, od 1954 – 1957. Od leta 1957 – 1961 služi kot Director of Policy Planning na State Departmentu, kjer nadomesti Roberta R. Bowieja. V Nixonovi administraciji je od leta 1969 – 1973 služil kot direktor od Arms Control and Disarmament Agency. V tem obdobju pa tudi vodil ameriško delegacijo na Strategic Arms Limitation Talks (SALT) s Sovjetsko Zvezo. Smith zato, da postane ameriški predsedujoči od Trilateral Commission, 1973 – 1977, zapusti vlado. Smith je bil član od Council on Foreign Relations, od 1961 do 1991. Smith je bil tudi direktor od Atlantic Council, 1967 – 1976; bil zunanje politični svetovalec od Washington Center of Foreign Policy, 1961 – ; bil direktor od School of Advanced International Studies, John Hopkins University, 1967; upravitelj od Brookings Institution, 1973 – ; bil član izvršnega odbora od Yale Law School Association; bil član svetovalne uprave od Center for Strategic and International Studies, Georgetown University; bil član nadzornikov od Committee to Visit the Center for International Affairs, Harvard University; bil direktor od Foreign Policy Association; bil član uredniške uprave revije International Security. Smith pa je bil tudi član od s CIA tesno povezanim Alibi Club, kot tudi član od Metropolitan Club, kjer je delujejo pomembni predstavniki liberalnega establišmenta okoli Rockefellerjev. Od leta 1973 – 1977 je delal za elitno odvetniško pisarno Wilmer, Cutler and Pickering.
Marshall Hornblower – ustanovni partner elitne odvetniške pisarne Wilmer, Cutler and Pickering, katerega stranke so številne ameriške korporacije; bil 44 let svetovalec od Carnegie Institute for Science v Washingtonu.
William W. Scranton – guverner, 1963 – 1967; upravitelj od Urban Institute, 1969 – 1976; član od Council on Foreign Relations, 1977 – 2009; ustanovni član od Trilateral Commission; član od Council of American Ambassadors; član od American Academy of Diplomacy; bil član od General Advisory Committee od Arms Control and Disarmament Agency, 1969 – 1976; bil ameriški ambasador pri UN, 1976 – 1977; bil član od Intelligence Oversight Board, 1977 – 1981; bil član uprave od podjetij, ki so (bila) pomemben del liberalnega establišmenta – IBM, The New York Times, Pan American Airways, H.J. Heinz Company, Mutual of New York, Bethlehem Steel, Mobil, New York Life Insurance Company; član od Carnegie Commission on Higher Education; upravitelj od Yale University, 1967 – . Scranton je bil tudi častni upravitelj od Brandywine Conservancy, nastale leta 1967, ki je financirana s strani ”konservativne CIA” in ”liberalne CIA”. Častni upravitelj od Brandywine Conservancy je bil tudi top financer ”konservativne CIA” Richard Mellon Scaife.
Edwin O. Reischauer – strokovnjak za Japonsko; profesor na Harvard University; član od Council on Foreign Relations, 1958 – 1975; bil upravitelj od Asia Foundation, 1966 – 1976; bil ameriški ambasador na Japonskem, 1961 – 1966; ustanovni direktor od Japan Institute, Harvard University. Med Reischauerjevimi študenti je bil tudi John D. Rockefeller IV.

Sama evropska sestava od Trilateral Commission je poleg Bilderbergov tesno povezana tudi z Action Committee for the United States of Europe (ACUSE), katerega ustanovitelj je bil zelo vplivni in mednarodno povezani Jean Monnet, tisti čas tudi najvplivnejši mož v Franciji. Sam ACUSE pa tesno povezan tudi s skupino Bilderberg. Tukaj je zelo pomemben Max Kohnstamm, ki je bil, kot že omenjeno, leta 1972 udeleženec ustanovne iniciative od Trilateral Commission. Kohnstamm, član izvršnega odbora skupine Bilderberg, je bil skupaj z Monnetjem pri European Coal and Steel Community.
David Rockefeller pa se je na nasvet glede nastanka od Trilateral Commission obrnil tudi na Monnetja. Monnet je bil že pred tem tesno povezan z najvplivnejšimi možmi okoli Rockefellerjev, kot so to John J. McCloy, Dean Acheson, John Foster Dulles in Walter Lippman. Z Johnom F. Dulles se je poznal že od leta 1919, spoznala pa sta se na Pariški mirovni konferenci. Kasneje, leta 1927 pa je bil Dulles odvetnik od konzorcija, ki ga je ustanovil Monnet. Dulles je leta 1935 Monnetju zagotovil finančno posojilo, da je lahko šel v investicijsko bančništvo. Med drugo vojne je Monnet delal za British Supply Council v Washingtonu, katerega pravni svetovalec je bil ravno Dulles. V tem obdobju in po koncu vojne, pa je tudi Dulles začel delati na federaciji Evrope po ameriške modelu. Pri tem je še bolj tesno sodeloval z Monnetjem, kar je razvidno tudi iz tega, da je leta 1951 zelo podpiral Schumanov plan, katerega avtor je bil ravno Monnet. Dulles je leta 1952 postal državni sekretar, ter pri tem uporabil svojo moč in vpliv za ameriško podporo pri združevanju Evrope.
Vpliv Rockefellerjeve skupine na ameriško zunanjo politiko tistega časa pa je poleg Johna F. Dullesa viden tudi preko posameznikov, kot so Henry Kissinger, Dean Rusk in Cyrus Vance. Vpliv Davida Rockefellerja pa je viden tudi po tem, ko je japonski establišment zagrozil, da bo izstopil iz pogajanj, ko se je izvedelo, da bo prvi severno ameriški predsedujoči komisiji Gerard C. Smith in ne David. Japonski pogajalci kasneje prekličejo izstopno izjavo.

Vidnejši udeleženci prvega zasedanja Trilateral Commission leta 1973

Vidnejši ameriški udeleženci prvega zasedanja komisije –

Gerard C. Smith (predsedujoči; CFR); Zbigniew Brzezinski (direktor; CFR); George S. Franklin Jr. (sekretar; CFR); David M. Abshire (CFR 1973 – ); Graham Allison (CFR 1970 – ); John B. Anderson (CFR 1973 – ); Ernest C. Arbuckle (Wells Fargo Bank); J. Paul Austin (The Coca-Cola); George W. Ball (CFR 1949 – 1993; Lehman Brothers); Lucy W. Benson (CFR 1979 – ; League of Women Voters); W. Michael Blumenthal (CFR 1963 –); Robert R. Bowie (CFR); Harold Brown (CFR 1969 – ); Jimmy Carter; Warren Christopher (CFR 1973 – ); Alden W. Clausen (Bank of America); William T. Coleman Jr. (CFR 1972 – ); Barber B. Conable Jr. (CFR 1973 – 1974); Richard N. Cooper (CFR 1968 – ); John C. Culver (CFR 1973 – ); Lloyd N. Cutler (CFR 1979 – ; Wilmer, Cutler & Pickering); Hedley Donovan (CFR 1949 – ; Time Inc.); Patrick E. Haggerty (CFR 1960 – 1961); William A. Hewitt (CFR 1971 – ); Thomas L. Hughes (CFR 1967 – ); Edgar Kaiser (CFR 1977 – 1979); Lane Kirklane (CFR 1973 – ; AFL-CIO); Bruce K. MacLaury (CFR 1968 – ); Paul W. McCracken ( CFR 1958 – ); Walter F. Mondale (CFR 1973 – ); Morgan Lee (CFR 1977 – 1983); Henry D. Owen (CFR); David Packard; John J. Perkins (CFR); Peter G. Peterson (CFR 1971 – ); Edwin O. Reischauer (CFR); Charles W. Robinson (CFR 1973 – ); David Rockefeller (CFR); Robert W. Roosa (CFR 1957 – ); William M. Roth (CFR); William V. Roth Jr. (CFR 1973 – ; Le Cercle); Carl T. Rowan (Boule); William W. Scranton (CFR 1977 – ); Gerard C. Smith (CFR; Wilmer, Cutler & Pickering); Anthony M. Solomon (CFR 1966 – ); Robert Taft Jr.; Arthur R. Taylor (CFR 1969 – ); Cyrus R. Vance (CFR 1968 – ); Paul C. Warnke (CFR 1971 – ); Marina von N. Whitman (CFR 1973 – ); Carroll L. Wilson (CFR 1952 – 1982); Arthur M. Wood (Sears, Roebuck); Leonard Woodcock (CFR 1973 – 1976; United Automobile Workers).

Na tem uvodnem zasedanju od Trilateral Commission leta 1973 je bilo skupno 68 predstavnikov iz Severne Amerike, od katerih je bilo 39 članov od Council on Foreign Relations (57,35%). Od tega jih 11 postane član prav leta 1973, oz. 28 % vseh članov od CFR.

Vidnejši evropski predstavniki uvodnega srečanja Trilateral Commission –

Giovanni Agnelli – najpomembnejša oseba v italijanski ekonomiji po 2. sv. vojni; tesen prijatelj Henryja Kissingerja; udeleženec srečanj, ter član svetovalnega in izvršnega odbora skupine Bilderberg, 1957 – 1960, 1962 – 1970, 1972 – 1975, 1977 – 1979, 1981, 1984 – 1998, 2000; bil 30 let član mednarodnega svetovalnega odbora od Rockefellerjeve Chase Manhattan Bank; član od European Round Table of Industrialists; član od 1001 Club; bil član skrivne pro-fašistične lože P-2, ki iz ozadja obvladuje italijanko politiko in ekonomijo.
Raymond Barre – francoski neoliberalni ekonomist; podpredsednik Evropske komisije za ekonomske in finančne zadeve, 1967 – 1973; francoski premier, 1976 – 1981; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1983; župan Lyona (nasledi Michela Noirja iz skupine Bilderberg), 1995 – 2001; so-predsedujoči zasedanju od World Economic Forum, 1983; član uprave od WEF Foundation, 1999 – 2002; direktor od Peterson Institute for International Economics, cca 1993 – ; ustanovitelj in dolgoletni član uprave od Institut Aspen France; častni član od Club of Rome; častni član uprave od Committee for a World Parliament; član od Opus Dei.
Piero Bassetti – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1966, 1983; bil predsedujoči od Chamber of Commerce and Industry of Milan; predsedujoči od Globus et Locus; predsedujoči od High School of Economics and International Relations (ASERI), Milan.
Georges Berthoin – evropski predsedujoči pri Trilateral Commission, 1976 – 1992; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1977, 1982, 1983; predsednik od European Movement, 1973 – 1982; bil predsednik od European Coal & Steel Community (ECSC); častni član uprave od Committee for a World Parliament; bil član od Nine Wise Men Group on Africa, 1988-89; član uprave od Aspen Institute, Berlin; bil tesen sodelavec Jeana Monnetja.
Kurt Birrenbach – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1960, 1963, 1964, 1966-1968, 1972; predsednik od Thyssen (pomemben financer raziskav od TC); člna od Atlantik-Brücke; predsednik od German Council on Foreign Relations, 1973 – 1981; bil član nemškega parlamenta, 1957 – 1976.
Sir James William Alexander Burnet (The Economist; The Times) – glavni urednik od The Economist, 1965 – 1974; urednik od The Telegraph, 1974 – 1976; bil urednik od Daily Express; bil politični urednik od Independent Television News; član uprave od The Times.
Jean-Claude Casanova – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1967; direktor od French Institute of International Relations, 2002 – 2003, član strateškega odbora, 2006 – 2013; bil predsedujoči od Fondation Nationale des Sciences Politiques, 2007 – 2016; bil predsedujoči znanstvenemu odboru od French Institute for Demographic Studies (INED), 1996 – 2001; bil predavatelj na National School for Administration (ENA), 1966-1968; bil predavatelj na University of Paris-Nanterre, 1968-1969.
Umberto Colombo – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1972; član od Club of Rome, 1972 – 1990, član izvršnega in nadzornega odbora, 2001; častni upravitelj od Aspen Institute for Humanistic Studies; član od Council of Senior Fellows pri Salzburg Global Seminar; direktor od Committee for Scientific Policy – OECD; član odbora pri United Nations University, 1986 – 1992; delal post-doktorski študij kot Fulbright Scholar na MIT, 1953 – 1954; bil predsednik od European Science Foundation; guverner od Auelio Peccei Foundation.
Guido Colonna di Paliano – udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1967, 1962, 1964; bil namestnik generalnega sekretarja pri OEEC, 1948 – 1956; bil namestnik generalnega sekretarja zveze NATO, 1962 – 1964; bil evropski komisar za mednarodno trgovino, 1964 – 1967; bil evropski komisar za industrijske zadeve, 1967 – 1970; član direktorske uprave od Fiat, cca 1972 – .
Jacques de Fouchier – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1968; bil pod-predsednik od BNP Paribas, 1967 – 1969; bil predsednik od BNP Paribas, 1969 – 1978, 1981 – 1982; bil predsednik od predsednik in glavni izvršni direktor Compagnie Financière de Paribas; bil predsednik od predsednik Union Française de Banques.
Sir Anthony Reay M. Geddes – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1965, 1978; bil Senior Fellow od Salzburg Global Seminar, cca 1990 – 1999; bil predsedujoči od Dunlop, 1968 – 1978.
Giuseppe Glisenti – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1971; direktor od La Rinascente; pod-predsednik od Invest; bil direktor od RAI, 1977 – ?; pomemben za evropsko integracijo.
Baron Daniel Janssen – udeleženec in član izvršnega odbora skupine Bilderberg, 1969 – 1977, 1979 – 1981, 1983, 1984, 1995, 2000; član svetovalne uprave od Kissinger Associates; bil polnopravni član od Club of Rome, 1970 – 1984, pridruženi član, 1984 – ; član od 1001 Club; član od European Round Table of Industrialists, 1991 – 2006; so-ustanovitelj in upravitelj od Friends of Europe, 1999 – ; član svetovalne uprave od American European Community Association; direktor od Belgian American Educational Foundation; član od Cercle Gaulois; direktor od Royal Institute of International Affairs, Belgija; namestnik generalnega direktorja od Belgian Chemical Union, 1975 – 1984; predsedujoči od European Chemical Industry Council, 1991 – 1992; generalni direktor in predsedujoči od Solvay, 1986 – 2006; pod-predsedujoči od Societe Generale; direktor in član svetovalne uprave od Institut Europeen d’Administration des Affaires (INSEAD), 2000 – .
Karl Kaiser – udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1970, 1971, 1974, 1985; vodja od German Council on Foreign Relations, 1974 – 2003, član, 1962 – ; član nadzornega odbora od British-German Königswinter Conference, 1973 – 2003; član odbora od International Institute for Strategic Studies, 1987 – 1993, član, 1966 – ; član nemškega svetovalnega odbora od German Marshall Fund of the United States, 1988 – 1996; član strateškega odbora od French Institute for International Relations, 2003 – 2015; Fellow od Belfer Center for Strategic and International Affairs; član gostujočega odbora od Weatherhead Center for International Affairs, 1994 – 2003, višji sodelavec, 2003 – 2016; član uprave od American Council on Germany, 2013 – 2016, član, 2009 – ; udeleženec od Munich Security Conference, 2010; tesno povezan s Henryjem Kissingerjem; svetovalec kanclerjev Willyja Brandta in Helmuta Schmidta; prejemnik nagrade Atlantic Award of NATO; član uredniške uprave od Foreign Policy, 1970 – 2014.
Max Kohnstamm – ustanovni evropski predsedujoči od TC, 1973 – 1976; član svetovalnega in izvršnega odbora, ter udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1961 – 1964, 1967, 1969 – 1975, 1977, 1979 – 1982, 1984, 1986 – 1989, 1991, 1992, 1994 – 1996, 1998; član od Action Committee for the United States of Europe; član in generalni sekretar od Action Committee for Europe, 1956 – 1975; ustanovitelj in častni predsednik od European Policy Centre, 1996; bil je član ustanovne šest članske skupine in kratkotrajni član nadzornega odbora od Club of Rome, kateri izda Limits to Growth; so-ustanovitelj Evropske unije.
Baron Leon Lambert – član nadzornega odbora in udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1971, 1972, 1975, 1977 – 1984, 1986, 1987; predsednik od Banque Lambert; bil direktor od RIT Capital Partners (družina Rothschild).
Otto Lambsdorff – predsedujoči evropskemu delu od Trilateral Commission, 1992 – 2001; član nemškega parlamenta, 1972 – 1998; nemški zunanji minister, 1977 – 1982; predsedujoči od Free Democratic Party (FDP), 1988 – 1993; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1980, 1982 – 1984; član globalne svetovalne uprave od Council on Foreign Relations; član od German Council on Foreign Relations; član od Atlantik-Brücke.
John Loudon – tesen Rockefellerjev zaveznik; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1962, 1965, 1972; ustanovni predsedujoči mednarodne svetovalne uprave od Chase Manhattan Bank, 1965 – ; bil guverner od Atlantic Institute for International Affairs; član od 1001 Club; predsedujoči od Ford Foundation, 1966 – 1975; član svetovalne uprave od Stanford Research Institute, 1970a – ; bil član svetovalne uprave od International Management and Development Institute, 1977 – cca 1981; bil predsedujoči in pokrovitelj od Institut Europeen d’Administration des Affeirs (INSEAD); bil predsednik od World Wide Fund for Nature, 1976- 1981; predsedujoči od Royal Dutch Petroleum Company (predsednik uprave je bil tudi njegov oče Hugo Loudon), 1952 – 1965.
Robert Marjolin – Rockefeller Foundation Scholar na Yale University, 1932 – 1933 (študira ameriško delavsko gibanje in sindikalizem); udeleženec ustanovitve od TC kot nekdanji podpredsednik od European Economic Community, 1958 – 1967; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955, 1956, 1960, 1965: bil prvi generalni sekretar od Organisation for European Economic Co-operation (OEEC), 1948 – 1955; evropski komisar za ekonomske in finančne zadeve, 1958 – 1967; pomemben za nastanek od European Economic Community, 1957; ustanovitelj od Committee for the Medium-Term Economic Policy (MTEPC), 1964; delal za Jeanna Monetja; bil član uprave od Royal Dutch/Shell, 1969-1986; bil član uprave od Robeco 1970-1981; bil član svetovalnega odbora od Chase Manhattan Bank; bil član svetovalnega odbora od General Motors, 1972-1981; bil svetovalec od IBM, 1971-1984, bil svetovalec od American Express, 1972; bil svetovalec od European Council, 1978; podpornik Keynesove ekonomije, preko katere se je (uradno) zavzemal za dolgoročno gospodarsko načrtovanje, da bi se ohranilo polno zaposlenost in visok življenjski standard.
Cesare Merlini – udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1973, 2004; bil član uprave in je član od International Institute for Strategic Studies; Non-resident Senior Fellow od Center on the United States and Europe – Brookings Institution; predsedujoči upravi upraviteljev od Italian Institute for International Affairs; ustanovitelj in izvršni pod-predsedujoči od Council for the United States and Italy, 1983 – 2009.
Sir Julian Ridsdale – desničarski član britanskega parlamenta, 1954 – 1992; leta 1980 na zasedanju od TC predlaga ustanovitev paralelne skupine International Triangle, preko katerega bi se širil koncept trilaterale v poslovnem svetu in kateri bi omogočal, da bi industrialci spoznavali svoje mednarodne kolega; bil član Theatcherjeve vlade, kot član odbora North Atlantic Assembly (NAA); bil predsedujoči od Anglo-Japanese Parliament Group, 12964 – ; bil predsedujoči od Japan Society; član odbora od zelo sumljive Research Foundation for the Study of Terrorism (tesno povezana desničarskim in varnostnim osebjem; organizacija se kasneje združi z Institute for the Study of Conflict, preko katere nastane Research Institute for the Study of Conflict and Terrorism), 1986; ustanovi japonsko podružnico in je svetovalec, skupaj z Julianom Ameryjem (Le Cercle), od Bank of Credit and Commerce International (tesno povezana s CIA, terorizmom, pranjem denarja od drog in preprodajo orožja), 1984 – 1991; bil vojaški obveščevalni oficir; njegova žena je bila Victoire Evelyn Patricia Bennett, tedanja tajnica od Iana Flaminga, ter bila lik za Bondovo tajnico “Miss Moneypenny”.
Sir Frank Kenyon Roberts – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1969, 1977; bil predsednik od Atlantic Treaty Association, 1969 – 1972; bil predsednik od British Atlantic Committee in od European Atlantic Group v odboru pri Royal Institute of International Affairs; bil predsedujoči izvršnemu odboru od Königswinter (Stiftung), ki prireja pomembne Königswinter Conferences; bil član guvernerske uprave od European Institute for the Media; svetovalni direktor od Unilever, Ltd.; svetovalec za mednarodne zadeve pri Lloyds of London; bil predsednik nemške gospodarske zbornice v VB; britanski ambasador v Jugoslaviji, 1954 – 1957; stalni britanski predstavnik pri North Atlantic Council, 1957 – 1960; bil britanski ambasador v Sovjetski zvezi, 1960 – 1962; britanski ambasador v Zvezni republiki Nemčiji, 1963 – 1968.
Mary Robinson – vodilna irska feministka in globalistka; študirala kot Fulbright Schloar, 1964; senatorka irskega senata, 1969 – 1989; predsednica Irske, 1990 – 1997; United Nations High Commissioner for Human Rights (v tej vlogi pomembna propagandistka LGBTQ), 1997 – 2002; ustanoviteljica od Council of Women World Leaders, 1996 – ; članica od European Academy of Diplomacy (Zbigniew Brzezinski); članica od Club de Madrid (Milan Kučan; Danilo Türk); članica od Collegium International (so-ustanovitelj Milan Kučan); članica od InterAction Council; članica od Women in International Security; članica od The Elders; častna članica od Club of Budapest, 2004 – ; članica zunanje svetovalne uprave od Earth Institute – Columbia University; ustanoviteljica in predsednica od Mary Robinson Foundation – Climate Justice; so-ustanoviteljica od The B Team; ustanovna članica uprave upraviteljev od Arab Democracy Foundation; članica uprave od European Climate Foundation; članica svetovalne uprave od Sustainable Energy For All (SE4All); častna so-predsedujoča od World Justice Project; članica uprave od Mo Ibrahim Foundation; bil ustanoviteljica in predsednica od Realizing Rights: The Ethical Globalization Initiative; častna predsednica od Oxfam International (vodilno sredstvo ”liberalne CIA”), 2002 – 2012 svetovalka od One Young World.
Lord Eric Roll – član svetovalnega in izvršnega odbora, ter udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1964, 1966, 1967, 1969 – 1975, 1977 – 2002; član od Pilgrims Society; guverner od Atlantic Institute for International Affairs; direktor od Kissinger Associates (v tem obdobju tudi predsedujoči skupini Bilderberg, 1985 – 1989), 1984 – ; bil častni član od Academy of Political Science – Columbia University; bil predsednik od Policy Studies Institute, 1978 – ; bil predsedujoči in izvršni direktor od S. G. Warburg and Company, 1973 – ; bil direktor od Bank of England, 1968 – 1977; bil direktor od The Times; s pomočjo Meynarda Keynesa in Lorda Josiaha Stampa (Bank of England), postane leta 1935 profesor za Economics and Commerce na University College, Hull; predstavil poročilo International Capital Movements – Past, Present, Future za Per Jacobsson Foundation (David Rockefeller; Eugene Black; Marus Wallenberg; W. Randolph Burgess; Jean Monnet; Herman Abs; Maurice Frere), 1971.
Gerhard Schröder – udeleženec od TC kot član nemškega parlamenta; nemški kancler, 1998 – 2005; vodja Socialdemokratske stranke, 1999 – 2004; član od 21st Century Council od Berggruen Institute on Governance, 2011 – ; član od Council on the Future of Europe od Berggruen Institute on Governance; bil član od The WorldPost Advisory Council od Berggruen Institute on Governance; je član od Berggruen Network od Berggruen Institute on Governance; član od InterAction Council; član mednarodne svetovalne uprave od China Investment Corporation (John L. Thornton; Andronico Luksic; Jean Lemierre; Lord Sassoon); član evropske svetovalne uprave od N M Rothschild & Sons, 2006 – ; predsedujoči odboru delničarjev pri Nord Stream 1/2, 2006 – ; predsedujoči upravi od Rosneft; član od Friedrich Ebert Foundation.
Roger Seydoux de Clausonne – francoski diplomat; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1973; udeleženec ustanovnega srečanja za United Nations v San Franciscu, 1945; stalni predstavnik za zvezo NATO, 1967 – 1968; ambasador v Sovjestki zvezi, 1968 – 1972.
Hans Günther Sohl – udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955, 1956; član od Atlantik-Brücke; predsednik od Federal Union of German Industry; predsednik direktorske uprave od August Thyssen Hiitte A.G.; predsedujoči od ATH Vorstand (Thyssen); bil predsednik od Wirtschaftsvereinigung Eisen- und Stahlindustrie, 1956 – 1969.
Theo Sommer – kot urednik od Die Ziet; član nadzornega odbora in udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1973 – 1975, 1977 – 1993; leta 1960 udeleženec od International Seminar na Harvard University, ki ga je vodil Henry Kissinger; bil član odbora od International Institute for Strategic Studies, 1963-1976, 1978-1987; bil član izvršnega odbora od Königswinter Conference, 1962—1992; bil član nemškega svetovalnega odbora od German Marshall Fund of the U.S., 1989—1997; bil član od German Armed Forces Structure Commission, 1970—1972; bil član od German Foreign Policy Association; član svetovalne uprave od Bertelsmann Stiftung (del Sun Valley Meetings), 1990 – 1996; bil član od International Commission on Balkans, 1995—1996; bil glavni urednik od Times Media (publicist od The Atlantic Times in The German Times), 2004 – .
Thorvald Stoltenberg – kot sekretar za mednarodne zadeve pri Norwegian Trade Union Council; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1966, 1970, 1973, 1982, 1994, 1995; upravitelj Sorosove International Crisis Group; direktor emeritus od EastWest Institute; član od Club of Rome, 1980 – 1984; član od Global Commission on Drug Policy; bil predsedujoči od International Institute for Democracy and Electoral Assistance (International IDEA), 2003 – ; član mednarodne guvernerske uprave od Peres Center for Peace; norveški obrambni minister, 1979 -1981; norveški zunanji minister, 1987-1989, 1990-1993; služil kot United Nations High Commissioner for Refugees, 1990.
Otto Wolf von Amerongen – bil član nadzornega odbora in udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955 – 1958, 1960 – 1980, 1982 – 2001; član mednarodnega svetovalnega odbora od Chase Manhattan Bank, 1972 – ; bil član uprave od Rockefellerjevega Standard Oil, 1971 – ; bil predsedujoči nadzorni upravi od Otto Wolff A.G., 1986 – 1990; bil predsedujoči svetovalnemu odboru od Deutsche Bank AG, 1976 – 1988; član svetovalnega odbora od IBM Europe, 1974-1988; bil član od Council of Senior Fellows od Salzburg Global Seminar, 1979-1989; bil predsedujoči od German East-West Trade Committee, 1955 – ; predsedujoči od Cologne Chamber of Commerce and Industry, 1966 – 1990; predsednik nemškega odbora od International Chamber of Commerce, 1966 – ; predsednik od German Chamber of Commerce.
Sir Kenneth Younger – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1959; direktor od Royal Institute of International Affairs, 1959 – 1971; bil državni sekretar za zunanje zadeve; bil član od Homosexual Law Reform Society.
Sir Philip De Zulueta – bil direktor od Hill Samuel (spada pod Lloyd’s Bank), 1965 – 1972, glavni izvršni direktor, 1973 – 1976; glavni izvršni od Antony Gibbs Holdings, Ltd., 1976–81; posebni svetovalec od HSBC, cca 1981 – ; bil svetovalec trem britanskim premierjem (Anthony Eden; Harold Macmillan; Sir Alec Douglas-Home), 1955 – 1964.

Člani uvodnega srečanja od Trilateral Commission – tukaj so všteti ameriški in evropski udeleženci, ki so bili pred tem, vključno z letom 1973 udeleženci zasedanja skupine Bilderberg (približno 30%), med njimi kar nekaj članov izvršnega odbora skupine Bilderberg –
David Rockefeller; Zbigniew Brzezinski; George Ball; Robert R. Bowie; Graham Allison; John C. Culver; Hedley Donovan; William A. Hewitt; Thomas L. Hughes; John J. Perkins; Arthur R. Taylor; Cyrus R. Vance; Carroll Wilson (Bilderberg 1973); Piero Basetti; Lord Eric Roll; Gianni Agnelli; John Loudon; Otto Wolf von Amerongen; Max Kohnstamm; Baron Daniel Janssen; Baron Leon Lambert; Thorvald Stoltenberg (Bilderberg 1973); Otto Gried Tidemand; Kurt Birrenbach; Jean-Claude Casanova; Umberto Colombo; Guido Colonna di Paliano; Jacques de Fouchier; Sir Anthony Reay M. Geddes; Giuseppe Glisenti; Karl Kaiser; Baron Leon Lambert; Otto Lambsdorff; Robert Marjolin; (Bilderberg 1973); Sir Frank Kenyon Roberts; Roger Seydoux de Clausonne (Bilderberg 1973); Hans Günther Sohl; Theo Sommer (Bilderberg 1973; Die Ziet); Sir Kenneth Younger (Royal Institute of International Affairs).

Poleg tega pa so številni udeleženci uvodnega zasedanja Trilateral Commission tudi udeleženci kasnejših zasedanj skupine Bilderberg.

Zaključki končne deklaracije izvršnega odbora od Trilateral Commission leta 1973 –

»Growing interdependence is a fact of life of the contemporary world. It transcends and influences national systems. It requires new and more intensive forms of international cooperation to realize its benefits and to counteract economic and political nationalism. This interdependence, especially among Japan, Western Europe, and North America, generates new problems and frictions which endanger not only their well-being but affect adversely the other regions. Although the risks of nuclear confrontation have diminished, world peace and security are still to be given a lasting basis. New problems have also emerged to heighten the vulnerability of our planet. Humanity is faced with serious risks to the global environment. At the same time shortages in world resources could breed new rivalries, and widening disparities in mankind’s economic condition are a threat to world stability and an affront to social justice. Finally bear a special responsibility for developing effective cooperation, both in their own interests and in those of the rest of the world.«⁸

Ozadje srečanja držav G7/G8

Zbigniew Brzezinski leta 1989 o tem, da za G7 stoji Trilateral Commission –

»We were incidentally the ones who proposed originally the holding of the annual summit meeting of the industrial democracies. That was an idea that originated with us at the Trilateral Commission. Yeah, yeah [the G7].«⁹

Pomembno so na razvoj te miselnosti, ki je pripeljala do nastanka Trilateral Commission, prispevali tudi forumi na nižjih nivojih. Eden izmed takšnih je bil Harvard Summer International Seminar, ki jih je v 1950ih in do konca 60ih vodil Henry Kissinger. Na teh seminarjih so sodelovali različni pomembni posamezniki, med njimi tudi Rockefeller Foundation in vzhajajoče politične zvezde, kot Pierre Elliott Trudeau – bodoči kanadski premier, Valery Giscard d’Estaing – bodoči francoski predsednik¹⁰, kot tudi Richard Nixon, Theodor Sommer – glavni uredni od Die Ziet, Franjo Tuđman in številni ostali. David Rockefeller, Henry Kissinger, Zbigniew Brzezinski so zaslužni tudi za to, da je nekdanji francoski predsednik Valery Giscard d’Estaing, po končanju vladne službe kot sredstvo od Trilateral Commission leta 1975 ustanovil srečanja G7, ki so nekako uradna, javna podoba od Trilateral Commission. Iz osnovne skupine G7/G8, pa je leta 1999 nastala G20, posledično pa leta 2006 še skupina BRICS.

»The Global Power Elite works out policies to advance their interests with regard to the management and protection of global capital and the enforcement of debt collection worldwide in such private policymaking forums as the World Economic Forum, Trilateral Commission, Group of 30, Atlantic Council, and Bilderberg Group, and in such transnational state institutions as the World Bank, International Monetary Fund, G20, and Bank for International Settlements. At the same time they are strategically placed to then impose these policies through their members’ positions within individual states and transnational state institutions. Simply put, the enormous concentrations of economic power translate into enormous influence over global policymaking. This relationship of economic (class) power to state power is one in which the TCC [Transnational Capitalist Class] issues commands to government officials.«¹¹

Prvo srečanje držav G7 (Summit of Six) 15. novembra leta 1975, ki so se ga udeležili Henry Kissinger (drugi iz leve); ameriški predsednik Gerald Ford (kasneje častni direktor od Association of Former Intelligence Officers – ozadje od CIA); bodoči britanski premier James Callaghan (Bilderberg, 1966) iz Labour Party; japonski premier Takeo Miki; nemški kancler Helmut Schmit (pogosti udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1966 – 1986); francoski zunanji minister Jean Sauvagnargues; francoski predsednik Valery Giscard d’Estaing (udeleženec Harvard International Seminar, 1954); francoski minister za gospodarstvo in finance Jean-Pierre Fourcade; nekdanji italijanski premier Mariano Rumor (Bilderberg, 1965).

Veliko o samem ozadju skupine G7 pove precej obsežen članek od New York Times iz leta 1978, ko se je pripravljalo na srečanje skupine G7 v Bonnu. Posebna pozornost je namenjena Henryju Owenu, enemu ključnih so-ustanoviteljev od Trilateral Commission in dolgoletnemu kreatorju uvodnih srečanj G7.

»Henry Owen [TC, 1973 – ]. One of those bright, shy, nameless, faceless public servants who quietly — behind the arras, as it were — pull the strings that move the colossus of Government. In Britain he would be part of the elite class of civil servants known as the mandarins. In France he would be an haute fonctionnaire, poised majestically within earshot of his minister.

In the argot of this capital, Henry Owen is the Great Conceptualizer. the man with the ideas and the bureaucratic skills to hawk them in the corridors of power. Right now he’s selling summitry, as the American coordinator of the fourth economic [G7] summit, a meeting in Bonn July 16 and 17 of the leaders of Japan, West Germany, France, Britain, Italy, Canada and the United States.

Mr. Owen shares with his barely visible colleagues overseas a well‐tempered memo pad, an unbridled love of problem solving and an unconcealed preference for anonymity. “Prominence and influence are in inverse proportions to each other,” he says. “The less you are written about in the press, the less other people see you as a threat, and the more attention they pay to your ideas on their merits.”

From the position he occupies in the inner circle, Mr. Owen doesn’t much have to worry about being ignored. His role as one of the main, albeit lesser known, actors in the economic policy drama attests to the all‐embracing character of the summit as an event that focuses on just about every major domestic, as well as foreign, economic issue.

And so it is that when Treasury Secretary W. Michael Blumenthal [TC, 1973 – ] chairs his weekly breakfast meetings of the exclusive Economic Policy Group, which establishes decision‐making priorities for President Carter [TC, 1973 – ], Henry Owen is one of the regulars. When Richard Cooper [TC, 1973 – ], Under Secretary of State for Economic Affairs, and Anthony Solomon [TC, 1973 – ], Under Secretary of the Treasury for Monetary Affairs, hold their weekly luncheons, Mr. Owen is inevitably the specially invited guest.

As the [G7] summit approaches, and the questions become more acute about what President Carter can do — along with the other participants — to insure its success, Mr. Owen summons key The Trilateral Commission was Henry Owen’s idea, and his link with Carter. members of the economic bureaucracy to his own office across the street from the White House to engage in active problem solving. …

Just how do the organizers go about planning for a top‐level economic conference? Henry Owen and his six counterparts agree on an agenda — in Bonn it will include trade liberalization, monetary stability, a concerted growth strategy and relations with the havenots of the world in the North‐South dialogue — and then work out in a series of pre‐summit meetings the parameters in which accords are possible. …

The representative of French President Valery Giscard d’ Estaing is Bernard Clapperi, governor of the Bank of France. For Britain’s Prime Minister James Callaghan comes Sir John Hunt, Secretary of the Cabinet. Germany’s Chancellor Helmut Schmidt named Dr. Dieter Hiss, president of the Landeszentralbank of Berlin, one of the regional institutions of the German central bank. Japan’s Deputy Minister for Foreign Affairs Hiromichi Miyazaki represents Prime Minister Takeo Fukuda.

And sitting in for Italy’s Prime Minister Guilio Andreotti is Umberto La Rocca, the minister’s foreign affairs adviser, and for Canada’s Prime Minister Pierre Trudeau is Robert Johnstone, Deputy Under Secretary in the Department of External Affairs. …

Mr. Owen, who will be 58 years old in August, has spent most of his adult years at the State Department, where he worked for three years in the late 1960s heading the Policy Planning Council [ustanovitelj George F. Kennan – CIA], Foggy Bottom’s think tank.

It was as the Department’s chief heavy thinker that he brought in Zbigniew Brzezinski from Columbia University to bolster the Policy Planning Council. Later the two, along with David Rockefeller — who provided the financial backing — formed the Trilateral Commission, an organization of private citizens, most of them business leaders from North America, Western Europe and Japan, aimed at fostering international cooperation. …

Although Mr. Rockefeller and Mr. Brzezinski got most of the credit for founding the powerful institution, colleagues … say it was clearly he who conceived the project and brought it to fruition. Typically, however, Mr. Owen plays down his own role. “It’s not important where an idea comes from,” he contends. …

… [I]t was the clout of the Trilateral Commission and the intelligentsia from three continents that got economic summitry moving.»¹²

Analiza udeležencev srečanj G7/G8 od leta 1975 – 2010.

Harvard International Seminar

Skupina G7 ima svoj izvor v Trilateral Commission, širše in zgodovinsko gledano, pa je njen izvor v programih, kot je bil Harvard International Seminar, katerega se je leta 1954 udeležil Valery Giscard d’Estaing. Harvard International Seminar je od njegove ustanovitve leta 1951, do leta 1969 vodil Henry Kissinger. Sam seminar predstavlja težnje liberalnega establišmenta, ki je preko CIA, pravih in navideznih fundacij, in preko nevladnih organizacij kanaliziral denar, da bi se v Evropi in Aziji spremenilo mišljenje o ZDA, saj je tedaj po svetu vladalo močno proti-ameriško vzdušje. Hkrati pa je bil to tudi boj proti komunizmu, Sovjetski zvezi in njeni propagandi, kateri so podlegli številni mladi študentje. Namen teh seminarjev je bil tudi vzpostavitev sistema za širjenje ’’ameriške’’ demokracije in integracije globalnega sveta, prvotno Evrope in Azije, preko liberalnega establišmenta. Kissingerjev seminar, čeprav verjetno najbolj pomemben in izjemno uspešen, je bil samo eden izmed številnih projektov, ki so se vršili po vodilnih ameriških univerzah in so delovali pod strogim nadzorom Cije oz. Council on Foreign Relations. O uspehu Kissingerjevega seminarja priča tudi podatek, da je skoraj iz vsake generacije prišel posameznik, ki je kasneje udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, nekateri pa so postali tudi člani izvršnega odbora Bilderbergov. V ozadju teh projektov so bile pomembne (CIA) organizacije, kot so Congress for Cultural Freedom, American Committee for United Europe, Ford Foundation (ki jo upravljajo vodilni Rockefellerjevi možje), Farfield Foundation in številne ostale. Ti programi so bili izrazito pomembno sredstvo, saj so direktno vplivali na 1000e oz. 10.000e posameznikov. Indirektno, pa so ti programi vplivali na milijone študentov, akademikov, novinarjev, ter bralcev časopisov in revij. Za to pa sta bili ključni Ford Foundation in Congress for Cultural Freedom. Presenetljivo je, da je bil skoraj vsako leto udeleženec tudi študent iz Jugoslavije, med njimi leta 1966 Franjo Tuđman.

Harvard International Seminar predstavlja vzpon Henryja Kissingerja med vodilnega predstavnika liberalnega establišmenta. Eden od pomembnih posameznikov, ki so potisnili Kissingerja v osrčje intelektualne elite na Harvardu je bil William Yandell Elliott, vplivni Rhodes Scholar in svetovalec od CIA, ki postane hkrati tudi Kissingerjev mentor. Elliott, ki je bil v preteklosti eden od Rooseveltovih ’’brain-trustov’’, je leta 1954 postal član od Council on Foreign Relations, kjer ostane do leta 1972. Kissinger, očitno na Elliottovo priporočilo, postane član od CFR leta 1956, postane urednik od Foreign Affairs in direktor CFR-ovih študij o nuklearnem orožju. Preko Elliotta pa je Kissinger tudi začel delati za Rockefeller Brothers Fund, ko je ta začela financirati serijo poročil glede ameriške zunanje politike. Dejstvo je sicer, da je bil Elliott v 50ih rahlo ’’dotrajan’’ (kot je to izjavil Arthur Schlesinger Jr.), vsaj v primerjavi s preteklim izrazito vplivnim obdobjem, ko je bil v 20ih eden od vodilnih ameriških akademikov za področje ameriško-evropskih političnih odnosov. Kljub temu je bil Elliott v Washingtonu v 50ih še vedno izjemno spoštovan, ter imel vsak teden sestanke na State Departmentu, pri Office of Defense Mobilization in pri Office of Policy Coordination (del prikritih operacij od CIA, ki jo od ustanovitve leta 1948 – 1952 vodi Frank Wisner). Elliott, ki je po vojni služil kot član od National Security Council, je bil svetovalec šestim ameriškim predsednikom, nazadnje je bil Kennedyjev in Johnsonov svetovalec na State Departmentu.

Elliott je hkrati tudi tesen prijatelj in svetovalec Franka Wisnerja iz CIA, ki je eden od ključnih posameznikov v skrivni operaciji Mockingbird, preko katere liberalni establišment nadzira vodilne ameriške mediji in širi svojo propagando. Tako je Elliott v 50ih član uprave od CIA-jine migrantske organizacije American Committee for the Liberation of the Peoples of Russia (AMCOMLIB), preko katere nadzira navidezne študentske skupine, ter usmerja obetavne diplomirance iz Harvard University proti tajni vladni službi.¹³ Med svojim slavnim predavanjem The Development of Constitutional Government, je Elliott spoznal Kissingerjevo genialnost in mu pomagal pridobiti enostavno samozavest in samoponižujoči humor, ki ju je kasneje uporabil na tako prepoznaven način za mednarodnimi konferenčnimi mizami.

» … Kissinger’s Harvard Seminar illustrates the degree to which the United States’ hegemonic project integrated culture, the academy and American foreign policy, tightening the integration of a state-private network to wage a war “defending” the American way of life.«¹⁴

Elliott je bil tedaj dekan od Harvard Summer School, kjer je ustanovil Harvard International Seminar. Ena od pomembnih nalog, ki jih je Elliott zadal Kissingerju in, ki so bile izrazito pomembne za pridobivanje njegove samozavesti in za njegov vzpon, je bilo vodenje programa International Summer School. Namen tega programa je bilo po Kissingerjevih besedah, ustvariti duhovno povezavo med delom tuje mladine in ZDA. Povojni programi pomoči, ki so bili oblikovani kot pomoč za evropsko okrevanje, so brez dvoma prikazali materialno superiornost ameriškega načina življenja nad sovjetskim, vendar jim hkrati ni uspelo spreobrniti duhovnega ravnovesja v korist ZDA. Ta ameriška ’’dobrodelnost’’ je, če kaj, potrdila Evropske sume, da so ZDA napihnjeni, materialistični in kulturni barbar. Zato je bilo potrebno mladim tujcem prikazati, da imajo ZDA kulturno tradicijo in vrednote, ki so vredne njihove pripadnosti, ter ustvariti jedro razumevanja pravih vrednot demokracije in duhovnega odpora do komunizma.

Kissingerjev načrt se je začel uresničevati jeseni leta 1950, ko se je sešel z Elliottom in še nekaterimi Harvardskimi profesorji. Tako so Kissinger in njegovi do-diplomski študentje poleti leta 1951 prvič povabili skupino petdesetih evropskih študentov, ki so sodelovali v deset tedenskem tečaju, ki je potekal pod okriljem univerzitetne Summer School, ki jo je vodil Elliott.

»The program would consist of regular Summer School courses on American history and literature; special seminars on various aspects of U.S. culture, to be addressed by a mixture of Harvard faculty and distinguished guest speakers; and a series of informal discussions, where the students would have the opportunity to present their own national viewpoints. Applications were welcomed from anywhere in Europe, with the exception of Britain, the Scandinavian countries, and Switzerland, because all these places possessed “a firm democratic tradition.”«¹⁵

Začetno financiranje poletnega programa je, vsaj na doslej dostopno uradno dokumentacijo, malo nejasno. Dejstvo je, da je Elliott vsaj že ob ustanovitvi Harvardskega programa, o tem obvestil svojega tesnega prijatelja Franka Wisnerja iz OPC (CIA), kar dokazujejo zgodnja Elliottova pisma, kot tudi pisma med Kissingerjem in H. Gates Lloydom, ki nakazujejo, da je OPC vedel za nastajanje programa (zelo verjetno tudi so-ustvarjal program). Tako, kot pri ostalih CIA programih iz tistega časa, je denar za International Summer School prišel v obliki eno-letnih nepovratnih sredstev s strani raznih ’’posameznikov’’. Očitno pa je bila financer že od samega začetka tudi CIA v višini $15,000.¹⁶ Kasneje pa je začel pritekati denar s strani kanalov, kot so Farfield Foundation, katera služi kot krinka od CIA. Farfield Foundation dodeli sredstva konec januarja leta 1953, nekaj tednov za tem, ko je Elliott zabaval oligarha Juliusa Fleischmanna (CFR, 1951 – 1968) v Harvardskem new yorškem klubu in pri navideznih organizacijah od American Friends of the Middle East. Zanimiva je ta naveza med družino Fleischmann in Kissingerjem tudi nekaj desetletij kasneje. Fleischmann, ki je bil pomemben financer CIA-jinih programov, kot na primer Congress for Cultural Freedom, je dedek od prevarantke Elizabeth Holmes, ki vodi zelo verjetno CIA-jino navidezno podjetje za izdelavo krvnih preiskav Theranos, katero v svojem vrhuncu v obdobju 2013/2014, doseže vrednost $10 milijard. Člani uprave so poleg Kissingerja še vodilni predstavniki (CIA) liberalnega establišmenta, kot so George Shultz, William Perry, Sam Nunn, Riley Bechtel in James Mattis. Vlagatelji pa prav tako vodilni predstavniki liberalnega establišmenta, skupine Bilderberg in ’’konservativne CIA’’, kot so Rupert Murdoch, Betsy DeVos, John Elkann, družina Walton in Carlos Slim.

Kot je bilo razkrito leta 1967, je CIA preko Fleischmannovega American Friends of the Middle East prelila $243,000 za Harvard International Seminar.¹⁷ Kissinger je seveda vseskozi zanikal, da bi karkoli vedel o tem, čeprav je med drugim leta 1958 so-ustanovitelj od Weatherhead Center for International Affairs, katerega drugo ime je ”CIA at Harvard”. Ključni so-ustanovitelj centra je Robert Bowie, kasnejši so-ustanovitelj od Trilateral Commission in Carterjev namestnik direktorja od CIA.

Prvi seminar, ki ga je vodil Kissinger, se je izkazal za izjemen uspeh, saj je Kissinger povabil kar nekaj pomembnih gostov in predavateljev, kot so Eleanor Roosevelt, John Crowe Ransom (Rhodes Scholar) in Walter Reuther (so-ustanovitelj od AFL-CIO, 1955 – ; CFR, 1967 – 1969), ki je bil tesen zaveznik Martina Luther Kinga, Jr.

Seminar pa je podprl tudi George Kennan z besedami “a worthy, dignified and useful purpose”,¹⁸ ko ga je posredoval Ford Foundation. Kennan, ki je bil od leta 1947 član od Council on Foreign Relations, je bil še eden od pomembnih CIA predstavnikov in član njenega Georgetown Set. Bil pa je v tistem času tudi udeleženec zasedanj skupine Bilderberg in sicer v letih 1955 – 1957. Leta 1952 pa je bil ambasador v Jugoslaviji.

Čeprav sta super elitni fundaciji Sloan in Carnegie Corporation, kljub začetnemu uspehu seminarja, zavrnili njegovo financiranje, je Elliottu (očitno tudi na pobudo Kennana) leta 1954 uspelo dobiti sredstva od Ford Foundation,¹⁹ ki tako kot ostale super elitne fundacije deluje kot krinka od CIA. Upravitelji od Ford Foundation v tistem času so tedaj vodilni Rockefellerjev predstavnik John J. McCloy (CFR, 1941 – ; kmalu zatem postane Kissinger njegov varovanec), Shepard Stone (CFR, 1947 – ; CIA; Congress for Cultural Freedom), Paul Hoffman (CFR, 1942 – ; pod-predsedujoči od American Committee for United Europe; član od Committee for International Economic Growth) in Frank W. Abrams (direktor od Council for Financial Aid to Education; upravitelj od Alfred E. Sloan Foundation, – 1965), kot predsedujoči Rockefellerjevemu Standard Oil. To tudi pomeni začetek dolgotrajne zveze med fundacijo in seminarjem, ki med leto 1954 – 1959 financira seminar v višiji $170,000. Skupno pa je Ford Foundation v obdobju od 1954 – 1971 donirala več milijonov dolarjev za delovanje Kissingerja in ostalih, za izboljšanje transatlantskih odnosov.

»Public and private finances, therefore, were inextricably bound up in the origins of Kissinger’ s Seminar, fully exemplifying the stateprivate network concept.«²⁰

Leta 1954 je preko Kissingerjevega uredniškega vodstva ustanovljen tudi harvardski zunanje politični dnevnik Confluence, katerega financer je Rockefeller Foundation.²¹ Za dnevnik, ki po Elliottovih besedah deluje kot nadaljevanje seminarja, pišejo nekdanji udeleženci seminarjev, tako predavatelji, kot študentje.

Harvard International Summer School se je pridružila Fulbrightovemu izmenjevalnemu programu in Salzburg (Global) Seminar, ki ima svoj izvor ravno na Harvardu in ki je služil kot pomembno ameriško orodje hladne vojne kulturne diplomacije.

Letno se je na seminar prijavilo do okoli 700 posameznikov. Končna selekcija udeležencev je temeljila na končni odločitvi ameriških in evropskih elit, ki so prispevali k Kissingerjevemu dnevniku Confluence, nekdanji udeleženci seminarja, harvardska univerza, ter priporočila s strani organizacij, kot je English-Speaking Union (del Pilgrims Society), ter razne veje od Institute of World Affairs. Za samo ustvarjalce seminarja je bilo pomembno, da bi udeleženci seminarjev po vrnitvi v svoje države postali ’’plodni’’ pisci in govorci, ter širili sporočilo seminarja. Opazovalca seminarja sta bila tudi State Department in Institute of International Education, ki sta tudi podprla njegovo pomembnost.²²

Leta 1967 je The New York Times²³ pisal, da je v obdobju od 1960 – 1966, Harvard University prejela $456,000 od organizacij, ki so delovale kot posredniki od CIA, za 13 različnih programov, od tega $135,000 za Kissingerjev seminar. Poleg tega pa Elliottovi dokumenti iz začetnega obdobja kažejo, da so posamezni študentje delovali kot pogodbeni svetovalci za OPC od Franka Wisnerja. Na samo povezavo s CIA pa kažejo tudi Elliottovi pogovori iz novembra leta 1950, ki jih je imel s Clevelandom Cramom, višjim CIA uradnikom.²⁴

Predavatelji leta 1969, torej dve leti po tem, ko je v javnost prišlo, da je seminar financiran s strani CIA, so bili super elitni Averell Harriman (član od Pilgrims Society; član od CFR, 1947 – ; tesno povezan s CIA) iz Brown Brothers, Harriman & Co.; sociolog David Riesman; strokovnjak za daljni vzhod Edwin Reischauer (član od CFR, 1958 – ); in vodilno sredstvo ’’liberalne CIA Noam Chomsky.

Predavatelji pri Harvard International Seminar

Vidnejši predavatelji, ki so bili udeleženci od Harvard International Seminar, poleg že prej omenjenih. Ni znano v katerih obdobjih so bili predavatelji.

Robert R. Bowie – vodilni član liberalnega establišmenta in vseskozi tesno povezan s CIA in Allenom Dullesom; član od CFR, 1947 – ; služil kot direktor od Director of Policy Planning – U.S. State Department, 1953 – 1957; skupaj s Kissingerjem ustanovitelj od Weatherhead Center for International Affairs, 1958; so-ustanovitelj od Trilateral Commission; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1957, 1966; služil kot glavni National Intelligence Officer – CIA, 1977 – 1979; teseno povezan z Johnom J. McCloyjem.
George Cabot Lodge – član super elitne družine, ki je tesno povezana s CIA, Pilgrims Society in CFR; član od CFR, 1960 – ; pomembni so-lastniki podjetja United Fruit Company, preko katere izvajajo države udare po Južni Ameriki.
Arthur M. Schlesinger Jr. – član od Pilgrims Society; član od CFR, 1947 – ; upravitelj od Century Foundation; konec 80ih vsaj uradno nasprotnik multikulturalizma.
McGeorge Bundy – član od CFR, 1947 – ; upravitelj od Ford Foundation, 1966 – 1979; kot tedanji dekan od Harvard University pomemben za ustanovitev Weatherhead Center for International Affairs.
Paul Nitze – član od CFR, 1947 – ; udeleženec ustanovnega srečanja skupine Bilderberg, 1954; ustanovitelj (1957) od Washington Center of Foreign Policy Research (Foreign Policy Institute) – John Hopkins University, katerega ustanovni financerji so Rockefeller Foundation, Ford Foundation, Carnegie Corporation; direktor od Atlantic Council; sekretar za mornarico, 1963 – 1967; namestnik sekretarja za obrambo, 1967 – 1969; bil član skrivne obveščevalne operacije Task Force 157, 1966 – .
General James McCormack – študiral kot Rhodes Scholar; član od CFR, 1955 – ; bil prvi predsednik od Institute for Defense Analysis (tesno povezan s CIA in Pentagonom), 1955 – 1959; bil direktor za vojaške aplikacije pri United States Atomic Energy Commission; pomočnik predsednika od MIT.
Philip Reed – predsedujoči upravi od General Electric, 1940 – 1942, 1945 – 1959; član (1943 – ) in član direktorske uprave od CFR, 1945 – 1969; član od Pilgrims Society; predsedujoči od International Chamber of Commerce, 1949 – 1951; bil direktor od Ford Foundation Fund for the Advancement of Education, 1951 – 1953; bil upravitelj od Eisenhower Exchange Fellowships, 1953 – 1975; upravitelj od Committee for Economic Development, cca 1966 – ; bil član direktorske uprave od Federal Reserve Bank of New York.
Sevellon Brown III – med vojno delal za OSS; član od CFR, 1948 – 1968; pomočnik urednika (1946 – 1949) in urednik od Providence Journal-Bulletin. 1953 – ; bil član svetovalne uprave od American Press Institute; bil predsedujoči ameriški sekciji od International Press Institute (del ’’liberalne CIA’’); bil član izbirnega odbora od Pulitzer Price – Columbia University; bil član odbora, ki je izbiral Nieman Fellowship for Journalists na Harvard University.
Caryl Haskins – član od CFR, 1944 – , član direktorske uprave, 1958 – 1980; član od Pilgrims Society; upravitelj od RAND Corporation, 1955 – 1965, svetovalni upravitelj, 1965 – 1988; upravitelj od Carnegie Corporation of NY, 1955 – 1975, predsedujoči, 1975 – 1979; predsednik od Carnegie Institution for Science, 1956 – 1971; član od Special Studies Project (Nelson Rockefeller; Henry Kissinger) – Rockefeller Brothers Fund, 1956 – ; regent od Smithsonian Institute, 1956 – 1980; upravitelj od Center for Andvanced Study in Behavioral Sciences (ustanovni financer Ford Foundation, 1954), 1960 – 1975; član Rockefellerjevega Population Council, 1955 – 1980; član od International Institute for Strategic Studies; upravitelj Rockefellerjevega Museum of Modern Art.
Joseph E. Johnson – govoril na temo The Role of Private Foundations in America; član od CFR, 1948 – ; ameriški sekretar srečanj skupine Bilderberg in član izvršnega odbora, 1954, 1955, 1957 – 1975, 1977, 1978, 1980; bil podpredsednik od International Institute for Strategic Studies, 1965 – 1981; predsednik od Carnegie Endowment for International Peace, 1950 – 1971; bil upravitelj od World Peace Foundation, cca 1950a.
Max Millikan – bil pomočnik direktorja pri Office of Research and Reports – CIA, 1951 – 1952; ekonomist in profesor na MIT, 1952 – 1969; bil direktor od MIT Institute of International Studies, 1952 – 1969; bil predsednik od World Peace Foundation, 1956 – 1969; upravitelj od Carnegie Endowment for International Peace, 1964 – 1969; avtor Rockefellerjevega poročila Prospect for America.
James Sinclair – Rhodes Scholar, 1908; njegov zet Pierre Trudeau je bil domnevno udeleženec seminarja; dedek po materini strani od vodilnega kanadskega globalista in feminista Justina Trudeauja; član kanadskega parlamenta, 1940 – 1958; služil kot predsednik od President of Fisheries Association of British Columbia, 1958 – 1960; bil predsednik in predsedujoči od Lafarge Cement of North America, 1960 – 1970.
John G. Stoessinger – ekonomist; član od CFR, 1970 – ; vršilec dolžnosti direktorja od Political Affairs Division – UN, 1967 – 1974.

Ostali zanimivejši predavatelji –

Stanley H. Ruttenberg – direktor raziskovalnega oddelka pri AFL-CIO; bil pomočnik sekretarja za delo v Johnsonovi administraciji; bil direktor od National Bureau of Economic Research; bil direktor od Resources for the Future.
Gilbert Seldes – pomemben strokovnjak za radio in televizijo; ustanovni dekan od Annenberg School for Communication (Walter Annenberg je bil član od Pilgrims Society; Annenberg Foundation je pomemben financer ’’liberalne CIA’’) na University of Pennsylvania, 1958 – ; pisal za Vanity Fair in Saturday Evening Post.
James Burnham – leta 1933 je pomagal organizirati American Workers Party; v 30ih je bil pomemben trockistični aktivist in prijatelj Leona Trotskyega; leta 1937 je tesno sodeloval z Maxom Shachtmanom (tesno povezan s CIA, delavskimi sindikati, Afro-ameriškimi aktivisti in neokonservativci); na priporočilo prej omenjenga Georgea F. Kennana, med drugo sv. vojno delal za OSS; bil predsedujoči od New York University Department of Philosophy; bil so-ustanovitelj, urednik in pisec za National Review, katerega ključni ustanovitelj je vodilni neokonservativec in CIA sredstvo William F. Buckley, ki je prav tako tesno sodeloval s Congress for Cultural Freedom.
Roy Ottoway Wilkins – govoril na temo The Situation of the Negro in America; vodja od National Association for the Advancement of Colored People (NAACP), ki je sredstvo ’’liberalne CIA’’; so-ustanovitelj (so-ustanovitelja A. Philip Randolph, Bayard Rustin – tesno povezana s CIA in kasnejšimi vodilnimi neokonservativci, kot tudi z Arthurjem Schlesingerjem preko Century Foundation) od Leadership Conference on Civil Rights (LCCR); član skrivne Afro-ameriške bratovščine Sigma Pi Phi oz. Boule, ki je kopija od Skull & Bones (družina Bush; družina Rockefeller; družina Taft; družina Buckley; Averell Harriman; McGeorge Bundy).

Vidnejši udeleženci seminarjev

Michel Woitrin, 1952 – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1969; generalni sekretar in generalni upravitelj Katoliške univerze v Louvainu, 1963 – 1984.
Yasuhiro Nakasone, 1953 – japonski premier, 1982 – 1987; predsednik Liberalno demokratske stranke, 1982 – 1987; so-predsedujoči konferencam od State of the World Forum (financerji – Rockefeller Foundation; Warren Buffett; Carnegie Corp).
Valery Giscard d’Estaing, 1954 – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2003; član CIA-jinega Action Committee for the United States of Europe; predsednik Francije, 1974 – 1981; član neoliberalne Mont Pelerin Society; član uprave od Committee for a World Parliament; član Malteškega viteškega reda (tesne povezave s CIA).
Kenneth Keniston, 1954, 1956, 1957 – Rhodes Scholar; udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1969; član od CFR, 1970 – ; ustanovitelj od Program in Science, Technology, and Society na MIT.
Bülent Ecevit, 1957 – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1975; turski premier, 1974, 1977, 1978 – 1979, 1999 – 2002.
Yigal Allon, 1957 – član izraelskega parlamenta; generalni sekretar od Zionist-Socialist Party.
Richard Nixon, nepotrjen datum – njegov svetovalec in pisec govorov med predsedniško kampanjo 1960 je bil ravno William Elliott.
Pierre Trudeau, nepotrjen datum – tesen Rockefellerjev zaveznik; udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1968, 1983, 1985; kanadski premier, 1968 – 1979, 1980 – 1984
Dagfinn Vårvik, 1959 – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1975; norveški minister za finance, 1963; minister za plače in cene, 1965 – 1971; zunanji minister, 1972 – 1973; glavni urednik časopisa Nationen, 1963 – 1988.
Theodor Georg Sommer, 1960 – redni udeleženec in član izvršnega odbora zasedanj skupine Bilderberg, redno od 1973 – 1993; član od Trilateral Commission; glavni urednik od Die Ziet.
Michael Foot, 1960 – vodja britanske Labour Party, 1980 – 1983; delal kot novinar za Tribune; bil s strani Lorda Beaverbrooka (1001 Club) zaposlen pri The Evening Standard.
Lars Roar Langslet, 1963, 1964 – udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1969, 1970; bil glavni urednik od Minervas Kvartalsskrift (povezan s CIA-jinim Congress for Cultural Freedom); se izobraževal na norveški vojaški obveščevalni šoli; norveški minister za kulturo, 1981 – 1986.
Leslie Gelb, 1963 – predsednik od Council on Foreign Relations, 1993 – 2003; Senior Fellow od Brookings Institution, 1969 – 1973; upravitelj Sorosove International Crisis Group; bil direktor projekta, ki je pripravil Pentagon Papers o Vietnamski vojni, kateri so prišli v roke vodilnemu sredstvu ’’liberalne CIA’’ Danielu Ellsbergu.
George Brown, 1965 – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1955, 1978; vodja britanske opozicije, 1963; prvi državni sekretar, 1964 – 1966; državni sekretar za zunanje zadeve, 1966 – 1968; namestnik vodje od Labour Party, 1960 – 1970.
Heinz Fischer, 1967 – udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1979, 2010, 2015; član od Club 45 (sestrska organizacije od italijanske pro-fašistične P2, ki je hkrati tesno povezana s Kissingerjem in CIA); predsednik Avstrije, 2004 – 2016; minister za znanost in raziskovanje, 1983 – 1987.
Giles Radice, 1967 – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1995; bil član britanskega parlamenta, 1973 – 2001; član od Fabian Society (ozadje od Labour Party); bil predsedujoči od European Movement, 1995–2001; bil predsedujoči od Policy Network.
Mahathir Mohamad, 1967 – malezijski premier, 1981 – 2003, 2018 – 2020.
Knut Frydenlund, 1968 – udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1981, 1982; norveški zunanji minister, 1973 – 1981, 1986 – 1987; njegov tesen prijatelj je vplivni norveški obveščevalec Trond Johansen (del njegovega omrežja je vplivna Bilderberg/NATO družina Stoltenberg).
Wilfried A. E. Martens, 1968 – udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1990, 1993; belgijski premier, 1981 – 1992; so-ustanovitelj od European People’s Party, 1976 – ; bil predsednik od European Union of Christian Democrats (EUCD), 1993 – 1996; bil predsednik od Christian Democrat International (CDI), 2000 – 2001; po njemu se imenuje Martens Centre for European Studies (partnerska organizacija je CIA-jin International Republican Institute).
Hannes Androsch, 1969 – vplivni avstrijski bankir; član izvršnega odbora in udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1974, 1977, 1979, 1981 – 1988; so-ustanovitelj od Club 45 (sestrska organizacije od italijanske pro-fašistične P2, ki je hkrati tesno povezana s Kissingerjem in CIA); generalni direktor avstrijske državne banke Creditanstalt-Bankverein, 1981 – 1988.
Robert Skidelsky, 1969 – udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2005; avtor nagrajene biografije o Johnu Maynard Keynesu; bil predsedujoči od Social Market Foundation, 1991 – 2001; piše za Project Syndicate, za katerega pisec in financer je George Soros.

Udeleženci iz takratne Jugoslavije

Vladimir Ibler, 1956 – od začetka sodeloval pri reševanju vprašanja meje s Slovenijo, med drugim je bil leta 2014 v Haagu član hrvaške delegacije na ustni razpravi v arbitražnem postopku o meji.
Dusan Simic, 1958 – bil pisec za časopis Borba.
Stanko Simoun Grozdanich, 1959 – pravni svetovalec za jugoslovanske trgovinske sindikate; bil član uredniškega osebja časopisa Radnička štampa.
Siniša Triva, 1961 – predavatelj na Pravni fakulteti v Zagrabu.
Živorad Kovačević, 1963 – tesno povezan z liberalnim establišmentom in promotor srbske integracije v EU; bil direktor Srbskega inštituta za javno administracijo, 1962 – 1964; bil beograjski župan, 1974 – 1982; bil minister v vladi Milke Planinc, 1982 – 1986; bil jugoslovanski ambasador v ZDA, 1987 – 1989; glavni urednik revije Komuna, 1954 – 1962; bil predsednik od Forum on International Relations.
Franjo Tuđman, 1966 – hrvaški predsednik, 1990 – 1999.
Irina Subotic, 1968 – kuratorka Muzeja sodobne umetnosti, Beograd.

Jimmy Carter in Trilateral Commission

Administracija Jimmyja Carterja, ki je bil predsednik ZDA med leti 1977 in 1981, je bila napolnjena s člani od Trilateral Commission, kateri zasedajo ključne vladne položaje. Bolj pravilen izraz za to administracijo bi bil Rockefellerjev tihi državni udar. Med ustanovnimi člani od TC leta 1973, je bil tudi Jimmy Carter. To tudi govori o pomenu same komisije in njenem vplivu na ameriško domačo in zunanjo vladno politiko, samo štiri leta po njeni ustanovitvi. Sam Carter pa je leta 1978 organiziral srečanje izvršnega odbora komisije v Beli hiši.

Med svojo predsedniško nominacijo s strani Demokratske stranke leta 1976, jasno, da ni omenil Trilateral Commission, ko je govoril o –

» … political economic elite who have shaped decisions and never had to account for mistakes or to suffer from injustice. When unemployment prevails, they never stand in line looking for a job. When deprivation results from a confused and bewildering welfare system, they never do without food or clothing or a place to sleep. When the public schools are inferior or torn by strife, their children go to exclusive private schools. And when the bureaucracy is bloated and confused, the powerful always manage to discover and occupy niches of special influence and privilege. An unfair tax structure
serves their needs. And tight secrecy always seems to prevent reform. … Too often unholy, selfperpetuating alliances have been formed between money and politics, and the average citizen has been held at arm’s length.«²⁵

Jimmy Carter leta 1977, ko postane Rockefellerjev predsednik ZDA, o izobraževanju pri Trilateral Commission –

»In order to insure the continuing opportunity for penetrating analyses of complicated, important, and timely foreign policy questions, there is in operation an organization known as the Trilateral Commission. … Membership on this commission has provided me with a splendid learning opportunity, and many of the other members have helped me in my study of foreign affairs.«²⁶

Jimmy Carter, ki leta 1970 postane guverner Georgije, je bil pred samim začetkom predsedniške kampanje leta 1975 popolnoma neznan veliki večini Američanov. Pomembno je bilo njegovo poznanstvo z ustanovnim članom komisije J. Paulom Austinom, predsedujočim (1962 – 1981) od podjetja Coca-Cola, katero ima sedež v Atlanti, v zvezni državi Georgija. Multimilijardersko podjetje Coca-Cola, tesno povezano s CIA in liberalnim establišmentom, postane tudi eden od ključnih stebrov komisije, kar je vidno tudi pri leta 1983 ustanovljenih Sun Valley Meetings. Austin je menil, da bi bil Carter izjemno primeren kandidat za prihajajoče volitve leta 1976, zato ga je, verjetno okoli leta 1971, priporočil Davidu Rockefellerju. Zelo pomemben je podatek, da je bil Austin v obdobju med 1971 – 1981 tudi predsedujoči upravitelj od RAND Corporation, katera je tesno povezana z liberalnim establišmentom in Pentagonom.

Carter je prišel tako v ”roke” Davida Rockefellerja leta 1971, ki je tudi uredil, da je Zbigniew Brzezinski Carterja izobraževal v globalni politiki.²⁷ Brzezinski pa je med kampanjo tudi njegov pisec govorov. Ko se ustanovi Trilateral Commission in ko se pripravlja na predsedniško kampanjo, pa so njegovi mentorji za zunanjo politiko še Richard N. Gardner (TC, 1975 – 1976), Richard N. Cooper (TC, 1973 – ; direktor od Rockefeller Brothers Fund) in Henry D. Owens (TC, 1973 – ).²⁸ Njegova mentorja za nacionalno varnost, poleg Brzezinskega, sta njegova bodoča sekretarja in prav tako člana od Trilateral Commission, Cyrus Vance in Harold Brown. David Rockefeller pa je tudi uredil vse za njegovo predsedniško nominacijo in končno zmago na volitvah.

»Although Carter was internationally minded, he had limited experience with foreign affairs and national security policy. Realizing this shortfall would handicap him in the election [tukaj gre za očitno zavajanje s strani uradnega pisca iz U.S. Department of Defense, saj je Carter Rockefellerjev varovanec, kateri tudi organizira njegovo izobraževanje], Carter took an informal cram course provided by the privately funded Trilateral Commission, a small group of influential business people, academics, journalists, and government and political figures. …

At the suggestion of Time magazine editor Hedley Donovan, Zbigniew Brzezinski, the commission’s
director, recruited Carter while he was still an up-and-coming southern governor in order to broaden the commission’s regional base. Under Brzezinski’s tutelage, during the next three years Carter attended the exclusive Trilateral Commission meetings, participated in discussions, read papers and reports, and generally networked among foreign policy and national security experts, including Harold
Brown, a member of the commission’s executive committee and regular attendee at Trilateral meetings. In May 1975 Carter traveled to Kyoto, Japan, for a commission meeting; Brown was also a participant. Peter G. Bourne, a Carter campaign official, remembered that he and Carter spent several days talking with the “incredibly brilliant” Brown. Carter looked back nostalgically on his experience: “Those Trilateral Commission meetings for me were like classes in foreign policy—reading papers produced on every conceivable subject, hearing experienced leaders debate internal issues and problems, and meeting the big names like Cy Vance and Harold Brown and Zbig.” …

Carter’s three principal national security officials, the secretary of defense, secretary of state, and assistant to the president for national security affairs, were all members of the Trilateral Commission who had briefed candidate Carter on national security issues during his election campaign. Cyrus R. Vance, whom Carter chose for State, and Brown were close friends who had served together at the Pentagon under Presidents Kennedy and Johnson … . Vance was the very model of the Washington establishment figure. … —his uncle John W. Davis was the unsuccessful Democratic candidate for president in 1924. … Carter’s third major national security appointment, Zibgniew Brzezinski, assistant for national security affairs, was not born to the East Coast establishment, but he leveraged his admission.«²⁹

Leslie Gelb tako citira predstavnika, ki je bil blizu Brzezinskemu –

»Zbig was the first guy in the community to pay attention to Carter, to take him seriously…. He spent time with Carter, talked to him, sent him his books and articles….’ For the better part of three years, Brzezinski (along) with Professor Richard N. Gardner of Columbia, had Carter virtually to himself...«³⁰

Prva pomembna zmaga, tedaj javnosti še neznanega Carterja med njegovo predsedniško kampanjo je prišla, ko leta 1975 zmaga Iowa State Caucus. Pri tem se je večina ljudi spraševala ”Jimmy Who?”. Medijem pa, čeprav so skoraj vso svojo energijo usmerili v iskanje tega odgovora, se večini ni zdelo pomembno omeniti njegovega članstva pri Trilateral Commission. Za Carterjev nenaden vzpon je seveda zaslužna izjemna pomoč iz ozadja. Ena od teh pomoči je revija Time, katere glavni urednik je ustanovni član od Trilateral Commission Hedley Donovan, ki je kasneje tudi Carterjev svetovalec. Hedley je preko revije Time in preko drugih pomembnih publikacij, vse od leta 1975 delal prvorazredni PR za Carterja.

Sama komisija je bila komaj omenjena med njegovo predsedniško kampanjo, čeprav jo je Carter omenil vedno, ko so ga spraševali o njegovih zunanjepolitičnih izkušnjah. Ko je bila administracija sestavljena, je samo nekaj kolumnistov opazilo ”naključje”, da jih toliko prihaja iz novo ustanovljene Rockefellerjeve organizacije.

Po Carterjevi zmagi, postane Brzezinski njegov svetovalec za nacionalno varnostne zadeve. Brzezinski je tako odgovoril na kritike, da Carterjeva administracija nima smisla glede smeri njihove zunanje politike –

»[B] I can answer that in several ways.

First of all, pretty much everything the President has done in the field of foreign affairs since January is the product of a deliberate planning exercise, which he supervised immediately after the election. Almost every action we have taken – I would even say every action we’ve taken – was part of a plan for the first 90 days of the Administration, which were meant to culminate in the [Trilateral] London Summit. And I believe that this plan was carried out very systematically. These were not haphazard actions.

It is our view that we are now at a stage in history in which the United States again has to undertake a creative process of building a new world system. This must take into account the cumulative effect of all of the changes that have occurred in the past 15 to 20 years: the appearance of a massive number of new states, the extraordinary rapid decolonization, the surfacing of new social and political aspirations, the doubling of the world’s population.

[Q] Are you looking toward a new era of American leadership in the world?

[B] It may be too sharp and potentially misleading to call it a new era of American leadership. But it certainly is a new era of American Creativity, based this time on the need for a much greater degree of collaboration [Interdependence] with others than was the case between ’45 and ’50 – when we were similarly engaged in a creative international effort.«³¹

Člani od Trilateral Commission, ki so bili člani Carterjeve administracije ali tesno povezani z njo –

Jimmy Carter – predsednik ZDA, 1977 – 1981; član od TC, 1973 – .
Walter Mondale – pod-predsednik ZDA, 1977 – 1981; član od CFR, 1973 – ; član od TC, 1973 – .
Zbigniew Brzezinski – svetovalec za nacionalno varnost, 1977 – 1981; član od CFR, 1961 – ; ustanovitelj in izvršni direktor od TC, 1973 – .
Cyrus Vance – državni sekretar, 1977 – 1980; član od CFR, 1968 – ; član od TC, 1973 – .
Warren Christopher – namestnik državnega sekretarja, 1977 – 1981; član od CFR, 1973 – ; član od TC, 1973 – .
Harold Brown – sekretar za obrambo, 1977 – 1981; član od CFR, 1969 – ; član od TC, 1973 – .
W. Michael Blumenthal – sekretar za finance, 1977 – 1979; član od CFR, 1963 – ; član od TC, 1973 – .
Anthony Solomon – pod-sekretar za finance in monetarne zadeve, 1977 – ?; član od CFR, 1966 – ; član od TC, 1973 – ; predsednik od Federal Reserve Bank of New York, 1980 – 1984.
Richard Holbrooke – pomočnik državnega sekretarja za vzhodno azijske in pacifiške zadeve, 1971 – 1981; član od CFR, 1970 – ; član od TC, 1975 – 2010.
Richard N. Cooper – državni pod-sekretar za ekonomske zadeve, 1977 – 1981; član od CFR, 1968 – ; član od TC, 1973 – .
Lucy Benson – državna pod-sekretarka za mednarodno varnostne zadeve, 1977 – 1980; članica od CFR, 1979 – ; članica od TC, 1973 – .
Andrew Young – Afro-ameriški ambasador pri UN, 1977 – 1979; član od CFR, 1977 – 1980; član od TC, 1975.
Paul Volcker – bodoči Rockefellerjev vodilni ekonomist; predsedujoči guvernerski upravi od Federal Reserve Bank, 1979 – 1987; član od CFR, 1970 – ; član od TC, 1975 – ; predsednik od Federal Reserve Bank of New York, 1975 – 1979.
Richard N. Gardner – ameriški ambasador v Italiji, 1977 – 1981; član od CFR, 1955 – ; član od TC, 1975 – 1976, 1981 – 1993, 1998 – 2004.
Hedley Donovan – višji svetovalec, 1979 – 1980; član od CFR, 1955 – ; član od TC, 1973 – ; glavni urednik od TIME Magazine.
George W. Ball – svetovalec pri National Security Council za Iran; član od CFR, 1955 – ; član od TC, 1973 – .
Lloyd Cutler – služil kot White House Counsel (predvsem za ratifikacijo SALT II in ostale mednarodne zadeve), 1979 – 1981; partner pri Wilmer, Cutler & Pickering; član od CFR, 1974 – ; član od TC, 1973 – .

Trilateral Commission pa je Carterju priskrbela tudi nekaj tesnih in pomembnih svetovalcev –

J. Paul Austin – Carterjev tesen prijatelj (tisti, ki ga priporoči Rockefellerjevemu omrežju) in njegov svetovalec; predsedujoči podjetju Coca-Cola, 1962 – 1981; član od TC, 1973 – .
Lane Kirkland – predsednik od AFL-CIO (pod njegovim vodenjem članstvo v sindikatu močno upade; eden od pomembnih elementov od TC je tudi uničevanje pravih sindikatov; Kirkland je bil ključen za mednarodno proti-komunistično ”sindikalno” gibanje v tandemu s CIA/NED; bil mentor številnim vodilnim ”sindikalnim” vodjem), 1979 – 1995; član od Council on Foreign Relations, 1973 – 1999; ustanovni član od TC, 1973 – ; ustanovni direktor od National Endowment for Democracy, 1983 – 1992.
Henry Owen – rekrutiral Zbigniewa Brzezinskega; direktor za zunanje politične študije pri Brookings Institution, 1969 – 1977; bil ameriški veleposlanik za zadeve gospodarskega vrha na State Departmentu in National Security Council, 1977 – 1981; član od CFR, 1966 – ; član od TC, 1973 – .
Robert V. Roosa – Carterjev ekonomski/monetarni svetovalec (Roosa predstavlja ozadje od Volckerja in Solomona), zaradi česar Treasury bonds dobijo vzdevek ”Roosa bonds”; direktor od Council on Foreign Relations, 1966 – 1981; pod-predsedujoči od Rockefeller Foundation, 1968 – 1982; predsedujoči od Brookings Institution, 1975 – 1986; partner pri Brown Brothers, Harriman & Co., 1965 – 1991; član od TC, 1973 – cca. 1984.
Paul Warnke – glavni pogajalec za nuklearno razorožitev s Sovjetsko zvezo oz. vodja od US Arms Control and Disarmament Agency; član od CFR, 1971 – ; član od TC, 1973 – .
Leonard Woodcock – v Carterjevi administraciji je služil kot vodja od US Liaison Office to the People’s Republic of China (PRC), 1977 – 1981; bil predsednik sindikata United Automobile Workers; bil predsednik od World Automotive Council od International Metal Workers’ Federation, 1970 – 1977; član od CFR, 1973 – 1976; član od TC, 1974 – .
Samuel Huntington – koordinator za varnostno politiko pri National Security Council, 1977 – 1978; član od CFR, 1964 – ; kot tesen prijatelj od Brzezinskega sicer uradno ni bil član od TC, je pa bil leta 1975 so-avtor izjemno vplivnega poročila The Crisis of Democracy.
Sol Linowitz – služi kot Special Representative for Middle East Peace Negotiations, november 1979 – 1980; kasneje so-pogajalec za Panama Canal Treaties; član od CFR, 1965 – ; član od TC, 1975 – .
Elliot L. Richardson – služi kot veleposlanik za posebne namene in kot Carterjev posebni predstavnik za United Nations Convention on the Law of the Sea, 1977 – 1981; ena od osrednjih osebnosti škandala Watergate; član od CFR, 1969 – ; član od TC, 1975 – .
John C. Sawhill – namestnik sekretarja za energijo, 1979 – 1981; predsednik in generalni direktor od The Nature Conservancy, 1990 – 2000; član od CFR, 1974 – ; član od TC, vsaj od 1978 – .
Gerard C. Smith – služi kot veleposlanik za posebne namene in kot Carterjev posebni predstavnik na neširjenje jederskega orožja, 1977 – 1981; član od CFR, 1961 – član od TC, 1973 – .
C. Fred Bergsten – pomočnik sekretarja za finance za mednarodne zadeve, 1977 – 1981, pod-sekretar za monetarne zadeve (priprava srečanja G7), 1980 – 1981; član od CFR, 1968 – ; že od samega začetka povezan s TC, čeprav uradno postane član okoli leta 1984.³²

Vodstvo od CIA –

Robert R. Bowie – namestnik direktorja od CIA, ; član od CFR, 1947 – ; član od TC, 1973 – .

Martin Luther King Sr.

Pomembna za Carterjevo zmago je bila tudi Rockefellerjeva tesna povezava z Martinom Luthrom Kingom Sr., ki ga je Carter klical ’’Daddy King’’. Zaradi slave svojega sina, je bilo Kingovo ime na reklamnih letakih in radijskih reklamah magija med črnskimi volivci, ki dejansko niso vedeli ničesar o očetu. Ena od stvari, ki je zagotovo niso vedeli je bila, da je bil King Sr. dolgoletni član Republikanske stranke, katera je leta 1960 podpirala Richarda Nixona za predsednika ZDA, vse do konca oktobra 1960, ko John F. Kennedy pokliče ženo Martina Luthra Kinga Jr., in dramatizira zaskrbljenost Demokratske stranke glede Kinga Jr., ki je bil zaprt v Georgii zaradi sedenja v restavraciji.³³

Črnske fakultete, semenišča in strokovne šole iz Atlante, katerih študentje so postali močno Carterjevo omrežje za delavski srednji razred po celi državi, so skozi več let prejeli milijone dolarjev od Rockefellerjev. Kingov Southern Christian Leadership Conference je leta 1963 prejel osebno plačilo direktno od Nelsona Rockefellerja – ko se je štelo za revolucijo državljanskih pravic in se je Nelsonu obetalo zelo malo število glasov od delegatov. Kongresnik iz Atlante Andrew Young, ki kasneje postane član od Trilateral Commission, in ki je bil edini član od Congresional Black Caucus, ki je glasoval za potrditev Geralda Forda za pod-predsednika, je bil hkrati eden redkih, ki je glasoval za potrditev Nelsona Rockefellerja leta 1974. Skozi celotno obdobje leta 1975 je King govoril politikom in novinarjem, da je Nelson Rockefeller njegova prva izbira za predsednika ZDA leta 1976, če bi ta le lahko kandidiral, medtem, ko je bil Jimmy Carter njegova druga izbira.

Reaganova administracija, 1981 – 1989

Med samo predsedniško kampanjo leta 1980 je veliko polemike povzročilo dejstvo, da so trije predsedniški kandidati povezani z Davidom Rockefellerjem in s Trilateral Commission. To so bili – tedanji predsednik Jimmy Carter, George H. W. Bush in John Anderson. Na to sta ’’opozorila’’ preostala dva predsedniška kandidata, vodilno sredstvo ’’konservativne CIA’’ in kasnejši predsednik ZDA Ronald Reagan in John Connally. Tako so Reaganovi ’’napadi’’ na Trilateral Commission in njene financerje izstrelili pred tem še vedno precej neznano organizacijo v nacionalno pomembno. Prvič v svoji sicer kratki, sedem letni zgodovini, je organizacija pridobila širšo pozornost s strani nacionalnih medijev. Vendar, kot po navadi, so vodilni mediji, kot na primer ključna časopisa liberalnega establišmenta Washington Post in New York Times, ter vodilni poslovni reviji Business Week in Forbes, namenoma ostro zmanjševali pomen in vpliv organizacije. Bolj konservativni mediji pa so tudi jasno cenili moč komisije. Medtem, ko so mediji, ko je The Nation, ki je del ’’liberalne CIA’’, ter prav tako močno povezan in financiran s strani Rockefellerjevega omrežja, ’’kritizirali’’ delovanje komisije –

»Nowhere did the major media identify the commission for what it is-a vehicle for highly mobilized transnational business elites profiting from the world economy’s rapid integration. ’ Nor did the press explore the mounting resistance this integration has inspired, the strain it puts ‘on traditional structures of international relations, or the havoc it has wreaked on domestic political alignments.
Only in such a context can the real Trilateral story be told: why the commission emerged under Nixon, came to power with Carter, and now must contend with the rise of Ronald Reagan.«³⁴

»Campaign attacks on George Bush and John Anderson for membership on the Trilateral Commission again are putting the spotlight on a controversial international organization. Conservative critics claim that the commission constitutes a conspiracy seeking to gain control of the US. government and to create a new world order. Bush and Anderson are not the only presidential aspirants with Trilateralist links. An adviser on Ronald Reagan’s team, former Secretary of Health, Education and Welfare Caspar Weinberger, is a member. President Carter also was in the organization before his election, as were nearly 20 present or former top members of his administration. … The North American share of the current three-year budget totals 1.67 million dollars. Of this, $644,000 comes from foundations, $530,000 from corporations, $220,000 from individuals and $84,000 from investment income. The Rockefeller name is conspicuous on the list of donors: $180,000 from the Rockefeller Brothers Fund, $100,000 from the Rockefeller Foundation, $150,000 from David Rockefeller’s personal funds. There is no government money involved. … George Bush, who resigned from the organization in 1978, says: “To suggest that those that belong to the commission . . . are involved in a conspiracy is absurd.” Reagan loyalist Weinberger, who describes himself as “very conservative,” says “the Trilateral Commission is performing a very valuable service in strengthening ties between the U.S. and our natural allies.”«³⁵

Vodilni mediji okoli Rockefellerja in njegova establišmenta, ki za časa Carterja komisije skoraj ne omenjajo, za časa Reagana namerno zmanjšujejo vpliv same komisije. Jasno, vodilni predstavniki teh medijev so del globokega ozadja varnostno-obveščevalne strukture establišmenta in tesno povezani ali direktno s komisijo ali pa preko Council on Foreign Relations, skupine Bilderberg ali pa preko ostalih vodilnih nevladnih organizacij.

»For the first time in its seven-year history, the commission gained wide notice from the nation’s press. But the flurry of clippings produced little of substance. Eastern liberal papers like The Washington Post and The New York Times and major business magazines like Business Week and Forbes sharply downplayed the organization’s importance. … More conservative journals clearly appreciated the commission’s power. But by dwelling on the unrivaled personal authority of Mr. Rockefeller, their coverage often left the impression that the organization operates in a political vacuum, free to bend the universe at will.«³⁶

V Reaganovi administraciji se je precej zmanjšalo število članov od Trilateral Commission, ki so prišli v novo vlado. Iz nje pa so odšli tudi dolgoletni člani komisije, razen Davida Abshireja. Prvotno sta bila člana komisije, ki sta zasedala najvišje državne položaje samo pod-predsednik in sekretar za obrambo, kasneje pa to postanejo še drugi člani administracije.

Člani od Trilateral Commission med Reaganovim predsednikovanjem 1981 – 1989

George H. W. Bush – pod-predsednik, 1981 – 1989. Član od Trilateral Commission od 1979 – 1980 in udeleženec zasedanja leta 1984 v Beli hiši.
Caspar Weinberger – sekretar za obrambo, 1981 – 1987. Član od Trilateral Commission vsaj od 1978 – 1981, ko pride v vlado. Weinberger je pri komisiji predstavnik podjetja Bechtel, kjer ima vlogo ’’posebnega svetovalca’’.
Frank Carlucci – sekretar za obrambo, 1987 – 1989. Član od Trilateral Commission vsaj od leta 1985 – 1986 in od 1993 – 1995. Po končanju mandata postane Carlucci predsedujoči od Carlyle Group, med tem ko postane H. W. Bush pomemben svetovalec.
William E. Brock III – ameriški predstavnik za trgovino, 1981 – 1985; sekretar za delo, 1985 – 1987. Član od Trilateral Commission vsaj od leta 1978, kot predsedujoči od Republican National Committee, 1977 – 1981.
Arthur F. Burns – ameriški ambasador v Zvezni republiki Nemčiji, 1981 – 1985. Burns je član od Trilateral Commission vsaj od leta 1978, kot nekdanji višji svetovalec od Lazard Freres & Co. in kot predsedujoči od Federal Reserve Board, 1970 – 1978.
George Shultz – državni sekretar, 1982 – 1987. V bistvu član od Trilateral Commission vsaj od leta 1978, ko predsednik od Bechtel.
William A. Hewitt – ameriški ambasador na Jamajki, 1982 – 1985. Ustanovni član od Trilateral Commission, kot predsedujoči od Deer & Company. Član mednarodnega svetovalnega odbora od Rockefellerjeve Chase Manhattan, 1972 – .
John C. Whitehead – namestnik državnega sekretarja, 1985 – 1989. Član od Trilateral Commission od leta 1982, istega leta ko ustanovi in postane predsedujoči mednarodni svetovalni upravi od Goldman Sachs.
David Abshire – ameriški ambasador pri zvezi NATO, 1983 – 1987. Ustanovni član od Trilateral Commission.
Paul Volcker – predsedujoči od Federal Reserve Board, 1979 – 1987. Član od Trilateral Commission vsaj od leta 1978 – 2019. Volcker ni uradni član Reaganove administracije.
Alan Greenspan – predsedujoči guvernerski upravi od Federal Reserve Board, 1987 – 2006. Član od Trilateral Commissin vsaj od leta 1981.

Tukaj so vidne samo direktne Rockefellerjeve povezave skozi Trilateral Commission pri Reaganovi administraciji. Enako pomembne pa so povezave preko Council on Foreign Relations in med Bohemian Grove od družine Bechtel, katera je hkrati tudi financer od Trilateral Commission.

Samo podjetje Bechtel, pa ima tako kot David Rockefeller tesne povezave s CIA –

»As for the CIA, Bechtel … has very close ties with the CIA, through Douglas Dillon, who was one of Stephen Bechtel Senior’s very good friends, through John McCone, who went from Bechtel to CIA, and John Simpson, who went from the CIA to Bechtel. There’s been a lot of interection between Bechtel and the CIA. …
[Bechtels] are very a very conservative family, always backing Republicans, and old friends of Reagan. In fact, Caspar Weinberger, who went from the Reagan administration in the State of California, then to Bechtel, then to the federal government, back to Bechtel, then back to the federal government, just pretty much wherever Ron [Reagan] went.«³⁷

Svetovalec od Bechtel v 80ih je bil tudi Richard Helms, pred tem direktor od CIA (1966 – 1973). Helms, ki je postal član od CFR leta 1973, je bil tudi udeleženec od Bohemian Grove.

»Bechtel’s ties with the American intelligence service, through its network of associates, has earned it the nickname “the working arm of the CIA”.«³⁸

Caspar Weinberger, ki kasneje postane pod-predsednik pri podjetju Bechtel, pogosto potuje v Savdsko Arabijo, kjer nadzira gradnjo obsežnih projektov. Iz podjetja Bechtel prihaja tudi Reaganov svetovalec Philip Habib, ki se je pri State Departmentu upokojil leta 1978, nato pa kot vodilni diplomat 80ih postal Reaganov svetovalec za Bližnji vzhod (1981 – 1983) – približno v istem času, kot ga najame Bechtel za svetovalca.³⁹ Habib in Kissinger pa se spoznata od 60ih iz Vietnama.

Eden najtesnejših prijateljev in svetovalec Georgea H. W. Busha je bil Nicholas F. Brady, predsedujoči od Dillon Read & Co. Podjetje Bechtel kupi leta 1981 kontrolni delež od Dillon Read od družine Dillon, ki jo vodi nekdanji sekretar za finance C. Douglas Dillon.⁴⁰ Dillon je bil od leta 1965 upravitelj od Rockefeller Foundation, od 1971 – 1974 pa predsedujoči. Brady, ki leta 1983 postane član od Council on Foreign Relations, v obdobju od 1988 – 1989 služi kot sekretar za finance, ter nato še pod predsednikovanjem H. W. Busha od 1989 – 1993. Brady je prav tako član od Bohemian Grove.

H. W. Bush je bil od leta 1972 član od Council on Foreign Relations in član direktorske uprave od 1977 – 1979, kjer deluje pod predsedujočim Davidom Rockefellerjem.

Alexander Haig, državni sekretar od 1981 – 1982. Haig je od leta 1983 član od Council on Foreign Relations. Po odstopu s položaja državnega sekretarja, pa postane član od Trilateral Commission, kjer ostane do leta 1990. Haig je bil med Nixonovim predsednikovanjem pomočnik tedanjega svetovalca za nacionalno varnost Henryja Kissingerja, od 1969 – 1973.

Reaganov kampanjski menedžer je bil veteran od OSS William Casey, v poznih 1970ih vplivni odvetnik, katerega podporo so iskali trije predsedniški kandidati. Casey je bil član od CFR od leta 1973. Leta 1980 ga na Bohemian Grove v Mandalay Club povabi Darell Trent, Reaganov namestnik kampanjskega menedžerja. Kot tudi leta 1981, ko ga povabi nekdanji CIA direktor John McCone. Casey postane Reaganov direktor od CIA leta 1981 in je na položaju do smrti leta 1987. V tem obdobju je vpleten v škandala Iran-Contra in banko BCCI.

Ronald Reagan je bil gost od Bohemian Grove vsaj od leta 1967 in uradni član od leta 1975. Istočasno so udeleženci od Bohemian Grove tudi David Rockefeller, Henry Kissinger in Paul Volcker.

George Shultz, ki postane Reaganov državni sekretar od 1982 – 1989, postane član od Bohemian Grove samo dva meseca po Reaganu leta 1975. Shultz je postane član od CFR leta 1974, in direktor od 1980 – 1982.

Trilateral Commission leta 1981

Vidnejši člani –

»North American Chairman David Rockefeller … North American Members … David M. Abshire … Graham Allison … W. Michael Blumenthal … Robert R. Bowie [CIA] … John Brademas … Harold Brown … Zbigniew Brzezinski … John F. Burlingame [General Electric] … Philip Caldwell [Ford Motor Company] … Warren Christopher … William S. Cohen … William T. Coleman, Jr. [O’Melveny & Myer] … John Cowla, Jr. [Chairman, Minneapolis Star & Tribune Co.] … Thomas Donahue [AFL-CIO] … George S. Franklin … Richard N. Gardner … Alan Greenspan … Walter A. Haas, Jr. [Levi Strauss & CO.] … Carla A. Hills … James F. Hoge [Chicago Sun Times] … Richard Holbrooke … Henry A. Kissinger … Joseph Kraft … Winston Lord … Robert S. McNamara … Joseph S. Nye … William R. Pearce [Cargill] … Elliot L. Richardson … John D. Rockefeller, IV … Robert V. Roosa [Brown Brothers Harriman & Co] … William M. Roth … Anthony M. Solomon … Helmut Sonnenfeldt … Robert Taft, Jr … Russell E. Train … Martha R. Wallace [The Henry Luce Foundation] … Paul C. Warnke … Glenn E. Watt [Communications Workers of America] … T. A. Wilson [Boeing Company] … Andrew Young … Former members in Public Service … Arthur F. Burns … George Bush … Paul A. Volcker … Caspar W. Weinberger … European Members … Giovanni Agnelli [Fiat] … E.K. den Bakker [Nationale Nederlanden Bank] … Georges Berthoin [European Movement] … Guido Carli [Bank of Italy] … Willy de Clercq [Member of European Parliament] … Antoinette Danis-Spaak [Member of European Parliament] … Horst Ehmke [Social Democratic Party Parliamentary Fraction – Bundestag] … Carlos Ferrer [Ferrer International] … Jozef P. Houthuys [Confederation of Christian Trade Unions of Belgium] … Daniel E. Janssen … Lord Keith of Castleacre … Baron Leon Lambert … Arrigo Levi [La Stampa; The Times] … Mark Littman [Queen’s Counsel, The Rio-Tinto Zinc Corporation Ltd] … Robert Marjolin, Former Vice President of the Commission of the European Communities … Pietro Merli-Brandini [Italian Confederation of Workers Syndicate (CISL)] … Cesare Merlini [Institute for International Affairs, Rome] … Thierry dc Montbrial [French Institute for Inrernafional Relations] … Alwin Milnchmeyer [Bankham SchrCider, Miinchmeyer, Hengst & Co.] … David Owen [Co-Founder of Council for Social Democracy] … Giuseppe Ratti [Eni] … Jean Rey [former President of the Commission of the European Communities] … Lord Roll of Ipsden [S. G. Warburg and Co. Ltd.] … Baron Edmond de Rothschild … Viscount Sandon … Gerhard Schroeder … Lord Shackleton [Rio Tinto] … Theo Sommer [Die Zeit] … Otto Wolff von Amerongen [German Federation of Chambers of Industry and Commerce] … Sir Philip de Zulueta … Former Members in Public Service: Svend Auken [Minister of Labor, Dcnmark] … Lord Carrington [British Secretary of State for Foreign and Commonwealth Affairs] …Franctwo Compagna [Minister of Merchant Marine, Italy] … Herbert Ehrenberg [Minister of Labor and Social Affairs, Federal Republic
of Germany] … Marc Eysken [Prime Minister of Belgium] … Garret FitzGerald [Prime Minister, Irish Republic] … Bernard Hayhoe [Parliamentary Undersecretary of State in the British
Dcfense Ministry] … Giorgio LaMalfa [Italian Minister of the Budget] … Otto Graf Lambsdorff [Minister of Economics, Federal Republic of Germany] … Ivu Ndrgaard [Minister of Environment, Denmark] … Michael O’Kmnedy [Member of Commission of the European Communities] … Thorvald Stoltenberg [Minister of Defense, Norway] … Ramon Rias Fargas [Minister of Economy and Finance, Catalan
Government].«⁴¹

Administracija Georgea H. W. Busha, 1989 – 1993

George H. W. Bush in David Rockefeller leta 1989 med srečanjem pri Council of the Americas.

David Rockefeller o Georgeu H. W. Bushu februarja leta 1988 –

»But David Rockefeller, the former chairman of the Chase Manhattan Bank and founder of the Trilateral Commission (which brings together leaders from the United States, Japan and Europe to develop common approaches to global problems) believes he knows who George Bush is: He’s one of us.

“Bush has the knowledge and the background and has had the posts,” he says. “If he were president, he would be in a better position than anyone else to pull together the people in the country who believe that we are in fact living in one world and have to act that way.”«⁴²

Člani od Trilateral Commission

George H. W. Bush – predsednik, 1989 – 1993. Član od Trilateral Commission od 1979 – 1980 in udeleženec zasedanja leta 1984 v Beli hiši.
Brent Scowcroft – svetovalec za nacionalno varnost, 1989 – 1993. Bil namestnik pomočnika Henryju Kissinger pri National Security Council, 1973 – 1975 in nadaljeval kot njegov varovanec na položaju svetovalca za nacionalno varnost od 1975 – 1977. Ustanovni predsednik od Kissinger Associates, 1982 – 1984 in služil kot pod-predsedujoči od 1982 – 1989.
Lawrence Eagleburger – namestnik državnega sekretarja, 1989 – 1992, državni sekretar, 1992 – 1993. Bil izvršni pomočnik Kissingerju leta 1969 pri National Security Council in od 1975 – 1977 na State Departmentu. Predsednik od Kissinger Associates od 1984 – 1989.
Carla Hills – ameriška predstavnica za trgovino, 1989 – 1993. Članica od Trilateral Commission vsaj od leta 1978 – 1984 in nato vsaj od leta 1995.
Richard Darman – direktor od Office of Management and Budget (OMB), 1989 – 1993. Naloga od OMB je ustvarjanje predsednikovega proračuna in je največja pisarna znotraj Executive Office of the President of the United States (EOP). Član od Trilateral Commission leta 1988. Leta 1977 je postal član od Council on Foreign Relations. V Reaganovi administraciji je bil Darman namestnik sekretarja za finance, 1985 – 1987. udeleženec zasedanja skupine Bilderber, 1987.
Alan Greenspan -predsedujoči guvernerski upravi od Federal Reserve Board, 1987 – 2006. Član od Trilateral Commissin vsaj od leta 1981.

James Baker III – Bushev dolgoletni prijatelj in kampanjski menedžer, postane državni sekretar. Baker je imel do tedaj zelo malo ali skoraj nič zunanjepolitičnih izkušenj, za razliko od Busha, Eagleburgerja in Scowcrofta, ki so vsi člani od Trilateral Commission in CFR, ter povezani s Kissingerjem.

Dick Cheney – postane član od Trilateral Commission leta 1998. Cheney, ki je izredno pomemben član Busheve administracije, je bil direktor od CFR od 1987 – 1989 in nato takoj po končanju mandata obrambnega sekretarja od 1993 – 1995. V tem obdobju je predsedujoči od CFR tesen Rockefellerjev prijatelj Peter G. Peterson, ki je ustanovi član od Trilateral Commission in ustanovitelj od Blackstone Group. Cheney je še eden izmed ’’anti-establišment’’ neokonservativcev, ki so tesno sodelovali z Davidom Rockefellerjem, med drugim v drugi Bushevi administraciji, ko leta 2005 podpira neuspelo Rockefellerjevo Free Trade Area of America (FTAA).

Nicholas Brady – minister za finance, ki ostane na položaju še iz Reaganove administracije.

Ta Busheva administracija je vpletena v vojno proti Iraku, katere glavni pobudniki so Scowcroft, Eagleburger in Cheney. Prvotno je James Baker nameraval počakati na odločitev Združenih narodov, preko katerih bi se pritiskalo s sankcijami na Irak, da se ta umakne iz Kuvajta, kar pa zavrne Bush. Ker je Baker glede teh ključnih odločitev nekako umaknjen iz središča dogajanja, se zdi, da je politika Trilateral Commission tisti ključni dejavnik v ozadju Busheve administracije. Kontrolirano opozicijo vojne proti Iraku pa vodi vplivni senator Sam Nunn, ki je v obdobju od 1987 – 1995 predsedujoči od Senate Armed Services Committee. Nunn postane po končanju senatorskega mandata član od Council on Foreign Relations (1998 – ), ter udeleženec skrivnih Forstmann Little Conferences in prav tako zelo skrivnostnih Sun Valley Meetings, ki spadajo pod okrilje Trilateral Commission. Prav tako pa je Nunn so-predsedujoči od Concord Coalition, katere ustanovitelj tesen Rockefellerjev zaveznik Peter G. Peterson, ki je ustanovni član od Trilateral Commission.

»At the time, Scowcroft, a retired Air Force general, was notably hawkish on the Iraq question, more so than the Secretary of State, James A. Baker III, and perhaps even more so than Dick Cheney, who was Bush’s Secretary of Defense. Scowcroft believed that if Saddam’s aggression was left unanswered it would undermine the international rule of law; it would also, he thought, compromise America’s standing in the world at a moment—the end of the Cold War—that was otherwise filled with promise.
Scowcroft is a protégé of Henry Kissinger—he was his deputy when Kissinger was Richard Nixon’s national-security adviser. Like Kissinger, he is a purveyor of a “realist” approach to foreign policy: the idea that America should be guided by strategic self-interest, and that moral considerations are secondary at best. …
The chairman of the Senate Armed Services Committee, Sam Nunn, of Georgia, led the opposition. He conducted hearings in which many of the country’s most widely respected military and foreign-policy experts prophesied cataclysm: American casualties would be in the thousands, they said, in a war that was unnecessary. Sanctions, it was argued, would be sufficient to drive Saddam out of Kuwait.«⁴³

Z Bushevo administracijo je Trilateral Commission, verjetno zaradi same kontroverznosti, še zmanjšala število svojih članov, kot je to storila za časa Reagana. Kljub temu je pokrila ključne položaje, kot so predsednik, svetovalec za nacionalno varnost in State Department. Vidni vpliv komisije ni viden edino pri ministrstvu za finance in pri ministrstvu za obrambo, ki pa sta zanesljivo pokrita preko Council on Foreign Relations.

Trilateral Commission leta 2010

»Mario Monti, European Chairman … Joseph S. Nye, Jr. North American Chairman … David Rockefeller Founder and Honorary Chairman … Peter Sutherland European Honorary Chairman … Paul A. Volcker North American Honorary Chairman … EUROPEAN GROUP … Baron Jean-Pierre Berghmans … Carl Bildt … Bertrand Collomb … John Elkann … Guy Elliott [Rio Tinto] … Klaus-Dieter Frankenberger [Frankfurter Allgemeine Zeitung] … Lord Gilbert [Labour Party] … General The Lord Guthrie [N. M. Rothschild & Sons] … Wolfgang Ischinger … Baron Daniel Janssen [1001 Club] … Lord Kerr of Kinlochard [Pilgrims Society] … Sir Mark Moody-Stuart [Anglo American PLC; Royal Dutch Shell; HSBC; Accenture] … Lord Patten of Barnes [Global Leadership Foundation; International Crisis Group] … Karel Schwarzenberg [European Council on Foreign Relations] … Lord Simon of Highbury [Suez Group] … Peter Wallenberg Jr. [Booz Allen Hamilton; Wallenberg Foundations] … Former Members in Public Service … Lord Mandelson [Bloomberg New Economic Forum; Rothschild] … NORTH AMERICAN GROUP … Graham Allison … Richard L. Armitage … James L. Balsillie [Center for International Governance Innovation; Bloomberg New Economic Forum] … C. Fred Bergsten … David G. Bradley [Atlantic Media Company] … David Brooks [The New York Times] … Harold Brown … R. Nicholas Burns … Eliot Cohen … William T. Coleman III … William T. Coleman, Jr. … André Desmarais [CFR – IAB; Power Corporation of Canada; JP Morgan Chase] … John M. Deutch [CIA] … Paula J. Dobriansky … Kenneth M. Duberstein … Dianne Feinstein … Martin S. Feldstein … Stanley Fischer … Francis Fukuyama … Richard A. Gephardt … David R. Gergen … Bill Graham … Richard N. Haass … John J. Hamre … John B. Hess … *Carla A. Hills … Walter Isaacson … Robert Kagan … Henry A. Kissinger … Winston Lord … John D. Negroponte … Meghan L. O’Sullivan … Thomas R. Pickering … John Podesta … Condoleezza Rice … David Rockefeller … John D. Rockefeller IV … David M. Rubenstein … Strobe Talbott … George J. Tenet [CIA] … Frances Fragos Townsend … Paul A. Volcker … William H. Webster [CIA] … Ernesto Zedillo … Philip Zelikow … Mortimer B. Zuckerman … Former Members in Public Service … Adm. Dennis B. Blair … Kurt Campbell … Thomas E. Donilon … Timothy F. Geithner … Richard Holbrooke … Gen. James L. Jones … Susan E. Rice … Anne-Marie Slaughter … Lawrence H. Summers … Robert B. Zoellick … PARTICIPANTS FROM OTHER AREAS … Jacob A. Frenkel … H.R.H. Prince El Hassan bin Talal … «⁴⁴

Pomembni člani leta 2020

»Jean-Claude Trichet European Chairman … Meghan O’Sullivan North American Chairman … Akihiko Tanaka Asia Pacific Chairman … Carl Bildt European Deputy Chairman … Paul Volcker North American Honorary Chairman … Mario Monti European Honorary Chairman … European Group … Jaap de Hoop Scheffer … Wolfgang Ischinger … Cecilia Malmström … Baron Frans Van Daele … Count Herman Van Rompuy … Jacob Wallenberg … GLOBAL MEMBERS … Jacob A. Frenkel … DAVID ROCKEFELLER FELLOWS … Mark Boris Andrijanič [Uber; Janšev minister za digitalizacijo] … NORTH AMERICAN GROUP … Graham Allison … Doug Beck [Apple] … Michael Bloomberg … Ian Bremmer … Mark Brzezinski … R. Nicholas Burns … Ash Carter … Michael Chertoff … Helima Croft [ex-CIA] … André Desmarais … John M. Deutch [CIA] … Paula J. Dobriansky … Thomas Donilon … Kenneth M. Duberstein … Larry Fink … David R. Gergen … Donald Graham … Jane Harman … John B. Hess … Carla A. Hills … *Karen Elliott House … Joseph K. Hurd, III … David Ignatius … Merit E. Janow … Robert Johnston … Henry A. Kissinger … Nicholas Kristof … James Manyika … Thomas F. McLarty, III … Jami Miscik [ex-CIA; Kissinger Associates] … Susan Molinari [Google] … Adm. Michael Mullen (Ret.) [CIA] … John D. Negroponte … Michelle Nunn … Joseph S. Nye, Jr. … David Petraeus [CIA; KKR] … David M. Rubenstein [Carlyle Group] … Eric Schmidt [Google] … Frances Townsend … Robert Zoellick«⁴⁵

Financiranje od Trilateral Commission

Financiranje od Trilateral Commission je veliko bolj prikrito javnosti, kot recimo od CFR ali od Atlantic Council. Začetni financerji so bili poleg Davida Rockefellerja še Ford Foundation – $500,000; Lilly Endowment – $300,000; RBF – $150,000; Charles Kettering Foundation – $40,000.

Ključni financer od Trilateral Commission v obdobju od 1973 – 1976 je bila Ford Foundation, katerega predsednik v tistem obdobju je McGeorge Bundy, ki je leta 1972 tudi prisoten na ustanovnih iniciativah za Trilateral Commission. Poleg $500,000 leta 1973, je Ford Foundation donirala še $325,000 leta 1974, $100,000 leta 1975, $75,000 leta 1976, $120,000 leta 1977, $52,600 leta 1978, $100,000 leta 1979.⁴⁶ Skupno od leta 1973 do 1979 – $1,272,600.

Vodilni financerji od Trilateral Commission od ustanovitve do marca leta 1980⁴⁷–

Fundacije – William H. Donner Foundation, Inc. Ford Foundation. German Marshall Fund of the United States. William and Flora Hewlett Foundation. Lilly Endowment. Charles E. Kettering Foundation. The Henry Luce Foundation. The Andrew W. Mellon Foundation. Rockefeller Brothers Fund. Rockefeller Foundation. Sumitomo Fund for Policy Research Studies.
Korporacije – BankAmerica Foundation. Bechtel Foundation. Bechtel Power Corporation. Boeing Company. Cargill. Carter Hawley Hale Stores, Inc. Caterpillar Tractor Co. CBS Inc. The Coca-Cola Company. Control Data Corporation. Corning Glass Works Foundation. Crown Zellerbach Foundation
Cummins Engine Foundation. Deere & Company. Exxon Corporation. Ford Motor Company Fund. General Electric Company. General Foods Corporation. General Mills Foundation. General Motors Corporation. W. R. Grace & Co. Honeywell Inc. IBM Corporation. Johnson’s Wax Fund. Levi Strauss Foundation. NCR Foundation. The Procter 6r Gamble Company. The Quaker Oats Company. Scott Paper Company. Sears, Roebuck and Co. Standard Oil Company of California. Texas Instruments Foundation. Time Incorporated. Wells Fargo Bank. Weyerhaeuser Company. Xerox Corporation.
Posamezniki – George S. Franklin. Patrick E. Haggerty. David Packard. David Rockefeller.

Vodilni financerji severno ameriške veje od Trilateral Commission, ki so poleg Ford Foundation donirali $250,000 ali več v obdobju od 1973-1998 –

The Chase Manhattan Foundation; Exxon Corporation; General Electric Fund; William & Flora Hewlett Foundation; Lilly Endownt; Andrew W. Mellon Foundation; Rockefeller Brothers Fund; David Rockefeller.⁴⁸

Financerji, ki so v obdobju od 1973 – 1998 donirali med $100,000 in manj kot $250,000 –

Archel Daniels Midland Foundation; AT&T Foundation; The Boeing Company; Cargill Incorporated; The Coca Cola Company; Deere & Company; J. Epstein Foundation and Jesse Philips Foundation; The First National Bank of Chicago; George & Helena Franklin; IBM International Foundation; The Japan Foundation Center for Global Partnership; Johnson & Johnson; Levi Strauss Foundation; The Henry Luce Foundation; Mobil Corporation; RJR Nabisco; Northrop Grumman Corp.; David Packard and the David and Lucille Packard Foundation; PepsiCo Foundation; Rockefeller Foundation; Salomon Smith Barney; SmithKline Beecham; The Starr Foundation; Time Warner Inc.; Xerox Corporation.⁴⁹

Financerji, ki so v obdobju od 1973 – 1998 donirali med $50,000 in $100,000 –

Atlantic Richfield Company; Bechtel Group; Booz, Allen & Company; Carter Hawley Hale Stores, Inc.; Chevron Corp.; CIGNA Foundation; Coopers & Lybrand; Credit Lynnais in the Americas; Donaldson, Lufkin & Jenrette, Inc.; The William H. Donner Foundation; Eastman Kodak Company; Eaton Charitable Fund; Ethyl Corporation; Ford Motor Comapny Fund; Stephen & Barbara Friedman Foundation; General Motors Foundation; H. J. Heinz Company Foundation; Honeywell Inc.; ITT Corporation; Mine Saftey Appliances Company Charitable Foundation; Morgan Stanley & Co. Inc.; NationsBank Corp.; Philips Petroleum Foundation; Rockwell International; Ryder Systems, Inc.; Texas Instruments Inc.; Fritz Thyssen Foundation; TIC United Corp.; Times Mirror; TRW Foundation; Paul A. Volcker and The Volcker Family Foundation; The Washington Post Company.⁵⁰

Financerji, ki so v obdobju od 1973 – 1998 donirali med $25,000 in manj kot $50,000 –

Aetna Foundation; Alcoa Foundation; Ambase Foundation; American Express Company; American Standard Foundation; Bayer Foundation; BP America; Bristol-Myers Squibb Co.; Caterpillar Tractor Co.; CBS, Inc.; The Cubb Corp.; Compagnie Financiere de CIC et de l’Union Europenne; The Continental Group Foundation; Corning Inc.; Cox Enterprises Inc.; Cummings Engine Foundation; First Boston; Goldman, Sachs & Co.; General Foods Corp.; W.R. Grace & Co.; Heidirck & Struggles, Inc.; International Paper; S.C. Johnson & Son, Inc.; Charles F. Kettering Foundation; R.H. Macy & Co., Inc.; Marsh & McLennan Companies; Macmillan, Inc.; McGraw-Hill, Inc.; Minnesota Minning & Manufacturing Co.; Price Waterhouse LLP; The Procter & Gamble Co.; The Prudential Foundation; Raytheon Co.; Revlon, Inc.; Schlumberger Foundation, Inc.; Sears, Roebuck; Shell Oil Co.; Timex Corp.; Union Camp Corp.; Weyerhaeuser Company; Wolfensohn & Co., Inc.; Mortimer B. Zuckerman and MBZ Charitable Fund.⁵¹

Vidnejši financerji, ki so v obdobju od 1973 – 1998 donirali med $10,000 in manj kot $25,000 –

American Brands Inc.; American National Bank; American Security Bank; Amway, Inc.; The Annenberg Foundation; The Bank of NY Company; BankAmerica Foundation; Bridgestone/Firestone Trust Fund; Capital Cities/ABC; William T. Coleman Jr.; The Continental Corp.; Dow Jones Foundation; Enron Corp.; Finmeccanica, S.p.A.; General Mills Foundation; The German Marshall Fund of the U.S.; Katharine Graham; Patrick Haggerty; Roy M. Huffington, Inc.; Robert S. Ingersoll; Kaiser Resources; The Kidder Peabody Foundation; Lehman Brothers Inc.; Lucent Technologies; Whitney E. MacMillan; McKinsey & Co.; Motorola Foundation; The New York Times Company; Ogilvy & Mather; KPMG; Pfizer Inc.; Charles W. Robinson; John D. Rockefeller IV; Sara Lee Corporation; United Technologies Corp.; United Brands Foundation; Volvo Group North America Inc.; Young & Rubicam, Inc.⁵²
The Andrew E. Mellon Foundation je donirala $150,000 leta 1976;⁵³ 37600032/ $150,000 leta 1979;⁵⁴ $165,000 leta 1982;⁵⁵ $165,000 leta 1985;⁵⁶ $150,000 leta 1992;https://mellon.org/grants/grants-database/grants/trilateral-commission/39200197/ – skupno $780,000.

Različni financerji od Trilateral Commission

»Finance – Fundraising … Ford Foundation … 1977-1979 … 1979-1980 … Rockefeller Foundation, 1979-1990 … Michel David-Weill, 1983-1991 … Edmund D. Rothschild Foundation, 1979-1989 … Emily & Ernest Woodruff Fund, 1980 … Gund Foundation, 1979 … William and Flora Hewlett Foundation, 1985-1992 … German Marshall Fund, 1979-1992 … W. Alton Jones Foundation, Inc., 1983 … Lilly Endowment, 1980 … Andrew W. Mellon Foundation, 1979-1988 … John D. and Catherine T. Macarthur Foundation, 1979-1990 … McDonnell Foundation … Packard Foundation, 1988-1991 … Rockefeller Brothers Fund, 1979 … Toyota Fund – Submission, July 1978 … Woodruff Fund, Inc., 1980 … Hearst Foundation, 1979 … William and Flora Hewitt Foundation, 1982-1985 … Johnson Foundation, 1977-1978 … Charles P. Kettering Foundation, 1976-1982 … Rockefeller Brothers Fund, 1973-1985 … Rockefeller Foundation, 1973-1985 … Edmund De Rothschild Foundation, 1977-1983 … Fleischmann Foundation, 1979 … German Marshall Fund, 1977-1981 … William and Flora Hewitt Foundation, 1982-1985 … Rockefeller Brothers Fund, 1973-1985 … McKnight Foundation, 1978-1980 … European Cultural Foundation, 1973 … Annenberg Fund, 1983-1992 … The Japan Foundation – Center for Global Partnership, 1992-1993 … Citibank, N.A., 1982-1985«⁵⁷
Donacije od William and Flora Hewlett Foundation, v višini $100,000 leta 1982 in 1983.⁵⁸

Bill Gates in Trilateral Commission

Če pogledamo Bill & Melinda Gates Foundation in njeno povezavo s Trilateral Commission. Ne samo, da je Bill Gates tesen zaveznik Davida Rockefellerja, tudi Microsoft je dolgoletni financer od Council on Foreign Relations in ostalih vodilnih elitnih think tankov in ostalih nevladnih organizacij.
Sylvia Mathews Burwell – za Gates Foundation je začela delati leta 2001. Leta 2002 je postala generalna direktorica, ter od leta 2006 predsednica od Global Development Programe pri Gates Foundation. Pri Gates Foundation ostane do leta 2011. Burwell je članica od Trilateral Commission, vsaj od leta 2009, 2010, 2014, 2015, 2016; bila članica uprave in je članica od Council on Foreign Relations, 1995 – ; udeleženka zasedanja skupine Bilderberg, 2018; članica od Aspen Strategy Group – Aspen Institute, 2001 – ; bila direktorica od Peter G. Peterson Foundation, 2009 – 2013; bila članica od Commission on Smart Power, Center for Strategic and International Studies, 2006; članica od Pacific Council on International Policy, 2003 – 2009; direktorica od MetLife Inc. (del od CFR); kariero začela pri McKinsey & Company (del od CFR; pomemben promotor in finaner ”libaralne CIA”), 1990 – 1992; bila članica od Nike Foundation Advisory Group (del Sun Valley Meetings; ”liberalna CIA”); bila članica Obamove administracije; bila predsednica od Walmart Foundation (”liberalna CIA”), kjer je vodila globalni Women’s Economic Empowerment; je predsednica od American University (”liberalna CIA” ideologija); udeleženka od World Economic Forum.
Burwell je študirala kot elitna Rhodes Scholar, ki se upravlja preko Rhodes Trust. Na začetku svoje kariere, po končanem študiju je bila okrožna komisarka med guvernersko kampanjo od John D. Rockfellerja IV.

Google, Facebook in Trilateral Commission

Google je eden od vodilnih cenzorjev in diktatorjev spleta, ki dela za koristi liberalne super elite in njihove globalizacije. V ta namen Google umetno niža rejtinge spletnim stranem, ki niso po željah elite. Temu primerno tudi izjemno visoki rejtingi raznim popolnoma dezinformativnim spletnim stranem, ter velika podpora ideoligiji ”liberalne CIA” in globalizma.
Google pa v resnici dela samo to, kar bi sicer počela CIA in NSA.

Poleg tega pa se podjetja kot so Google, Facebook, Microsoft, Apple, Netflix, katera so vsa del liberalne super elite, kot tudi top financerji in promotorji ideologije ”liberalne CIA”, izogibanjo plačevanju davkov.

»A new report about Amazon, Apple, Facebook, Google, Microsoft, and Netflix—nicknamed the “Silicon Six” by the non-profit Fair Tax Mark—claims a major gap in the taxes they might be expected to owe and how much they actually pay.
According to the report, between 2010 and 2019, using legal tax avoidance strategies that have become popular among corporations, the taxes paid collectively by the companies across all global territories in which they operate was $155.3 billion less than what the actual tax rates would have required. When considering not just the cash paid but money put aside for future taxes, the gap was still $100.2 billion.«⁵⁹

»Google moved €19.9bn ($22.7bn) through a Dutch shell company to Bermuda in 2017, as part of an arrangement that allows it to reduce its foreign tax bill, according to documents filed at the Dutch chamber of commerce.«⁶⁰

Eric Schmidt – član liberalne super elite, ki je direktor podjetja Google/Alphabet. Eric Schmidt je bil s strani Rockefellerjeve CIA klike pripeljan v Google, da ga postavni pod nadzor liberalne super elite in pod državno varnost.
Schmidt, ki je od leta 2015 član od Trilateral Commission, je tudi redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg (2007, 2008, 2010 – 2019, 2022), od leta 2008 pa je tudi član od Council on Foreign Relations. Torej, istočasno, ko postane član od CFR, se začne tudi udeleževat zasedanj skupine Bilderber. Hkrati, pa je tudi pomemben predstavnik od Sun Valley Meetings. Članica uprave od CFR pa je njegova partnerica Lisa Shields. Schmidt je tudi upravitelj od Institute for Advanced Study na Princeton Universtiy, kjer so/bili upravitelji tudi ostali člani libetalne super elite, kot Michael Bloomberg, David Rubenstein, Vartan Gregorian, James D. Wolfensohn, Helene Kaplan, Marie-Jose Kravis; člani fakultete pa Noam Chomsky, J. Robert Oppenhimer, George Kennan, Marvin Goldberger, in ostali. Financer od Institute for Advanced Studies pa med drugim tudi pedofil in trilateralec Jeffrey Epstein. Schmidt je s svojo ženo ustanovil Schmidt Family Foundation, preko katere financira ”liberalno CIA”. Schmidt je v obdobju od 2006-2009 delal tudi za podjetje Apple (del Sun Valley Meetings), ter bil dober prijatelj od Steva Jobsa.

Schmidt je bil tudi ustanovni direktor thinka tanka New America Foundation (national security studies, technology, asset building, health, gender, energy, education, and the economy), ki je močno financirana s strani ”liberalne CIA”, oz. strani fundacij, ki so hkrati financerji Trilateral Commission –

»Rockefeller Foundation $7,500,000 2008 … Schwab Charitable Fund $5,012,500 2017 … William and Flora Hewlett Foundation $5,000,000 2016 … Schwab Charitable Fund $3,500,000 2014 … James Irvine Foundation $2,500,000 2005 … Aphorism Foundation … $2,500,000 2015 … Bill and Melinda Gates Foundation $2,400,000 2017 … Ford Foundation $2,025,000 2016 … Aphorism Foundation $2,000,000 2017 … Ford Foundation $2,000,000 2017 … Aphorism Foundation $1,800,000 2016 … Bernard and Irene Schwartz Foundation $1,250,000 2007 … Bernard and Irene Schwartz Foundation $1,250,000 2005 … Bernard and Irene Schwartz Foundation $1,250,000 2009 … Jennifer and Jonathan Allan Soros Foundation $1,250,000 2015 … James Irvine Foundation $1,200,000 2008 … Bill and Melinda Gates Foundation $1,200,000 2017 … Ford Foundation $1,162,500 2017 Rockefeller Foundation $1,135,000 2010 … James Irvine Foundation $1,000,000 2009 … William and Flora Hewlett Foundation $1,000,000 2014 … Bernard and Irene Schwartz Foundation $1,000,000 2006 … Schwab Charitable Fund $1,000,000 2008 … Schwab Charitable Fund $1,000,000 2012 … Schwab Charitable Fund $1,000,000 2016«⁶¹

»Schwab Charitable Fund $1,000,000 2011 … Schwab Charitable Fund $1,000,000 2013 … California Physicians Service Foundation $940,000 2003 … Ford Foundation $900,000 2015 … New York Community Trust $870,000 2009 … Ford Foundation $825,000 2016 … Bill and Melinda Gates Foundation … $800,000 2016 … Bill and Melinda Gates Foundation $800,000 2017 … Bill and Melinda Gates Foundation $800,000 2015 … California Physicians Service Foundatio $800,000 2005 … Ford Foundation $800,000 2017 … Ford Foundation $800,000 2005 … Bill and Melinda Gates Foundation $754,700 2007 … James Irvine Foundation $750,000 2004 … Rockefeller Foundatio $750,000 2007 … Bernard and Irene Schwartz Foundation $750,000 2004 … Bloomberg Family Foundation $750,000 2016 … Goldman Sachs Philanthropy Fund $750,000 2018 … Bill and Melinda Gates Foundation $745,300 2009 … Bill and Melinda Gates Foundation $725,000 2012 … Bill and Melinda Gates Foundation $725,000 2013 … Bill and Melinda Gates Foundation $700,000 2015 … Ford Foundation $660,000 2015 … Ford Foundation $660,000 2014 … Bill and Melinda Gates Foundation $650,000 2010«⁶²

Generalna direktorica in predsednica od New America Foundation pa je bila še ena top predstavnica liberalnega establišmetna, to je Anne-Marie Slaughter, ki je bila članica Obamove administracije – National Security Advisory Council; je članica od Council on Foreign Relations; članica od Trilateral Commission, vsaj od 2009 – ; direktorica od Atlantic Council; bila članica od Development Council pri s CIA in Pentagonom povezanim Center for Strategic & International Studies; članica uprave s CIA in Sorosom povezanim National Endowment for Democracy; članica od National Security Network; članica svetovalne uprave od Center for a New American Security; ter piše za od s strani Sorosa financiranega Project Syndicate.
Susan Molinari – svetovalka od podjetja Google, bila top lobistka oz. Vice President for Public Policy – Google Inc., 2012-2018; članica leta 2020 od Trilateral Commission; članica direktorske uprave od Atlantic Council; članica Republikanske stranke; podpornica Georga W. Busha; članica uprave od Points of Light (George H. W. Bush); članica svetovalne uprave od lobističnega podjetja Protiviti Consulting (Frances Townsend – Trilateral Commission); članica uprave od Harvard University Institute of Politics – Kennedy School (Kenneth M. Duberstein, David Axelrod, Christine Todd Whitman).
Tania le Moigne – Regionalna direktorica od Google Czechia, Hungary, Romania & Slovakia. Moginejeva je leta 2020 članica od Trilateral Commission; članica uprave od Aspen Institute Central Europe; delala za Microsoft.

Poleg Googla je pri Trilateral Commission zastopan tudi Facebook –

Joseph K. Hurd, III – izvršni direktor od Facebook, 2015 – . Hurd je član od Trilateral Commission leta 2017, 2019-2020; član direktorske uprave od Council on Foreign Relations; bil član Obamove administracije; član od Executive Leadership Council; član direktorske uprave od American Swiss Foundation; delal za AOL Time Warner (Sun Valley Meetings); član od International Institute of Strategic Studies; ustanovni član od Transatlantic Network 2020; Senior Fellow od Truman National Security Project.
Marne Levine – nekdanja glavna operativna direktorica od Instagram – Facebook od 2014-2018, je Vice President of Global Partnerships, Business and Corporate Development pri Facebook, Inc. Članica od Trilateral Commission 2016, 2017, 2019; članica od Council on Foreign Relations; članica od Department of Defense’s Defense Innovation Board (Eric Schmidt – TC, Reid Hoffman – BB, Jef Bezos, Admiral William McRaven, Neil deGrasse Tyson, Walter Isaacson – TC); direktorica od Women for Women International; bila vodja kabineta od top globalista Lawrenca Summersa (Trilateral Commission); bila članica Obamove administracije; članica uprave elitnega Urban Institute; članica direktorske uprave s CIA povezanim National Endowment for Democracy.
Njen mož je Philip Joseph Deutch, katerega oče je nekdanji direktor od CIA in član liberalne super elite John Deutch (Trilateral Commission).

Viri –

1
The Trilateral Commission. Julij, 2019. Str. 1.
2
Trilaterists: Enhancing Mystique of Importance, Washington Post, 19.6.1978
3
Zbigniew Brzezinski; Between two ages: America’s Role in Technotronic Era; 1970; str. 28 – 29, 111
4
C. Fred Bergsten, New Economics and U.S. Foreign Policy. Foreign Affairs, januar 1972, Volume 50: 2, str. 199.
5
https://www.washingtonpost.com/archive/politics/1978/06/19/a-plan-for-how-the-world-ought-to-run-if-only/e643e8ac-cad0-451a-bf95-91c1f37c66e7/; dostop 8.4.2023
6
https://www.washingtonpost.com/archive/lifestyle/1992/04/25/beware-the-trilateral-commission/59c48198-9479-4c80-a70a-a1518b5bcfff/; dostop 9.4.2023
7
Hisanao Takase; The Transnational Capitalist Class, The Trilateral Commission and the case of Japan: Rhetoris and Realities; Socialist Studies / Études socialistes 2014; str. 89 – 90
8
Fulvio Drago. Dealing with an Interdependent and Fragmented World: The Origins of the Trilateral Commission. University of Roma, 2010, str. 10
9
Intervju Zbigniewa Brzezinskega z ustanoviteljem C-Span Brianom Lambom, 6.3.1989
10
John Kirton, Marina Larionova. Accountability for Effectiveness in Global Governance. Routlege: New York. 2018.
11
Peter Philips, Giants – The Global Power Elite, 2018. Sevent Stories Press, str. 18-19.
12
https://www.nytimes.com/1978/07/02/archives/a-man-who-paved-the-road-to-bonn-the-summit-henry-owen-paves-the.html; dostop 19.4.2023
13
Hugh Wilford; The Mighty Wulitzer: How the CIA Played America; Harvard University Press, 2008. Str. 124.
14
Inderjeet Parmar; Challenging elite Anti-Americanism in the Cold War : American foundations, Kissinger’s Harvard seminar and the Salzburg seminar in American Studies. ETH-Bibliothek (PDF), 2006. Str. 118.
15
Hugh Wilford; The Mighty Wulitzer: How the CIA Played America; Harvard University Press, 2008. Str. 125.
16
Inderjeet Parmar; Challenging elite Anti-Americanism in the Cold War : American foundations, Kissinger’s Harvard seminar and the Salzburg seminar in American Studies. ETH-Bibliothek (PDF), 2006. Str. 119.
17
https://www.thecrimson.com/article/1979/11/16/kissinger-harvard-and-the-fbi-phenry/; dostop 17.4.2023
18
Inderjeet Parmar; Challenging elite Anti-Americanism in the Cold War : American foundations, Kissinger’s Harvard seminar and the Salzburg seminar in American Studies. ETH-Bibliothek (PDF), 2006. Str. 127.
19
Hugh Wilford; The Mighty Wulitzer: How the CIA Played America; Harvard University Press, 2008. Str. 126.
20
Inderjeet Parmar; Challenging elite Anti-Americanism in the Cold War : American foundations, Kissinger’s Harvard seminar and the Salzburg seminar in American Studies. ETH-Bibliothek (PDF), 2006. Str. 119.
21
Hugh Wilford; The Mighty Wulitzer: How the CIA Played America; Harvard University Press, 2008. Str. 127.
22
Inderjeet Parmar; Challenging elite Anti-Americanism in the Cold War : American foundations, Kissinger’s Harvard seminar and the Salzburg seminar in American Studies. ETH-Bibliothek (PDF), 2006. Str. 120.
23
https://www.nytimes.com/1967/04/16/archives/harvard-programs-received-cia-help.html
24
Hugh Wilford; The Mighty Wulitzer: How the CIA Played America; Harvard University Press, 2008. Str. 127.
25
https://www.jimmycarterlibrary.gov/assets/documents/speeches/acceptance_speech.pdf
26
https://www.nytimes.com/1977/01/06/archives/leonard-silk-carter-and-key-advisers-among-the-trilateralists.html
27
Christopher Lydon, Jimmy Carter Revealed: Rockefeller Republican, The Atlantic, julij 1977
28
Michael A. Calabrese, Carter’s Trilateral Connection: Jimmy’s Foreign Policy Club Assembled Long Ago, The Harvard Crimson, januard 1976
29
Edward C. Keefer, Harold Brown: Offsetting the Soviet Military Challenge 1977 – 1981, Office of the Secretary of Defense, Washington DC 2017, str. 9 – 21
30
New York Times Magazine, 23. maj, 1976, str. 50.
31
U.S. News and World Report, May 30, 1977, p. 35.
32
https://www.nytimes.com/1977/01/06/archives/leonard-silk-carter-and-key-advisers-among-the-trilateralists.html
33
Jimmy Carter Revealed: He’s Rockefeller Republican. The Atlantic Magatine; julij 1977. Str. 52.
34
Another Trilateral Election?, The Nation 230, 28.6.1980, str. 783 – 784
35
Just What Is the Trilateral Commission?, U.S. News and the World Report, 7.4.1980, str. 37
36
Another Trilateral Election. The Nation. 28.6.1980.
37
Bechtel Corporation and the CIA. The Ron Eisenberg Show, WRC Radio. 25.6.1982
38
https://www.independent.co.uk/news/business/analysis-and-features/the-world-s-at-bechtel-s-beck-and-call-115828.html; dostop 3.10.2023
39
https://againstthecurrent.org/atc034/profiling-bechtel/; dostop 2.10.2023
40
https://dillonreadandco.com/brady-bush-bechtel-the-boys/; dostop 2.10.2023
41
https://www.everycrsreport.com/files/19810501_IP0092_2d3ea09e2c6068af730f41d315f4ea490bc91878.pdf
42
https://www.washingtonpost.com/archive/lifestyle/1988/02/10/george-bush-a-question-of-upbringing/b9e7222a-a339-4004-9b16-11ad7896669b/
43
https://www.newyorker.com/magazine/2005/10/31/breaking-ranks
44
https://info.publicintelligence.net/TrilateralList2010.pdf
45
http://trilateral.org/download/files/TC-MEMBERSHIP-LIST-JANUARY-2020.pdf
46
Letna poročila od Ford Foundation 1973, 1974, 1975, 1976, 1977, 1978, 1979.
47
Trilateral Commission, Annual Report 1980. str. 10
48
The Trilateral Commission at 25; Spett Printing, New York, 1998, str. 14.
49
Ibid.
50
Ibid.
51
Ibid., str 15.
52
Ibid.
53
https://mellon.org/grants/grants-database/grants/trilateral-commission/
54
https://mellon.org/grants/grants-database/grants/trilateral-commission/27900055/
55
https://mellon.org/grants/grants-database/grants/trilateral-commission/28200037/
56
https://mellon.org/grants/grants-database/grants/trilateral-commission/28500046/
57
https://statemilitiaintel.files.wordpress.com/2019/03/trilateral-commission.pdf
58
http://www.hewlett.org/wp-content/uploads/2016/08/HewlettAR_1983.pdf
59
https://fortune.com/2019/12/06/big-tech-taxes-google-facebook-amazon-apple-netflix-microsoft/
60
https://www.theguardian.com/technology/2019/jan/03/google-tax-haven-bermuda-netherlands
61
https://www.influencewatch.org/non-profit/new-america-foundation/
62
https://www.influencewatch.org/non-profit/new-america-foundation/