Bilderberg

Čas branja 400 minut.

Vsebina

1. Uvod
2. Nastanek skupine Bilderberg
   • Grof Richard Coudenhove-Kalergi
   • Jozef Hieronim Retinger
   • Princ Bernhard
3. Ustanovna konferenca 15. maja leta 1954, v kraju Oosterbeek
   • Ameriški udeleženci, katere je vodil David Rockefeller
   • Vidnejši evropski predstavniki ustanovne konference
4. Super elitne in Cijine nadnacionalne organizacije, ki so tesno povezane z evropsko integracijo, skupino Bilderberg in nastankom ECC oz. Evropske unije
   • 1946 – European League for Economic Cooperation
   • 1948 – The Hague Congress
   • 1948 – European Movement
   • 1948 – American Committee on United Europe
   • 1949 – Coucil of Europe
     • 1959 – European Court of Human Rights
   • 1949 – College of Europe
   • 1949 – National Committee for a Free Europe
   • 1951 – Action Committee for the United States of Europe
   • 1961 – Atlantic Council
   • 1965 – GATT
   • 1972 – Club of Rome
   • 1983 – European Round Table of Industrialists
   • 1987 – Association for the Monetary Union of Europe
   • 1994 – European Monetary Institute
   • 1998 – European Central Bank
   • 1999 – Friends of Europe
   • 2001 – Convention on the Future of Europe
5. Evropske pogodbe
6. Konferenca 1971
7. Pomembni člani liberalnega establišmenta in posamezniki od skupine Bilderberg skozi različna obdobja
8. Udeleženci zasedanj skupine Bilderberg, ki prihajajo iz medijev
9. Skupina Bilderberg danes in v preteklosti

Uvod

Glede same skupine Bilderberg izvirajo številne teorije zarot in laži, med katerimi so nekatere ali večina njih, očitno ustvarjene načrtno, da se zamegli njeno pravo bistvo in odvrne povprečnega posameznika, da bi prišel do relevantnih informacij ali pa da bi sploh raziskoval dalje.  

For the most part, conspiracy theories emanate from political extremist organisations, Right and Left. The “Radical-Right” view Bilderberg as an integral part of the “international Zionist-communist conspiracy”. At the other end of the political spectrum, the radical Left perceive Bilderberg to be a branch of the “Rockefeller-Rothschild grand design to rule the world”. For many it is less frightening to believe in hostile conspirators than it is to face the fact that no one is in control. And after all, isn’t conspiracy the normal continuation of normal politics by normal means?¹Robert Eringer (1980). The Global Manipulators. Str. 6.

Skupina Bilderberg ima svoj izvor v skrivnem ameriško-evropskem bankirsko-obveščevalnem omrežju super elite. To omrežje se prvotno projecira preko prosto-zidarskega omrežja, ki je v ozadju pan-evropskega gibanja oz. evropske federalizacije in integracije. Mejnik tega gibanja je v letu 1922, ko avstrijski nadvojvoda Otto von Habsburg in grof Richard Coudenhove-Kalergi, oba člana dunajske lože Humanitas, ustanovita Pan European Union. Ključni podporniki in financerji pan-evropskega gibanja sta vodilni sionistični (prosto-zidarski) bankirski družini Rothschild in Warburg, ki sta tesno povezani z anglo-ameriškim protestantskim (prosto-zidarskim) protestantskim omrežjem, predvsem preko tedaj najvplivnejšega skrivnega kluba Pilgrims Society, ki je hkrati tesno povezan z britansko skrivno Round Table Group oz. vizijo ponovne vzpostavitve britanskega imperializma, ki je močno so-odvisno od ameriškega liberalnega establišmenta. Del tega načrta pa je tudi ustanovitev League of Nations in po drugi svetovni vojni tudi United Nations. Ključni predstavniki Pilgrims Society so najpomembnejše bankirsko-”filantropske” družine Morgan, Rockefeller, Carnegie, Mellon, Dodge, Rothschild, Warburg, Schiff, britanska kraljeva družina in številni njihovi agentje, ki tudi tvorijo to nadnacionalno obveščevalno omrežje super elite, ki je po drugi svetovni vojni preko Council on Foreign Relations v ozadju nastajanja skupine Bilderberg in Evropske skupnosti oz. Evropske unije. Tudi ni presenetljivo, a zelo neznano dejstvo, da so te bankirske družine iz Pilgrims Society / Council on Foreign Relations v 1920ih/1930ih, ključne za vzpon nacizma in fašizma, kot del širšega načrta za boj proti Sovjetski zvezi. Jasno, ti posamezniki nikoli ne odgovarjajo za svoja dejanja in hkrati, kot zmagovalci vojne, pišejo (svojo) uradno zgodovino.

[Coudenhove-Kalergi’s] original vision was for a world divided into only five states:

1. 1. a United States of Europe that would link continental countries with French and Italian possessions in Africa;
   2. a Pan-American Union encompassing North and South Americas;
   3. the British Commonwealth circling the globe;
   4. the USSR spanning Eurasia;
   5. and a Pan-Asian Union whereby Japan and China would control most of the Pacific.²https://theoria.cz/kalergi/

O samem namenu in pomembnosti skupine Bilderberg govori dejstvo, da je ta že takoj po ustanovitvi leta 1954, v obdobju od 1955 – 1957, v skrivnem ozadju nastanka Treaty of Rome oz. Treaty establishing the European Economic Community (EEC).

[Rhodes Scholar; Council on Foreign Relations member; and Bilderberg co-founder] George McGhee, a former U.S. Ambassador to West Germany, has said: “The Treaty of Rome, which brought the Common Market into being, was nurtured at Bilderberg meetings.” He should know. He was at the Bilderberg Conference in Garmisch, West Germany in September 1955 when, according to the confidential record of that conference, “It was generally recognized that it is our common responsibility to arrive in the shortest possible time at the highest degree of integration, beginning with a common European market.”³Robert Eringer (1980). The Global Manipulators. Str. 26.

Skupina Bilderberg pa ne posega samo v skupno ameriško-evropsko politiko, ampak mnogokrat, izključno zaradi doseganja svojih zastavljenih in prikritih ciljev, posega tudi v notranjo politiko posameznih držav. Eden takšnih primerov se zgodi leta 1964, ko se skupina zoperstavi francoskemu nacionalnističnemu predsedniku de Gaulleu, ki je sicer precej vpleten v evropsko integracijo, in začne podpirati njegovega nasprotnika Gastona Defferreja iz francoske Socialistične stranke. Defferre, kot pomemben Mitterandov notranji minister, je izredno tesno povezan z mednarodno trgovino z drogami in francosko mafijo, ki zanj opravlja politične likvidacije, in pod pretvezo ”očiščenja policije s strani skrajno-desničarske infiltracije”, premesti večino policistiov iz Marsiella, vključno z vodjem nacionalne kriminalistične brigade Marcela LeClerca. In tudi ni presenečenje, da je Defferre izredno tesno povezan z globokoim ozadjem skupine Bilderberg in integracijo Evrope, predvsem preko Jeanna Monnetja in njegovega Action Committee for United States of Europe. Podobno se zgodi tudi leta 1989 ko vodilno sredstvo ”konservativne CIA” Margaret Thatcher, na položaju s podporo skupine Bilderberg, zamenja John Major iz iste stranke.

A French periodical, “Diplomatiques et Financiers”, has charged that the Bilderberg Group, in 1964, interfered in French politics. According to the article published in 1967, the Bilderbergers decided to actively support an opposition candidate to the nationalistic Charles de Gaulle. Gaston Defferre, the
mayor of Marseilles and a Bilderberg participant in 1964, is the man the Bilderberg Group apparently “selected” as their candidate. De Gaulle had displeased Bilderberg by opposing Britain’s entry into the Common Market. It was thought that Defferre’s internationalistic outlook was more in line with
Bilderberg objectives.⁴Robert Eringer (1980). The Global Manipulators. Str. 27.

Čeprav se skupino Bilderberg, vsaj uradno, največkrat omenja, kot tisto skrivno ozadje, ki je ključno za evropsko integracijo in ustvarjanje skupne evropske valute, je hkrati skupina Bilderberg skupaj s Trilateral Commission, najpomembnejše skrivno ozadje kreiranja, financiranja, uzakonjenja in propagande radikalne in uničujoče politike množičnih migracij v EU in v ZDA. To isto omrežje je zaradi svojega glavnega cilja – to je globalno mešanje narodov, tudi v ozadju cenzure poročanja o nadpovprečnem številu kriminalnih dejanj in zločinov, ki jih povzročajo migranti v EU ali v ZDA. In zelo lažna in zgrešena je percepcija, da so ”proti-migrantske” desničarske oz. ”konservativne” stranke in politiki (razen kakšne izjeme) proti-migrantski, saj so v resnici del popolnoma istega globalističnega omrežja super elite preko Council on Foreign Relations, skupine Bilderberg in Trilateral Commission. Koliko evropskih proti-migrantskih ”desničarjev” v nacionalnih parlamentih ali v evropskem parlamentu je razkrinkalo ali vsaj omenjalo nadnacionalno obveščevalno omrežje, katerega del so politične stranke in  posamezniki iz skupine Bilderberg, Trilateral Commission in Council on Foreign Relations? 

Bilderberg’s biggest accomplishment [besides the conspiratorial and a ruinous import of millions of migrants from the 3rd world countries or so called ”doctors and engineers”] is arguably its contribution to introducing European common currency. [Pro-migrantion agent] Etienne Davignon [from Trilateral Commission and Friends of Europe], a former Bilderberg chairman, hinted that the Bilderberg meetings facilitated the creation of the euro. Davignon and fellow Bilderbergers Giovanni Agnelli and [Trilateral Commission member] André Leysen sat on the governing board of the Association for the Monetary Union of Europe. One of the architects of the Euro, Tommaso Padoa-Schioppa [from the Rockefeller’s founded and funded Group of Thirty], served on Bilderberg’s steering committee. Before their appointments, every president of the European Central Bank attended at least one Bilderberg conference. The first president, Wim Duisenberg [whose wife Gretta Duisenberg is major ”pro-Palestinian” globalist asset from the Institute for Policy Studies’ connected Transnational Institute], belonged to Bilderberg’s steering committee and served as the network’s honorary treasurer. Bilderberg’s treasurer effectively became the Eurozone’s treasurer. … Prominent former members, now deceased, include [the main Rockefeller’s agent and Trilateral Commission member] Henry Kissinger, [close Rockefeller alley and major Israeli supporter] James Wolfensohn, and [the main Rockefeller’s pro-migration agent and Trilateral Commission member] Peter Sutherland.⁵https://gjia.georgetown.edu/dialogues/the-bilderberg-meetings-a-forum-for-trans-atlantic-dialogue-and-elite-career-advancement/; dostop 5.6.2026

Vodilni Rockefellerjev pro-migrantski bankir in agent Peter Stuherland je v obdobju od 1989 – 2014 redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, leta 1991 pa postane tudi član nadzornega komiteja skupine. Okoli leta 1992 postane Sutherland član Trilateral Commission, kjer je član do svoje smrti leta 2018, ter evropski predsedujoči od 2003 – 2009 in član izvršnega odbora do 2018. Poleg tega pa je Sutherland v obdobju od 2006 – 2017 tudi UN Special Representative for International Migration in v obdobju od 1995 – 2015 tudi predsedujoči od Goldmand Sachs. Leta 2012 je Sutherland, kot vodilni predstavnik skupine Bilderberg, Trilateral Commission in Goldman Sachs, ter kot posebni predstavnik UN za migracije izjavil – 

Peter Sutherland told peers the future prosperity of many EU states depended on them becoming multicultural. He also suggested the UK government’s immigration policy had no basis in international law. … He told the House of Lords committee migration was a “crucial dynamic for economic growth” in some EU nations “however difficult it may be to explain this to the citizens of those states”. … “It’s impossible to consider that the degree of homogeneity which is implied by the other argument can survive because states have to become more open states, in terms of the people who inhabit them. Just as the United Kingdom has demonstrated.” … He told the committee: “The United States, or Australia and New Zealand, are migrant societies and therefore they accommodate more readily those from other backgrounds than we do ourselves, who still nurse a sense of our homogeneity and difference from others. “And that’s precisely what the European Union, in my view, should be doing its best to undermine.”⁶https://www.bbc.com/news/uk-politics-18519395

Ključno za začetno obdobje skupine Bilderberg je, da se njen obstoj ali zanika ali pa se skuša njen vpliv na ameriško-evropsko politiko minimalizirati. Danes ni bistveno drugače, saj vodilni mediji, ki pišejo o zasedanjih skupine Bilderberg, ne samo, da so vodeni in financirani s strani iste super elite, o sami skupini načrtno ne razkrijejo popolnoma nič relevantnega.

[Late 1970s …] Exhausted with right-wing cries of communist conspiracy, I [Robert Eringer] wrote to the embassies in Washington of each one of the countries whose citizens are involved with Bilderberg. … I telephoned all of the embassies. Out of twenty, the only one which had any information on Bilderberg was that of the Netherlands. The official I spoke with knew very little about the group but he speculated that its purpose was to make this “a more liveable world”. A diplomat at the Embassy of West Germany
exclaimed, “Bilder … What?”, and he refused to believe the existence of such a group. This was a familiar response, even from many university professors of politics whom I questioned. Mark Felt, the former Assistant Director of the FBI, had never heard of Bilderberg. Neither had Michael Moffitt of the [Rockefeller’s and Warburg’s backed leftist ”liberal CIA” asset] Institute for Policy Studies and co-author of Global Reach.⁷Robert Eringer (1980). The Global Manipulators. Str. 10.

Nobeno presenečenje ni, da je ”proti-migrantski” Peter Thiel iz Cijinega podjetja Palantir Technologies, kot dolgoletni član izvršnega komiteja skupine Bilderberg, hkrati tudi najpomembnejš ideolog in financer ”proti-migrantskega”, pro-izraelskega in ”anti-establišment” populita Donalda Trumpa.

[”Anti-immigration”] Thiel has been a member of the group’s steering committee since 2008, and it was unheard of for him to miss a Bilderberg. Thiel’s reach runs deep into the [‘‘anti-immigration” pro-globalist] Trump administration, and his influence within Bilderberg has also been growing through the years. Through the American Friends of Bilderberg Inc, he largely funds the lavish Washington-based meetings, alongside fellow steering committee member and billionaire [Eric] Schmidt [who is also major Rockefeller’s pro-migrantion agent from Trilateral Commission and Google/Alphabet].⁸https://www.theguardian.com/us-news/2026/apr/14/politicians-bilderberg-meeting; dostop 5.6.2026

Globalisti in njihov nadzor nad mediji –

»If the Bilderberg Group is not a conspiracy of some sort, it is conducted in such a way as to give a remarkably good imitation of one.«

To so besede C. Gordona Tetherja, objavljene 6. maja 1975 v ”Lombardu”, prestižni in vplivni kolumni, ki jo je dnevno pisal za londonski Financial Times. To je bilo tudi Tetherjevo zadnje sklicevanje na Bilderberg Meeting pri Financial Times. Vsi poznejši članki, ki so omenjali Bilderberge so bili s strani uredniške uprave v njegovih finančnih in bančnih kolumnah prepovedani za objavo. Zadnji takšen članek je bil napisan za izdajo, ki naj bi izšla 3. marca 1976, ki pa jo je cenzuriral Max Henry (Fredy) Fischer, urednik od Financial Times.
Tether je bil avgusta 1976 odpuščen iz Financial Times po tem, ko se je več kot dve leti boril s cenzuro. Zelo zgovoren je podatek, da je bil Max Fischer, tedanji urednik od Financial Times, hkrati tudi član Rockefellerjeve Trilateral Commission, ter po tem, ko je leta 1980 zapustil Financial Times, postal direktor vplivne banke S.G. Warburg & Co. Ltd., katera predstavlja pomemben del liberalnega establišmenta in katere predsedujoči Lord Eric Roll je vsaj od leta 1975 član izvršnega komiteja skupine Bilderberg in v obdobju od 1985 – 1989 tudi predsedujoči. Lord Roll je tudi eden izmed teh, ki zanima obstoj zapiskov na konferencah skupine Bilderberg.

Back in London and armed with a list of Bildenberg participants (supplied by Liberty Lobby), I [Robert Eringer] sought out and conducted an interview with Lord Roll, chairman of the S.G. Warburg Bank. Roll gave little away and he stated out-right that records of Bilderberg Conferences do not exist. (Little
did he realise that I had one in my briefcase!).⁹Robert Eringer (1980). The Global Manipulators. Str. 13.

»… research shows that the World Bank, International Monetary Fund, G20, G7, World Trade Organization (WTO), World Economic Forum, Trilateral Commission, Bilderberg Group, Bank for International Settlements, Group of 30 (G30), and International Monetary Conference serve as institutionalized mechanisms for TCC [Transnational Capitalist Class] consensus building, and power elite policy formation and implementation. These international institutions serve the interests of the global financial Giants by supporting policies and regulations that seek to protect the free, unrestricted flow of capital and debt collection worldwide. The World Bank, IMF, G7, G20, WTO, Financial Stability Board, and Bank for International Settlements are institutions controlled by nation-state representatives and central bankers with proportional power/control exercised by dominant financial supporters, primarily the United States and European Union countries.«¹⁰Peter Phillips. Giants – The Global Power Elite. Seven Stories Press, 2018. Str. 135.

Skupina Bilderberg je vse od ustanovitve in do danes tesno prepletena z vodilnimi anglo-ameriškimi in evropskimi bankami, korporacijami, mediji in najpomembnejšimi nevladnimi organizacijami, kot so Pilgrims Society, Council on Foreign Relations, Trilateral Commission, Atlantic Council in Carnegie Endowment for International Peace, ki predstavljajo tudi ključno globoko ozadje ameriške politike oz. predstavljajo sam liberalni establišment. In ja, skupina Bilderberg je v ozadju vodenja ameriško-evropske (pro-migrantske/pro-LGBTQ+) politike in evropske integracije, ne glede na to, katera stranka je na položaju.

»Although born with the blessings of President Eisenhower, who said, “I always had one of my people go to the Bilderberg conferences,” Bilderberg was even more important to subsequent administrations. The prince’s [Bernhard] biographer, writing in 1962, said that President Kennedy did more! “The present American government is even closer to Bilderberg, because President Kennedy virtually staffed the State Department with what C. D. Jackson calls ‘Bilderberg alumni’—Secretary of State Dean Rusk, Undersecretary of State George W. Ball, George McGhee, Walt W. Rostow; McGeorge Bundy, Arthur Dean and Paul H. Nitze over at Defense.”
This same George W. Ball is currently [1976] one of Jimmy Carter’s top advisers (as is Paul Nitze) and is quoted in Bernhard’s biography as saying of Bilderberg, “This is unique and without parallel.«Scheer, R. (10. 1. 1976). The Rulling Class; Bernhard, big business and the CIA. New Times, str. 12-13.

Nastanek skupine Bilderberg

Skrivna skupina oz. think tank Bilderberg Meeting oz. skupina Bilderberg, je nastala leta 1954 na Nizozemskem, z namenom združevanja Evrope in njenega povezovanja z ZDA. Skupino sestavljajo vodilni predstavniki zahodnega (liberalnega) establišmenta, kot so bankirji, predstavniki multinacionalk, industrialisti in politiki. Skupina Bilderberg je tudi ključni dejavnik za nastanek Evropske Unije. Uradno je najbolj zaslužni ustanovitelj skupine Bilderberg Jozef Retinger, ki pa je bil v resnici samo zelo koristni agent super elite. Skupina deluje preko skrivnega nadnacionalnega obveščevalnega omrežja, in je eden od ključnih dejavnikov pri oblikovanju bodočih ekonomskih, političnih, ideoloških in militarističnih smernic, ki pa se v zadnjih letih ne dotikajo samo ZDA in Evropske unije, ampak širšega geopolitičnega prostora, ki je v interesu super elite. Leta 1957 je preko skupine Bilderberg nastala Treaty of Rome oz. Treaty establishing the European Economic Community, ki je privedla do nastanka European Economic Community (EEC). Prav tako leta 1957 pa javnost prvič izve, čeprav samo bežno, da obstaja neka skrivna skupina Bilderberg, Za njeno razkrije je zaslužen britanski novinar Westbrook Pegler. Vendar kljub prvemu in kasnejšim razkritjem skupine, ne dobimo nobenih direktnih informacij glede samega delovanja skupine, saj deluje skupina po pravilih Chatham House, ki striktno prepovedujejo, da se javno razkriva, kar se govori na teh skrivnih srečanjih. Chatham House oz. Royal Institute of Internatinal Affairs ustanovijo vodilni predstavniki britanske elite in je tesno povezan z liberalnim establišmenotm, saj je sestrski think tank od danes veliko vplivnejšega Council on Foreign Relations.

Glede financiranja prve konference skupine Bilderberg so poročila različna. Zagotovo je ustanovni financer CIA, kasnejše konference, vključno od leta 1956, pa so bile v glavnem financirane s strani Ford Foundation, ki skupaj z Rockefeller Foundation in ostalimi deluje kot fasada od CIA. Predsedujoči od Ford Foundation v obdobju od 1951 – 1959 je Frank Abrams, ki je tedaj predsedujoči tudi Rockefellerjevemu Standard Oil, ter bil kasneje upravitelj od Alfred E. Sloan Foundation. Upravitelj od Ford Foundation pa je od leta 1953 ključni Rockefellerjev predstavnik John J. McCloy, ki je od leta 1953 tudi predsedujoči od CFR. McCloy postane leta 1958 predsedujoči od Ford Foundation, kjer je na položaju do leta 1964. Po drugih informacijah pa sta, vključno s prvo konferenco, financerja skupine Bilderberg tako Rockefeller Foundation, kot tudi Ford Foundation. Medtem, ko naj bi Carnegie Endowment for International Peace upravljala s sredstvi, delni financer kasneje pa je tudi CIA z davkoplačevalskim denarjem. Kakor koli, Ford Foundation je tako leta 1956 donirala $20,000, kar leta 2022 predstavlja okoli $205,000. V letih 1959, 1963, 1966 in 1968 je Ford Foundation skupaj financirala preko $200,000, kar bi leta 2022 predstavljalo okoli $1,7 milijona. Leta 1957 in 1958 je Rockefeller Foundation donirala $5,000 in $10,000, kar bi leta 2022 znašalo okoli $150,000. V istem obdobju so podobne zneske prispevali še H. J. Heinz Family Trust (del Pilgrims Society), ter Arthur Dean in George McGhee.

European unity had taken root in wartime resistance movements. ” These links with clandestine organizations continue into the postwar period. The emerging European Community and the growing Western intelligence community overlapped to a considerable degree. This is firmly underlined by the
creation of Retinger’s Bilderberg Group, an informal secretive transatlantic council of key decisionmakers developed between 1952 and 1954. The Bilderberg Group grew out of the same overlapping networks of drawn from the European Community and the Western intelligence community. Bilderberg was founded …  in response to the rise of anti-Americanism in western Europe and was designed to define some sort of Atlantic consensus amid diverging European and American outlooks. It brought leading European and American personalities together once a year for an informal discussion of their differences. Retinger secured support from Averell Harriman, David Rockefeller and Bedell Smith. The formation of the American wing of Bilderberg was entrusted to Eisenhower’s psychological warfare coordinator, CD. Jackson, and the funding for the first meeting, held at the Hotel de Bilderberg in Holland in 1954, was provided by the CIA.¹¹Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 216.

Člani nadzornega odbora so bili zadolženi, da so zbrali skromen nacionalni letni prispevek, s čimer se je pokrilo režijske stroške skupine. Tisti člani, ki niso imeli zadostnih lastnih sredstev, so pogosto iskali finančno pomoč pri bankirjih in industrialcih. Paul van Zeeland in Princ Bernhard sta tako na primer prepričala grofa Jean-Pierrea de Launoita, predsednika od Groupe Bruxelles Lambert, da ustvari sklad za podporo belgijski skupini Bilderberg. Pri Groupe Bruxelles Lambert je ključna super elitna družina Frere. Pomemben bankir še iz časa nacizma Otto Wolff von Amerongen in Rudolf Mueller sta imela preko nemška finančna sredstva, medtem, ko je imel Paul Rijkens preko nizozemska sredstva. Stroški konference, ki je bila leta 1961 v Haagu, so tako znašali $30,000, kar bi leta 2021 pomenilo okoli $370,000. Zelo pomembni kasnejši financerji so bili še Giovanni Agnelli; bankir in član Pilgrims Society, kot član skrivne ultrakonservativne obveščevalne skupine Le Cercle Sir Frederick W. Bennett, katerega oče je bil pomemben podpornik nacizma; francoski bankir Wilfried Baumgartner; kanadski poslovnež Anthony Griffin, ki je delal za britansko banko S.G. Warburg v Kanadi; kanadski poslovnež James S. Duncan, ki je bil predsedujoči od Ontario Hydro; ter super elitni švedski bankir Jacob Wallenberg Jr., katerega ime je odprlo vsa vrata na Švedskem.
Posamezne konference pa so bile tudi financirane s strani najpomembnejših korporacij in posameznikov iz držav, kjer je potekala letna konferenca.

Grof Richard Coudenhove-Kalergi

Ni bil med ustanovitelji skupine Bilderberg, bil pa izjemno pomemben začetnik evropske integracije med obema vojnama in posledično pomembno vplival na evropsko integracijo po njej. Kalergi se je rodil leta 1894 na Japonskem, njegov oče pa je bil avstro-ogrski diplomat grof Heinrich von Coudenhove-Kalergi. Leta 1921 je postal prostozidar pri dunajski loži “Humanitas”. Dunajska loža je bila pomemben promotor Pan-evropskega gibanja in si je močno prizadevala za širjenje od Pan European Union med takratnimi vodilnimi prostozidarskimi avtoritetami. Izredno pomemben Kalergijev prijatelj in zaveznik je bil avstrijski nadvojvoda Otto van Habsburg,¹²https://habsburgottoalapitvany.hu/en/the-relations-of-otto-von-habsburg-and-the-person-for-whom-the-70-years-old-schuman-plan-is-named/ s katerim sta leta 1922 ustanovila proti-rusko Pan-European Union, ki naj bi vključevala kopijo ameriške množične proizvodnje in potrošništva. Otto van Habsburg je postal po vojni pomemben predstavnik evropske zasebne ultrakonservativne obveščevalne skupine Le Cercle, ki je bila tesno povezana s kontroverznim in zloglasnim American Security Council.

In the autumn of the [1921] … [Heinrich] Glücksmann sponsored [Richard Coudenhove-Kalergi] RCK’s entry into the Viennese [Freemasonic] Lodge Humanitas. From his student years, RCK had much admired Plato and his concept of the Guardians, the self-selected group that ensured the right ordering of society, and his decision to become a Freemason was of a piece with his admiration for an aristocracy of the spirit. The notion of an all-male secret association, committed to self-improvement by progressing through degrees of knowledge and experience, and to the improvement of society by active social and political engagement, could not but appeal to this somewhat rootless young aristocrat. Writing in explanation of his decision to join the Masonic Lodge when he was just twenty-six years old, RCK set out his credo:

I wish to join a brotherhood in which many people together strive for the same ideals as those which move me. As a result of my parentage – my father was a European from the Flemish, Greek, Russian,
Polish, German, and Norwegian nobility, my mother was a middleclass Japanese woman – I have no exclusive sense of belonging to any nationality, race, or class. I acknowledge a sense of belonging to the
European, and in a narrower sense, to the German cultural community, but not in any national sense … For all these reasons I can only call myself ‘cosmopolitan’ with the broadest possible degree of tolerance for foreigners and what is foreign, without the slightest national or social prejudice. My circle of acquaintances reaches into all social and professional spheres. I wish to join a community which is as international and cosmopolitan as I am, and whose central ideas contain the notions of international reconciliation and international brotherhood.¹³Martyn Bond. Hitler’s Cosmopolitan Bastard. McGuill-Queen’s University Press, 2021. Str. 83-84.

Leta 1923 je Kalergi napisal knjigo Pan-Europa, katera je vsebovala članski obrazec za Pan-evropsko gibanje, ki je imelo prvi kongres na Dunaju leta 1926. Častni predsednik gibanja je postal nekdanji in tudi kasnejši francoski premier in zunanji minister Aristide Briand, hkrati tudi pomemben zagovornik evropske federalizacije. Kalergi, ki je bil predsednik gibanja 49 let, je bil prijatelj barona Louisa Nathaniela de Rothschilda, ki je bil pripadnik avstrijske veje družine Rothschild. Louis N. de Rothschild je prav tako vplivni prostozidar.¹⁴Martyn Bond. Hitler’s Cosmopolitan Bastard. McGuill-Queen’s University Press, 2021. Str. 102. Družina Rothschild, tukaj gre izpostaviti njeno angleško-francosko vejo, predstavlja pomemben del anglo-ameriške Pilgrims Society, kateri, kot se bo videlo v nadaljevanju, so ključni faktor ne samo v kasnejši evropski integraciji, ampak tudi kot ključni dejavnik pri vzponu fašizma in nacizma, ki je med drugo svetovno vojno začasno prekinil Pan-evropsko gibanje zaradi proti-sovjetske politike super elite. Manjša žrtev te pro-nacistične politike je bil tudi sam Louis Nathaniel de Rothschild, ko so nacisti aneksirali Avstrijo, in ga imeli 14 mesecev priprtega. Izpustujo ga po plačilu varščine, ki bi leta 2021 znašala okoli $400 milijonov. Njegovo premoženje v 30ih letih pa bi po današnjih izračunih znašalo okoli $10 milijard. Kakor koli, Louis Rothschild je leta 1924 Kalergija predstavil Maxu Warburgu iz vplivne banke M. M. Warburg & Co. Max je bil še eden super elitni predstavnik, katerega družina, sicer tesna zaveznica družin Rockefeller in Rothschild, je bila prav tako pomemben predstavnik pri Pilgrims Society. Maxova brata sta bila super elitna bankirja Paul in Felix Warburg, oba ustanovna člana od Council on Foreign Relations. Paul Warburg, med drugim ustanovitelj vplivne banke Kuhn, Loeb & Co., je bil z ostalimi predstavniki Pilgrims Society pomemben ustanovitelj ameriške zvezne banke FED, kjer je bil od leta 1916 – 1918 pod-predsedujoči. FED je ustanovljen preko skrivnega srečanja na Jackyll Island leta 1913 s strani ključnih predstavnikov Pilgrims Society. Poleg tega pa je Paul tudi eden vidnejših so-ustanoviteljev in upraviteljev Rockefellerjevega Brookings Institute. Max Warburg je nato ponudil Kalergiju, da naslednja tri leta financira Pan-evropsko gibanje, za kar mu je ponudil 60 000 takratnih zlatih mark. Louis Rothschild in Max Warburg postaneta tudi upravitelja od Pan European Union.

Družina Warburg pa ima še eno pomembno, večini javnosti neznano skrivnost. Družina Warburg, kot del omrežja Pilgrims Society (v povezavni z njegovim bratom Paulom), nemšega zunanjega ministrstva in evropskih prosto-zidarskih lož, je med prvo svetovno vojno financer Lenina, Trocega in ostalih boljševikov, ki z njihovo pomočjo tudi izvedejo revolucijo v carski Rusiji. V ozadju tega spletkarjenja pa je tudi pomembni obveščevalec in preprodajalec orožja Alexander ”Parvus” Helphend.

The principal intermediary in carrying out these plans was Alexander Helphand, the famous “Parvus,” a committed and prominent Marxist Russian revolutionary and theorist who seems to have made his fortune in Constantinople in the years just before World War I by assisting in the international arms trade-Vickers super salesman Basil Zaharoff was often mentioned as a Helphand contact-and with the German Foreign Office. … Indeed, though a Marxist revolutionary of long standing, he became a German agent, and might have been a British agent as well. Helphand seemed to want revolution in Russia, but, like his German masters, he may well have been keeping his options open. Helphand funneled German money to the Ukrainian and Georgian separatist movements early in the war, and
eventually to Lenin and the Bolsheviks. At the same time, one of Germany’s most prominent bankers, Max Warburg, helped raise funds for Lenin’s revolutionary work. Lenin, Trotsky, and other Bolsheviks waited until a real revolution broke out in Russia in early 1917, and made their way home from exile to revolutionize the masses so that they could carry out the Bolshevik coup d’ktat in October 1917. Hence, we see here a slightly different configuration of the triad of banking, arms, and government in connection with the First World War.¹⁵T. Hunt Tooley. Merchants of Death Revisited – Armaments, Bankers and the First World War. Journal of Libertarian Studies, Volume 19, No. 1, Winter 2005. Str. 71.

Coudenhove-Kalergi leta 1926 uradno zapusti dunajsko prosto-zidarsko ložo, da bi se izognil kritikam, ki se začno pojavljati v tistem času, zaradi povezav med pan-evropskim gibanjem in prosto-zidarstvom.¹⁶https://theoria.cz/kalergi/ Leta 1926 poteka tudi Pan-European Congress, katerega priprave se začnejo leta 1925 s finančno in propagandno podporo družine Warburg. Prav tako družina Warburg omogoči Kalergijevo potovanje v ZDA leta 1925 – 

Before organizing this congress, however, RCK, initiated to visit the United States to spread his massage and encourage political circles there to back his plans. … Arranging the visit had turned out to be easier than expected, thanks in particular to the good offices of Max Warburg, who contacted his two brothers Paul and Felix, who were both in America. Paul was a member of the first Federal Reserve Board and director of the Council on Foreign Relations, and Felix was a successful banker and prominent philanthropist. Together they set up a series of debates for RCK under the aegis of the American Foreign Policy Association, and also arranged meetings with leading members of the US Administration, including [Pilgrims Society’s member] Frank Kellogg, secretary of state, and [trustee of the Rockefeller’s Brookings Institute] Herbert Hoover, secretary of commerce. … Before sailing home, RCK set up an American Co-operative Committee of the Pan-Europa Union, headed by [Council on Foreign Relations co-founding member] Stephen Duggan, director of the Institute of International Education, and backed by a star-studded board that included the two Warburg brothers and Democrat and Republican members of both the House and Senate. RCK also arranged for an English translation of Pan-Europa to be published in New York, with a preface by Nicholas Murray Butler. In return, he ensured that RCK’s views, expressed in a lecture entitled ‘War Danger in Europe’, were published in a pamphlet by the American Peace Society. But RCK failed to persuade the Warburg brothers to divert back to Europe three thousand dollars that they had earmarked for expenses connected with his tour of America and which remained unspent. RCK argued that the money would be much more usefully spent on preparations for the forthcoming Pan-Europa Congress he was planning to hold in Vienna, but that was not the view the Warburg brothers took. The Vienna congress was not on the American agenda.¹⁷Martyn Bond. Hitler’s Cosmopolitan Bastard. McGuill-Queen’s University Press, 2021. Str. 123-125.

To Pan-evropsko združenje je podpiral še en vplivni predstavnik Pilgrims Society, in sicer Lord Leopold S. Amery, za katerega je Churchill dejal, da je domneval britanski imperij kot del svoje lastnine. Amery je bil tudi član skrivne Round Table Group in upravitelj od Rhodes Trust, ter bil z Alfredom Milnerjem in H. G. Wellsom član pro-imperialističnega kluba Coefficients, ki je deloval od leta 1902 – 1908. Kot pomemben britanski imperialist, pro-Zionist in tesen Rothschildov zaveznik, je bil avtor končnega osnutka od Balfour Declaration glede Palestine. Amery je podprl Kalergijevo in Habsburgovo Pan-evropsko federalizacijo, ki pa vsekakor ni vključevala britanskega imperija. Pan-evropska federalizacija je bila mišljena kot pakt med Sinarhističnim (prosto-zidarskim/pro-fašističnim) gibanjem britanskega imperija, ki si je zamišljal združeno Evropo z afriškimi kolonijami, ki bi obstajala med komunističnim svetom in Britanskim imperijem. Pomemben je tudi podatek, da je Leopolodv sin Julian Amery, kasneje skupaj z Ottom van Habsburgom pomemben član zasebne ultrakonservativne obveščevalne skupine Le Cercle. Leopold Amery je bil vse do sredine leta 1939 pomemben podpornik popuščanja nacistični Nemčiji, kot član od s Pilgrims Society in Round Table Group povezanih The Cliveden Set.

Ena pomembnejših Kalergijevih skrbi, kot tudi bankirjev okoli njega, je bila podpora ameriške strani. Kot že omenjeno je leta 1925 Max Warburg organiziral, da sta njegova brata Paul in Felix, povabila Kalergija v ZDA na turnejo. V ZDA je bil njegov pomemben partner predsednik od Pilgrims Society Nicholas Murray Butler, kateri je sicer spadal pod vpliv vodilnega bankirja liberalnega establišmenta J. P. Morgana. Butler je v obdobju od 1925 – 1937 upravitelj, ter v obdobju od 1937 – 1945 pa tudi upravitelj od Carnegie Corporation of New York, ki je danes vodilni financer množičnih migracij, LGBTQ+, feminizma in ostalih ideologij ”liberalne CIA”. Še pred tem pa je Butler leta 1921 ameriški ustanovni pod-predsednik od Stable Money League, skupaj z vodilnimi mednarodnimi bankirji, kot so Paul Warburg, Morganov Owen Young, Otto Kahn, Elihu Root, Marganov Charles Dawes, Sir Arthur Balfour, Louis Nathaniel Rothschild, Max Lazard, Alberto Pirelli, Knut Agathon Wallenberg.¹⁸Erwing Fisher & Hans R. L. Cohrssen (1934). Stable Money – A History of the Movement. Adelphi Company, New York. Str. 411.

The support of other Freemasons was to prove invaluable for RCK [Richard Coudenhove-Kalergi] in
later stages of his life, but in all probability he was already acquainted with a prominent American Mason, Nicholas Murray Butler, who would later become one of his major benefactors. As early as October 1914, Murray Butler was interviewed by Edward Marshall, a well-known war correspondent,
in the New York Times. In the interview, he singled out two key American experiences that Europeans, he argued, should take to heart when the war was over. First, just as north and south in the United States had been reconciled after the Civil War, so different races in Europe – Celts, Latins, Teutons, and Slavs – could live together in amity, once social and political conditions encouraged peaceful coexistence rather than exacerbated traditional hostility. Second, America demonstrated ‘the great example of success of the principle of federation in its application to unity of political life regardless of local, economic and racial differences.’ RCK would hold onto those two principles – reconciliation and federation – throughout his life.¹⁹Martyn Bond (2021). Hitler’s Cosmopolitan Bastard. McGuill-Queen’s University Press. Str. 84-85.

Leta 1926 je Kalergi napisal knjigo Practical Idealism, v kateri si je zamislil vseobsegajočo raso prihodnosti, ki bi bila sestavljena iz ”Evrazijskih-Negroidov”, ki bi nadomestila raznovrstnost ljudi današnjih ras in razredov, z raznovrstnostjo posameznikov. Ta Kalergijeva zamisel multikulturnosti je precej podobna ideologiji super elite preko omrežja ”liberalne CIA” z množičnim uvažanjem migrantov iz Afrike in Azije.

Hjalmar Schacht, vodilni Hitlerjev ekonomist in tudi njegova zelo pomembna povezava z liberalnim establišmentom oz. s Pilgrims Society, mu je dejal, da bo Hitler prinesel enostnost Evropi. Takoj, ko je Hitler prišel na oblast, je Pan-evropska unija v Nemčiji prepovedana, ker je bila po Hitlerjevem mnenju preveč pacifistična, kritiziral pa je tudi njeno mehansko ekonomijo. Robert Bosch, ki je prevzel financiranje nemške veje, je tudi moral odstopiti s položaja. Kljub tem, da je imel Hitler iz ozadja pomembno (finančno) pomoč v liberalnem establišmentu, posebno preko nemških najvidenjših industrialcev, je v stilu propagande hinavsko kritiziral Kalergija, da je njegova Pan-evropska unija nemočna za bodočo obrambo Evrope proti ZDA. Motila pa ga je tudi Kalergijeva ”elitna” avstrijsko-japonska mešana rasa.

Although, at that time, Coudenhove had adopted the entire stock of the Nazis’ demands, and particularly the Conservation and Labor Service (slave labor) concepts of Hjalmar Schact, the Rothschilds, Warburgs, and the British Crown decided in 1933 to follow Schacht’s suggestion and give the Nazi movement preference over the Pan European Movement. Coudenhove reported the content of his conversation with Hjalmar Schacht at the beginning of 1933:
“Hjalmar Schacht was able to bring about the clever trick of remaining a follower of Pan Europa in spite of his admiration for Hitler. In his moderate disposition he explained to me: ‘In three months Hitler will be Reichschancellor! But don’t get worried. Hitler is the only man who is in the position of being able to reconciliate Germany with the Western powers! You will see: Hitler will bring out Pan Europa …. Hitler alone can create Pan Europa, because he alone has no right-wing opposition to fear; therefore he, and only he will succeed in finally securing Europe’s peace and cooperation.”²⁰Who is Otto von Habsburg. Executive Intelligence Review. Volume 6, Number 12, March 27, 1979. Str. 59-60.

Po aneksaciji Avstrije leta 1938 je Kalergi odpotoval v Francijo, nato pa preko Švice in Portugalske v ZDA. Tudi v ZDA si je med vojno prizadeval za unifikacijo Evrope. Tako je leta 1944 objavil delo Crusade for Paneurope, za katero je dobil podporo pomembnega Rockefellerjevega zaveznika Allena Dullesa in Williama J. Donovana iz OSS, ki bosta kasneje zelo pomembna za federalizacijo Evrope. V ZDA je Kalergi leta 1944 postal profesor na New York University, kjer je istočasno Ludwig von Mises preučeval valutne probleme za Kalergijevo gibanje.

Kalergi je bil takoj po koncu druge svetovne vojne pomemben izvor prikrite pomoči evropskim federalistom. Kalergi je marca leta 1947, na predvečer Marshalloveha načrta uspešno lobiral pri ameriških senatorjih J. W. Fulbrightu (Rhodes Scholar) in E. D. Thomasu, za kongresno podporo ideji o evropski skupnosti in uspel, da so v Senatu in v predstavniškem domu sprejeli predlog v podporo za ”United States of Europe”. Allen Dulles in William J. Donovan, oba bodoča direktorja od CIA, ki sta se pridružila Kalergijevi kampanji za ameriško podporo leta 1947, sta nato skupaj ustanovila kratkotrajno obstoječi Committee for a Free and United Europe, katerega namen je bil reklamirati evropsko enotnost v ZDA in nudenje podpore federalističnim skupinam v Evropi. Committee for a Free and United Europe je bil formalno ustanovljen 19. aprila leta 1948, predsedujoči je bil Senator Fulbright, pod-predsedujoči pa je postal William C. Bullitt Jr. (Scroll and Key), sicer član od CFR od leta 1936. Vendar je dejansko komisija obstajala bolj kot ne samo na papirju. Odbor je zasenčila veliko vplivnejša skupina, European Movement, katera je bila tesno povezana z Winstonom Churchillom in Jozefom Retingerjem. Z vsem tem dogajanjem, je Kalergi postal odrinjen od kasnejše federalizacije Evrope. Pomembna je edino še njegova vloga kot so-ustanovitelja od American Committee on United Europe (ACUE), katerega edina še preostala evropska ustanovitelja sta bila prej omenjena Churchill in Retinger. ACUE pa je služil kot fasada od CIA in CFR.

Leta 1971 Kalergi, ki je pod močnim vplivom Otta von Habsburga, glede prihodnosti Pan European Union zapisal – 

“The point here is to call a new and militant European youth movement into existence, which will be
strongly differentiated from the Pan European movement of today and yesterday, and whose basic character will be revolutionary. Its goal will not only be to unite Europe, but to renew it. It will be a movement that fights on three fronts: against the reactionary plutocracy, against totalitarian communism, and against nationalism …. The goal of this European National Movement must be
more radical than that of the Pan European Union, which is forced to work together with the
existing governments for the unification of Europe …. The student riots of 1968 collapsed because the goal they set out for themselves was a negative one, one directed against the existing establishments – without a positive program.”

Ko leta 1973 umre Kalergi, domnevno zaradi samomora, ga na položaju Pan European Union nadomesti sam Otto von Habsburg, ki ostane na položaju vse do leta 2004. Habsburg, ki je poleg z že prej omenjenim Le Cercle, povezan še z nekaterimi zelo pomembnimi konservativnimi organizacijami iz Cijinega omrežja. Med to spada tudi njegovo članstvo pri Malteškem viteškem redu, kot tudi pri skrivni ekonomski Mont Pelerin Society, ki je ključni nosilec neoliberalizma. Z Mont Pelerin Society je tesno povezan tudi kasnejši tesen prijatelj / mentor Janeza Janše, Ljubo Sirc.

Jozef Hieronim Retinger

Jozef Retinger realno in hkrati satirično o samem sebi –

»[Denis de Rougemont] – Tell me, Joseph, they say you are a mason, an Intelligence Service, CIA and Vatican’s agent as well as a friend of the communism. Sometimes they even add that you’re Jewish and a sodomite [gay] . What should I reply to that?
[Retinger] –Tell them that’s not everything.«^[3]

Njegov osebni sekretar Jan Pomian je o Retingerju, ko je ta leta 1960 umrl dejal –

»Like an impresario, he needed others to play main roles of a spectacle while he cast himself as the gray eminence sitting behind the scene.«^[4]

Pomemben predstavnik oz. sredstvo elite iz ozadje evropske integracije in ustanavljanja skupine Bilderberg je bil Jozef Retinger. Retinger se je rodil leta 1888 v vplivni poljski družini v Krakovu na Poljskem, kjer je bil njegov oče odvetnik od pomembnega grofa Władysława Zamoyskiega. Po očetovi smrti, je grof Zamoyski postal njegov mentor, ter mu omogočil, da je leta 1904 odšel študirat na Institut d’études politiques, kjer je leta 1906 diplomiral. Ko je bil star komaj 20 let, je leta 1908 tudi najmlajši prejemnik doktorata iz literature na Sorbonni. V Parizu, kjer je bil Zamoyski še vedno izredno vpliven mentor, je Retinger navezal ogromno stikov iz francoske visoke družbe in po študiju potoval po Evropi.
Kasneje, leta 1910 je nadaljeval študij primerjalne psihologije narodov na London School of Economics, ki spada v omrežje od elitne Fabian Society in predstavlja ozadje od Labour Party. Ta študij v Londonu se je v prihodnosti izkazal za zelo koristnega. V tem obdobju, okoli leta 1911 je spoznal znanega poljskega pesnika Józefa Conrad-Korzeniowskiga, angleško kulturno in politično elito, ter prostozidarstvo. Leta 1912 na poboudo grofa Zamoyskiega ustanovi Biuro Polskie [Polish Bureau], kjer je poskušal pridobiti Zahodno politično in javno mnenje za idejo o ponovnem rojstvu Poljske. V Parizu je v tem obdobju srečal tudi francoskega premierja Georgesa Clemenceauja, in ga skušal prepričati, da bi ta podprl načrt za združitev Vzhodne Evrope, ki bi vseboval združitev ozemlja Avstrije, Madžarske in Poljske, in bi bil pod hegemonijo Jezuitksega reda. Ker je bil načrt brez dvoma del vatikanske politike, ga je francoski premier zavrnil. Retinger pa si je s tem pridobil neslavni vzdevek vatikanskega agenta. Verjetno je za tem načrtom stal vpliven in zloglasni Jezuit Włodzimierz Ledóchowski, kasneje z Retingerjem vpleten tudi v ”Sixtus Affair”.
Od leta 1914 – 1917 je Retinger v Parizu, Londonu in ZDA, deloval kot predstavnik verskih in političnih voditeljev Galicije za neodvisnost Poljske, ter delal tako za Centralne sile, kot za Antanto. Med svojim vzpenjanjem po lestvici, kjer je navezoval stike in si utrjeval pot v notranje vladne kroge v Londonu, pa si je hitro tudi ustvaril številne sovražnike. Bil imenovan tako za britanskega in jezuitskega agenta, ter kasneje tudi za mehiškega in sovjetskega. Tukaj je bila pomembna tudi njegova vpletenost v leta 1917 neuspelo skrivno ”Sixtus Affair”, kjer je na pobudo svojega mentorja Zamoyskiega deloval kot posrednik med pomembnimi evropskimi aristokrati, preko katere je hotel avstrijski cesar Karel I doseči ločeno premirje z zavezniki.
Leta 1916 Retinger spozna tudi Arthurja “Boy” Capela, pokrovitelja in ljubimca od Coco Chanel, ki je dejal da je Ratingerju vsejal idejo o svetovni federalni vladi, osnovani na Angleško –Francoskem zavezništvu. Capel umre leta 1919 v avtomobilski nesreči.
Zaradi vpletenosti v vse te dogodke, je bil leta 1917 Retinger izgnan iz Francije, in je preko Španije odpotoval na Kubo, od tam pa v Mehiko, kjer se je hitro zapletel v lokalno politično spletko. Retinger je postal svetovalec od mehiškega predsednika Elíasa Calles Plutarcha, ki je bil radikalni socialno-ekonomski reformator. Retinger je tako postal svetovalec mehiške vlade glede nacionalizacije mehiške nafte, ki je bila v lasti Američanov. Retinger je v Mehiki tudi neurani svetovalec od sindikalista Luisa Moronesa, ki ga je naključno srečal na poti skozi Atlantik. Morones je leta 1918 ustanovil federacijo delavskih sindikatov Confederación Regional Obrera Mexicana, ki je imela največji vpliv od 1918 do 1928. Komunistična simpatizerka Katherine Anne Porter, ki je bila del Moronesevega kroga je Retingerja opisala kot ”Polish intriguer” in ”British Marxist”.
Od leta 1924 do 1928, ko je Retinger še vedno deloval v Mehiki, je bil tudi britanski predstavnik Poljske socialistične stranke, ter se v tem času tudi povezal z britansko Labour Party. Leta 1924 Retinger tudi ponovno povzame idejo o svetovni federalni vladi v pogovoru z Edmundom Dene Morelom iz Labour Party. Vendar časi še vedno niso bili primerni za to.
V Londonu je Retinger spoznal tudi vplivnega britanskega obveščevalca Sir Colina Gubbinsa, kasnejšega sredstva od MI6, ki je bil tudi ustanovni član skupine Bilderberg, ter redni obiskovalec do leta 1964. Gubbins je bil tudi svetovalec od Princa Bernharda in Retingerja, glede priprav na njihovo ustanovitev skupine Bilderberg. Tukaj se zdi, da je bil Retinger, vsaj v tem obdobju, zelo verjetno sredstvo britanske obveščevalne službe, kar je kasneje sicer ostro zanikal. Retinger je leta 1943 postal član od skrivne obveščevalne skupine Special Operations Executive (SOE) in leta 1944 pristal s padalom na Poljskem. Gubbins je bil eden od treh vodilnih pri SOE, kjer je deloval skupaj s (pro-nacističnim) Sir Charles Jocelyn Hambrojem iz vplivne bančne družine Hambro, ki spada pod Pilgrims Society.
Retinger je leta 1939 v Parizu in v Londonu ustanovil poljsko vlado v izgnanstvu, kjer je bil posebno v tesnih odnosih z vplivnim generalom Władysławom Sikorskim, kateri leta 1943 umre v letalski nesreči. Stike pa je navezoval tudi s pomembnimi politiki v izgnanstvu v Londonu, kot so bili Marcel-Henri Jaspar, Paul Van Zeeland (Bilderberg) in Paul-Henri Spaak (Bilderberg). V tem obdobju, okoli leta 1943 v Londonu nastane t.i. Retinger’s Club, kjer se je srečeval s pomembnimi politiki, kritiziral sovjetske politike, ter iskal podporo za idejo o po-vojni integraciji Evrope. Na enem od teh sestankov, so politiki iz Belgije, Nizozemske in Luksemburga prišli na idejo o ustanovitvi Beneluxa.
Po smrti generala Władysława Sikorskiga, pristane Retinger v nemilosti poljske vlade v Londonu, ki naj bi se ga hotela znebiti tako, da ga pošlje na skrivno in nevarno misijo na Poljsko. Vendar se zdi stvar bolj zapletena. Misija je del skrivne operacije od prej omenjene SOE, ki jo vodi Retingerjev tesen znanec Sir Colin Gubbins, kasnejši ustanovni član skupine Bilderberg. Posamezniki so trdili, da so se hoteli znebiti Retingerja, kot naj bi se domnevno znebili Sikorskega, ki je umrl v, za nekatere, nepojasnjeni letalski nesreči oz. v atentatu. Sam Ratinger je dejal, da je leta 1944 pristal na Poljskem, da bi v Veliko Britanijo pripeljal pomembnega poljskega politika Wincentya Witosa, verjetno pa se je v tem primeru tudi pogovarjal s poljskim političnim podzemljem. Okrog tega njegovega pristanka pa obstaja ogromno zgodb. Po eni takšnih zgodb, naj bi Retingerja obsodili na smrt, ker so ga imeli za skrivnega agenta. Rešil pa naj bi ga Zbigniew Stypułkowski, predstavnik od Stronnictwo Narodowe (National Party).
V Washingtonu se je marca leta 1942 Retinger srečal s prej omenjenim (ex)pro-nacističnim W. Averellom Harrimanom, ki je bil tedaj pomemben član Rooseveltove administracije. Srečal pa se je tudi z Adolfom Berleijem Jr., pomembnim Rooseveltovim svetovalcem, ki mu je preko Roosevelta omogočil 12 milijonov $ pomoči na leto za poljsko odporniško gibanje.
Eden od teh, s katerim se je v Londonu pogovarjal o povojni evropski integraciji je bil John Foster Dulles, sicer zelo vplivni super elitntni bančni in korporativni posrednik liberalnega establišmenta z nacisti, predvsem preko Wall Street odvetniške pisarne Sullivan & Cromwell. John Foster Dulles je bil od leta 1935 tudi upravitelj od Rocefeller Foundation. Brata Allen in John Dulles, oba člana od Pilgrims Society, sta bila že od otroštva tesno povezana z družino Rockefeller. Tako sta v teh izjemno pomembnih poslih z nacisti delala za družino Rockefeller iz Pilgrims Society; za W. Averella Harrimana, prav tako člana od Pilgrims Society in Prescotta Busha za banko Brown Brothers Harriman, itd. Allen Dulles, med vojno je bil del od OSS in kasneje direktor od CIA, je bil pred vojno tudi član uprave od banke Schroders, ki je bila tesno povezana z nacisti. Rockefellerjeva banka Chase v Parizu je bila tesno povezana z banko Schroders, kot tudi s pro-nacistično banko Worms Bank in Standard Oil of New Jersey v Franciji. V Italiji sta bila Thomas W. Lamont in njegov šef J.P. Morgan Jr., oba člana Pilgrims Society, pomembna financerja od Mussolinija in njegovega režima. Lamont tudi predsedujoči od Pilgrims Society od 1939 do 1945. Njun pomemben ”tekmec” v Italiji pri podpori Mussolinija je bila vplivna, prav tako s strani Pilgrims Society dominirana banka Dillon, Read & Co. Harry Brittain, so-ustanovitelj, sekretar in dolgoletni predsedujoči od Pilgrims of Great Britain, je bil od leta 1936 – 1939 častni predsednik od pro-fašistične Friends of Italy. Walter Runciman, židovski član od Pilgrims Society, je sicer obsojal nacistično preganjanje Židov, a bil vseeno podpornik fašizma. Ostale družine iz Pilgrims Society in posamezniki, ki so bili tudi financerji nacizma so bili še družina du Pont, Alfred Sloan iz General Motors, Jospeh Kennedy, družina Watson od IBM. Eden redkih pomembnih financerjev nacizma, ki ni bil član od Pilgrims Society je bil Henry Ford. Skupaj z njimi pa so bili pomembni podporniki nacizma še britanski bankirji in industrialci iz vrst Pilgrims Society, ki so prihajali iz Bank of England, National Westminster, Lloyds Bank, prej omenjene J. Henry Schroder, Lazard, Unilever, British Imperial Airways, Imperial Chemical Industries. Veliko od teh interesov je bilo organiziranih v Federation of British Industries, ki je bila ekvivalent ameriški fašistični National Association of Manufacturers. Cola Parker, ki leta 1955 postane predsednik od National Association of Manufacturers, je tudi ustanovni član od skupine Bilderberg. Če na kratko povzamem. Vse te interesne skupine so financirale in podpirale nacizem v Nemčiji, ter dale Hitlerju proste roke, da ta uniči komunistično Sovjetsko zvezo.^[5]
Vsi ti pomembni ameriški bankirji in industrialci so kasneje omogočili, da so Retinger, Paul van Zeeland in Pieter Kerstens leta 1946 ustanovili European League for Economic Cooperation (Ligue Européenne de Coopération Économique), ki se je prvotno, do leta 1948 imenovala Independent League for Economic Corporation (ILEC). To so bili so-ustanovitelj od CFR Russell Leffingwell iz banke JP Morgan, Nelson Rockefeller, David Rockefeller, Alfred Sloan, obveščevalec Sir William Wiseman iz Kuhn, Loeb & Co., George Franklin, John Foster Dulles, ter še posebno Retingerjev stari prijatelj Adolf Berle, ki je postal ustanovni vodja ameriške sekcije od ILEC. Skupini, ki je bila pomemben zagovornik evropske integracije, so se kasneje pridužili še Edmond Giscard d’Estaing, Harold Butler, Hermann Abs, Rene Boel in Daniel Cardon de Lichtbuer.
European League for Economic Cooperation je bila leta 1948 tudi ustanovni partner od European Movement, ki je postala ključna organizacija za evropsko integracijo. Retinger je leta 1948 postal ustanovni generalni sekretar in ostal na tem položaju do leta 1950. Ustanovni predsednik od European Movement je postal Duncan Sandys, zet od Winstona Churchilla, kateri pa velja za ustanovitelja od European Movement. Sandys je bil prvotno izredno pomemben zagovornik evropske integracije, a ga po vrsti sporov leta 1950 nadomesti Paul-Henri Spaak, ki je bil sicer prvotna izbira liberalnega establišmenta. Pred ustanovitvijo od European Movement sta Retinger in Sandys odpotovala v Washington, kjer sta se srečala z dvema ključnima osebama. Prvi je bil William J. ”Wild Billy” Donovan, član od CFR in leta 1947 so-ustanovitelj od CIA, drugi pa njegov kolega John Foster Dulles.
Iz tega srečanja je nato leta 1948 nastal še zelo pomemben American Committee on United Europe (ACUE), evropski integraciji namenjena CIA-jina organizacija, katere predsedujoči je bil William J. Donovan, so-ustanovitelj in pod-predsedujoči je bil John Foster Dulles, člana uprave pa sta bila kasnejši direktor od CIA in soustanovitelj skupine Bilderberg Walter Badell-Smith in Herbert Lehman iz CFR in Lehman Brothers. ACUE je bil financiran s strani Rockefeller Foundation, Ford Foundation in CIA. Glavna vloga je bila začetno skrivno CIA financiranje od European Movement, European Youth Campaign, ter kasneje še od Council of Europe, European Coal and Steel Community in predlagano European Defence Community. European Movement je deloval skoraj izključno s strani financiranja od CIA, in sicer v višini $4 milijonov od leta 1949 – 1960, kar je predstavljalo od polovico do dve tretjini njegovih letnih prihodkov. Del teh sredstev od European Movement pa je bil namenjen tudi financiranju proti-komunističnih strank po Evropi. Ko je Sandys kasneje poskušal razpustiti European Movement, ga je American Committee on United Europe pod vodstvom Allena Dullesa prisilil, da je odstopil kot njegov predsednik. Nato so glavno vlogo v European Movement prevzeli francoski politiki, in s pomočjo ACUE ustanovili sekretariat v Bruslju. Še ostali vidnejši člani uprave od ACUE^[6] leta 1956. Kasnejši pod-predsedujoči od ACUE, ki nadomesti Johna Fosterja Dullesa je Paul G. Hoffman, predsedujoči od Ford Foundation, član od CFR in član od Pilgrims Society. Sekretar je George S. Franklin Jr., cimer od Davida Rockefellerja, direktor od CFR (1953 – 1971) in so-ustanovitelj od Trilateral Commission. Direktorji so bili General Lucius D. Clay, član uprave od General Motors (1951 – 1973), član uprave od Met. Life (1953-1957), član uprave od Chase Manhattan Bank (1964, 1974-75), član uprave od Lehman Brothers (1963 – 1978); žena od John J. McCloya, izredno pomembnega Rockefellerjevega predstavnika, upravitelja od Ford Foundation in člana od Pilgrims Society; General Frederick Osborn, član od CFR in predstavnik pomembne družine iz Pilgrims Society, tesno povezane z Rockefellerji in trajnostnim razvojem, sam Osborn pa tudi skupaj z ostalimi predstavniki super elite podpornik evgenike in nacizma, ter njihovih programov sterilizacije Judov in Poljakov; Emmett Connely, finančnik pri ACUE, je bil predsednik od Investment Bankers’ Association of America; Conrad N. Hilton Sr., ustanovitelj od Hilton Hotels in od Conrad N. Hilton Foundation. Ta skupina, ter prav tako člani istega kroga, C. D. Jackson, Allan Dulles, Averell Harriman, John J. McCloy in David Rockefeller so kasneje z Retingerjev ustanovitelji supine Bildernerg. ACUE
Nekako vzporedno z European Movement, je bila 15 decembra leta 1946 ustanovljena vplivna Union of European Federalists (UEF), ki je naslednje leto organizirala prvi kongres v Švici. UEF je preko svojih povezav, kot je recimo njihov belgijski član uprave Pierre de Bonvoisin (ustanovni član od skupine Bilderberg) , ki je preko UEF spoznal Paula Vanden Boeynantsa, tesno povezanega s fašizmom in elitnim omrežjem pedofilije, mučenja in umorov – kot je poročala žrtev X3 iz afere Dutroux. Ideja federalistov je bilo zmanjšanje suverenosti nacionalnih držav v korist posebne federalizacije evropskih držav oz. ”United States of Europe,” kot se je izrazil Churchill, ko se je udeležil zasedanja od UEF. Julija 1947 je United European Movement (UEM) deloval kot koordinacijsko telo za organizacije, ki so bile ustanovljene po drugi vojni, med katere je spadala tudi UEF. UEM je novembra leta 1947 spremenila ime v The Joint International Committee for European Unity, dokler se ni Council of Europe srečal v Haagu, maja leta 1948. Hague Congress (Congress of Europe) je organiziral Retinger, predsedujoči pa je bil Churchill. Udeleženci srečanja so bili nizozemska kraljica Juliana, Princ Bernhard, Paul van Zeeland, Jean Monnet, Robert Schuman, Paul-Henri Spaak, Alcide de Gasperi, Konrad Adenauer, Harold Macmillan, Sir David Maxwell-Fyfe, Pierre-Henri Teitgen, François Mitterrand, Altiero Spinelli, Albert-Édouard Janssen in ostali. Oktobra 1948 tudi uradno nastane European Movement.
Leta 1952 je Paul Rijkens, glavni pri podjetju Unilever, pomagal Retingerju, da se je sešel s Princem Bernhardom, sestal pa se je tudi s Paulom van Zeelandom. Maja tistega leta je tako Retinger, kot sredstvo od CIA, predstavil elitni načrt transatlantskega dialoga, preko katerega bi se vršili pogovori, zaradi vedno močnejšega anti-amerikanizma v Evropi in izolacionizma v ZDA. Prvi sestanek skupine (Bilderberg) je bil 25. septembra 1952 v Parizu, pri gostitelju baronu Françoisu de Nervoju. Poleg Retingerja in barona Nervoja, so se prvega sestanka udeležili še princ Bernhard, francoski premier Antoine Pinay, vodja francoske opozicije Guy Mollet, Paul van Zeeland, Hugh Gaitskell, General Sir Colin Gubbins, Dr. Rudolf Mueller, danski zunanji minister Ole Bjorn Kraft, grški diplomat Panagiotis Pipinelis in italijanski ambasador Pietro Quaroni.
Po izvolitvi Eisenhowerja za predsednika ZDA, sta Princ Bernhard in Retinger skupaj z Britancema iz Labur Party Hughom Gaitskellom in Denisem Healeyjem odpotovala v ZDA, kjer so se začeli pogovarjati glede projekta.
Hugh Gaitskell je bil leta 1933 Scholar od Rockefeller Foundation in študiral eno leto na Dunaju, kasneje pa je bil pogosti obiskovalec od Congress for Cultural Freedom, ki je bil fasada od CIA. Od 1955 – 1963 je bil tudi vodja od Labour Party.
Denis Winston Healey, prav tako tesno povezan z omrežjem od CIA in pri širjenju prikrite propagande. Healey je bil od julija 1948 tesno povezan z Information Research Department, ki je spadal pod U.K. Foreign and Commonwealth Office, ter istočasno sodeloval s CIA-jinim Congress for Cultural Freedom. Healey je kasneje skupaj s pomembnimi člani od Chatham House ustanovil vplivni International Institute for Strategic Studies, ki je tesno povezan tudi z liberalnim establišmentom in ”liberalno CIA”.
V Washingtonu se je četverica dobila z vplivnim in tesnim Bernhardovim prijateljem Walterjem Bedell-Smithom, direktorjem od CIA. Ta je nato načrte za formiranje ameriške skupine za zasedanje skupine Bilderberg predal C. D. Jacksonu, ki je bil Eisenhowerjev koordinator za psihološko vojskovanje. Bedell-Smith čeprav so-ustanovitelj skupine Bilderberg, pa se ni udeležil prve konference, ker je dobil posebno nalogo v Gvatemali.
General Walter Bedell-Smith je bil direktor od CIA od 1950-1953, in nato državni sekretar od 1953 – 1954, pred tem pa ambasador v Sovjetski zvezi, 1946 – 1948. Bedell Smith je bil član od CFR od leta 1952, ter bil tudi član od Pilgrims Society. Bedell-Smith je nato leta 1954 postal direktor pri United Fruit Co., ki je bilo pomembno središče ameriške/CIA geopolitične ofenzive v Južni Ameriki. Bedell-Smith je leta 1953, ko je bil še direktor od CIA ukazal izdelavo načrta za izvedbo državnega udara v Guatemali, ker je tamkajšnji predsednik Jacobo Árbenz Guzmán grozil, da bo nacionaliziral zemljo, ki je pripadala podjetju. Državni udar je bil realiziran leta 1954 preko CIA, ki jo je tedaj vodil Allen Foster Dulles. V United Fruit so imeli skupne interese mnogi predstavniki od Pilgrims Society, kot sta to brata Dulles, Rockefellerjev John J. McCloy, družina Lodge, ter elitne družine iz Louisiane.

»One early Bilderberger, the late C. D. Jackson, who was vice-president of Time Inc., once described Retinger as a “sort of eminence grise of Europe, a Tallyrand without portfolio.” Alden Hatch’s laudatory biography of Bernhard, based on extensive taped conversations with the prince and researched with the full support of the royal household, says of Retinger, “Certainly he had almost as many adventures as Ian Fleming’s famous secret service operative, James Bond…. Though his name is virtually unknown except to the initiates, he made more history in his secret way than many a man who moved to the sound of trumpets and the howl of motorcycle sirens.”
Both Retinger and Bernhard had influential contacts in the United States. and after agreeing on the scheme, the duo went off to America to enlist support. A portrait of Bernhard in the December 1970 issue of Fortune magazine described that trip: “… Retinger joined him [Bernhard] in Washington, and they proceeded, with the help of Bernhard’s wartime comrade, Walter Bedell Smith, then director of the CIA, C. D. Jackson, a vice-president of Time Inc., and the late John Coleman of Burroughs, to recruit an American group.” …
Bernhard, according to his biographer, “… saw a number of American politicians. After several more rebuffs he went to his friend Bedell Smith, who was then head of the CIA. Smith said, ‘Why the hell didn’t you come tome in the first place?'” General Smith then “turned the matter over to C. D. Jackson. And things really got going.” It is interesting that the head of the CIA simply “turned the matter over” to a vice-president of Time Inc.; the naive would have presumed that these were unrelated institutions. But, in any event, Jackson was quickly able to enlist the support of Joseph E. Johnson, the head of the Carnegie Foundation, Dean Rusk, who was then head of the Rockefeller Foundation, and banker David Rockefeller. Bernhard was made chairman of Bilderberg, and Bedell Smith and, Dean Rusk became co-chairmen. Retinger was made permanent secretary.«^[7]

Bedell-Smith je bil s Princem Bernhardom tudi član od njegovega zasebnega skrivnega kluba Tie Club/Dassenclub, nastalega leta 1948. Dassenclub je nastal, da bi povzročili državni udar v Indoneziji, ki je bila vse do druge svetovne vojne pod Nizozemsko kontrolo.
Kasneje je prišlo do trenja iz ameriške strani, ker naj bi se razširile govorice, da je Retinger britanski skrivni agent. Kar dejansko je prvotno bil, a nato bil ali hkrati sredstvo britanske obveščevalne in CIA, ali bil v glavnem sredstvo od CIA. Kar bi Coleman, ki je Retingerja obtožil, da je britanski vohun, kot visoko rangirani predstavnik super elite moral vedeti. Princ Bernhard je vseskozi jasno podpiral Retingerja, slednji pa je zahteval odstranitev Johna Colemana kot vodjo ameriške delegacije pri Bilderbergih. Colemana, ki je doživel srčno kap, je nato zamenjal Bedell-Smith.
Retinger je bil leta 1958 nominiran za Nobelovo nagrado za mir in umre v Londonu leta 1960.

Princ Bernhard

Ustanovni predsednik od skupine Bilderberg je bil nizozemski princ Bernhard, pomemben predstavnik iz ozadja evropske in globalne politike, tesno povezan s CIA in kasneje tudi lobist od vojaškega podjetja Lockeed. Služil naj bi v okoli 300 korporativnih upravah in odborih po celem svetu. Leta 1976 odstopi iz mesta predsednika skupine Bilderberg zaradi vpletenosti v podkupovalni škandal, pri katerem je kot lobist od podjetja Lockheed prejel $1,1 milijon (cca $10,000,000 leta 2021). Zaradi tega tisto leto tudi odpade konferenca. Iz poplave zgodb, ki so sledile škandalu, se je zdelo, da je skupina Bilderberg kot trg za mednarodno trgovino z letali. Skladno s tem, je bil tudi sekretar od Bilderbergov Ernest H. van der Beugel predsednik od nizozemskega letalskega prevoznika KML.

»Recent revelations of illicit ties between Prince Bernhard of the Netherlands and the Lockheed Corporation touch only a corner of this man’s murky career—a career made possible only by the support of various American presidents, top corporate leaders and the large tax-exempt foudations. The CIA, hard evidence indicates, was the catalyst in organitng this coalition behind the prince.
The CIA connection was hinted at in one recent New York Times story which stated that the prince had maintained an account in a CIA-funded Dutch bank that was set up by one of his closest aides, General John von Houghton, who “reportedly had ties to the ClA”. The Times noted that “Prince Bernhard was also a close friend of Allen W. Dulles, founder of the CIA.” The Times also cited “one reliable source close to the government” as saying that when the Dutch prime minister confronted Bernhard about wrongdoing in connection with Lockheed, the prince denied it, but added, “If you would ask me about my relations with the CIA, that would be a different matter”—which is where the Times let the matter drop. So far as I can determine, no one has asked the prince or the CIA about their relationship, which revolves around the prince’s leadership of the very infuentiai Bilderberg conferences (The Rulingg Class. September 17, 1976). …
[Bernhard] now exposed as an international fixer who served the needs of large American corporations and asked for million-dollar bribes in return. It is at least a fair surmise that Bilderberg, too, was a device to serve their corporate needs. And just what was the rote of the CIA in assisting this unofficial coalition of the elite in planning our future? We know that the CIA has overthrown governments that displeased the multinationals, but, in the case of Bilderberg, they seem to have gone even further and been instrumental in getting high American and European officials to collude in secret sessions with the heads of large multinationals and banks to hammer Out a common international ideology.«^[8]

Poleg skupine Bilderberg je bil Bernhard tudi ustanovni predsednik od leta 1961 nastalega World Wildlife Fund (omrežje ”liberalne CIA”), katerega ozadje predstavlja super elitni 1001 Club, so-ustanovitelj slednjega je prav tako Bernhard. 1001 Club predstavlja pomembno središče kontroverznih obveščevalnih osebnosti iz CIA in Mossada, pomembnih predstavnikov naftne in mineralne industrije, ter zelo majhno število političnih voditeljev iz držav tretjega sveta. Več o tem v nadaljevanju.
Kot že omenjeno je Bernhard leta 1948, ko je postal princ, ustanovil skrivni Tie Club/Dassenclub, katerega člani so bili Bernhardov tesen prijatelj in CIA direktor Walter Bedell-Smith; Sefton Delmer, udeleženec Bilderbergov 1956; Frans Ottens, predsednik podjetja Philips; Johan Willem Beyen, direktor od Unilever, diretor od Philips, nizozemski direktor od World Bank (1946 – ), nizozemski direktor od IMF (1948 – ), predsednik od BIS, bil so-minister za zunanje zadeve od 1952-1956; J. F. Nuboer, Bernhardov osebni zdravnik; Hans Teengs Gerritsen, član vplivne nizozemske družine, ki je bil nizozemski zastopnik za Lockheed in Northrop, ter tesno povezan s CIA-nizozemskim omrežjem Stay Behind, ki ga je ustanovil njegov CIA-jin prijatelj Carl Armfelt.
Bernhard je bil pomemben član od leta 1952 ustanovljenega poslovnega lobija Groep Rijkens, katerega namen je bil preko zunanje politike vplivati na dogajanje v Indoneziji glede vprašanja Zahodne Nove Gvineje. Ustanovitelj je bil njegov vplivni in tesen prijatelj Paul Rijkens, ustanovni predsedujoči od podjetja Unilever leta 1930, in pomemben ustanovni član skupine Bilderberg. Člani so bili še H. M. Hirschfeld, direktor od Unilever, direktor od KPM, udeleženec prvega zasedanja skupine Bilderberg; Kees Scholtens, nekdanji direktor od Shell Indonesia, direktor od Shell; Emile van Konijnenburg, pod-predsednik in direktor od Royal Dutch Airlines KLM; Marcus van Blankenstein, tuji urednik od Het Parool. Zelo verjetno so bili s skupino tesno povezani še Jan de Quay, nizozemski premier od 1959 – 1963; Adlai Stevenson, ameriški ambasador pri UN; John Loudon, vplivni nizozemski poslovnež, ki je bil tudi mednarodni član uprave Rockefellerjeve Chase Bank, upravitelj od Ford Foundation, ter član od 1001 Club; William F. Bramstedt, član od CFR, izvršni direktor od Standard Oil Co. in predsednik od Caltex Corp. (Chevron – Texaco); John D. Rockefeller III; ter Dirk Stikker, zunanji minister od 1948 -1952, generalni sekretar zveze NATO od 1961 – 1964, ter bil nato član uprav od Unilever, Carnegie Stichting in član od Bilderbergov in Trilateral Commission.
Bernhard je bil leta 1997 skupaj z Nelsonom Mandelo in Antonom Rupertom ustanovitelj od Peace Park Foundation, ki upravlja s naravnimi in divjimi parki od WWF. Fundacija je v glavnem financirana preko Club 21, katerega člani so med drugim tudi Nicky Oppenheimer, David Rockefeller, Laurence Rockefeller, Baron Benjamin de Rothschild, Russell Train, Princ Sadruddin Aga Khan, Joseph F. Cullman III.
Krog ljudi okoli Princa Bernharda pa je bil vpleten tudi v Stichting voor Onderzoek van Ecologische Vraagstukken (Foundation for the Investigation of Ecological Problems; SOEV), ki je nastala leta 1960, kot del širše ameriško-evropske proti-komunistične psihološke vojne in proti vohunske operacije, ki je bila odgovor na vse močnejšo sovjetsko psihološko vojno in njeno vohunsko delovanje v zahodni Evropi. Ustanovitelj in vodja fundacije je bil Cees van den Heuvel, vodja oddelka za usposabljanje pri Binnenlands Veiligheidsdienst (BVD; nizozemska Služba za notranjo varnost). Financerji fundacije, ki so prispevali znatna sredstva, so bili tesni Bernhardovi prijatelji iz podjetij kot so Philips, Shell (vodi ga John Loudon) in Unilever. Fundacija je bila kopija CIA-jinega programa MKULTRA in njenega Human Ecology Fund iz Cornell University. S tem CIA eksperimentom je bila povezana tudi Society for the Investigation of Human Ecology na Cornell University Medical College, katere ustanovitelja leta 1955, sta bila profesorja Harold Wolff in Lawrence Hinkle. Bernhard je bil tesno povezan tako z van den Heuvelom, kot njegovim šefom pri BVD, Louisem Einthovenom. Ko je Einthoven iskal nove partnerje v ZDA za projekt International Documentation and Information Center (Interdoc Network), ki je nastal leta 1963, se je obrnil na Ford Foundation in na Carnegie Endowment, na slednjo po zaslugi Bernhardovega prijatelja Josepha E. Johnsona iz skupine Bilderberg, vendar je bil zavrnjen, v glavnem zaradi dveh odmevnih škandalov, ki sta izbruhnila v Nemški obveščevalni v obdobju 1961-1962. Allen Dulles, s katerim je bil Einthoven v stalnem stiku, pa tudi ni več hotel financirati podobne projekte preko CIA po letu 1962. Pri projektu Interdoc, ki ga prav tako financira Shell, pa sta Heuvel in Einthoven povezana s pomembnim ultrakonservativnim obveščevalcem Brianom Crozierjem, Walterjem Bellom iz MI5, so-ustanoviteljem od OSS/CIA Dickom Ellisem iz MI6 in ostalimi.
Princ Bernhard je bil marca 1973 predsedujoči amsterdamski konferenci od British Atlantic Committee (kasneje postane Atlantic Council of the UK), katerega pomembni so-ustanovitelj je bil prej omenjeni Brian Crozier, sicer pomemben rival van den Heuvela na področju anti-komunističnega psihološkega vojskovanja. Govorci na konferenci so bili Frank Barnett, pomemben predstavnik od ultrakonservativne Smith Richardson Foundation; Zbigniew Brzezinski; Dean Rusk; Cyrus Vance; Albert Wohlstetter iz skrivnega ultrakonsevativnega American Security Council; Shepard Stone iz Ford Foundation, CIA in skupine Bilderberg.
Leta 1975 se je Princ Bernhard udeležil malo znane a pomembne International Monetary Conference v Amsterdamu, ki je bila ustanovljena istega leta kot skupina Bilderberg. Vidnejši udeleženci skozi različna obdobja so bili še C. Douglas Dillon, Milton Friedman, Arthur Burns, Johann Philipp Freiherr von Bethmann, George Shultz, David Rockefeller, Chris Karsten, A. W. Clausen, Wilfried Guth, Sir Jeremy Morse, Raymond Larre, Michael Blumenthal, Paul Volcker, Paul McCracken, Willy de Clercq, Alan Greenspan, Hans Tietmeyer, Jean Claude Trichet in ostali.
Princ Bernhard je bil leta 1973 častni pokrovitelj od leta 1971 ustanovljenega European Management Symosium, ki se danes imenuje World Economic Forum. Več o WEF v nadaljevanju.
Bernhard je pa tesno povezan tudi z družino Rothschild. Ne samo preko skrivnega super elitnega 1001 Club. Edmund Rothschild, pomemben predstavnik britanske veje od Pilgrims Society, je boter od Bernhardove nezakonske hčerke Alexije Grinde, ki se je rodila leta 1967.

Ustanovna konferenca 15. maja leta 1954, v kraju Oosterbeek

Zelo zgovoren je podatek, da je bilo 15 od 17ih udeležencev iz ZDA članov od Council on Foreign Relations, in tudi preostala je čez nekaj mesecev postata člana. Tudi v nadaljevanju so udeleženci iz ZDA v veliki večini člani od CFR. Poleg tega je bil David Rockefeller redni udeleženec zasedanj, od ustanovnega leta 1954, ter do leta 2013, na katerih je skupno manjkal samo šestkrat. Skupno je bil udeleženec 53 zasedanj.

Ameriški udeleženci, katere je vodil David Rockefeller

George Nebolsine, 1902 – 1964

• Vplivni mednarodni korporativni odvetnik pri prvi globalni odvetniški pisarni Coudert Brothers, kjer je bil odvetnik tudi Trilateralec Sol Linowitz.
• Član od Council on Foreign Relations, 1935 – 1963.
• Udeleženec 13 zasedanj skupine Bilerberg, od 1954 – 1964.
• Član izvršnega odbora od United States Council of the International Chamber of Commerce, vsaj od 1955 – .
• Generalni konzul pri Middle East Industrial Development Corporation.

David Rockefeller, 1915 – 2017

• Najpomembnejši predstavnik vodilne super elitne globalistične bankirske družine Rockefeller in zagotovo  vse do smrti vodja njenega skrivnega nadnacionalnega obveščevalnega omrežja, ki je v ozadju množičnih migracij, uničevanja nacionalnih (belskih) držav, LGBTQ+, feminizma, ”okoljevarstva”, multikulturalizma.
  • Njegovi ključni varovanci in zavezniki so Henry Kissinger, Zbigniew Brzezinski, Paul Volcker, George Shultz, George Soros, Peter G. Peterson, Peter Sutherland, družina Rothschild, družina Wallenberg, družina Bush, družina Clinton, in še na stotine ostalih vodilnih predstavnikov super elite.
• Bežno dela za družinsko Chase Manhattan Bank, cca. 1938 – ; uradno pomožni uradnik na zunanjem oddelku, 1946 – ; pod-predsednik, 1949 – ; predsednik, 1961 – ; predsedujoči, 1969 – 1981; predsedujoči  in član mednarodnega svetovalnega odbora, 1981 – 2004.
  • Združitev bank Chase National in Bank of Manhattan Company, preko katere nastane leta 1955 Chase Manhattan Bank in leta 2001 JP Morgan Chase, ko se banka združi z JP Morgan.
  • Ključno ozadje banke predstavlja družinsko naftno podjetje Standard Oil.
  • Henry Kissinger postane član in predsedujoči mednarodnemu svetovalnemu odboru banke leta 1977, s čimer se začne v tandemu z Goldman Sachs, s čimer dobi globalizacija zagon tudi preko TC in BB.
  • “In many ways, Henry Kissinger and David Rockefeller were partners in creating the foundation that enabled JP Morgan Chase to become the international powerhouse it is today. [Zbigniew Brzezinski,] Henry and David were founders of the Trilateral Commission in July 1973 … When Henry Kissinger stepped down as Secretary of State in 1977, he joined Chase’s International Advisory Committee. With Henry serving as Chairman of the IAC, and David as Chairman of the Bank, they attracted powerful business leaders from around the world to join the Chase IAC. In Henry, I believe David saw a uniquely knowledgeable international historian and political scientist, who understood the context and psychology that governed the behavior of national leaders. With Henry’s insightful advice, David was able strategize about where and how to expand Chase’s footprint. The IAC, which often held its meetings in important Chase target countries, drew upon its members to help Chase accelerate the creation of a much broader global platform, as Chase strived to catch up with Citi’s much larger network. With Henry’s help, David was determined to create a global bank from what was at the time a very U.S.-centric corporate ‘Chase National Bank’, and a NYC consumer-oriented ‘Manhattan Company’.²¹https://www.chasealum.org/article.html?aid=1711
• Njegov obveščevalni mentor je njegov super elitni družinski prijatelj in bodoči Cijin direktor Allen Dulles.
  • V Rockefeller Center deluje tudi obveščevalni štab Allena Dulles, ki ga vzpostavi po napadu na Pearl Harbour.
• Doktorira iz ekonomije na družinski neoliberalni University of Chicago na temo Unused Resources and Economic Waste, 1940.
• So-ustanovitelj in upravitelj od Rockefeller Brothers Fund, 1940 – 1990; izvršni pod-predsedujoči, 1970a – ; izvršni predsedujoči, 1980 – 1987; svetvovalni upravitelj, cca. 1987 – .
• Pomočnik regionalnega direktorja pri United States Office of Defense, Health and Welfare Services, 1941 – 1942.
• Član od Council on Foreign Relations, 1942 – 2017; direktor, 1949 – 1985; predsedujoči, 1970 – 1985.
• Član ameriške vojaške obveščevalne službe v Severni Afriki in Franciji in član skrivne enote “Ritchie Boy”, cca. 1944 – 1945.
• Upravitelj in predsedujoči izvršnemu komiteju od International House, 1946 – ; častni upravitelj, 1965 – ; častni predsedujoči 2007 – 2017.
• Upravitelj od Carnegie Endowment for International Peace, 1947 – 1960.
• Upravitelj od University of Chicago, 1947 – 1963; častni upravitelj, 1963 – 1966; doživljenjski upravitelj, 1966 – 2007.
• Predsednik od Museum of Modern Art, 1948 – ; predsednik, 1958 – ; predsedujoči, 1963 – ; predsedujoči emerit, 1993 – ; doživljenjski upravitelj.
• Predsedujoči upravitelj od The Rockefeller University, 1950 – 1975; predsedujoči izvršnemu komiteju, 1975 – .
• Kot Cijina fasada sodeluje z omrežjem od Congress for Cultural Freedom, cca. 1950a – . 
• Upravitelj od Carnegie Institute for Science, 1952 – 1956.
• Vsaj od leta 1953 je tesno povezan s super elitnim Dullesovim obveščevalnim pomočnikom Williamom Bundyjem.
• Ključni so-ustanovitelj in udeleženec velike večine zasedanj skupine Bilderberg, 1954 – 2011.
• Član od Commission on Money and Credit pri Committee for Economic Development, 1958 – 1961.
• Udeleženec od Dartmouth Conferences, 1962 – 1980.
• Ustanovni pokrovitelj od Per Jacobson Foundation, 1963 – .
• Ustanovitelj in predsedujoči proti-komunističnemu / proti-kubanskemu Council of the Americas, 1963 – ; ustanovitelj in častni predsedujoči od Americas Society, 1965 – .
• Ustanovitelj in predsedujoči od Improving Economies for Stronger Communities, 1964 – 1968.
• Ustanovni predsedujoči od Commission on White House Fellows, 1964 – 1965.
• Vodilni propagandist vojne proti Vietnamu, kot član od Committee for an Effective and Durable Peace in Asia, 1965.
• So-avtor prve knjige od Atlantic Council Building the American-European Market, 1967.
• Ustanovitelj in član od Emergency Committee for American Trade, 1967 – .
• So-istanovitelj in direktor od The Business Committee for the Arts, 1967 – .
• Predsedujoči od Center for Inter American Relations, 1967 – .
• So-ustanovitej in predsedujoči od International Executive Service Corps, 1964 – 1968; direktor, 1968 – .
• Udeleženec zasedanj skrivne ultrakonservativne zasebne obveščevalne skupine Le Cercle, 1968 – 1971.
• Redni udeleženec od Bohemian Grove, vsaj od 1970ih – .
• Član skrivnega ”okoljevarstvenega” 1001 Club.
• Ustanovni član častnega komiteja od German Marshall Fund of the U.S., 1972 – .
• Ustanovitelj in neuradni vodja od Trilateral Commission, 1973 – 2017; severno-ameriški predsedujoči, 1977 – 1991.
• Član od U.S.-U.S.S.R. Trade and Economic Council, 1973 – .
• Ustanovni član od U.S.-China Business Council, 1973 – .
• David Rockefeller predstavlja skupaj s Henryjem Kissingerjem ključno ozadje Cijinega državnega udara v Čilu proti Allendeju leto 1973 in preko katerega pride na oblast neoliberalni diktator Pinochet.
• Član od Pilgrims Society.
• Član od Century Association.
• Član od Links Club.
• Udeleženec skrivnih International Monetary Conference, 1974, 1980.
• Član od Iran-U.S. Business Council, cca. 1974 – .
• Ustanovni direktor od Alliance to Save Energy, 1977 – .
• Član / podpisnik od Committee of Americans for the Canal Treaty, 1977.
• Tesno povezan s French-American Foundation, vsaj od 1977 – .
• Upravitelj ameriškega odbora od International Chamber of Commerce, vsaj od 1978 – .
• Direktor od Federal Reserve Bank of New York, vsaj od 1978 – ; član generalnega komiteja od New York Money Market odFederal Reserve Bank of New York, vsaj od 1978 – .
• Član od The Business Council, vsaj od 1978 – .
• Član od The Business Roundtable, vsaj od 1978 – .
• Član od Association of Reserve City Bankers, vsaj od 1978 – .
• Direktor od Overseas Development Council, vsaj od 1978 – .
• Član svetovalnega odbora od Japan-United States Economic Relations, vsaj od 1978 – .
• Član od National Council for U.S.-China Trade, vsaj od 1978 – .
• Član od Council on East Asian Studies – Harvard University, vsaj od 1978 – ; član od Committee on University Resources – Harvard University, vsaj od 1978 – ; član nadzorneg komiteja od Harvard
  College, pred 1978 – .
• Zakladnik od United Negro College Fund, vsaj od 1978 – .
• Ustanovitelj in predsedujoči od Partnership for New York City, 1979 – .
• Upravitelj od American Australian Association.
• Član od President’s [Reagan] Commission on Executive Exchange, 1981 – .
• Ustanovitelj Reaganovega United States Commission Business Committee on Jamaica, 1981 – 1985.
• So-ustanovitelj in so-predsednik od Council for the United States and Italy, 1983 – .
• So-ustanovitelj od American Austrian Foundation, 1984 – .
• Član od Bretton Woods Committee, vsaj od 1985 – 2017.
• Član izvršnega komiteja od Ronald Reagan Presidential Foundation and Institute, 1985 – .
• Član mednarodne svetovalne uprave skorumpirane Banca Nazionale del Lavoro, cca. 1989 – .
• Član od Russian-American Bankers Forum, 1992 – .
• Ustanovitelj in upravitelj od David Rockefeller Center for Latin American Studies – Harvard University, 1992 – .
• Direktor od Peterson Institute for International Economics, vsaj od 1993 – 2010.
• Član vodstvenega odbora od Emergeny Coalition for U.S. Financial Support of the United Nations, 1996.
• So-ustanovitej in častni predsedujoči od Committee to Encourage Corporate Philanthropy, 1998 – .
• Član svetovalnega odbora od Americans for Humanitarian Trade with Cuba, vsaj od 1999 – .
  • David Rockefeller se sreča s Fidelom Castrom leta 1995 pri CFR.
• Član od Commission on to Unite a Divided America pri Center for the Study of the Presidency and Congress, 2005.
• Ustanovni so-financer Sorosovega Institute for New Economic Thinking, 2009 – .
• Ustanovni član uprave od New York Leadership for Accountable Government (Jonathan Soros), 2012 – .
• Častni upravite od Rockefeller Family Fund, vsaj od 2013 – 2017.
• Obiskovalec skrivne črnske bratovščine Sigma Pi Phi / Boule (ozadje ameriške črnske elite, ki je podrejena Rockefellerjevemu globalističnemu omrežju in ”liberalni CIA”).

Nelson Dean Jay, 1883 – 1972

• Bankirsko kariero začne pri Milwaukee Trust Company, cca. 1905 – 1910.
• Pod-predsednik od First National Bank of, Milwaukee, 1910 – 1015.
• Vodja oddelka za obveznice pri Guaranty Trust Company (del Pilgrims Society), 1915 – 1916; pod-predsednik, 1916 – .
• Direktor francoske podružnice od J.P. Morgan & Co. (del Pilgrims Society), 1920 – 1941.
• Leta 1924 eden od dveh upraviteljev J.P. Morganovega in Owen Dowesovega načrta za Nemčijo.
  Družina Morgan je bila skupaj z ostalimi člani Pilgrims Society vodilnik podpornik nacizma in fašizma.
• Predsedujoči upravi od American Hospital Paris, 1937-1957.
• Član od Council on Foreign Relations, 1942 – 1969.
• Predsedujoči administrativnemu komiteju od American Red Cross, 1943-1944.
• Član uprave od J. P. Morgan & Co., Inc., 1945 – ; po združitvi banke z Guaranty Trust Co., postane član direktorskega svetovalnega odbora.
• Predsedujoči reorganizirani francoski Morgan & Cie., Inc., 1945 – 1955.
• Član od Metropolitan Club.
• Tesen sodelavec Jeana Monneja, bratov Dulles in Davida Rockefellerja.

Gardner Cowles Jr., 1903 – 1985

• Študira na zelo elitni Phillips Exeter Academy.
• So-lastnik od Cowles Media Company, pod katerega so spadali Minneapolis Star, Minneapolis Tribune, Des Moines Register, revija Look in polovični delež v Harper’s Magazine – cca. 1935 – .
• Član od Council on Foreign Relations, 1945 – 1985.
• Član uprave Cijine Crusade for Freedom – National Committee for a Free Europe, cca. 1950 – .
  • Člani uprave so tesno povezani z Rockefellerjevim omrežjem, tudi preko Museum of Modern Art.
• Ustanovitelj od Gardner Cowles Foundation.
• Izvršni direktor in financer od Farfield Foundation (deluje kot fasada od CIA), 1950a – .
• Član gostujočega komiteja na Harvard School of Business Administration, vsaj od 1961 – .
• Član uprave od Columbia University, vsaj od 1961 – .
• Član uprave od United Air Lines, vsaj od 1961 – .
• Član uprave od Bankers Life Company, vsaj od 1961 – .
• Upravitelj Rockefellerjevega Museum of Modern Art, 1961 – .

George Barry Bingham Sr., 1906 – 1988

• Član pomembne medijske družine, ki je dominirala medijsko pokrajino v okolici Louisvilla in bila preko Standard Oil povezana z družino Rockefeller.
  • Lastniki časopisov The Courier-Journal in The Louisville Times, lastniki od WHAS Radio in WHAS Television, in dobitniki šestih Pulitzerjevih nagrad.
• Podpornik nacionalne kampanje od American Birth Control League (Planned Parenthood), 1940 – .
• Član od Committee for the Marshall Plan to Aid European Recovery, 1947 – 1949.
• Član od Council on Foreign Relations, 1948 – 1952.
• Član od Pilgrims Society.
• Tesno povezan s CIA in vpleten v njeno skrivno propagandno operacijo Mockingbird, kot tudi bil predsedujoči od International Press Institute.
• Imenovan za Fulbrightovega predavatelja na Oxford University, 1955 – .
• Upravitelj od Rockefeller Foundation, 1957 – 1971.
• Član svetovalne uprave od Pulitzer Prizes.
• Član od Louisville Committee on Foreign Relations, podružine od CFR, ki nastane leta 1938 z donacijo od Carnegie Corporation of NY.
• Član in kasneje od 1974 – 1977 tudi predsedujoči od English Speanking Union, ki spada pod Pilgrims Society.
• Član nadzorne uprave od Harvard University
• Direktor CIA-jine Asia Foundation.
• Član od Pilgrims Society je bil tudi njegov oče Robert Worth Bingham, ki je bil v drugo poročen z Mary Lily Flagler, domnevno najbogatejšo žensko v ZDA, katere prvi mož Henry Morrison Flagler je bil skupaj z John D. Rockefellerjem ustanovitelj od Standard Oil. Robert Bingham je bil ameriški ambasador v Veliki Britaniji, od 1933-1937, ter bil član od elitne Sons of the American Revolution.

George W. Ball, 1909 – 1994

• Preko svojega očeta Amosa Balla, prav tako preko Standard Oil povezan z družino Rockefeller.
• Od leta 1933-1935 je delal na ministrstvu za finance, kamor ga je pripeljal Herman Oliphant, s katerim kjer je bil pred tem pri Farm Credit Administration. Oliphanta, ki je bil skupaj z Ballom pomemben so-oblikovalec od Rooseveltovega New Deala, je na ministrstvo pripeljal sekretar Henry Morgentau, prav tako član od Pilgrims Society.
• V Chicagu je nato Ball leta 1939 varovanec od Adlaija Stevensona II v prestižni odvetniški pisarni Sidey, McPherson, Austin & Harper. V tem času pa je Ball tudi udeleženec srečanj pri Chicago Council on Foreign Affairs, katerega predsedujoči je Stevenson.
• Od leta 1942 – 1944 je bil Ball uradnik pri programu Land-Lease, ter nato v Londonu direktor od U.S. Strategic Bombing Survey.
• Po vojni je Ball so-ustanovil vplivno odvetniško pisarno Cleary, Gottlieb, Steen & Hamilton, preko katere je tesno sodeloval z Jeanom Monnejem in francosko vlado.
• Skupaj z Monnejem je leta 1947 delal pri Committee for European Economic Co-operation, preko katerega se je kreiral načrt za promocijo Marshallovega načrta.
• Član od Council on Foreign Relations, 1949 – 1993.
• Član od Pilgrims Society.
• Udeleženec od Bohemian Grove.
• Ko je Bell leta 1949 postal član od CFR, je skupaj z Monnejem delal tudi pri evropskem ekonomskem načrtu, kar je postavilo temelje za nastanek od European Coal and Steel Community (ECSC).
• Pomaga pri osnovanju Schumanovega Plana, 1950.
• Po ratifikaciji od Paris Treaty leta 1952, je Ball ostal svetovalec od ECSC, ter bil kasneje tudi svetovalec od European Atomic Community in od European Economic Community.
• Član izvršnega odbora in udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954 – 1975, 1977 – 1993.
  • Peti najbolj pogosti udeleženec zasedanj vseh časov – 40 udeležb.
• Služi kot Kennedyjev in Johnsonov višji zunanje politični svetovalec, 1961 – 1966.
• Član od Century Association, 1962 – 1992.
• Upravni direktor in pratner pri Lehman Brothers Kuhn Loeb (del Pilgrims Society), 1966 – 1982.
• Guverner od Atlantic Institute for International Affairs.
• Predsedujoči od International House.
• Član uprave od Atlantic Council, 1972 – ; častni direktor, vsaj od 1987 – .
• Ustanovni član od Trilateral Commission, 1973 – vsaj do 1979.
• Predsedujoči od Asia Society, 1974 – 1982.
• Član od Washington Institute for the Study of Conflict, cca. 1975 – .
• Član / podpisnik od Committee of Americans for the Canal Treaty, 1977.
• Direktor od American Committee on East-Wast Accord, 1980 – 1986.
• Ustanovni pokrovitelj od American European Community Association, 1981 – .
• So-ustanovitelj od American-Austrian Foundation, 1984 – .
• Ustanovni član od Bretton Woods Committee, 1985 – .
• Član od American Committee on U.S.-Soviet Relations, cca. 1986 – 1991.

Paul H. Nitze, 1907 – 2004

• Leta 1907 rojeni Nitze je bil investicijski bankir pri super elitni Dillon & Read (del Pilgrims Society), 1929 – 1938, ter kasneje pod-predsednik od 1939 – 1941.
• Leta 1932 se je Nitze poročil z Phyllis Pratt, iz super elitne družine Pratt, katera je bila skupaj z Rockefellerji so-ustanovitelj od Standard Oil. V družinski hiši Pratt od leta 1945 domuje Council on Foreign Relations.
• V Rooseveltovo administracijo ga pripelje njegov bankirski kolega James Forrestal, ko ta postane Rooseveltov administrativni pomočnik.
  • Direktor od Office of the Coordinator of Inter-American Affairs (del za Nelsona Rockefellerja), 1942 – 1943.
  • Od leta 1944 – 1946 je bil Nitze pod-predsedujoči od U.S. Strategic Bombing Survey.
• Član od Council on Foreign Relations, 1949 – 1993.
• Imenovan Director of Policy Planning – U.S. State Department, 1950 – 1953.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954 – 1958, 1961, 1963.
• Nitze je leta 1957 ustanovil Washington Center of Foreign Policy Research,
  • Financerji inštituta so bili Ford Foundation, Rockefeller Foundation in Carnegie Corporation.
  • Center se danes imenuje Foreign Policy Institute, kjer danes deluje Paul H. Nitze School of Advanced International Studeis.
• Imenovan pomočnik sekretarja za obrambo za mednarodne varnostne zadeve, 1961 – 1963.
• Imenovan ameriški sekretar za mornarico, 1963 – 1967.
• Od leta 1967 do 1969 je bil Nitze namestnik sekretarjev za obrambo, Roberta McNamare in Clarka Clifforda.
• Leta 1966 je bil tudi član od Task Force 157 – CIA/Pentagon tajne operacije.
• Leta 1970 je bil preko CIA so-ustanovitelj od Team B, ki je analiziral nevarnosti s strani Sovjetske zveze.
• Nitze je bil član elitnega Links Club.
• Član elitne Century Association.
• Direktor od Atlantic Council, vsaj od 1977 – .
• Udeleženec od Bohemian Grove.
• Član od American Academy of Diplomacy;
• Častni predsedujoči od Council of American Ambassadors;
• Upravitelj od George C. Marshall Foundation.
• Član neokonservativnega Sencond Committee on the Present Danger, 1976.
• Član od Committee to Maintain a Prudent Defense Policy.
• Nitzejev svak Walter Paepcke je leta 1949 ustanovil super elitni Aspen Institute.

John H. Ferguson, 1915 – 1970

• Ferguson se je rodil leta 1915, ter študiral na Yale University in na Harvard Law School.
• Delal za State Department, kjer je delal tudi njegov znanec iz Harvarda in član od Pilgrims Society Alger Hiss.
• Kasneje je bil pomočnik predsednika od International Bank for Reconstruction and Development, kot tudi je bil poseben pomočnik tedanjega državnega podsekretarja Deana Achesona, ki je bil tudi član od Pilgrims Society.
• Leta 1947 je zapustil State Department, da bi postal pomočnik prvega predsednika od World Bank Eugenea Meyerja, ki je bil publicist od Washington Post, ter član od Council on Foreign Relations od leta 1930.
  • Meyer pa je tudi oče od Katharine Graham, kasnejše publicistke od Washington Post, ter udeleženke od skupine Bilderberg in Trilateral Commission.
• Vzporedno s tem pa je Ferguson začel delati za odvetniško pisarno Root, Ballantine, Harlan, Bushby and Palmer, kjer je bil partner njegov tast Arthur A. Ballantine, med drugim tudi upravitelj od Carnegie Endowment for International Peace in član od Council on Foreign Relations od leta 1927.
• Leta 1948 je bil Ferguson skupaj s svojim tastom in ostalimi vplivnimi odvetniki, tudi iz Sullivan & Cromwell od bratov Dulles, ki so svetovali Algerju Hissu v tožbi proti Whittakerju Chambersu, ko ga je ta obtožil, da je komunist.
• Član od Council on Foreign Relations, 1949 – 1969.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954 -1959.
• Leta 1954, ko je ustanovna konferenca od skupine Bilderbeg, se Ferguson preseli v Pariz, kjer kot odvetnik služi v različnih odborih povezanih z zvezo NATO in z European Common Market.
• Leta 1962 ga Kennedy imenuje za ambasadorja v Maroku, kjer ostane do leta 1964.

Charles Douglas Jackson, 1902 – 1964

• Leta 1902 rojeni Jackson je leta 1931 začel delati za Time Inc., ki je v lasti super elitnega Henrya Luca, ki je tudi član od Pilgrims Society.
• Od leta 1942 do 1943 je delal za OSS, predhodnico od CIA, in bil od 1944 do 1945 namestnik vodje pri Psychological Warfare Division, SHAEF.
  • Kot že omenjeno, Jackson postane po vojni vodilni Eisenhowerjev propagandist in njegova povezavna med CIA in Pentagonom.
• Imenovan za upravnega direktorja od Time-Life International, 1945 – 1949.
• Jackson nato postane publicist od Fortune Magazine, prav tako v lasti Henrya Lucea.
  • V tem času je pri Fortune Magazine glavni urednik Hadley Donovan, Rhodes Scholar in kasnejši član od Pilgrims Society, direktor od CFR in član od Trilateral Commission.
• Član od Council on Foreign Relations, 1950/1 – 1963.
• Predsedujoči od United Negro College Fund, 1950a – .
• Jackson je bil nato od leta 1951 do 1952 predsednik proti-komunističnega National Committee for a Free Europe, ki deluje kot fasada od CIA, njegov ustanovitelj pa je bil super elitni Allen Dulles, ki je kasneje postal direktor od CIA. Član uprave odbora pa je bil tudi Henry Luce. V tem obdobju je tudi služil v Združenih narodih, ter nato leta 1960 postane publicist od revije Life.
• Pisec govorov med Eisenhowejevo (Pilgrims Society) predsedniško kampanjo, 1952.
• Imenovan za Eisenhowejevega povezovalca med CIA in Pentagonom, 1953 – ; Eisenhowejev svetovalec za psihološko vojskovanje, 1953 – 1954; član od Presidents’ Committee on International Information Activities, 1953 – ; tesno sodeluje s Psychological Strategy Board; član od Operations Coordinating Board; posebni pomočnik Eisenhowerja za mednarodne zadeve, 1954 – .
  • Jackson urged President Dwight D. Eisenhower to speak-out against Senator Joe McCarthy. He was probably influenced by McCarthy’s attacks on CIA officials such as Frank Wisner and Cord Meyer. In Jackson’s opinion McCarthy was damaging the anti-Communist cause with self serving and unstable behavior. According to Carl Bernstein, Jackson was “Henry Luce’s personal emissary to the CIA”. He also claimed that in the 1950s Jackson had arranged for CIA employees to travel with Time-Life credentials as cover.
• Skoraj redni udeleženec in tudi član izvršnega odbora zasedanj skupine Bilderberg, 1954 – 1964.
• Publicist revije Life, 1960 – .
  • Kai Bird has argued that Jackson worked very closely with [the main Rockefeller’s agent] John McCloy: ” In the summer of 1959, just before McCloy took his family for an extended trip to Europe, C.D. Jackson wrote to remind McCloy that later that summer a World Youth Festival was scheduled to take place in Vienna. Jackson asked McCloy to contribute an article, perhaps on the “benign and constructive aspects” of the U.S. occupation of Germany. The piece would appear in a daily newspaper to be published in Vienna in conjunction with the festival. McCloy agreed, and the article was published (in five languages) in a newspaper distributed by a twenty-five-year-old Smith graduate named Gloria Steinem… Washington expected some twenty thousand students and young scholars from all over the world to converge on Vienna that summer for the three-week festival. Consequently, the CIA wanted an organized student presence in Vienna in order to counter Soviet propaganda.”²²https://spartacus-educational.com/USAjacksonCD.htm
  • As the most popular magazine in America, Life was more influential than radio and TV news at the time. Life was the perfect platform to deliver any disinformation the CIA wanted widely distributed to a mass audience. It was used to influence key policy makers as well as the public, and also to discredit President Kennedy, as it tried to do on numerous occasions.²³https://spartacus-educational.com/USAjacksonCD.htm
• Sodeluje v prikrivanju raziskav atentata na Kennedyja, ko odkupi pravice za film Abrahama Zapruderja, ki posname atentat.
• So-ustanovitelj od International Executive Service Corps, 1964 – .

Henry J. Heinz II, 1908 – 1987

• Leta 1908 rojeni Henry se je rodil v elitno družino Heniz, ki je imela v lasti pomembno podjetje H. J. Heinz Co.
  • Njegov oče Howard Heinz je bil član od CFR od leta 1924.
• Študira na Yale University, kot član od Skull&Bones, ter postane leta 1941 ustanovni predsedujoči od Heinz Endowments, ki tesno sodeluje z Mellonovimi in Carnegiejevimi interesi, prav tako tudi v omrežju ”liberalne CIA”.
• Član od Committee for the Marshall Plan to Aid European Recovery, 1947 – 1949;
• Predsedujoči od United States Council of the International Chamber of Commerce, 1948 – 1951.
• Upravitelj od Committee for Economic Developmet, vsaj od 1949 – vsaj do 1966.
• Član od Council on Foreign Relations, 1949/50 – 1986.
• Član CIA-jinega National Committee for a Free Europe, vsaj od 1952 – .
• Udeleženec in član izvešnega komiteja zasedanj skupine Bilderberg, 1954 – 1975, 1977 – 1986.
  • There is, however, a list of companies known to be (or have been) clients of Kissinger Associates. Many of them are linked, directly or indirectly, to the interests of Bilderberg members. Chase-Manhattan Bank (now JP Morgan Chase), Fiat, H. J. Heinz & Co, Hollinger Inc, Rio Tinto and Warburg, to name but a few.²⁴https://bilderbergmeetings.co.uk/kissinger/k-100/
• Član od Pilgrims Society.
• V 50ih je bil upravitelj od American Committee for Liberation from Communism, skupaj z J. Peter Graceom, članom od Pilgrims Society in Malteškega viteškega reda.
• Od leta 1958 do 1959 je bil predsedujoči ameriški delegaciji od Economic Commission for Europe.
• Upravitelj Rockefellerjeve Conservation Foundation, vsaj od 1959 – .
• Heinz II je bil član skrivnega super elitnega ”okoljevarstvenega” 1001 Club.
• Član super elitnega kluba White’s.
• Udeleženec od Bohemian Grove.
• Član ustanovne svetovalne uprave od Alliance to Save Energy, 1977 – .
• Član Rockefellerjevega Emergency Committee for American Trade, 1980 – .
• Njegova snaha Teresa Heinz, se je leta 1995 poročila z vodilnim Bideonovim ”okoljevarstvenikom” Johnom Kerryem, ki sta se spoznala na ”Rockefellerjevem” new age dogodku Earth Day (Network).

James D. Zellerbach, 1892 – 1963

• Leta 1892 rojeni Zellerbach, je leta 1938 postal predsedujoč upravi družinski Crown Zellerbach Corporation.
  • Podjetje je kasneje preko fundacije financer od Trilateral Commission.
• Ustanovni direktor od Stanford Research Institute, cca. 1947 – .
• Direktor za Marshall Plan v Italiji, 1948 – .
• Član uprave od Wells Fargo Bank.
• Član od Council on Foreign Relations, 1952 – 1963.
• Redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954 – 1958, 1960, 1961.
• Član neokonservativnega Committee on the Present Danger.
• Upravitelj od Institute for International Education, vsaj od 1954 – .
• Ustanovni član uprave CIA-jine Asia Foundation, 1954 – 1956.
• Služi kot ameriški mbasador v Italiji, 1957 – 1960.
  • In 1958, worried about the ultimate disposition of the Bellagio property as her health declined, she [Princess Della Torre e Tasso, born Ella Walker] asked the American ambassador to Italy, James D. Zellerbach, to make inquiries about donating the estate to an American foundation or university, including the Carnegie Endowment, Ford Foundation, and Rockefeller Foundation. … Dean Rusk, president of the Rockefeller Foundation, was the only one to express serious interest in accepting the Villa, its 50-acre park, and the outlying buildings, which included a small church and cloister.²⁵https://resource.rockarch.org/story/international-cooperation-and-soft-diplomacy-the-rockefeller-foundations-bellagio-center/
• Predsednik od Jewish Welfare Fund.
• Nacionalni pod-predsedujoči od National Conference of Christians and Jews.
• Direktor od Union Trust Company.
• Član direktorske uprave od National Industrial Conference Board.
• Predsednik in upravitelj od World Affairs Council of Northern California.
• Član kluba Bankers of America.

George C. McGhee, 1912 – 2005

• Leta 1912 rojeni McGhee, je kot kot sin bankirja iz Texasa študiral kot elitni Rhodes Scholar (1934) na Oxford University in po doktoratu leta 1937 postal pod-predsednik od National Geophysical Company, nato pa delal za naftno svetovalno podjetje DeGolyer and MacNaughton.
• Leta 1940 je ustanovil lastno podjetje McGhee Production Company in v Louisiani odkril veliko zalogo nafte, s katero je ustvaril bogastvo.
• Med vojno je bil član od Office of Production Management in član od War Production Board.
• Leta 1946 je začel delati za State Department; od leta 1952 – 1953 je bil ambasador v Turčiji, kjer je podpiral njihovo uspešno prizadevanje za vstop v NATO.
• Član od National Committee for a Free Europe, vsaj od 1952 – .
• Član od Council on Foreign Relations, 1953 – 1996.
• Upravitelj od Institute for International Education, vsaj od 1954 – .
• Redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954 1958, 1961, 1963 – 1967.
• Upravitelj od Aspen Institute, vsaj od 1958 – vsaj do 1980.
• Svetovalec pri National Security Council, 1958 – 1959.
• V zgodnjih 60ih je bil ključni za proti-komunistično delovanje v Kongu in Dominikanski republiki.
• Od leta 1961 do 1963 je v Kennedyevi administraciji služil kot Under Secretary of State for Political Affairs, kjer ga nato nadomesti član od Pilgrims Societ W. Averell Harriman.
• Leta 1961 je postal svetovalec od US National Security Council in Director of Policy Planning. 
• Upravitelj od Duke University, 1962-1978. 
• Imenovan za ameriškega ambasadorja v Zahodni Nemčiji, od 1963 – 1968.
• Upravitelj od Committee for Economic Development, vsaj od 1966 – .
• Upravitelj od Business Council for International Understanding, 1969 – 1974.
• Predsedujoči od English Speaking Union (del Pilgrims Society), 1970 – 1974.
• Predsedujoči od National Trust for Historic Preservation, 1971 – 1975.
• Član svetovalne uprave od International Management and Development Institute, 1972 – .
• Član uprave od Population Action International / Population Crisis Committee, vsaj od 1974 – .
• Udeleženec od Bohemian Grove.
• Član od Century Association.
• Direktor od Atlantic Council, vsaj od 1975 – .
• Upravitelj od African-America Institute, vsaj od 1976 – .
• Predsedujoči od Smithsonian Associations, 1976 – 1978.
• Član svetovalnega odbora od Columbia University, 1977 – .
• Ustanovni pokrovitelj od American European Community Association, 1981 – ;
• Upravitelj od American Council on Germany.
• Član od Council of American Ambassadors, cca. 1983 – .
• Član direktorske uprave od Institute for the Study of Diplomacy – Georgetown University.
• V korporativnih krogih je bil – član uprave od Panama Canal Company, 1962-1963; član uprave od naftnege podjetja Mobil Oil Company, 1969-1982; bil član uprave od Procter and Gamble, 1969 – 1982; član uprave od American Security & Trust Company, 1969 – 1982; član uprave od Trans World Airlines, 1976 – 1982.

Cola G. Parker, 1890 – 1962

• Parker, ki se je rodil leta 1890, je bil na začetku kariere pravnik pri Wise, Whitney and Parker.
• Dela za podjetje Kimberley-Clark, 1937 – ; postane uspešni predsednik podejtja, 1942 – 1953.
• Član od Council on Foreign Relations, 1953 – 1956.
• Član Eisenhowejeve Randall Commission on Foreign Economic Policy, 1953 – .
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954, 1956.
• Član delegacije od US GATT (”prosto trgovinska” predhodnica od WTO) v Ženevi, 1954 – 1955.
• Kot pomemben nasprotnik delavskih sindikatov je postal leta 1956 predsednik pro-fašistični National Association of Manufactureres, ki je vse od ustanovitve leta 1958 tesno povezana s ultrakonservativno John Birch Socitey. Leta 1957 postane predsedujoči, leta 1959 pa postane častni pod-predsednik.
  • He was a friend and political supporter of the late Senator Joseph R. McCarthy, but when asked whether or not he would ever support the Wisconsin Republican for President, Mr. Parker said he doubted whether the Senator’s “experience is as yet sufficient to justify that.”
• Predsednik od American Paper and Pulp Association.
• Pod-predsedujoči od National Industrial Conference Board. 
• Član nacionalnega odbora leta 1958 ustanovljene ultrakonservativne, anti-komunistične in ”anti-Rockefellerjeve” John Birch Society (del ”konservativne CIA”), vsaj od 1961 – 1962.
• Predsedujoči od Federal Home Loan Bank of Chicago, – 1962.

George W. Perkins Jr., 1895 –

• Perkins, ki se je rodil leta 1895, je bil sin od super elitnega Georga Walbridge Perkinsa Sr.
  • Perkins Sr. je bil vplivni voditelj od Progressive Movement, bil pod-predsednika od New York Life Insurance Company in vodilni pomočnik od J. P. Morgana, od 1901 – 1910.
  • Tako Perkins Sr. kot tudi J.P. Morgan člana od Pilgrims Society.
• Perkins Jr. se je leta 1921 poročil v vplivno farmacevtsko družino Merck, ki je lastnica farmacevtskega podjetja Merck & Co.
  • Družina Merck preko različnih skladov tudi danes pomemben del liberalnega establišmenta in financer ”liberalne CIA”.
• Izvršni pod-predsednik od Merck & Co., 1927 – 1948.
• Perkins Jr. je leta 1950, ko je bil pomočnik državnega sekretarja (Deana Achesona) za evropske zadeve, uspešno prepričal kongres, da finančno pomaga Jugoslaviji, pri njenem uporu proti Stalinovemu režimu.
• Član od Council on Foreign Relations, 1953 – 1959.
• Udeleženec skupine Bilderberg, 1954.
• Imenovan za stalnega ameriškega predstavnika pri zvezi NATO, 1955 – 1957.
• Proti koncu življenja se je posvetil upravljanju Palisades Park Interstate Commission, kjer je bil član od leta 1922, pred tem pa je bil tam predsednik že njegov oče.

Joseph P. Spang Jr., 1893 – 1969

• Predsedujoč upravi od Gilette Co., 1938 – 1955.
• Član od Commitee for Economic Development, vsaj od 1949 – .
• Član Eisenhowerjeve Mutual Security Evaluation Project Group, 1953 – .
• Član od Council on Foreign Relations, 1954 – 1959.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954, 1956.
• Ustanovmo član nacionalanega svetovalnega komiteja od Cooperative for American Remittances to Everywhere (H. J. Heinz II; Gardner Cowles,), 1954 – .
• Upravitelj od U.S. Council of the International Chamber of Commerce, vsaj od 1955 – .
• Član komiteja od Business Advisory Council for the Department of Commerce (S.D. Bechtel; Paul C. Cabot; Lucius D. Clay; Frank Stanton; Juan T. Trippe), 1958 – .
• Udeleženec od Conference on Foreign Aspects of United States National Security, 1958.
• Član od Links Club.

John S. Coleman, 1897 – 1959

• Dela za vodilno elektronsko podjetje Burroughs Corporation, 1920 – ; predsednik, cca. 1940 – .
• Član od Institute for Economic Education.
• Član od National Management Council.
• Član od National Industrial Conference Board.
• Član ameriškega odbora od International Chamber of Commerce.
• Predsedujoči od Committee for a National Trade Policy (Coleman Commission), 1952 – .
  • Del ameriškega omrežja za sodelovanje pri skupini Bilderberg.
• Ustanovni pod-predsednik skupine Bilderberg, 1954 – cca. 1959.
• Član od Council on Foreign Relations, 1955 – 1959.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954, 1955, 1956.
• Predsednik od U.S. Chamber of Commerce, 1956 – 1957.

Walker Lee Cisler, 1897 – 1994

• Cisler, ki se je rodil leta 1897, je študiral na elitni Cornell University, kjer je bil član od skrivne Sphinx Head Society.
• Ustanovni član od National Academy of Engineering.
• Imenovan v Office of Production Management (OPM) – War Production Board, 1941 – 1943.
• Izvršni sekretar industrijske svetovalne skupine pri Atomic Energy Commission, od 1947 – 1948; in prvi predsednik od Atomic Industrial Forum.
• Imenovan Fellow od American Nuclear Society.
• Leta 1951 postane predsednik in nato leta 1954 še generalni direktor od Detroit Edison. Leta 1964 pa še predsedujoč upravi podjetja Detroit Edison.
• Član od Council on Foreign Relations, 1954/55 – 1994;
• Dokaj redni udeleženec konferenc skupine Bilderberg, 1954 – 1957, 1961, 1963, 1964.
• Član od Business Council.
• Udeleženec od Bohemian Grove.
• Predsedujoč od The Economic Club of Detroit.
• Vodja od Thomas Alva Edison Foundation, od leta 1958 – .
• Leta 1968 je bil izvoljeni predsedujoči od International Executive Council od World Energy Conference.
• Upravitelj od Marietta College in od Michigan Colleges Foundation.

Vidnejši evropski predstavniki ustanovne konference

Velika Britanija

Hugh Gaitskell –

• Leta 1906 rojeni Gaitskell je bil med vodilnimi člani Fabian Society (globoko ozadje Labour Party).
• Leta 1933 je bil Rockefeller Foundation Scholar na Dunaju.
• Vodja opozicije in vodja britanske Labour Party, od 1955 – 1963.
• Član izvršnega komiteja skupine Bilderberg, ter udeleženec konferenc še leta 1956 in 1958.
• Član od skrivne obveščevalne Special Operations Executive.
• Redni gost od Congress for Cultural Freedom, ki je bil financiran s strani CIA.
  • Urednik od Encounter, ki ga je izdajal Congress for Cultural Freedom.

Ralph Assheton, 1st Baron Clitheroe –

• Leta 1901 rojeni Assheton je prihajal iz aristokratske družine.
• Član britanskega parlamenta iz Conservative Party, od 1934 do 1955; predsedujoči od Conservative Party od 1944 do 1946.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg še leta 1956.
• Imenovan za člana od Most Venerable Order of the Hospital of St. John of Jerusalem (KStJ).

Robert J. G. Boothby, Baron Boothby –

• Boothby se je rodil leta 1900 bankirju Sir Robertu Tuite Boothbyu in že pri štiriindvajsetih postal član parlamenta, leta 1958 pa postane tudi član od House of Lords.
• Član britanskega parlamenta iz Conservative Party, 1928 – 1958.
• Boothby se je leta 1935 poročil z Diano Cavendish, ki je bila hčerka Lorda Richarda Cavendisha. Vplivna družina Cavendish je tesno povezana s Pilgrims Society, kot tudi z ultrakonservativnim obveščevalnim Le Cercle, posebno preko Juliana Amerya in Davida Faberja.
• Britanski delegat pri Consultative Assembly od Council of Europe, 1949 do 1957.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg še leta 1956.
• Boothby, ki je bil zasebni tajnik in dober prijatelj od Winstona Churchilla, je bil tudi zagovornik britanskega vstopa v European Economic Community, ki je bila predhodnica od EU. V 50ih je bil pomemben zagovornik dekriminalizacije homoseksualnih dejanj med moškimi, in zaradi tega postal predmet javnega obrekovanja, da je homoseksualec. Govorice je javno zanikal leta 1954. Leta 1963 je Boothby začel razmerje z vlomilcem Lesliejem Holtom, preko katerega naj bi prišel do znanih kriminalcev in morilcev, bratov Kray, ki sta vodila zloglasno toplo Firm. Kasneje se je ugotovilo, da je bil Boothby zagotovo v razmerju z gangsterjem, morilcem in pedofilom Ronnijem Krayem že dosti prej. Boothsby je tudi javno lagal, da se je vedno srečal s Krayem na njegovo ”poslovno” povabilo, kar pa izpodbija njegova razglednica iz 6. junija 1963, na kateri Boothby sam vabi Kraya k sebi domov. Brata Kray sta oskrbovala Boothbya z mladimi fanti in organizirala orgije v Cedra Court, kjer sta živela. Boothby pa jima je v zameno vračal usluge. Z bratoma Kray in tudi z Boothbyem je bil v tem pedofilskem krogu tesno povezan tudi član od Labour Party Tom Driberg, prav tako homoseksualec, tako, da sta obe stranki pritiskali na medije, da stvari ne bi prišle na dan. Sunday Mirror, podpornik od Labour Party, je celo odpustil urednika, in plačal Boothbyu £40,000. Boothby je preko bratov Kray tudi vodil svojo kampanjo za House of Lords, vse do njunega vedno večjega nasilja. Novinarji, ki so preiskovali Boothbya so bili deležni groženj in vlomov, vplivni Lord Goodman pa je omogočil, da preiskave niso šle naprej. Goodman in Boothby pa sta skupaj z britansko super elito zaslužna, da so brata Kray aretirali šele leta 1968. Preiskave leta 2015 so pokazale, da je MI5, ki je del britanske super elite, uporabljal brata Kray, da sta zbirala obveščevalne podatke o homoseksualnih politikih in etabiliranih osebah. Iz podatkov od MI5 je razvidno, da je Boothby skupaj z Ronniejem Krayem delil naklonjenost do mladih fantkov. V ta pedofilski krog bratov Kray je bil vpleten tudi DJ Alan Freeman, tesen prijatelj elitnega pedofila in BBC-jeve super zvezde Jimmya Savilea, ki je bil tesno povezan s kraljevo družino in njenim super elitnim pedofilskim krogom na otoku Jersey.
• Boothby je bil tudi član od Clermont Set, ki je tesno povezan z globokim (ultrakonservativnim) obveščevalnim omrežjem, ki je bilo prav tako povezano s pedofilijo, kot tudi z nekaterimi najpomembnejšimi člani skupine Bilderberg. Član od Clermont Set tudi njegov sorodnik Andrew Cavendish.
• Boothby je bil tudi član od super elitnega The Other Club.

Oliver S. Franks, Baron Franks –

• Franks se je rodil leta 1905 in je med vojno delal za Ministry of Supply; leta 1945 pa je postal trajni sekretar.
• Frank je postal vplivni britanski filozof, so-ustanovitelj povojnega sveta in bil hkrati član Pilgrims Society.
  • Od leta 1946 – 1948 je bil provost od Queen’s College na Oxford University, pred tem pa od 1936 – 1946 bil profesor moralne psihologije na University of Glasgow.
  • V tem obdobju se tudi začnejo njegove pomembne funkcije. Leta 1947 je postal upravitelj od Pilgrim Trust, kar opravlja do leta 1979.
  • Leta 1947 je postal član britanske delegacije za pogovore o Marshallovem načrtu. Poleg tega pa je Franks tudi so-ustanovitelj zveze NATO in od Organisation for European Economic Cooperation (OECD).
• Franks je leta 1948 postal ambasador v ZDA, kjer je ostal do leta 1952. Nato postane direktor od Lloyds Bank (del Pilgrims Society), 1953 – 1975, in predsedujoči od 1954 – 1962.
• Član izvršnega odbora in udeleženec konferenc skupine Bilderber še leta 1955 in 1956.
• Franks je tudi upravitelj Rhodes Trust, 1957-1973.
• Član uprave od Committee of London Clearing Bankers 1960 – 1962.
• Upravitelj od Rockefeller Foundation, 1961 – 1970.
• Član uprave od Schroders Bank (del Pilgrims Society), 1969 – 1984.
• Član guvernerske uprave od Wellcome Trust (del ”liberalne CIA”), od 1965 – 1982, pred tem upravitelj od 1963 – 1965.
• Franks je bil tudi tesno povezan z Deanom Achesonom (Pilgrims Society).

Major General Sir Colin Gubbins –

• Leta 1896 na Japonskem rojeni Gubbins je bil že prej omenjen kot tesen Retingerjev prijatelj in med vojno vodja skrivne obveščevalne Special Operations Executive (SOE), 1943 – 1946.
  • Čeprav je uradno SOE leta 1946 razpuščena, Gubbins zaradi Hladne vojne, preko MI6 ustanovi novo skrivno enoto Special Operations, ki je del pro-terorističnega / neonacističnega omrežja operacije Gladio oz. enot ”Stay-Behind”.
• Gubbins je bil tudi pomemben pri ustanovitvi od American Committee for United Europe, ki nastane v sodelovanju s CIA.
• Deluje kot Retingerjev svetovalec za ustanovitev skupine Bilderberg.
• Leta 1952 ga je Retinger povabil na že prej omenjeni skrivni sestanek v Parizu, ki so se ga udeležili francoski premier Antoine Pinay; Guy Mollet, vodja francoske socialistične stranke SFIO; princ Bernhard; Paul van Zeeland, belgijski zunanji minister; Hugh Gaitskell; Paul Rijkens, nizozmeski predsedujoči od Unilever; Ole Bjørn Kraft, danski zunanji minister; Rudolf Mueller, nemški odvetnik; Panagiotis Pipinelis, grški ambasador za zvezo NATO.
  • Razlog sestanka, kot uvod v nastanek skupine Bilderberg, je bilo vedno močnejše proti-ameriško stališče v mnogih evropskih državah, kot tudi vedno močnejše težje po politiki izolacije v ZDA.
  • Čeprav sam Gubbins, kot se zdi, ni bil del omrežja od Le Cercle, Special Operations Executive predstavlja zelo pomemben del tega omrežja, ki je prihajalo iz Velike Britanije. Del od SOE in Le Cercle so bili Julian Amery, Sir Charles Hambro, Neil ”Billy” McLean, Sir Peter Tennan, Harry Sporburg. Veteran od SOE Sir Peter Wilkinson pa je bil prvotni financer od Institute for the Study of Conflict, katerega ustanovitelj je bil kasnejši predsedujoči od Le Cercle Brian Crozier. Nekdanji veteran od SOE, ki je bil tesno povezan s Crozierjem preko zasebne obveščevalne Shield, ki jo je Crozier ustanovil v 70ih za izvolitev Thatcherjeve. V Shield sta bila vletena tudi Tennan in Sporburg.
• Član izvršnega odbora in redni udeleženec srečanj skupine Bilderberg, 1955 – 1964. . 

Denis Winston Healey –

• Healy se je rodil leta 1917 in leta 1936 dobil štipendijo na elitnem Balliol College.
• Leta 1937, ko je bilo v Sovjetski zvezi obdobje Velikega terorja, je postal član komunistične stranke, kar je trajalo do leta 1940. Za časa Stalinovega terorja je umrlo med 700,000 do 1,2 milijona ljudi. V javnosti, kot član Labour Party, je Healey močno nastrojen ”proti” eliti, kar pritegne pozornost vodij pri Labour Party.
• Nekje v vmesnem obdobju po študiju na Oxfordu je šel Healey preko svojih prijateljev, uradno zaradi njegovih komunističnih pogledov, na Hudson Institute in na super elitni thnik tank RAND Corporotion (del CFR), kjer naj bi mu ”oprali možgane” z ”desničarstvom”, kot je dejal njegov kolega iz Labour Party Harold Wilson. Zagotovo je na Healeya bolj vplivalo to, da je bil od leta 1948 prostovoljno sredstvo od Information Research Department, ter da je imel povezave s Congress for Cultural Freedom, ki je bil financiran preko CIA.
• ”Proti elitni” Healey tako leta 1948 postane svetnik pri super elitnem Royal Institute of International Affairs (del Pilgrims Society; del Round Table Group), kar ostane do leta 1960.
• Healey je v vlogi mednarodnega sekretarja od Labour Party promoviral Korejsko vojno v imenu britanskih državnih propagandistov in uporabljal britanske obveščevalne agencije, da je napadal marksistične voditelje znotraj britanskih sindikatov.
• Član britanske Labour Party in član parlamenta od leta 1952 – 1992.
• Član izvršnega odbora in redni udeleženec 23ih zasedanj skupine Bilderberg, 1954 – 1992.
• Leta 1958 postane Healey ustanovni član odbora pri prav tako super elitnem nacionalno varnostnem International Institute for Strategic Studies (IISS), kjer ostane do leta 1961.
  • IISS nastane preko tesnih povezav, ki jih ima Chatham House s CFR in skupino Bilderberg.
  • Healeyeve povezave so bile pomembne za pridobitev ustanovnih sredstev od Ford Foundation.
• Healey postane leta 1958 tudi izvršni od Fabian Society, kjer ostane prav tako do leta 1961.
• Ko Labour Party leta 1964 zmaga na volitvah, postane Premier Harold Wilson, Healey pa minister za obrambo, kjer ostane na položaju do leta 1970.
• Leta 1974, ko Labour Party ponovno zmaga na volitvah, postane Healey Chancellor of the Exchequer, kjer služi do leta 1979.
• Od leta 1980 do 1983 pa je namestnik vodje od Labour Party.
• Leta 1994 je bil Healey prvi politik od Labour Party, ki je leta 1994 javno dejal, da naj član od Fabian Society Tony Blair postane novi vodja od Labour Party.
• Leta 1989 se je Healey udeležil tudi World Economic Forum.

Nemčija

Max Brauer –

• Brauer se je rodil leta 1887, bil na začetku tesno povezan s komunizmom in bil nato po vojni vplivni član nemške Social demokratske stranke (SPD).
• Leta 1933 je za časa nacizma zapustil Nemčijo, ter bil vmes na Kitajskem v okviru programa od League of Nations (del Pilgrims Society) celo svetovalec Chiang Kai-sheka.
• V Nemčijo se je vrnil leta 1946 iz ZDA, ko je delal za American Federation of Labor.
• Služi kot župan Hamburga, 1948 – 1953 in od 1957 – 1960.
  • Zaslužen na njegovo povojno obnovo.
• Služi kot svetovalec Retingerja za ustanavljanje skupine Bilderberg,
• Redni udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954 – 1964.
• Leta 1961 je postal član nemškega parlamenta, ter kasneje postal minister za finance in obrambo.

Gerhard P.Th. Geyer –

• Geyer se je rodil leta 1897, in je leta 1920 začel delati za Brown, Boveri & Cie., kasneje pa je bil vodja od Agricola Society for Agriculture, Trade and Industry, v Vršacu.
• Leta 1926 se je pridužil podjetju German-American Petroleum Company (Esso), ki spada v Rockefellerjevo omrežje preko Standard Oil, kjer leta 1939 postane tudi član uprave. Po vojni je bil Geyer ključni za obnovo podjetja, ki se preimenuje v Esso AG, leta 1948 pa tudi postane predsednik uprave.
• Generalni direktor nemške podružnica Esso AG.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg še leta 1956.
•  Od sredine 50ih je tudi član od German Atomic Energy Commission.
• Geyer je pomemben tudi kot so-ustanovitelj od leta 1954 nastalega super elitnega Atlantik Brücke, ki nastane preko Rockefellerjevega omrežja.

Nizozemska

Hans Max Hirschfeld –

• Leta 1899 rojeni Hirschfeld je na začetku kareiere delal za Rotterdamsche Bankvereeniging (ABN-AMRO).
• Leta 1925 je začel delati za Javasche Bank v Bataviji, ki je bila centralna banka za kolonijo Dutch East Indies.
• Generalni direktor za trgovino in industrijo na nizozemskem ministrstvu za ekonomske zadeve, 1931 – 1940.
• Hirschfeld je bil pred (1940-1945) in po nemški okupaciji generalni sekretar na ministrstvu za ekonomske zadeve in bil po vojni obtožen kolaboracije z nacisti a je bil kasneje oproščen. Kljub temu zgodovinar Van der Zwan ugotavlja, da je bil Hirschfeld pomembno sredstvo, ki je omogočil, da je nacistični režim vključil Nizozemsko v svojo vojno ekonomijo in jo ekonomsko izkoriščal.
  • Bil pomemben član bilateralnih trgovinskih pogajanj z nacistično Nemčijo, ki kljub temu, da je bil nemški Žid, kot je dejal sam, ni imel zaradi tega problemov, ker so se vedno našli razumni višji uradniki, s katerimi je lahko govoril.
• Po vojni je bil Hirschfeld na željo nizozemske vlade tudi član pri implementaciji od Marshallovega načrta in v tem kontekstu tudi predsedujoči nizozemski delegaciji na pariško koneferenco leta 1947.
• Leta 1949 je bil imenovan za visokega komisarja v Indoneziji, da se je uredil prehod suverenosti do neodvisne Indonezije pod Sukarnom.
• Poročevalec na konferenci zasedanja skupine Bilderberg leta 1954 in udeleženec konference še leta 1956.
• Leta 1952 je postal član od pomembne zasebne Groep Rijkens, ki jo je ustanovil pomembni so-ustanovitelj skupine Bilderberg Paul Rijkens za politično vpletanje v nekdanjo kolonijo Indonezijo;
• Leta 1951 je postal tudi član od NATO Commission of Twelve, ki je bil mednarodni odbor namenjen premagovanju proračunskih razlik zaradi ameriških zahtev po povečanju vojaške podpore.
• Član uprave od Unilever; član uprave od Philips.
• Predsedujoči upravitelj od Reactor Centrum Nederland, 1955 – 1958.

Paul Rijkens –

• Rijkens se je rodil leta 1888 in je svojo kariero začel v očetovi tovarni margarine, ki je bila prodana v Van den Bergh’s Fabrieken NV iz katere nato nastane Van den Bergh & Jurgens. Po združitvi s podjetjem  Antona Jurgensa je Rijkens nadaljeval kariero v Margarine Unie, kjer leta 1927 postane direktor od Margarine Union Ltd v Londonu in od Margarine Unie NV v Rotterdamu. Leta 1929 mu uspe združitev Margarine Unie s proizvajalcem mila Lever Brothers, ter postavi temlje za to, kar je kasneje postalo Unilever. Rijkens je bil od leta 1936 do 1955 predsedujoči multinacionalki Unilever, ki v tem času postane šesto največje podjetje na svetu.
• Med drugo svetovno vojne je za časa nemške okupacije odšel v London in deloval kot glavni svetovalec in podpornik nizozemske begunske skupnosti, kot tudi pomagal izgnani nizozemski vladi, pri kateri je deloval kot član izrednega svetovalnega odbora in kot predsednik nizozemske študijske skupine za vprašanje obnove. V tem obdobju pa je tudi povečal svoje omrežje poznanstev z mnogimi osebami iz mednarodnih političnih in diplomatskih krogov. Mnogo od teh oseb je imelo ključno vlogo v svetovnih zadevah po vojni. V tem obdobju postane tudi zelo tesen prijatelj od princa Bernharda.
• Po vojni je upravljal Unilever in v kontekstu hladne vojne in dekolonializacije sodeloval z nizozemsko vlado, kot tudi pri njeni socialno-ekonomski politiki, da se opomore zaradi vojne škode.
• Leta 1952 Rijkens ustanovi poslovni lobij Groep Rijkens, preko katerega v tajnosti posreduje pri t.i. novogvinejskem vprašanju, ki je nastal po osamosvojitvi Indonezije. Po uradni verziji je Rijkens, da bi preprečil, da bi konflikt prešel v vojno, prepričal nizozemsko vlado, da je izročila sporni otok Indoneziji. Dejstvo je, da je Rijkens zastopal svoje korporativne interese, ki jih je vsiljeval nizozemski politiki. Ko je javnost leta 1961 izvedela za to dejanje, je bil Rijkens obtožen izdaje, ker je dal prednost poslovnim interesom pred visokimi moralnimi načeli, ki naj bi jih uradno zagovarjal. Zaradi svojega tesnega sodelovanja z Bernhardom, je kasneje tudi odstopil iz nadzorne skupine Bilderberg. Na to Rijkensovo povojno delovanje je zagotovo tudi vplivala ideologija funkcionalizma, kateri so sledili Rijkens in ostali globalisti. Rijkensov pomemben svetovalec pri podjetju Unilever je med vojno postal vplivni ”levičarski” ekonomist David Mitrany, ki je videl mednarodne zasebne korporacije kot osnovo za novi svetovni red.²⁶Or Rosenboim, From the Private to the Public and Back Again: The International Thought of David Mitrany, 1940-1949; Les Cahiers européens de Sciences, 2013;  str. 3
  • Mitrany je razvil pojem ”funkcionalizem”, za raziskovanje širjenja praks iz zasebne v javno sfero in določitve novega globalnega političnega prostora, ki bo ”naredil meje nepomembne”. Oz. funkcionalizem je izraz, ki se nanaša na strategijo nadnacionalne integracije skozi serijo sektorskih procesov internacionalizma, oblikovanega tako, da sproži avtonomno logiko, ki ustvari neizogibno nadaljno integracijo, katera posledično ustvari nacionalne države zastarele. Ideja funkcionalizma, ki je revolucionalizirala mednarodne odnose, pa je tudi pomembna osnova za evropsko integracijo.
  • Mitrany, ki je opravil doktorski študij sociologije in ekonomije na London School of Economics, je med prvo svetovno vojno delal kot obveščevalec za britansko vlado. Kasneje, ko je postal strokovnjak za zunanje zadeve, je postal član od Labour Party Advisory Committee, ni pa hotel postati član stranke.
  • Mitrany je deloval tudi v vplivnih think tankih, in je bil član od vplivnega Institute for Pacific Relations, ki je deloval od leta 1925 do 1961. Ključni financer kontroverznega inštituta, ki se ga je tesno povezovalo s komunizmom, s Stalinovo Rusijo in pro-kitajskim stališčem, je bila Rockefeller Foundation.
  • Mitrany je bil tudi sodelavec od super elitnega Royal Institute of International Affairs (Chatham House), sestrske organizacije od CFR, ko je bil Rijkensov svetovalec.
  • Poleg tega pa je bil od leta 1922 pomožni urednik vrste publikacij o socialni in ekonomski zgodovini vojne, ki jih je financirala Carnegie Endowment for International Peace, ki je prav tako del liberalnega establišmenta.
  • V 30ih letih je bil Mitrany Visiting Fellow na Harvard University, njegove dobro sprejete Dodge Lectures, ki jih je imel na Yale University o ”The Progress of International Government”, pa so mu odprla vrata, da je leta 1933 postal profesor za politiko in ekonomijo na London School of Economics. Še bolj pomemben pa je bil njegov položaj prvega profesorja na School of Economics and Politics pri super elitnem Institute of Advanced Studies, na Princeton University.
  • Ko je izbruhnila vojna se je Mitrany vrnil v London, kot član od Foreign Research and Press Service (FRPC), ki je bila študijska skupina zunanjenga ministrstva, ki jo je vodil Chatham House oz. Round Table Group/Pilgrims Society. Skupina je bila zadolžena za povojno ekonomsko, socialno in politično rekonstrukcijo, vključno z regionalno in svetovno federalizacijo. Chatham House je s tem načrtoval novi svetovni red za novi, povojni kompleksni svet. Najvplivnejši član od FRPC je Lionel Curits, so-ustanovitelj od skrivne Round Table Group/Milner’s Kindergarten in vplivni so-ustanovitelj od Chatham House. Zelo pomembno je dejstvo, da je bil Curtis član pro-nacističnega Cliveden Set, ki je zrasel iz Milner’s Kindergaten, ter je hkrati tesno povezan s Pilgrims Society. Vidnejša člana sta bila še Baron William Beveridge, ki je bil močno pod vplivom Fabian Society, ter znani ekonomist J. M. Keyenes.
  • Mitrany je leta 1943 izdal pomembno knjigo A Working Peace System, preko katere je tudi dobil položaj vodilnega svetovaleca za zunanje zadeve pri Unilever.
  • V povojnem obdobju so bili trije osnovni modeli za Evropsko unijo. Poleg ”funkcionalistične”, še ”medvladna” od Spaaka in ”federalistična” od Moonetja. V 60ih so funkcionalisti, kot okvir za integracijo ali sinhronizacijo ameriških in evropskih interesov, uporabljali slogan ”Atlantic-Partnership”.
• Rijkens je bil močno vpleten tudi v leta 1954 ustanovljeni European Cultural Foundation, katere ustanovitelji so bili Princ Bernhard, Robert Schuman in Denis de Rougemont. Fundacija, ki je zagotavljala vse vrste oddaj za Radio Free Europe, je, ko se je izvedelo kasneje, premejala finančna sredstva od CIA. Po prej omenjenem škandalu iz leta 1961, Rijsken ostopi tudi iz mesta uprave od European Cultural Foundation.
• Prav tako je bil Rijkens član malo znane a zelo vplivne elitne nizozemske skupine Tafelronde (Round Table), ki je nastala leta 1901 nagradu Wittenburg, kjer se vsakih šest tednov srečujejo najvplivnejši predstavniki iz poslovnega sveta, politike in javnih služb.
• Še bolj bo jasna predstava o podobi globalistično usmerjene uprave od Unilever iz 50ih let, ko analiziramo njene posameznike, ki je tesno povezana z Rotterdam Bank in Philips. H. M. Hirschfiled – član uprave od Philips, člam uprave od Rotterdam Bank, ustanovni udeleženec skupine Bilderberg; K. P. Van der Mandel – član uprave od Rotterdam Bank; Paul Rijkens – član uprave od Rotterdam Bank, ključni ustanovni udeleženec skupine Bilderberg; H. L. Wolterson – predsedujoči od Philips, član uprave od Heldring & Pearson (povezana z Rotterdam Bank), P. S. F. Otten – predsednik od Philips in poročen v družino Philips, udeleženec zasedanja skupine Bilderberg leta 1958. V tem času je finančni svetovalec podjeta super elitna banka Lazard Freres, ki je tesno povezana z Rockefellerjevimi interesi in spada pod okrilje Pilgrims Society. Lazard Freres je tudi svetovalec najbogatejšim družinam na svetu.
• Izredno pomemben soustanovitelj skupine Bilderberg; član izvršnega komiteja 1954 – 1961; redni udeleženec konferenc 1954 – 1964.
  • Rijkens je bil pomemben posrednik med Retingerjem (CIA) in princem Bernhardom.

H. F. van Walsem –

• Član uprave podjetja Philips, 1936 – 1968; predsedujoči član uprave, cca. 1950a – .
• Ko nacisti napadejo Nizozemsko, pobegne Walsem z ostalimi vodilnimi predstavniki podjetja v Veliko Britanijo. Že pred tem pa podjetje ustanovi sklade v Veliki Britaniji in v ZDA, vodilni predstavniki podjetja pa se preselijo v Curacao, ki je tedaj v lasti Nizozemske in tam tudi vzpostavijo sedež podjetja.
• Udeleženec od Hague Congress, 1948.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg še leta 1956.

Francija

Guerin De Beaumont –

• Beaumont, ki se je rodil leta 1896, je prihajal iz ugledne normandijske družine. Med vojno se je pridružil de Gaulleu v Londonu, ter bil nato kot konzul poslan v New York.
• Po vojni ima pomembne položaje na francoskem ministrstvu za zunanje zadeve, kjer dela za Léona Bluma in Andréja Marieja.
  • Državni sekretar za zunanje zadeve, 1954. V tej vlogi je zadolžen vodenje European Defence Community.
• Služi kot francoski minister za pravosodje 1954 – 1955.
• Povabljen na zasedanje skupine Bilderberg tudi leta 1956, vendar umre oktobra leta 1955.

Maurice Faure –

• Faure je bil med vojno član francoskega uporniškega gibanja.
• Namestnik v francoskem parlamentu od 1951 – 1983.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg še leta 1956 in 1963.
• Kot sekretar ministra za zunanje zadeve je za Francijo leta 1957 podpisal Treaty of Rome.
• Francoski minister za evropske institucije, 1958.
• Član Evropskega parlamenta, 1959 – 1981.
• Predsednik od European Movement International, 1961 – 1968.
• Kot član od Radical Party of the Left je član Evropskega parlamenta, 1978 – 1981.
• Francoski minister za pravosodje, 1981.
• Član od French Institute of International Relations.
• Izvoljen za senatorja, 1983 – 1988; član Konstitucionalnega odbora, 1989 – 1998.

Guy Mollet –

• Mollet se je rodil leta 1905, in bil od leta 1923 član socialistične stranke Section française de l’Internationale ouvrière (SFIO; French Section of the Workers’ International), od leta 1949 do 1969 pa je bil tudi njen vodja. Leta 1969 se stranke združi z levimi klubi in nastane današnja Parti socialiste.
• Pod-predsednik od Socialist International, 1951 – 1969.
• Mollet služi kot Retingerjev svetovalec za nastanek skupine Bilderberg in dokaj reden udeleženec srečanj skupine Bilderberg še od leta 1955 do 1963.
• Mellet je bil od leta 1956 -1957 tudi francoski premier in v tej vlogi delal na evropski integraciji in predlagal Franco-British Union.
• Leta 1957 je bil tudi podpisnik od Treaty of Rome iz česar nastane European Economic Community.
• Oktobra 1956 so Mollet, britanski premier Anthony Eden in izraelski premier David Ben-Gurion podpisali skrivni sporazum Protocol of Sèvres, glede skupnega napada na Egipt.
  • Egiptovski predsednik Nasser (vrsto let pod vplivom neonacističnega omrežja, ki podpira Palestice) je podpiral proti-francoske upornike Alžiriji, ter nacionaliziral Sueški kanal. Najprej je Egipt napadel Izrael, Francija in Velika Britanija pa sta napadla severno področje Sueškega kanala pod pretvezo ponovne vzpostavitve reda na tem področju. Načrt je bil sprejet z nepričakovano opozicijo s strani ZDA (Rockefellerjeva klika vzpostavlja svojo globalno bančno in naftno dominacijo), tako na zasedanju Generalne skupščine UNa, kot pri ekonomskih ukrepih. Francija in Velika Britanija pa sta bili prisiljeni v ponižujoč umik.
  • Za časa Molletjevega vladanja, pa naj bi Francija v zahvalo Izraelu pri Suezu tudi priskrbela nuklearni reaktor, skupaj z osebjem in obogatenim uranom.
  • Mollet je v tem obdobju poslal vojsko tudi v Alžirijo, kjer so vodili protiteroristično kampanjo, kar pa je pomenilo prevelik strošek za davkoplačevalce in njegova vlada je padla. Na oblasti ga nadomesti de Gaulle, Mollet pa postane njegov državni sekretar, kjer je na položaju do leta 1959.
  • Leta 1956 je Mollet tudi član od Action Committee for the United States of Europe, katerega ustanovitelj leta 1955 je Jean Monnet. Odbor je predstavljal vodilno silo za vsemi iniciativami v prid Evropske Unije, vključno z skupnim trgom, evropskim monetarnim sistemom, Evropskim svetom, britanskim članstvom in skupnosti in volitvijo v evropski parlament s splošno volilno pravico.

Belgija

Baron Pierre Bonvoisin –

• Bonvoisin se je rodil leta 1903 in bil predsednik najpomembnejše belgijske banke Societe Generale de Belgique, kjer je bil guverner njegov tast Alexandre Galopin.
  • Galopina je belgijski kralj Leopold III izbral, da reorganizira belgijsko ekonomijo po nemški invaziji. Po invaziji zaveznikov na Normandijo, je Galopin po uradni zgodbi, zbral imena belgijskih industrialcev, ki so sodelovali z nacisti in bil zato 28. februarja 1944 umorjen.
  • Banka Societe Generale de Belgique leta 2003 preneha obstajati, ko postane del skupine Suez-Tractebel, ki je prav tako tesno povezana s skupino Bilderberg in evropsko integracijo, posebno preko vodilnega evropskega pro-migrantskega agenta Etienna Davignona.
• Predsednik od Banque de la Societe Generale de Belgique, 1951 do 1962.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg še od leta 1955 do 1957.
• Bonvoisin je bil tudi član uprave od Companhia de Diamante de Angola, kjer so bili še H. J. Joel iz De Beers, H. F. Oppenheimer iz Anglo American, grof M. de Fernig iz Societe Miniere du Beceka. Podjetje je imelo monopol nad prodajo diamantov v Angoli.
• Njegov sin je prej omenjeni baron Benoit de Bonvoisin, imenovan tudi ”Black Baron,” ki je bil skoraj zagovoto Cijino sredstvo, je tesno vpleten v zasebno ultrakonservativno (pro-fašistično) obveščevalno omrežje od Le Cercle.
  • Benoit je bil s strani žrtev X1 in X2 pedofilskih spolnih zlorab v obsežnem primeru belgijskega X-Dossier prepoznan kot eden najbolj nasilnih, skupaj s Paulom Vanden Boeynantsem in bratoma Lippens. Paul Vanden Boeynants je bil belgijski premier v letih 1966-1968 in 1978-1979.
• Pierre Bonvoisin je bil še predsedujoči od Banque du Congo Belge.
• Služil kot predsednik od Belgian International Chamber of Commerce.
• Bil so-ustanovitelj od I’Institute International d’Etudes Bancaires, ki je del od IMF.
• Bil pa je tudi svetovalec kralja Baudouina, katerega fundacija King Baudouin Foundation je pomemben financer ”liberalne CIA”, med drugim množićnih migracij v EU.

Italija

Vittorio Valletta –

• Valletta se je rodil leta 1883 in začel leta 1921 delati za FIAT. Leta 1939 pa je postal tudi generalni direktor. Za časa Mussolinija in fašizma, je tako kot velik del industrialcev tesno sodeloval z režimom. Zaradi tega je bil tudi po padcu Mussolinija s strani močnih sindikatov izgnan iz podjetja, vendar je bil leta 1946 ponovno nominiran za predsednika FIATa. Na položaju ga leta 1966 zamenja Giovanni Agnelli, ki se je prve konference skupine Bilderberg udeležil leta 1957, ter postal njen nepogrešljivi del vse do leta 2000. Agnelli je izredmo tesen prijatelj tako od Kissingerja, kot od Davida Rockefellerja.
• Predsednik podjetja FIAT, 1946 – 1966.
• Član izvešnega odbora in zastopnik družine Agnelli na zasedanjih skupine Bilderberg, ter udeleženec še leta 1955 in v imenu podjetja FIAT organiziral konferenco leta 1957, a se je zaradi družinskih razlogov ni udeležil.

Alcide de Gasperi –

• Gasperi se je rodil leta 1881 in velja za pomembnega so-ustanovitelja Evropske unije.
• Italijanski premier od 1945 – 1953.
• Bil podpornik od Schuman Declaration, katera je leta 1951 vodila v ustanovitev od European Coal and Steel Community (ECCS).
• Gaspari je bil eden izmed Retingerjevih svetovalcev za nastanek skupine Bilderberg in poročevalec na ustanovnem zasedanju.
• Sodeloval je pri organizaciji od Council of Europe.
• Leta 1954 pa je bil izvoljen za predhnodnika evropskega parlamenta Common Assembly od ECCS.

Švedska

Herbert Tingsten –

• Tingsten se je rodil leta 1896 in je bil vplivni švedski politični znanstvenik, pisatelj in časopisni založnik.
• V 20ih se je pridužil Švedski Social Demokratski stranki (Sveriges Socialdemokratiska Arbetareparti), ki velja za najstarejšo in največjo švedsko stranko.
  • Ozadje stranke predstavlja najpomembnejša švedska židovska bankirska družina Wallenberg, ki je tesna Rockefellerjeva zaveznica.
• Tingsten je bil profesor politične znanosti na Stockholm University od 1935 – 1946.
  • Na začetku kariere je bil konservativno usmerjen, kasneje pa je postal radikalno levo usmerjen.
• Švedski publicist in rednik od Dagens Nyheter, od 1946 – 1959.
• Udeleženec srečanj skupine Bilderberg še leta 1955 in 1956.
  • Tingstena povabi na ustanovno zasedanje prej omenjeni Gubbins, s katerim je sodeloval med vojno, saj je bil Tingsten del uporniškega gibanja v Skandinaviji.
• Leta 1941 je napisal knjigo Den svenska socialdemokratiens idéutveckling (The Ideological Development of the Swedish Social Democrats), kjer je kritiziral stranko zaradi neizpolnjevanja marksističnih ciljev nacionaliziacije zasebnih podjetij. Ko je leta 1944 prebral knjigo The Road to Serfdom vodilnega neoliberalnega avtorja Friedricha Hayeka, je postal prepričan vernik v prosto tržno ekonomijo in posledično leta 1945 zapustil stranko.
• Leta 1947 je bil eden od ustanovnih udeleženec skrivne neoliberalne Mont Pelerin Society, ki spada v omrežje ”konservativne CIA”.
  • Mont Pelerin Society je tesno povezana tako z Rockefellerjevo ”Chicago School” iz University of Chicago, kot z London School of Economics. Vidnejši člani poleg ustanovitelja Hayeka še George Stigler, Frank Knight, Sir Anthony Fisher (mentor Janševega mentorja Ljuba Sirca), Otto van Habsburg, Max von Thurn und Taxis, Ed Feulner, Lord Ralph Harris, Arthur Seldon, Frits Bolkenstein, James Buchanan, William Buckley Jr., Arthur Burns, Martin Feldstein, Niall Ferguson, Steve Forbes, Milton Friedman, Valery Giscard d’Estaing, Alan Greenspan, Charles Koch, Walter Lippman, Edwin Meese, Ludwig von Mises, Murry Rothbard, George Shultz, John Templeton in ostali.
  • Vodilni ekonomisti od Mont Pelerin Society, ki so prav tako tesno pvoezani z ultra-konservativnim omrežjem od American Security Counci in z Le Cercle, so pomembni podporniki neoliberalizma in diktature v Čilu, kot tudi pro-fašističnega portugalskega diktatorja Salazarja.
  • Eden najvidnejših članov od Mont Pelerin Society je vsekakor Milton Friedman, katerega mentor Arthur Burns, je član od Pilgrims Society in član od CFR.
• Tingsten je bil pomemben zagovornik Švedskega članstva v zvezi NATO, bil pa je tudi podpornik Izraela.

Danska

Terkel Terkelsen –

• Terkelsen se je rodil leta 1904 in leta 1937 postal londonski dopisnik za Berlingske Tidende.
• Med vojno je delal za Danish BBC-service in bil povezan v vodilnih britanskim obveščevalcem Gubbinsom, ki ga tudi povabi na zasedanje od Bilderbergov.
• Višji urednik danskega časopisa Berlingske Tidende.
• Član izvršnega komiteja skupine Bilderberg in redni udeleženec zasedanj v obdobju od 1956 – 1980.

Člani vodstva in izvršnega komiteja skupine Bilderberg

Predsedujoči

Nizozemski princ Bernhard, 1954 – 1977

• Ustanovni predsedujoči, 1954 – 1977.
• Analiziran pod Nastanek skupine Bilderberg.

Alec Douglas-Home of the Hirsel, 1977 – 1980

• Član spodnjega doma britanskega parlamenta, 1931 – 1937.
• Zasebni parlamentarni sekretar kanclerja Nevillea Chamberlaina, – 1937.
• Zasebni parlamentarni sekretar pro-nacističnega britanskega premierja Nevillea Chamberlaina, 1937 – 1939.
  • Skupaj s Chamberlainom odpotuje leta 1938 v München.
• Član britanske Conservative Party, vodja stranke, 1963 – 1965.
• Britanski premier, 1963 – 1964.
• Član od Action Committee for the United States of Europe.
• Služi kot britanski zunanji minister, 1970 – 1974.
  • A further participant at the January 1984 Cercle meeting in Stellenbosch was Sir John Killick, a veteran Cold War diplomat who had worked in the Western Europe Department of the Foreign Office from 1958 to 1962 before being posted to Washington as Counsellor and Head of Chancery at the British Embassy from 1963 to 1968. Following another spell in London as Assistant Under-Secretary at the FO, he then served as British Ambassador to the Soviet Union from 1971 to 1973. After returning home and, as Deputy Under-Secretary, acting as senior advisor to the Foreign Secretary (first Sir Alec Douglas-Home and then James Callaghan), in 1975 Killick was appointed Permanent Representative to NATO, serving until 1979 when he retired to South Africa. … At the July 1984 Cercle meeting in Bonn, one very influential British participant was Conservative MP Sir Philip Carter Goodhart, a scion of the American Lehman banking family. Goodhart had worked from 1950 on as a leader writer and foreign correspondent for the Daily Telegraph and Sunday Times, notably covering the British invasion of the Suez Canal from Port Said in 1956, before being elected to the Commons in 1957. A hawk on defence and foreign policy, particularly on Rhodesia, Vietnam and Northern Ireland, he was a member of the North Atlantic Assembly for twenty-four years and at various times chaired the Conservative backbench Defence and Northern Ireland committees as well as having briefly served as a shadow defence spokesman under Leader of the Opposition Sir Alec Douglas-Home in late 1964 before being dismissed by Edward Heath in 1965. … Another Conservative MP and junior minister who had started his career in journalism was Sir Eldon Griffiths, who attended the Cercle meeting held in
    Washington in February 1985. From 1949 to 1960, Griffiths had been a US-based foreign correspondent and foreign editor for Time-Life before returning to the UK to work both as a journalist for Newsweek and as chief European correspondent of the Washington Post from 1961 to 1963. That year, he joined the Conservative Research Department as a speech writer to Prime Minister Sir Alec Douglas-Home, and was elected to Parliament in the 1964 election that saw Douglas-Home defeated by Labour’s Harold Wilson.²⁷David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 253 – 254.
  • Velika Britanija postane članica EEC, 1973.
• Član Lordske zbornice, 1974 – 1995.
• Predsedujoči skupini Bilderberg, 1977 – 1980; udeleženec zasedanj 1977 – 1980, 1986.
• Oče princese Diane.
• Guverner od Ditchley Foundation.
• Član elitnega The Other Club.
• Član elitnega White’s Club.

Walter Scheel, 1981 – 1985

• Član Nacistične stranke, 1942 – 1945.
• Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1951.
• Član nemškega parlamenta iz Free Democratic Party, 1953 – 1974.
• Član Evropskega parlamenta, 1956 – 1961.
• Pod-predsednik nemškega parlamenta, 1967 – 1969.
• Predsedujoči of Free Democratic Party, 1968 – 1974.
• Nemški vice-kancler, 1969 – 1974; nemški zunanji minister, 1969 – 1974.
• Otvoritveni govorec na skrivni International Monetary Conference, 1971.
• Predsednik Zvezne republike Nemćije, 1974 – 1979.
• Član od Action Committee for the United States of Europe.
• Predsednik nemške sekcije od Union of European Federalists, 1980 – 1989.
• Predsednik od European Movement, 1980 – 1984.
• Predsedujoči skupini Bilderberg, 1981 – 1985; udeleženec zasedanj, 1981 – 1984, 1986.
• Častni predsedujoči od Friedrich Naumann Foundation (ozadje FDP; pomemben financer ”liberalne CIA”), 1991 – .
• Častni član od German Council on Foreign Relations, vsaj od 2011 – cca. 2016.

Eric Roll of Ipsden, 1985 – 1990

• Profesor za ekonomijo in trgovino na University College of Hull, 1935 – .
  • Na položaj ga imenujeta vodilni britanski ekonomist John Maynard Keynes in direktor od Bank of England Lord Stamp.
• Imenovan Companion of the Order of the Bath, 1956.
• So-ustanovitelj in izvršni direktor od International Sugar Council, 1957 – 1959.
• Imenovan Knight Commander of the Order of St Michael and St George, 1962.
• Preko britanske Labour Party postane stalni sekretar novo ustanovljenega oddelka za ekonomske zadeve, 1964 – 1968.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1964, 1966 – 1967, 1969 – 1975, 1977 – 2002; član nadzornega komiteja, vsaj od 1975 – 2002; predsedujoči, 1985 – 1990.
• Namestnik predsedujočega od S.G. Warburg & Co. (del Pilgrims Society), 1967-75; predsedujoči, 1974-83; skupni predsedujoči, 1983-87; predsednik, 1987 – 1995.
• Direktor od Bank of England (del Pilgrims Society), 1968 – 1977.
• Udeleženec skrivne International Monetary Conference, 1970.
• Ustanovni član od Trilateral Commission, 1973 – .
• Kancler od Southampton University, 1974 – 1984; predsednik od Policy Studies Institute – Southampton University, 1978 – .
• Direktor od Kissinger Associates, 1984 – .
• Predsedujoči skupini Bilderberg, 1985 – 1989.
• Guverner od Atlantic Institute for International Affairs.
• Član od Pilgrims Society.
• Član od Commission on the Middle East – Carnegie Endowment for International Peace.
• Svetovalec od UBS (SBC Warburg – Warburg Dillon Read – UBS Warburg), 1995 – 2005.
• Njegov tesen prijatelj je J.K. Galbraith.

Lord Peter Carrington, 1990 – 1998

• Član britanske lordske zbornice iz Conservative Party, 1938 – 2018; predsedujoči od Conservative Party, 1972 – 1974.
• Minister brez portfelja, 1963 – 1964.
• Sekretar za obrambo, 1970 – 1974.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1978, 1983, 1984, 1987, 1989 – 1998, 2013; predsedujoči 1990 – 1998.
• Član od Trilateral Commission, 1978 – 1979.
• Britanski zunanji minister, 1979 – 1982.
• Ustanovni direktor od Kissinger Associates, 1982 – 1984, 1988 – 1997.
• Predsednik od Pilgrims Society, 1983 – 2002.
• Generalni sekretar zveze NATO, 1984 – 1988.
• Kancler od Chancellor of the Order of St Michael and St George, 1984 – .
• Član višje svetovalne uprave od Hollinger International.
• Predsedujoči skupini Bilderberg, 1990 – 1998.
• Član mednarodne svetovalnega uprave Rockefellerjeve Chase Manhattan Bank, 1990 – .
• Kancler od University of Reading, 1992 – 2007.
• Član od Royal Institute of International Affairs.
• Imenovan Chancellor of the Order of the Garter, 1994 – .
• Član mednarodnega svetovalnega odbora od Council on Foreign Relations, vsaj od 1995 – .
• Član od Aspen Study Group on the Future of Transatlantic Relations – Aspen Institute, 1995.
• Član od Atlantic Institute for International Affairs.
• Član direktorske uprave od Barclays Bank.
• Direktor od Rio Tinto.
• Ustanovni pokrovitelj od Zimbabwe Democracy Trust, 2000 – .
• Pod-predsednik od British-American Parliamentary Group, vsaj od 2005 – .
• Upravitelj od Ditchley Foundation.
• Član elitnega White’s Club.
• Član elitnega kluba Grillion’s.
• Član elitnega kluba Pratt’s.
• Član elitnega Other Club.

Etienne Davignon, 1999 – 2012

• Predsedujoči skupini Bilderberg, 1999 – 2012.
• Biografija.

Henri de Castries, 2012 – 2019

• De Castries prihaja iz vplivne francoske politične, vojaške in plemiške družine.
• Dela na francoskem ministrstvu za finance, 1984 – 1989.
• Dela finančno korporativnem oddelku podjeja AXA, 1989 – ; višji pod-predsednik za upravljanje sredstev, 1993 – .
• Imenovan Young Leader od French-American Foundatio, 1994, 1995,1998.
• Generalni direktor podjetja AXA, 2000 – 2016.
• So-ustanovitelj podjetja Institut Montaigne (Strobe Talbott; Laurence Boone – ECFR), 2000 – ; predsedujoči, 2015 – .
  • Preko inštituta je pomemben podpornik francoskega pro-globalističnega / pro-migrantskega predsednika Emmanuela Macrona.
  • Člani – Airbus; Allen & Overy; Allianz; Amazon; Astrazeneca; Axa; Bain & Co.; BNP Paribas; Dessault Systems; Deloitte; Google; HSBC; IBM; KPMG; L’Oreal; Microsoft; Morgan Stanley; Roche; Rothschild & Co.; Teneo; BCG.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 2002 – 2016, 2018, 2019, 2023 – 2026; predsedujoči, 2012 – 2019.
• Predsednik od Geneva Association, 2003 – 2008.
• Član od Trilateral Commission, 2004 – 2006.
• Pod-predsedujoči od Nestle, 2012 – 2024.
• Govorec na temo Restoring European economic leadership, ki je potekala kot del 12th annual Raymond Aron Lecture in ga je gostil Center on the United States and Europe (Strobe Talbott; Fional Hill; Constanze Stelzenmüller) na Rockefellerjevem Brookings Institue, 2015.
• Član uprave od HSBC, 2016 – .
• Udeleženec od World Economic Forum, 2017.
• Predsedujoči in generalni direktor od General Atlantic, 2017 – .
• Upravitelj od Carnegie Endowment for International Peace, 2019 – .
• Član svetovalnega odbora od German Council on Foreign Relations,  2019 – .
• Član strateškega komiteja od Paris School of International Affairs (PSIA).
• Član uprave od Stellantis, 2021 – .
• Častni član znanstvenega komiteja s skupino Bilderberg in Sorosovim ECFR tesno povezanim Institut Bosphore (Alain Juppe; Pierre Moscovici; Elisabeth Guigou – ECFR; Thierry de Montbrial; Pierre Vimont – ECFR; Kemal Derviş; Michel Rocard; Mustafa Koç).
  • The current Chairman of the Bilderberg Meetings, the French financier Henri de Castries, is a great friend of Turkey.²⁸https://bilderbergmeetings.co.uk/2019/turkey-castries/; dostop 13.6.2026

Victor Halberstadt, 2019 – 2024

• Višji predavatelj financ javnega sektorja na University of Amsterdam, 1965 – 1974.
• Svetovalec generalnega direktorja za nacionalni proračun na ministrstvu za finance, 1971 – 1973.
• Kraljevi član od Social-Economic Council, 1972–2004.
• Profesor financ javnega sektorja na University of Leiden, 1974 – .
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1975, 1977 – 2019, 2022 – 2024; član izvešnega komiteja in generalni sekretar, 1981 – 2000; predsedujoči, 2019 – 2022; so-predsedujoči 2022 – 2024; predsedujoči od Bilderberg Foundation, 2019 – 
• Udeleženec konference pri Internationl Institute of Strategic Studies, 1981.
• Profesor ekonomije javnega sektorja na oddelku za ekonomijo na University of Leiden.
• Predsednik od International Institute of Public Finance.
• Član od Jong Atlantisch Samenverkings Orgaan Nederland (JASON), vsaj od 1990 – .
• Član fakultete od World Economic Forum, 1990 – .
• Član od Atlantic Institute for International Affairs.
• Član mednarodne svetovalne uprave od Goldman Sachs, 1991 – vsaj od 2014.
• Udeleženec od World Economic Forum, 1994, 2004, 2010 – 2014, 2016, 2017, 2019, 2020, 2022, 2023.
• Član mednarodne svetovalne uprave od Daimler-Chrysler, 1995 – 2005.
• Član svetovalne uprave od Nexus Institute, 2003 – 2024.
• Član uprave od International Centre for Missing & Exploited Children.
• Predsedujoči nizozemski podružnici od American European Community Association, vsaj od 2013 – .
• Udeleženec skrivnega srečanja Dialog/2013, ki ga organizira pro-Trumpov Bilderberger Peter Thiel.

Marie-Josee Kravis, 2022 – 

• Dela kot finančna analitičarka za Power Corporation of Canada (globoko ozadje kanadskega establišmenta, ki je del Rockefellerjevega omrežja).
• Dela za kanadsko vlado.
• Svetovalka pri neoliberalnem Hudson Institute, 1971 – 1984 (del ”konservativne CIA”); izvršna direktorica od Hudson Institute of Canada, 1976 – 1994; Senior Fellow of Hudson Institute, 1994 – .
• Članica uprave od Hollinger International, – 2003.
• Članica uprave od Ford Motor Company.
• Udeleženka zasedanj skupine Bilderberg, 1989 – 1996, 1998 – 2008, 2010 – 2019, 2022 – 2024, 2026; so-predsedujoča, 2022 – ; predsedujoča, 2024 – .
• Upraviteljica Rockefellerkevega Museum of Modern Art, 1994 – ; predsednica uprave, 2005 – 2018; predwsedujoča upravi, 2021 – .
• Članica uprave od Institute for Advanced Study – Princeton University, vsaj od 1999 – 2004.
• Članica od Council on Foreign Relations, 2005 – .
• Članica uprave od Robin Hood Foundation (glavni financer George Soros; tesno povezana z Epsteinovim omrežjem).
• Članica uprave od Economic Club of New York; predsedujoča 2018 – 2020.
• Udeleženka skrivenga Dialog/2013.
• Upraviteljica od The Bretton Woods Committee.
• Imenovana Great Immigrant od pro-migrantskega Carnegie Corporation of NY, 2015.
• Pod-predsedujoča upraviteljski upravi od Hudson Institute (del ”konservativne CIA”), 2019 – .
• Članica mednarodne svetovalne uprave od Federal Reserve Bank of New York.
• Pod-predsedujoča od Memorial Sloan Kettering Cancer Center.
• Članica uprave od Qatar Museums Authority.
• Dobitnica častne diplome na Rockefeller University.
• Njen mož je super elitni Rockefellerjev zaveznik Henry R. Kravis.
  • Ustanovitelj Marie-Josée and Henry R. Kravis Research Building na Rockefeller University.

Častni generalni sekretarji

John S. Coleman, 1897 – 1959

• Dela za vodilno elektronsko podjetje Burroughs Corporation, 1920 – ; predsednik, cca. 1940 – .
• Član od Institute for Economic Education.
• Član od National Management Council.
• Član od National Industrial Conference Board.
• Član ameriškega odbora od International Chamber of Commerce.
• Predsedujoči od Committee for a National Trade Policy (Coleman Commission), 1952 – .
  • Del ameriškega omrežja za sodelovanje pri skupini Bilderberg.
• Ustanovni pod-predsednik skupine Bilderberg, 1954 – cca. 1959.
• Član od Council on Foreign Relations, 1955 – 1959.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954, 1955, 1956.
• Predsednik od U.S. Chamber of Commerce, 1956 – 1957.

Paul van Zeeland

Joseph H. Retinger 

Joseph E. Johnson, 1906 – 1990.

• Inštruktor zgodovine na Bowdoin College in na Williams College; izredni profesor, 1938 – 1942.
• Dela za State Department, 1942 – ; vodja od Division of International Security Affairs, 1945 – 1947.
• Svetovalec ameriški delegaciji pri Dumbarton Oaks Conference (glede ustanovitve UN), 1944.
• Član ameriške delegacije pri United Nations Conference on International Organization, 1945.
• Svetovalec ameriškega predstavnika pri United Nations Security Council, 1946.
• Član od Council on Foreign Relations, 1948 – 1990.
• Upravitelj od Carnegie Endowment for International Peace, 1950 – 1976; predsednik, 1950 – 1971; predsednik emerit, 1971 – 1990.
• Upravitelja od World Peace Foundation, 1950a – .
• Ustanovni sekretar skupine Bilderberg, 1954; udeleženec zasedanj, 1955 (2x), 1957 (2x) – 1975, 1977 – 1980; član izvršnega komiteja.
• Udeleženec od Bohemian Grove.
• Posebni predstavnik za United Nations Conciliation Commission for Palestine, 1961 – 1963.
  • Both the Arab and the Israeli sides have rejected in advance a plan proposed secretly by Dr. Joseph E. Johnson, special Middle East emissary for the Palestine Conciliation Commission, who had envisaged giving the Arab refugees a choice between “returning” to Israel and resettlement in Arab lands, according to information divulged here today. … The Arab diplomats objected chiefly to the very fact that Johnson would offer “resettlement. ” In the Arab view, only “repatriation” or compensation by Israel should be mentioned to the refugees as alternatives, but the idea that they might choose to live in Arab states must not even appear with UN sanction. The Israel Government, on the other hand, would not agree to the Johnson plan because Israel reserves to itself the absolute right to decide about the admission of any one seeking to enter Israel, refugee or not. Israel was also of the opinion that Arab politicians would force refugees to reject anything but outright “repatriation.”²⁹https://www.jta.org/archive/arabs-israel-reject-new-secret-johnson-plan-on-arab-refugees
• Pod-predsednik od International Institute for Strategic Studies, 1965 – 1981.

Arnold Th. Lamping, 1893 – 1970.

• Imenovan za generalnega konzula v Turčiji, 1922 – 1924.
• Dela za nizozemsko zunanje ministrstvo, 1927 – 1945.
• Imenovan za pooblaščenega ministra v Londonu, 1945 – 1946.
• Imenovan za odposlanca v Romuniji, 1946 – 1947.
• Imenovan za prvega nizozemskega ambasadorja v Indiji, 1947 – 1950.
• Nizozemski komisar za Indonezijo, 1950 – 1952.
• Nizozemski ambasador v Zvezni republiki Nemčiji, 1952 – 1959.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1960 – 1968.
• Namestnik častnega generalnega sekretarja za Evropo pri skupini Bilderberg, 1961 – .

Ernst H. van der Beugel, 1918 – 2004.

• Član nizozemske Labour Party.
• Sodeluje pri implementaciji Marshallovega načrta preko nizozemskega ministrstva za gospodarstvo, 1945 – 1952.
• Koordinira s strani ZDA financirano gospodarsko in ekonomsko pomoč na zunanjem ministrstvu, 1952 – 1957; državni sekretar za evropske zadeve, 1957 – 1958.
• Tesno povezan s Henryjem Kissingerjem, 1957 – .
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1959 – 1975, 1977 – 1984, 1988 – 1994, 1997, 1998; generalni sekretar, 1960 – ; član svetovalnega komiteja skupine Bilderberg; član nadzornega komiteja skupine Bilderberg.
• Član od Dutch Round Table.
• Predsednik od KLM Royal Dutch Airlines, 1961 – 1963.
• Doktorira na temo From Marshall plan to Atlantic Partnership (uvod napiše Henry Kissinger), 1966.
• Profesor za mednarodne zadeve na University of Leiden, 1966 – .
  • Mentor vodilnega nizozemskega globalista Jaapa de Hoop Schefferja.
• Član uprave od London Merchant Bank.
• Pod-predsedujoči od Netherlands Institute for Foreign Affairs.
• Član od Atlantic Institute for International Affairs, 1975 – 1979.
• Upravitelj od Dutch Carnegie Foundation for Peace and the Peace Palace, 1975 – .
• Član od Ditchley Foundation, 1978 – .
• Upravitelj od Eisenhower Fellowships, 1979 – .
• Predavatelj ameriško-evropski odnosov na Center for International Affairs – Harvard University.

William P. Bundy, 1917 – 2000

• Družina Budny je pomemben zaveznik družine Rockefeller in so tudi njihovi družinski prijatelji.
• Član skrivne Skull & Bones – Yale University.
• Član ameriške Demokratske stranke.
• Poročen s hčerko super elitnega Deana Achesona (CFR, 1947 – 1971).
• Dela na skrivnem vladnem projektu ULTRA za dešifriranje nemše ENIGME, ki je del programa COMINT, 1943 – 1945.
• Dela za vodilno odvetniško pisarno Covington and Burling, 1947 – .
  • Podpornik in zagovornik super elitnega Algerja Hissa (član Pilgrims Society; CFR, 1946 – 1949), glede obtožb o sodelovanju s komunisti.
  • Njegov oče Harvey Hollister Bundy, Sr. (Skull & Bones; CFR, 1934 – 1962; World Peace Foundation) je upravitelj od Carnegie Endowment for International Peace, ko je Hiss predsednik (1947 – 1950).
  • Family connections have given [William] Bundy a remarkable range of contacts. His mother is related to the Lowells [CFR members]; his father was secretary to Supreme Court Justice Oliver Wendell Holmes, served for seven years as an assistant to Henry L. Stimson [CFR, 1924 – 1950].³⁰https://time.com/archive/6627589/nation-the-use-of-power-with-a-passion-for-peace/
  • Njegov brat McGeorge Bundy (Skull & Bones; CFR, 1947 – 1996) je upravitelj in predsednik Rockefellerjeve Ford Foundation (financer skupine Bilderberg), 1966 – 1979.
• Dela  kot svetovalec Allena Dullesa pri CIA, 1951 – 1960.
  • Older Brother William P. Bundy, 47, is a 14-year Government veteran who was Allen Dulles’ (CFR, 1927 – 1968; Pilgrims Society) deputy at CIA for nearly ten years, later headed a 360-man shop at the Pentagon as Assistant Secretary of Defense for International Security Affairs, is now the State Department’s Far Eastern expert. At the Pentagon, Bill occupied an office in the outermost “E” ring just down the hall from where his father once worked for Stimson. Now, in the State Department, Bill is a seasoned pro and is in a position to give Mac, the gifted amateur, sound advice on any sensitive subject. Bill is married to former Secretary of State Dean Acheson’s daughter Mary. And there is also a Bundy link with the clan Kennedy, though admittedly a very slender one: Mac’s younger sister Katharine, 41, is the wife of New Jersey Physician Hugh Auchincloss, a first cousin once removed of Jacqueline Kennedy’s stepfather.³¹https://time.com/archive/6627589/nation-the-use-of-power-with-a-passion-for-peace/
  • At issue is the record of William Putnam Bundy, son-in-law of Dean Acheson, former Secretary of State. Mr. Acheson long had been a principal target of the [radical conservative] McCarthy investigation into alleged infiltration by Communists into the State Department. … The Senator, however, served notice that, although he conceded that a public inquiry into security operations of the intelligence agency itself would be dangerous, he intended to take the Bundy case to his committee and perhaps to the Senate itself when it returned in January. … In the correspondence between Messrs. Dulles and McCarthy there was an allegation by the latter that Mr. Bundy, before taking his position with the intelligence agency, had contributed some $400 to the defense fund of Alger Hiss. Hiss, a former State Department official, is now serving sentence for perjury in denying that he had passed secret information to a Communist espionage apparatus. … Senator McCarthy declared that Mr. Bundy had so contributed in an effort to spare the Democratic party from the embarrassment of a conviction of Hiss and to help his father-in-law, Mr. Acheson. … Mr. Bundy was accused by Mr. McCarthy in the correspondence of having been “active in at least one organization which had been officially named as a [Communist] ‘front,’ doing the work of the Communist party.” Mr. Dulles identified this organization as the United Public Workers of America. He said Mr. Bundy, while an employe of the Library of Congress, had joined it in 1940, had attended one meeting and had resigned after two months.³²https://www.nytimes.com/1953/08/05/archives/mcarthy-attacks-allen-dulles-aide-c-i-a-chief-is-covering-up.html
• Član od Council on Foreign Relations, 1960 – 2000; član direktorske uprave 1964 – 1974.
  • Urednik od Foreign Affairs, 1972 – 1984.
  • Zavrne predlog Davida Rockefellerja, da bi ga nasledil na položaju predsedujočega od CFR.
• Svetovalec za zunanje zadeve Johna F. Kennedyja, 1961 – 1963. 
• Svetovalec za zunanje zadeve Lyndona B. Johnsona.
  • Pomočnik sekretarja za obrambo za mednarodne varnostne zadeve, 1963 – 1964.
  • Pomočnik državnega sekretarja za vzhodno azijske in pacifiške zadeve, 1964 – 1969.
• Svetovalec Nixona glede vojne v Vietnamu, 1969.
• Predavatelj na Massachusetts Institute of Technology (MIT), 1970 – 1972.
• Profesor na Princeton University, 1972 – 2000.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1973, 1977 – 1981, 1983 – 1985, 1990.
  • Član svetovalnega komiteja skupine Bilderberg; član nadzornega komiteja skupine Bilderberg; častni generalni sekretar skupine Bilderberg, 1980 – 1985.
• Član od American Academy of Diplomacy, 1983 – 2000.
• Član od American Association.

Paul B. Finney 

• Avtor knjige The Businessman’s Guide to Europe, 1965.
• Član od Council on Foreign Relations, 1966 – 2013.
• Glavni urednik revije Fortune.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1977, 1979 – 1982.
  • Generalni skretar skupine Bilderberg, 1981 – 1982.
• Član od Harvard Club.
• Član odbora od Secrecy and Morality in Intelligence (predsedujoči McGeorge Bundy) – CFR / Union League, 1977.
• Avtor knjige The American Express Business Traveler’s Guide, 1988.
• Pisal za super elitni The New York Times.

Theodore L. Eliot Jr., 1928 – 2019.

• Član elitne bostonske družine Eliot.
• Njegovi starši delajo za Rockefellerjev Standard Oil v San Francisco.
• Izvršni sekretar na U.S. State Department, 1969 – 1973.
• Član od Council on Foreign Relations, 1971 – 1994.
• Ameriški ambasador v Afganistanu, 1973 – 1978.
• Generalni inšpektor na U.S. State Department, 1978.
• Dekan in profesor na Fletcher School of Law and Diplomacy (rekrutni center za Cijine agente) – Tufts University, 1978 – 1985; dekan emeirt in častni profesor, 1985 – .
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1979 – 1993; generalni sekretar in član izvršnega komiteja skupine Bilderberg, 1981 – 1993.
• Ustanovni član od American Academy of Diplomacy, 1983 – 2019.
• Član uprave vodilnega proizvajalca orožja Raytheon Company, 1983 – 1998.
• Direktor Centar for Asian-Pacific Affairs pri Asia Foundation, 1985 – 1987; upravitelj in predsedujoči izvršnemu komiteju od Asia Foundation, 1990 – 2002.
• Član uprave od Neurobiological Technologies, Inc., 1992 – .
• Predsednik in pod-predsedujoči od San Francisco World Affairs Councils.
• Upravitelj od World Peace Foundation.
• Imenovan Senior Research Fellow pri Hoover Institution (del ”konservativne CIA”).

Casimir A. Yost

• Njegov oče je bil Charles Yost (CFR, 1957 – 2011; Brookings Institution; National Committee on United States-China Relations).
• Njegova babica Gertrude Dulles je članica super elitne družine Dulles, ki je tesna Rockefellerjeva zaveznica. Iz družine Dulles prihajata Gertrudina pranečaka in vodilna predstavnika liberalnega establišmenta – Allen Dulles (CIA) in John Foster Dulles.
• Delal za First National City Bank (Citibank), 1972 – 1977.
• Zunanje-politični svetovalec senatorja Charlesa McC. Mathiasa Jr., 1977 – 1986.
• Direktor osebja pri Subcommittee on International Economic Policy of the Committee on Foreign Relations.
• Član od Council on Foreign Relations, 1986 – .
• Predsednik od World Affairs Council of Northern California, 1986 – 1994.
• Izvršni direktor od Center for Asian Pacific Affairs – Asia Foundation.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1993 – 1998; član izvršnega komiteja, 1994 – 1998.
• Direktor od Institute for the Study of Diplomacy – Georgetown University, 1994 – 2009; predsedujoči od International Relations and Security Concentration of the Master of Science in Foreign Service Program, 2008 – 2009; izredni profosor na Institute for the Study of Diplomacy, 2013 – .
• Upravitelj od The Asia Foundation, 1996 – 2005.
• Član od Task Force on State Department Reform – CFR/CSIS, 2001.
• Direktor od Annual leadership development program – Director of Central Intelligence, 2001 – 2008.
• Upravitelj od Eurasia Foundation.
• Član direktorske uprave od American Ditchley Foundation.
• Član od National Intelligence Council (NIC), 2009 – 2013; vodja od Long Range Analysis Unit; vodja od Strategic Futures Group.
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2012.
• Dela za RAND Corporation, 2015-2017.
• Član od National Committee on United States-China Relations.

Victor Halberstadt 

J. Martin Taylor, 1952 – 

• Dela za super elitno medijsko podjetje Reuters, 1974 -1978.
• Dela za super elitno medijsko podjetje Financial Times, 1978 – 1984.
• Član uprave tekstilnega podjetja Courtaulds, 1982 – ; generalni direktor od Courtaulds Textile, 1990 – 1994.
• Imenovan Global Leader for Tomorrow od World Economic Forum, 1993.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1993 – 1999, 2001, 2003 – 2005, 2007 – 2011, 2013; član nadzornega komiteja skupine Bilderberg..
• Generalni direktor od Barclays Bank (del Pilgrims Society), 1993 – 1998.
• Član uprave od W. H. Smith, 1998 – 2003; generalni direktor, 1999 – 2003.
• Član od Committee for Science and Technology – UK Parliament.
• Član progresivnega Institute for Public Policy Research (IPPR)
• Član mednarodne svetovalne uprave od Goldman Sachs International, 1999 – 2005.
• Predsedujoči od Syngenta AG, 2005 – 2013; predsedujoči od Syngenta Foundation for Sustainable Agriculture.
•  
• Zunanji član od Financial Policy Committee – Bank of England (del Pilgrims Society), 2013 – 2020.
• Pod-predsedujoči upravi od RTL Group (spada pod nemško pro-migrantsko Bertelsmann Stiftung); predsedujoči, 2019 – .
• Financer radikalnega pro-migrantskega / pro-muslimanskega / pro-izraelskega britanskega premierja Keira Starmerja iz Trilateral Commission in Labour Party, 2022.
  • I saw a message asking what my views on Keir Starmer and Wes Streeting are: Starmer took a £95,000 donation from Martin Taylor, he has a 10m stake in UnitedHealth Group and is seeking £1bn of NHS [National Health Services] contracts, Streeting met with Blackrock in January. I feel the NHS is on the cards regardless.³³https://wikispooks.com/wiki/J._Martin_Taylor; dostop 14.6.2026

Super elitne in Cijine nadnacionalne organizacije, ki so tesno povezane z evropsko integracijo, skupino Bilderberg in nastankom ECC oz. Evropske unije

• 1946 – European League for Economic Cooperation
• 1948 – The Hague Congress
• 1948 – European Movement
• 1948 – American Committee on United Europe
• 1949 – Coucil of Europe
  • 1959 – European Court of Human Rights
• 1949 – National Committee for a Free Europe
• 1949 – College of Europe
• 1950 – Congress for Cultural Freedom
• 1955 – Action Committee for the United States of Europe
• 1961 – Atlantic Council
• 1965 – GATT
• 1972 – Club of Rome
• 1983 – European Round Table of Industrialists
• 1987 – Association for the Monetary Union of Europe
• 1994 – European Monetary Institute
• 1998 – European Central Bank
• 1999 – Friends of Europe
• 2001 – Convention on the Future of Europe

Pred samo ustanovitvijo skupine Bilderberg, je ključen za nastanek ameriških in evropskih nevladnih organizacij, ki so v ozadju evropske integracije in federalizacije Council on Foreign Relations, katerega člani dominirajo na najvišjih položajih na State Departmenu, kot tudi na najvišjih položajih Cije, vse od njene ustanovitve leta 1947.

European League for Economic Cooperation

European League for Economic Cooperation (ELEC) je ustanovljena takoj po koncu druge svetovne vojne in sicer leta 1946. Organizacija, katere namen je evropska integracija, se prvotno imenuje Independent League for Economic Cooperation (ILEC). Ključni ustanovitelji ELECa so Joseph Retinger, Paul van Zeeland in Pieter Kerstens, ki se za njeno ustanovitev srečujejo v britanskem Royal Institute of International Affairs, ki spada v omrežje skrivnih Pilgrims Society in Round Table Group. Jasno, iz ameriške strani prihaja vplivni ekonomist Adolph Berle Jr., ki je pred tem eden izmed t.i. Rooseveltovih ”Brain Trustov”. Takoj po ustanovitvi ELEC, pa postane Berle član od Council on Foreign Relations, kasneje pa še član izjemno pomembne Special Studies Project od Rockefeller Brothers Fund. 

Retinger characterises van Zeeland as one of the most capable politicians in the world and admires him for his far-sighted visions and his way of thinking and acting rationally and mathematically. In the end, he at the same time describes Pieter Kerstens as a “great friend” in whom he had a high degree of trust. … Another meeting place was Chatham House. Kerstens, Van Zeeland and Retinger were regular guests at the London think tank and participated in its research on the post-war order with speeches and contributions to discussions. The desire for European unification – especially on an economic level – united the three men during their time in exile. They had a common vision: to strengthen the – in their self-description – “small” nations of Europe through one (or more regional) federation(s) as well as to advance economic cooperation on the European continent. Therefore, they came together again after the end of the war to concretise their common ideas. To this end, Paul van Zeeland proposes in a letter to Retinger of 5 October 1946 to reunite “for a very general initial exchange of views” in his office in Brussels. Retinger explains in his memoirs: “In 1946 I thought the time had come to make a new attempt towards the unity of Europe. I made a start by giving a lecture entitled ‘European Continent’ at the Royal Institute of International Affairs in Chatham House on 7 May. A few weeks later I travelled to Brussels where I had a long conversation with Paul van Zeeland who agreed with me that we should try to revive the concept of the unity of Europe by applying it first to the economic sphere. So we founded the Independent League for Economic Cooperation.” And going further, “the word ‘independent’ was meant to express that we were in no way connected to any government; whereas ‘economic cooperation’ is self-explanatory.” [xv] Moreover, Retinger felt it was important to emphasise that Western and Eastern Europe should continue to work closely together for the economic well-being of Europe.[xvi] In view of the rapid advance of Soviet hegemony in Eastern Europe after the war, this reference seems almost a warning.³⁴https://exilegov.hypotheses.org/2764

Med ključnimi predstavniki pri ELEC, so številni posamezniki, ki so kasneje so-ustanovitelji oz. udeleženci zasedanj skupine Bilderberg, kot so vodja skrivne britanske obveščevalne sekcije Special Operation (NATO Operation Gladio) general sir Colin Gubbins, nekdanji vodilni nacistični bankir Herman Abs, grški diplomat Panagiotis Pipinelis, Belgijec Roger Motz, belgijski industrialec baron Rene Boel, vodilni belgijski bankir Louis Camu, evropski komisar in ustanovni član Trilateral Commission Guido Colonna di Paliano in baron Jean-Charles Snoy et d’Oppuers. Ter razni vplivni posamezniki iz globokega ozadja evropske integracije, kot so francoski bankir Edmond Giscard d’Estaing, Harold Butler iz Round Table Group, itallijanski industrialec Giorgio Enrico Falck.

ELEC je leta 1948 prisotna na kongresu v Haagu, kjer je ustanovljena organizacija European Movement. ELEC ima danes status svetovalca pri Council of Europe in pri United Nations Economic Commission for Europe. Ena ključnih zadev, ki jih pripravlja ELEC pa je njena Kronberg Monetary Conference. Znotraj ELEC delujejo razne delovne komisije, ki pokrivajo razna področja ekonomske aktivnosti in sodelovanja v Evropi. Te komisije pripravljajo osnutke dokumentov o stališčih, ki vodijo do različnih publikacij. Pri pripravi teh stališč, pa pogosto sodelujejo z zunanjimi strokovnjaki, da predstavijo vprašanja, ki jih preučujejo. Tako se ELEC usmerja predvsem na monetarne vidike evropske integracije. Prva konferenca, ki jo je organizirala ELEC-ova Monetary Commission, je bila organizirana leta 1956 v Schlosshotel v Kronbergu, blizu Frankfurta. Konferenca je bila organizirana s strani ključnega nemškega bankirja Hermanna J. Absa, kot vodilnega predstavnika Deutsche Bank. Kronberg Monetary Conference se udeležujejo vodilni predstavniki evropskih bank, guvernerji centralnih bank, evropski komisarji in visoki uradniki, vplivni člani Evropskega parlamenta, ter člani uprave od European Central Bank. Predsednik ECB in vodilni član Trilateral Commission Jean-Claude Trichet, je bil redni gost konferenc. Po letu 2007 so gostovanje konference prevzele vodilne evropske banke, kljub temu pa je ostalo ime “Kronberg” Conference.

Ključni ustanovitelji in ostali –

1. Joseph Retinger, so-ustanovitelj in generalni sekretar.
2. Paul van Zeeland, ustanovini predsednik, 1946 – 1949.
   • Predsedujoči od Belgian Commission for the Study of Post-war Problems (CEPAG) v Londonu.
3. Pieter Kerstens, so-ustanovitelj; predsednik 1949 – 1950.
   • Član nizozemske Catholic People’s Party.
   • Član nizozemske vlade v izgnanstvu v Londonu in deluje kot minister za trgovino.
4. Adolf Berle Jr., so-ustanovitelj in vodja ameriške sekcije.
   • Udeleženec od Paris Peace Conference, 1919.
   • Profesor korporativnega prava na Columbia Law School – Columbia University, 1927 – 1964.
   • Avtor knjige The Modern Corporation and Private Property, 1932.
   • Član od US President Franklin Roosevelt’s “Brain Trust, cca. 1932 – .
   • Pomočnik državnega sekretarja na U.S. State Department, 1942 – ; njegov pomočnik je Charles W. Yost.
   • Član od Council on Foreign Relations, 1947 – 1971.
   • So-ustanovitelj Cijinega Radio Free Europe, 1947 -.
   • Član uprave od National Committee for a Free Europe.
   • Član od Special Studies Project – Rockefeller Brothers Fund, 1956 – vsaj do 1960.
   • Član uprave Cijine Society for the Investigation of Human Ecology (del zloglasnega Cijinega programa MK-Ultra), cca. 1957 – .
   • Upravitelj Cijinega pro-migrantske International Rescue Committee.
5. General Sir Colin Gubbins, 1947 – .
   • Vodja elitne tajne obveščevalne Special Operations Executive, 1943 – 1946.
     • Med operacijami sodi tudi dobava orožja jugoslovanskim partizanom.
   • Tesen prijatelj z Josephom Retingerjem.
   • Ustanovitelj po-vojne tajne obveščevalne Special Operations, ki deluje kot del ”stay-behind” med NATO Operation Gladio.
     • Officially the SOE was disbanded after the war in January 1946 and SOE commander Gubbins resigned. Yet Sir Steward Menzies, who headed the MI6 from 1939 until 1952, was not going to throw away such a valuable instrument as the secret army, and as Director of MI6’s Special Operations branch made sure that British covert action continued in the Cold War. The formerly secret Cabinet report on SOE concluded ‘it is quite certain that in some form SOE must be created again in any future war’.1 … After SOE was closed down on June 30, 1946 a new section ‘Special Operations‘ (SO) was erected within MI6 and placed under the command of Major General Colin Gubbins. According to Dutch secret services scholar Frans Kluiters, MI6 actively promoted the setting up of secret anti-Communist armies as ‘Special Operations started to erect networks in West Germany, Italy and Austria. These
       networks (stay-behind organisations) could have been activated in case of a potential Soviet invasion, in order to colleet intelligence and carry out offensive sabotage activities. … As Washington shared this enemy of Great Britain, military and secret service cooperation between the two countries was very close. On the orders of the White House in Washington, Frank Wisner, Director of the CIA covert action department Office of Policy Coordination (OPC), was setting up stay-behind secret armies across Western Europe and in his operations collaborated closely with the Special Operations branch of MI6 of Colonel Gubbins. The CIA and MI6 in a first step were to ‘neutralise the surviving secret units of the Axis powers in Germany, Austria and northern Italy’ and thereafter recruited some of the defeated fascists into the new anti-Communist secret armies as French secret services scholars Roger Faligot and Remi Kauffer observed.³⁵Daniele Ganser. NATO’s Secret Armies – Operation Gladio and Terrorism in Western Europe. Str. 40 – 42.
   • Zakladnik od ELEC, 1946 – .
   • So-ustanovitelj in član nadzornega komiteja skupine Bilderberg, 1954, 1955 – 1958, 1960 – 1964.
6. Major Sir Edward Beddington-Behrens, 1946 – .
   • Židovskega porekla.
   • Njegov oče Walter Behrens je bil predsednik od British Chamber of Commerce.
   • Član stalnega sekretariata pri League of Nations; dela v glavnem za International Labour Office.
   • Namestnik vodje od Secret Intelligence Service, 1943 – 1944. 
   • Udeleženec kongresa v Haagu, 1948.
   • Za sodelovanje pri evropski kooperaciji je imenovan Companion of the Order of St Michael and St George, 1953.
   • Predsedujoči britanskemu komiteju od European League for Economic Cooperation.
   • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1958.
   • Predsednik od European Movement; za nagrado dobi viteški naslov, 1957.
   • Avtor knjige Is There Any Choice? Britain Must Join Europe, 1966.
7. Edmond Giscard d’Estaing
   • Pomemben francoski bankir.
   • Predsednik od Société Financière pour la France.
   • Francoski pod-predsednik pri International Chamber of Commerce, 1936 – .
   • Njegova sinova postane vodilna francoska globalista in tesno povezana z Rockefellerjevim globalističnim omrežjem.
8. Harold Butler, cca. 1946 –
   • Imenovan Fellow od All Souls College (domovanje od Round Table Group) – Oxford University, 1905 – .
   • Član novo ustanovljenega ministrstva za delo, 1916 – .
   • Član skrivne Round Table Group.
   • Član od Labour Commission na Paris Peace Conference, 1919.
   • Generalni sekretar prve International Labour Conference, 1919.
   • So-ustanovitelj in namestnik direktorja od International Labour Office (International Labour Organization) – League of Nations (del Pilgrims Society), 1919 – 1932; direktor 1932 – 1938; član od ILO Fact-finding and Conciliation Commission on Freedom of Association, cca. 1946 – .
   • Ustanovni upravnik od Nuffield College – Oxford University, 1938 – 1943.
   • Vodja od British Information Service – British Embassy in Washington, 1942 – .
   • Britanski predsedujoči od European League for Economic Cooperation.
9. Panagiotis Pipinelis, cca. 1946 – .
   • Namestnik grškega zunanjega ministra, 1947 – 1948.
   • Grški udeleženec pri razgovorih za Marshall Plan.
   • Grški zunanji minister, 1950, 1967 – 1970.
   • Grški ambasador pri zvezi NATO, 1952 – 1953.
   • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1956 – 1958, 1965.
   • Grški minister za trgovino, 1961 – 1963.
   • Grški premier, 1963.
10. Hermann Abs, cca. 1946 – ; ustanovni predsedujoči nemški sekciji od ELEC, 1950 – .
    • Član pro-nacističnega Industrie Club Düsseldorf, cca. 1930a – .
    • Vodilni nacistični bankir in direktor od Deutsche Bank, 1938 – 1945; predsedujoči, 1957 -1967.
    • Član pro-nacističnega Club von Berlin.
    • Direktor od IG Farben, cca. 1940a – 1945.
    • Bankirska super elita mu ne sodi na nürnberškem sodišču.
    • So-ustanovitelj od European Movement, 1948 – ; so-vodja nemške sekcije od Independent League for Economic Cooperation – EM; predsedujoči od Economic and Social Commission – EM, 1955 – .
    • Svetovalec nemškega kanclerja Konrada Adenauerja.
    • Član nemške uprave od International Chamber of Commerce; udeleženec srečanj, 1957, 1966.
    • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1958, 1961, 1966.
    • Član mednarodnega svetovalnega odbora od Center for International Economic Growth – Committee for International Economic Growth, cca. 1958 – .
    • Ustanovni pokrovitelj Per Jabossen Foundation, 1963 – .
    • Bil mišljen kot ustanovni predsedujoči srečanju od World Economic Forum, 1972.
    • [Orazio] Bagnasco would be a key witness to the last days of Banco Ambrosiano President Roberto Calvi [član pro-fašistične prostozidarske lože P2]. Having been appointed Ambrosiano Vice-President in January 1982, Bagnasco defeated Calvi in a crucial Board meeting on 7th June 1982, called after pressure from the Bank of Italy on 4th June for information about $1.4 billion of Ambrosiano foreign debt. Calvi opposed providing information but was outvoted by Bagnasco and his supporters. On 11th June, Calvi disappeared from Italy; his body was found hanging under Blackfriars Bridge in London on 18th June [1982] … Following the Banco Ambrosiano crash, the Vatican appointed a four-man commission of inquiry to “investigate” the scandal; of the four commissioners, two were Cercle Pinay contacts. One was Hermann Josef Abs, the German Bilderberger, European Movement and CEDI member who had met [Antonio de] Spínola at Strauß’s behest during the General’s 1975 tour to raise funding for a coup d’état. The other was none other than Philippe de Weck who, with Pesenti, was the main financier implicated in the sniffer plane scandal. There are further links between the sniffer plane scandal
      and Banco Ambrosiano quite apart from the repeated presence of the two major players, Pesenti and de Weck: the company used as a conduit for Elf’s initial sniffer plane payments to de Villegas’ Fisalma, Ultrafin, was owned by Calvi and linked to Ambrosiano Holding Luxembourg. One of the Ultrafin shareholders was Ernst Keller, a member of de Weck’s Zürich UBS staff responsible for overseeing transfers of sniffer plane money to Fisalma. De Weck’s UBS bank had been one of the major channels used by Calvi for milking Banco Ambrosiano; UBS was also one of the principal Swiss banks used by P2. Amongst UBS accounts was one of $55 million for Gelli and
      another of $30 million for Calvi and his partner Flavio Carboni. Despite the sniffer plane scandal, in June 1989 de Weck was appointed to the five-man Supervisory Board of the IOR charged with selecting a successor to the disgraced former IOR President, Archbishop Paul Marcinkus. In 2014, de Weck was named as having been a Cercle member since May 1974 …³⁶David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 398.
11. Roger Motz
    • Predsednik belgijske Liberal Party, 1945 – 1953.
    • Predsednik od Liberal International, 1952 – 1958.
    • So-lastnik belgijsko poljskega trgovskega podjetja Belgorop, 1952 – .
      • Preko podjetja kot informator za poljsko (komunistično) obveščevalno službo.
    • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954, 1955, 1956, 1958.
    • Predsednik od Belgian League for European Cooperation.
12. Giorgio Enrico Falck, ustanovni predsedujoči italijanski sekciji od ELEC, 1950 – .
    • Pomemben italijanski industrialec in zagovornik evropske integracije.
    • Član italijanske stranke Christian Democracy.
13. Baron Rene Boel, predsednik, 1951 – 1981.
    • Poročen v vodilno belgijsko industrialsko družino Solvay.
    • So-ustanovitelj in predsedujoči socialnemu komiteju od Study Center for State Reform, 1938 – .
    • Svetovalec belgijske vlade, ki deluje v izgnanstvu v Londonu.
    • Svetovalec belgijske vlade na Bretton Woods Conference, 1941.
    • Tesno povezan s Cijinim direktorjem Allenom Dullesom.
    • Pod-predsednik od ELEC, 1949 – 1951.
    • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1960.
14. Louis Camu,
    • Kariero začne pri vplivnem Mauriceu Lippensu (minister za javno izobraževanje), 1934 – 1936.
    • Paul van Zeeland ga imenuje na položaj kraljevega komisarja za administrativne reforme, 1936 – .
    • Dela za Bank of Bruxelles, 1941 – .
    • Udeleženec kongresa v Haagu, 1948.
    • Predsedujoči od Banque de Bruxelles (Lambert), 1952 – 1975; častni predsedujoči, 1975 – .
      • Banka se leta 1975 združi z Lambert Bank, ki postane s tem druga največja belgijska banka.
    • Vodja belgijske sekcije pri ELEC; član centralnega komiteja ELEC.
    • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955 (2x), 1958, 1960, 1966, 1968, 1970, 1972, 1975.
    • Član Rockefellerjevega Club of Rome, 1969 – 1975.
    • Udeleženec skrivne International Monetary Conference, 1970.
    • Vodilni atlanticist in pobudnik evropske integracije in entone evropske valute.
    • Predsedujoči od Belgian Bank Association.
    • Predsednik bankčne federacije od European Common Market.
15. Guido Colonna di Paliano, predsednik ekonomske komisije od ELEC, vsaj od 1971 – .
    • Član vplivne italijanske aristokratske družine Colonna, ki je del vatikanskega plemstva.
    • Imevnovan za italijanskega vice-konzula v New Yorku, 1934 – 1937; v Torontu, 1937 – 1939.
    • Imenovan za sekretarja na italijanski ambasadi v Kairu, 1939 – 1940.
    • Generalni sekretar italijanske delegacije za Marshall Plan, 1947 – 1948.
    • Namestnik generalnega sekretarja od Organisation for European Economic Co-operation, 1948 – 1956.
    • Član italijanske Christian Democratic Party.
    • Namestnik direktorja za politične zadeve na italijanskem zunanjem ministrstvu, 1956 – 1962; minister, 1957 – 1962.
    • Imenovan za italijanskega ambasadorja na Norveškem, 1958 – 1962.
    • Namestnik generalnega sekretarja zveze NATO, 1962 – 1964.
    • Imenovan za evropskega komisarja za notranji trg, 1963 – 1967.
    • Imenovan za evropskega komisarja za industrijo, 1967 – 1970.
    • Član od Italian International Affairs Institute.
    • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1967, 1972, 1974.
    • Predsednik podjetja Rinascente – Fiat, 1970 – .
    • Vodja italitanske sekcije od ELEC postane na prošnjo barona Reneja Boela in vodilnega Bilderbergerja in tesenega Rockefellerjevega zaveznika Giannija Agnellija, 1971 – ; predsednik od ELEC Economic Committee, 1973 – .
    • Udeleženec priprav na ustanovitev Trilateral Commission, 23.-24. julija 1972.
    • Ustanovni član Rockefellerjeve Trilateral Commission, 1973 – .
16. Baron Jean-Charles Snoy et d’Oppuers, predsednik, 1982 – 1984.
    • Član vplivne belgijske plemiške družine Snoy.
    • Član belgijske Christain Social Party PSC-CVP.
    • Sodeluje pri implementaciji Marshallovega načrta.
    • Generalni sekretar na belgijskem ministrstvo za ekonomske zadeve.
    • Vodja belgijske delegacije pri Intergovernmental Conference on the Common Market and Euratom, 1956.
    • Podpisnik od Treaty of Rome (skupaj s Paul-Henryjem Spaakom in Robertom Rothschildom), 1957.
    • Belgijski minister za finance, 1958 – 1961.
    • Udeleženec in član nadzornega komiteja skupine Bilderberg, 1960 – 1968, 1972 – 1975, 1977, 1978, 1980.
17. Baron Daniel Cardon de Lichtbuer, predsednik 1985 – 1999.
    • Bankirsko kariero začne pri super elitni banki Bank Brussels Lambert (del Pilgrims Society), 1973 – ; predsednik in generalni direktor, 1992 – 1996; častni predsednik, 1996 – .
    • Belgijski pokrovitelj od American European Community Association.
    • Izvršni predsednik od Europa Nostra.
    • Pokrovitelj od Belgian Kids Fund for Pediatric Research (del belgijskega pedofilskega omrežja).
    • Ustanovni predseduojči od Child Focus: Belgian Center for Missing and Sexually Exploited Children, 1997 – .
    • Udeleženec ustanovitve od International Center for Missing and Exploited Children, 1998; predsedujoči, 2005 – .
    • Ustanovni predsednik od Missing Children Europe.
    • Ustanovni član zelo elitnega belgijskega Club de Lorraine, 1998 – .
    • Član generalne uprave od Bplus (namenjen, da ostaneta bogata nizozemsko govoreča Flandrija in revnejša aristokratska francosko govoreča Wellonije del Belgije).
    • Upravitelj od Friends of Europe (Tanja Fajon; Alojz Peterle; Luka Mesec), 2003 – .
    • Pod-predsednik od European Movement.
    • Predsednik od Association of the Belgian Bankers.
    • Predsednik od European Financial Marketing Association.
18. Ferdinand Chafart, predsednik, 2000 – 2005.
    • Kariero začne pri Procter & Gamble, cca. 1964 – .
    • Dela na marketinškem oddelku pri IPPA Bank, cca. 1965 – .
    • Dela za podjetje Tiense Suiker, 1979 – 1989; generalni direktor, – 1989.
    • Dela za CBR Cement, 1990 – 1998; generalni direktor, – 1998.
    • Dela za Generale Bank (Fortis) (podjetje kupi Suez), 1990 – 1998; generalni direktor, – 1998.
    • Direktor od Agfa-Gevaert, – 2010.
    • Predsedujoči od University of Antwerp Management School.
19. Anton van Rossum, predsednik, 2006 – 2010.
    • Direktor in višji partner pri McKinsey & Co., 1972 – 2000.
    • Generalni direktor in član uprave od Fortis, 2000 – 2004.
    • Član direktorske uprave od Credit Suisse Group, 2005 – 2015.
    • Upravitelj od The Conference Board (Etienne DAvignon; Marcus Wallenberg; Jacob A. Frenkel; Henry B. Schacht; Roland Berger; Lord Browne of Madingley; Niall FitzGerald; Anna Botin; Mukesh D. Ambani; Victor K. Fung), 2005 – 2013.
    • Predsedujoči nadzorni uprave od Erasmus University Rotterdam, 2005 – 2014.
    • Član uprave od European Foundation for Management Development, 2006 – 2012.
    • Predsedujoči upravi upraviteljev od Netherlands Economic Institute, 2006 – 2016.
    • Član direktorske uprave od Solvay, 2007 – 2015.
    • Član nadzorne uprave od Munich Re, 2008 – 2016.
20. Bernard Snoy et d’Oppuers, predsednik, 2010 – ; častni predsednik, vsaj od 2026 – .
    • Član vplivne belgijske plemiške družine Snoy.
    • Dela za World Bank Group, 1974 – 1979.
    • Pomočnik vodje pri Kredietbank S.A. Luxembourgeoise, 1979 – 1980.
    • Vodja za finančne zadeve pri Evropski pisarni od World Bank Group, 1980 – 1986.
    • Ekonomski svetovalec pri Commission of the European Communitie in the Directorate-General for Economic and Financial Affairs, 1986–1988.
    • Vodja zasebne pisarne na belgijskem zunanjem ministrstvu, predstavnik ministra za finance za pripravo pogajanj za Maastricht Treaty, in vodja belgijske delegacije na konferenci za ustanovitev  European Bank for Reconstruction and Development, 1988–1991.
    • Izvršni direktor pri World Bank Group, 1991 – 1994.
    • Direktor od European Bank for Reconstruction and Development (EBRD), 1994 – 2002.
      • V upravi je predstavnik za Belgijo, Luksemburg in Slovenijo.
    • Direktor od Working Table II on ‘Economic reconstruction, development and cooperation’’ pri  Stability Pact for South Eastern Europe, 2002–2005.
    • Koordinator ekonomskih in okoljevarstvenih aktivnosti pri Organisation for Security and
      Cooperation in Europe (OSCE), 2005–2008.
    • Član svetovalnega odbora od Institute for Environmental Security.

The Hague Congress

Leta 1948 poteka 5 dnevni kongres, ki poteka od 7 – 11 maja leta 1948 v Haagu, katerega se udeleži 750 pomembenih posameznikov iz Evrope, ZDA in Kanade. V globokem ozadju samega delovanja je močno vpletena tudi novo ustanovljena CIA, ki financira nekaj skupin, ki poščjejo svoje delegate. 26. izmed teh delegatov, postane tudi člani skupine Bilderberg, vsaj trije pa postanejo udeleženci skrivne od Le Cercle, med njimi Konrad Adenauer, Julian Amery in Frans Otten.

Kongres organizirata Churchillov zet Duncan Sandys in vodilni obveščevalec super elite Józef Retinger, ki povabita predstavnike iz širokega političnega spektra, da se jim omogoči, da se pogovorijo o idejah glede razvoja evropskega političnega sodelovanja. Konferenca poteka pod okriljem Sandysovega International Committee of the Movements for European Unity, ki se po kongresu preimenuje v European Movement. Udeleženci kongresa so filozogi, novinarji, verski voditelji, pravniki, profesorji, podjetniki in zgodovinarji, ki sprejemjo skupno odločitev o ustanovitvi politične, ekonomske in monetarne Unije Evrope.

Ključna Cijina skupina, ki deluje v ozadju organiziranja in financiranja kongresa je American Committee on United Europe.

Udeleženeci, ki postanejo člani skupine Bilderberg – 

• Raymond Aron, Edward Beddington-Behrens, Bernhard von Biesterfeld, Louis Camu, Auguste Cool, Jean Drapier, Edgar Faure, David Maxwell Fyfe, Walter Hallstein, Ole Bjørn Kraft, Thorkil Kristensen, Jean Letourneau, Rudolf Mueller, Henk Oosterhuis, Frans Otten, Paolo Rossi, Denis de Rougement, Jacques Rueff, Paul Rykens, Altiero Spinelli, Jan Tinbergen, Herbert Tingsten, André Voisin, H. F. van Walsem, Jean Willems, Paul van Zeeland.

Udeleženci, ki so ali postanejo člani skrivne neoliberalne Mont Pelerin Society – 

• Maurice Allais, Raymond Aron, Constantin von Dietze, Arvid Fredborg, William Rappard, Jacques Rueff, Arthur Salter, Herbert Tingsten.

Ostali vidnejši udeleženci – 

• Winston Churchill, Richard Coudenhove-Kalergi, Lionel Curtis, Peter Fleming, Albert-Édouard Janssen, Harold Macmillan, François Mitterrand, Bertrand Russell, Paul Vanden Boeynants, Robert Waley Cohen.

European Movement

• Predsedniki
• Vidnejši člani vodstva in člani
• Članske organizacije in politične stranke
• Council of Europe
• College of Europe

Leta 1947 ustanovljeno The European Movement International je lobistočno združenje, ki usklajuje prizadevanja združenj in nacionalnih svetov z namenom promoviranja evropske integracije in širjenjem informacij glede tega. V prvih desetletjih obstoja je organizacija močno financirana s strani CIA in hkrati tudi deluje pod njenim okriljem, hkrati pa si European Movement vseskozi  prizadeva, da prikriva predvsem finančne sledi, da gre dejansko za ameriško kreacijo oz. za kreacijo liberalnega establišmenta. Gibanje je vseskozi tesno povezano s skupino Bilderberg, saj so ključni (Cijini) ustanovitelji gibanja in kasnejših ameriško-evropskih organizacij za integracijo in federalizacijo, dejansko eni in isti najvidnejši predstavniki tega obveščevalnega omrežja.

Zgodovina od European Movement sega v leta 1947, ko razloge za združevanje Evrope predstavi Duncan Sandys, v obliki francosko-britanskega United European Movement (UEM). UEM služi kot koordinator organizacij, ki nastanejo ob koncu druge svetovne vojne. Kot rezultat teh poskusov, je 17. julija 1947 v Parizu kongres od The Committee for the Co-ordination of the European Movements, na katerem sodelujejo La Ligue Européenne de Coopération Economique (LECE), l’Union Européenne des Fédéralistes (UEF), l’Union Parlementaire Européenne (UPE) in United European Movements. Ta gibanja se srečajo ponovno 10. novembra, pod novim imenom The Joint International Committee for European Unity in ohranijo ime do leta 1948, ko je Congress of The Hague, ki poteka od 7 – 11 maja. Kongres organizira International Committee of the Movements for European Unity, vodi pa ga nekdanji britanski premier Winston Churchill. Na kongresu se razpravlja o ustanovitvi Evropske unije. Vodilni udeleženci kongresa – Konrad Adenauer, Winston Churchill, Harold Macmillan, Bertrand Russell, François Mitterrand, Paul-Henri Spaak, Albert Coppé in Altiero Spinell – pozivajo k ustanovitvi politične, ekonomske in monetarne unije Union of Europe. Ta konferenca ima odločilni vpliv na oblikovanje od European Movement, ki nastane kmalu po tem.

European Movement je uradno ustanovljen 25. oktobra 1948, ko se Joint International Committee for European Unity odloči, da spremeni svoje ime. Duncan Sandys postane ustanovni predsednik, medtem ko postanejo Léon Blum, Winston Churchill, Alcide De Gasperi in Paul-Henri Spaak častni predsedniki. Ameriška politika oz. bankirska elita je bila osredotočena k ustanovitvi United States of Europe, in zato se ustanovi American Committee on United Europe, preko katerega CIA financira organizacije, kot je European Movement.

Ključna oseba v globokem ozadju nastajanja European Movement (EM), pa je kasnejši so-ustanovitelj skupine Bilderberg in Council of Europe Joseph Retinger. EM deluje kot glavna komponenta v Cijini kampanji, da se infiltrira in nadzira val političnih čustev, ki podpirajo združevanje Evrope takoj po koncu druge svetovne vojne. Tako je EM vse od začetka financiran s strani CIA in prejme v obdobju od 1949 – 1953 £380,000 (okoli £12,000,000 leta 2026). Hkrati z EM pa financira CIA tudi drugi Retingerjev projekt European Youth Campaign, ki prejme od Cije v obdobju od 1951 – 1959 £1,340,000 (okoli £37,000,000 leta 2026). Posrednik za financiranje EM in European Youth Campaign je leta 1948 ustanovljeni American Committee on a United Europe, ki je ustanovljen izključno za financiranje nastanka EM.³⁷David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 18.

V tem obdobju pa tudi pride do napetosti med Josephom Retingerjem in avtoritativnim Richardom Coudenhove-Kalergijem, za katerega se zdi, da ni zavzel dovolj robustnega stališča glede Hladne vojne. Eno takšnih njegovih spornih stališč za vodilne konservativce, kot tudi za nekatere člane Pan-Evropskega gibanja, je bilo pozivanje k javnemu priznanju delitve Nemčije. V svojem delu iz leta 1959 From War to Peace, pa je Coudenhove-Kalergi tudi kritiziral stališča Retingerja in European Movement. Zaradi tega je CIA potisnila Paneuropean Movement (PEM) ob stran in je raje ustanovila novo organizacijo za združevanje Evrope, nad katero bi imela večji nadzor. Tako potane EM tekmec PEM-u, vse do smrti Coundenhove-Kalergija leta 1972. Po tem prevzame vodilni položaj pri PEM Otto von Habsburg, ki ga po nekaj notranjih nasprotjih, ponovno vzpostavi, tako matericalno, kot ideološko.³⁸David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 19. Istočasno pa ustanovi Cija še eno pomembno čelno organizacijo in sicer Congress for Cultural Freedom – 

Besides the 1949 foundation of the European Movement, the CIA’s International Organisations Division headed by Thomas Braden [CFR, 1950 – 1975] also created another front organisation, the Congress for Cultural Freedom, which aimed to bring together Western intellectuals in the cause of anti-Communism. The CCF would see the light of day in dramatic circumstances; on the day of the CCF’s foundation at a West Berlin conference on 24th-25th June 1950, North Korea invaded its southern
neighbour. … [I]t is sufficient to note that the CCF would hire [Le Cercle member] Brian Crozier in 1964 and would launch him as an international media asset for the Western intelligence services by creating the CIA-funded news agency Forum World Features in 1965.³⁹David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 19.

Maja leta 1949 European Movement oz. Joseph Retinger ustanovi Council of Europe, kot tudi College of Europe v Brugesu in European Center of Culture v Ženevi. Ključno delovanje gibanja v obdobju od 1950 – 1990ih pa je usmerjeno v ustanavljanje think-tankov in omrežje razpravnih skupin po Evropi. Vse od ustanovitve je gibanje osredotočeno v lobiranje za nadaljnjo evropsko integracijo na številnih področjih. Deluje v prid neposredni izvolitvi v Evropski parlament s strani vseh evropskih državljanov, med drugim dela v prid Maastricht Treaty in European Constitution.

Z izvolitvijo Henryja Spaaka, kot novega predsednika, postane leta 1951 European Movement veliko bolj učinkovita organizacija.

Predsedniki

Duncan Sandys, 1948 – 1950

• Zet Winstona Churchilla.
• Član britanske Conservative Party; član britanskega parlamenta, 1935 – 1945.
• Član s strani sionistov močno financirane The Focus Group, katere namen je nasprotovanje popuščanja nacistični Nemčiji in obroževanje Velike Britanije proti Nemčiji. Ključno za pred in medvojno politično in finančno preživetje Winstona Churchilla.
• Skupaj z Józefom Retingerjem je so-ustanovitelj od Hague Congress, 1948.
• Član britanskega parlamenta, 1950 – 1974.
• Britanski minister za oskrbo, 1951 – 1954, 1964 – 1966.
• Britanski minister za letalstvo, 1959 – 1960.
• Državni sekretar za odnose Commonwealtha, 1960 – 1964.
• Britanski državni sekretar za kolonije, 1962 – 1964.

Paul-Henri Spaak, 1950 – 1955

Robert Schuman, 1955 – 1961

• Član francoske stranke Popular Republican Movement.
• Francoski premier, 1947 – 1948.
• Francoski zunanji minister, 1948 – 1953.
• Leta 1949 predstavi t.i. Schuman Plan, ki vodi k ustanovitvi od European Coal and Steel Community (ECSC) leta 1952.
  • Schuman Plan je v resnici napisan s strani super elitnega Jeana Monnetja iz Le Cercle.
• So-ustanovitelj od European Cultural Foundation, 1954 – .
• Ustanovni predsednik Evropske parlamentarne skupščine, 1958 – 1960.
• Udeleženec zasedanj skrivne ultrakonservativne obveščevalne skupine Le Cercle.
  • David Rockefeller navaja, da je bil Schuman član od Pesenti Group (Le Cerle).
• Pomemben podpornik in verjetno tudi član pro-fašističnega / ultrakonservativnega katoliškega Opus Dei.

Maurice Faure, 1961 – 1968

• Faure je bil med vojno član francoskega uporniškega gibanja.
• Namestnik v francoskem parlamentu od 1951 – 1983.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954, 1956, 1963.
• Kot sekretar ministra za zunanje zadeve je za Francijo leta 1957 podpisal Treaty of Rome.
• Francoski minister za evropske institucije, 1958.
• Član Evropskega parlamenta, 1959 – 1981.
• Predsednik od European Movement International, 1961 – 1968.
• Kot član od Radical Party of the Left je član Evropskega parlamenta, 1978 – 1981.
• Francoski minister za pravosodje, 1981.
• Član od French Institute of International Relations.
• Izvoljen za senatorja, 1983 – 1988; član Konstitucionalnega odbora, 1989 – 1998.

Walter Hallstein, 1968 – 1974

• Dela na Kaiser Wilhelm Institute for Foreign and International Private Law, 1927 – .
• Profesor ekonomskega in gospodarskega prava na University of Rostock, 1930 – .
• Profesor na University of Frankfurt am Main, 1936 – 1941; dekan fakultete za pravo in ekonomijo.
• Med vojno je del nacistične vojske v Normandiji. 
• Gostujoči profesor na Georgetown University, 1948 – 1949.
  • Spozna pomembne znanstvenike in politike, ter postane pomemben del transatlantskega omrežja na začetku Hladne vojne.
• Varovanec Jeana Monnetja.
• Član stranke Christian Democratic Union.
• Državni sekretar na nemškem zunanjem ministrstvu, 1951 – 1958.
• Govorec pri Council on Foreign Relations, 1951/1952.
• Eden izmed arhitektov European Coal and Steel Community.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, septembra 1955, 1956 in 1958.
• Podpisnik od Treaty of Rome, 1957.
• Ustanovni predsednik Evropske komisije, 1958 – 1967.
  • Hallsteinova komisija je osnuje načrte in časovnice za ekonomsko in valutno unijo, kar Hallstein predstavi ministrskem odboru in Evropskem parlamentu oktobra 1962. 
  • Hallstein himself in 1964 dismissed national sovereignty as a doctrine of ‘yesteryear’ arguing that it was no longer true that ‘the national unit, relying on itself, its own strength and skills, should be the final and only yardstick of the historical process’. As to what should take, or was taking, its place in Western Europe, Hallstein seemed to be in no doubt: it was the EEC and its Commission. The following year he could comment to journalists that he, as President of the Commission, could be regarded as a kind of European prime minister.Derek W. Urwin. The Community of Europe – A History of European Integration Since 1945. Routledge, Taylor & Francis Group, 1995. Str. 131.
  • He was ardently wedded to the thesis of the super-State, and bent all his skilful efforts towards giving the Community the character and appearance of one. He had made Brussels, where he resided, into a sort of capital. There he sat, surrounded with all the trappings of sovereignty, directing his colleagues, allocating jobs among them, controlling several thousand officials who were appointed, promoted and remunerated at his discretion, receiving the credentials of foreign ambassadors, laying claim to high honors on the occasion of his official visits, concerned above all to further the amalgamation of the Six, believing that the pressure of events would bring about what he envisaged.⁴⁰Charles de Gaulle. Mémoires d’Espoir. 1971. Str. 184.
• Ustanovni član uprave od European Community Institute for University Studies (Shepard Stone; Max Kohnstamm; Jean Monnet; Paul Finet – European Coal and Steel Community (ECSC); Walter Hallstein; Pietro Campilli, president of the European Investment Bank), 1959 – .⁴¹https://www.cairn-int.info/article-E_RFSP_671_0069–the-atlantic-structuration-of-european.htm; dostop 19.8.2024
  • Ustanovni financer – Ford Foundation.
• Član nemškega parlamenta, 1969 – 1972.

Jean Rey, 1974 – 1978

• Med vojno je kot vojni ujetnik, član skrivne prostozidarske lože L’Obstinée, ki deluje pod okriljem Grand Orient of Belgium.
• Takoj po vojni postane pomemben podpornik belgijske federalizacije.
• Član belgijske Liberal Reformist Party.
• Član belgijske prostozidarske lože Grand Orient of Belgium (Paul Hymans – prvi predsednik od League of Nations).
  • Tesno povezana z belgijskim in francoskim pedofilskim omrežjem, predvsem preko Belgian Socialist Party, elito iz Wellonije, Grand Orient Lodge of France in French Socialist Party.
• Belgijski minister za rekonstrukcijo, 1949 – 1950.
• Belgijski minister za gospodarstvo, 1954 – 1958.
  • Pomemben za nastanek European Coal and Steel Community.
  • Pomemben za nastanek European Economic Community (EEC) in European Atomic Energy Community (EAEC)..
• Član od Christian Study Group for European Unity (CSGEU), cca. 1956 – .
• Ustanovni Evropski komisar za zunanje zadeve, 1958 – 1967.
• Ustanovni Evropski komisar za trgovino, 1958 – 1967.
• Predsedujoči upravi od College of Europe v Brugesu (prikriti rekrutni center za CIA), 1964 – 1974.
• Predsednik Evropske komisije, 1967 – 1970.
  • Pod njegovim vodenjem se nadaljuje evropske integracija, predvsem preko Economic and Monetary Union of the European Union (EMU) in European Political Cooperation (EPC), ki napoveduje evro in današnjo Common Foreign and Security Policy.
• Udeleženec kongresa The Future of European Society (Aurelio Peccei – Club of Rome; Julian Amery – Le Cercle; Lord George-Brown; Altiero Spinelli; Hans von der Groeben; Denis de Rougemont; Etienne de la Vallee Poussin; Ronald Grierson; Coenraad Jan Oort; Garret Fitzgerald; Mary Robinson; Per Hækkerup; Franz Josef Strauss – Le Cercle) – The European Movement, 1973.
• Član od Jean Monnet Foundation for Europe.
• Član Trilateral Commission, vsaj od 1975 – vsaj do 1982.
• Ustanovitelj belgijske stranke Parti Réformateur et Libéral Wallon (PRLW), 1976 – .
  Član od World Council of Churches (Richard von Weizsäcker).
• Udeleženec od World Economic Forum, 1978.

Georges Berthoin, 1978 – 1981

• Zasebni sekretar na francoskem ministrstvu za finance, 1948 – 1950.
  • Dela pri nastajanju European Coal & Steel Community.
• Vodja kabineta pri Prefecture of Alsace-Lorraine-Champagne, 1950 – 1952.
• Zasebni sekretar Jeana Monnetja (Hight Authority of the European Coal & Steel Community), 1952 – 1955.
• Svetovalec za informacije od ECSC, 1955 – 1956; namestnik glavnega predstavnika od ECSC za Veliko Britanijo, 1956; vršilec dolžnosti glavnega predstavnika komisije od European Economic Community, 1967-1968; namestnik glavnega predstavnika ECC za VB, 1968 – 1971; glavni predstanvik ECC za VB, 1971 – 1973.
• Mednarodni častni predsedujoči od European Movement, vsaj od 1973 – .
• Ustanovni član od Trilateral Commission, 1973 – 1992; evropski predsedujoči od Trilateral Commission, 1976 – 1992; častni predsedujoči.
  • Član delovne skupine in so-avtor The Reform of International Institutions, 1976.
  • Henry Kissinger – To Georges, the pursuit of world order has never been a solitary endeavor. The Trilateral Commission embodied Georges’ conviction that, in his words, “adaptation to the requirements and needs of society takes place through institutions.” As the Trilateral Commission’s long-serving European Chairman, Georges helped build an important institution for adapting to a multipolar world. … Georges’ mentor Jean Monnet once claimed that he only had one idea in all his life. … Monnet’s memoirs may have revealed the answer … “Man’s finest profession is that of unifying men [through mass migration].” Georges Berthoin has devoted his life to unifying men and excelled in that “finest profession.”⁴²https://geopolitique.eu/en/2023/10/31/henry-kissinger-organizing-a-world-in-common-notes-for-georges-berthoin/
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1977, 1982, 1983.
• Član od Nine Wise Men Group on Africa, 1988-89.
• Član od Committee for a World Parliament, cca. 2000 – .
• Častni predsedujoči od The Jean Monnet Association, 2001 – .
• Član uprave od Aspen Institute Berlin; častni upravitelj od Aspen Institute Berlin, vsaj od 2013 – ; Distinguished Fellow od Aspen Institute.
• Član uprave od International Peace Academy.
• Ustanovni član častnega komiteja od Jean Monnet Institute, 2021 – .

Giuseppe Petrilli, 1981 – 1987

• Član italijanske Christian Democratic Party.
• Evropski komisar za socialne zadeve, 1958 – 1961.
• Predsednik od Italian Institute for Industrial Reconstruction (pomemben holding v državni lasti, ki je na začetku napravil ”ekonomski čudež”, ob koncu pa zašel v velike težave), 1960 – 1979.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1965.
• Avtor knjige The entrepreneur state: validity and topicality of a formula, 1967.
• Član od Spierenburg Report (glede napredka delovnih metod evropske komisije), 1979.
• Član italijanskega senata, 1979 – 1987.

Enrique Barón Crespo, 1987 – 1989

• Član spanske Socialistične stranke.
• Član španskega parlamenta, 1977 – 1987.
• Španski minister za transport, turizem in komunikacije, 1982 – 1985.
• Član Evropskega parlamenta iz Party of European Socialists, 1987 – 2009.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1988.
• Predsednik Evropskega parlamenta, 1989 – 1992.
• Predsednik pro-migrantske Stranke evropskih socialistov v Evropskem parlamentu, 1999 – 2004.
• Upravitelj pro-migrantskih Friends of Europe, 2001 – .
• Član svetovalne uprave od Global Panel Foundation.
• Član svetovalne uprave think tanka Gold Mercury International.
• Govorec na temo A Changed World: Fostering Resilience in the New Global Order – Evropski parlament.

Valéry Giscard d’Estaing, 1989 – 1997

• Udeleženec Kissingerjevega Harvard International Seminar (financiran s strani CIA), 1954.
  • Henry A. Kissinger ’50 remembers all too well the New York Times’ disclosures in 1967 of foundations that channelled Central Intelligence Agency (CIA) money into “patriotic causes” back in the 1950s. Starting in 1951, when he was still a graduate student at Harvard, Kissinger directed Harvard’s Summer International Seminar–a program that brought to Harvard rising stars in foreign policy and political, cultural and literary life from Europe and Asia to school them in American foreign policy and, within certain bounds, to promote “freedom of exchange.” Men on the order of Pierre Trudeau and Valerie Giscard D’Estaing … ⁴³https://www.thecrimson.com/article/1979/11/16/kissinger-harvard-and-the-fbi-phenry/
• Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1956.
• Državni sekretar za finance, 1959 – .
• Član od Action Committee for the United States of Europe (Jean Monnet; Helmut Schimidt), 1966 – .
• Francoski minister za gospodarstvo in finance, 1969 – 1974.
• Francoski predsednik, 1974 – 1981.
• Član skrivne neoliberalne Mont Pelerin Society.
• Član od Paneuropa Union.
• So-ustanovitelj od American Enterprise Institute World Forum, 1982 – .
• Član Malteškega viteškega reda (del ”konservativne CIA”).
• Predsednik francoske stranke Union for French Democracy, 1988 – 1996.
• So-ustanovitelj od Committee for the European monetary union (Jacques Delors; Helmut Schmidt), 1988 – .
• Član Evropskega parlamenta, 1989 – .
  • Predsedujoči od Group of the European Liberal, Democrat and Reform Party (ELDR).
  • Kasneje član od European People’s Party (EPP).
• Član od Trilateral Commission, vsaj od 1989 – .
  • So-avtor (Henry Kissinger; Yasuhiro Nakasone) poročila East-West Relations, 1989.
• Član od European Action Council for Peace in the Balkans, 1994 – .
• Član guvernerske uprave od Peres Center for Peace, cca. 1996 – .
• Član višje svetovalne uprave od Hollinger International.
• Predsednik in član uprave od Committee for a World Parliament, 2000 – .
• Močno vpleten v procese evropske integracije, ter bil v obdobju od 2001 – 2004 predsednik od Convention on the Future of Europe (Giuliano Amato; Ana Palacio; John Bruton; Antonio Vitorino; Alojz Peterle), ki naredi leta 2004 osnutek za Treaty establishing a Constitution for Europe.
  • Čeprav je ustava leta 2005 zavrnjena s strani francoskih volivcev, Giscard nadaljuje z lobiranjem v ostalih državah EU.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2003.
• Dobitnik nagrade Charlemagne Prize, 2003.
• Član od The European House – Ambrosetti Forum.
• Član mednarodnega svetovalnega odbora od Freeman Spogli Institute for International Studies, vsaj od 2006 – .
• Član od InterAction Council.
• Častni predsednik od Atomium – European Institute for Science and Democracy, 2008 – .
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2014.

Mário Soares, 1997 – 1999

• Član portugalske Komunistične stranke, cca. 1945 – .
• So-ustanovitelj portugalske skrivne združbe Portuguese Socialist Action (ASP), 1964 – .
• Izgnan iz portugalske, 1970.
• Predava na francoski Universities of Vincennes, cca. 1971 – 1973.
• So-ustanovitelj in generalni sekretar portugalske Socialistične stranke, 1973 – 1986.
• Portugalski zunanji minister, 1974 – 1975, 1977 – 1978.
• Portugalski premier, 1976 – 1978, 1983 – 1986.
  • Ključni za prehod portugalske diktature v ”demokracijo” je super elitni Cijin obveščevalec Frank Carlucci, ki je tedanji ameriški ambasador na Portugalskem. Carlucci, ki postane član od Council on Foreign Relations leta 1976, se na skrivaj (vpleten tudi Kissinger) sestaja s Soaresom na ambasadi, Soares pa dobi s tem podporo ameriškega liberalnega establišmenta (David Rockefeller; Henry Kissinger) in zveze NATO.⁴⁴https://www.state.gov/wp-content/uploads/2020/04/SecReg_2018-2019_web.pdf
• Udeleženec od World Economic Forum, 1984.
• Predsednik Portugalske, 1986 – 1996.
• Član Evropskega parlamenta, 1999 – 2004.
• Član uprave od Committee for a World Parliament, 2000.
• Kot član od Eminent Persons Group so-organizator pro-migrantske World Conference against Racism, 2001.
• Član največje portugalske prostozidarske lože.
• Upravitelj od Inter Press Service.
• Član mednarodnega guvernerske uprave od Peres Center for Peace.
• Častni član Rockefellerjevega ”okoljevarstvenega” Club of Rome.
• Član od Club de Madrid (Milan Kučan; Danilo Türk).
• Pod-predsednik in častni predsednik od Socialist International, vsaj od 2008 – .
• Predsednik od Committee of the Wise of the Council of Europe.
• Član mednarodnega svetovalnega komiteja od Journal of Democracy – National Endowment for Democracy.
• Direktor od Green Cross International.

José María Gil-Robles, 1999 – 2005

• Predavatelj prava na University of Comlutense, 1959 – .
• Član upravnega komiteja španske stranke Federation of Christian Democrats, 1972 – .
• Član Evropskega parlamenta iz European People’s Party, 1989 – 2004.
  • Pod-predsednik od European People’s Party, 1990 – 1992.
  • Predsednik od Institutional Affairs Committee, 1991 – .
  • Pod-predsednik Evropskega parlamenta, 1994 – 1997.
• Predsednik Evropskega parlamenta, 1997 – 1999.
• Pomemben za sprejetje pro-migrantske Treaty of Amsterdam, 1997.
  • Pogodba med drugim tudi razširi moč Evropskega parlamenta.
• Predsednik od Jean Monnet Foundation for Europe, 2009 – 2014.
• Član španske Royal Academy of Economic and Financial Sciences.

Pat Cox, 2005 – 2011

• Član Evropskega parlamenta, 1989 – 2004.
  • Član od Spinelli Group v Evropskem parlamentu.
• Član spodnjega doma irskega parlamenta, 1992 – 1994.
• Predsednik od European Liberal Democrat and Reform Party Group, 1998 – 2002.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2001.
• Predsednik Evropskega parlamenta, 2002 – 2004.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2004.
• Upravitelj Sorosove International Crisis Group, 2004 – 2010.
• Upravitelj pro-migrantskih Friends of Europe, 2004 – 2005, 2015 – .
• Dobitnik nagrade Charlemagne Prize, 2004.
• So-ustanovitelj od European Privacy Association, 2009 – .
• Predsednik od European Parliament Former Members’ Association, 2010 – .
• Pokrovitelj od MyEurope, cca. 2013 – .
• Čan uprave in udeleženec od Yalta European Strategy, 2014 – 2016, 2018, 2019, 2022.
• Član častnega komiteja od Institute of International and European Affairs, vsaj od 2015 – ; član uprave 2021 – .
• Predsednik od Jean Monnet Foundation for Europe, 2015 – .
• Član svetovalnega komiteja od European Investment Bank (EIB), 2017 – .
• Vodja od Needs Assessment Mission on parliamentary reform for the European Parliament and the Verkhovna Rada.
• Predsedujoči komiteju za javni interes pri KPMG.

Jo Leinen, 2011 – 2017

• Študira na College of Europe, 1972 – 1973.
• Član nemške radikalne pro-migrantske Social Democratic Party.
  • Član komiteja za okolje, 1981 – 1985
• Predsedujoči nemški sekciji od Young European Federalists (JEF), 1977 – 1979.
• Pod-predsednik od European Environment Bureau (EEB), 1979 – 1984.
• Predsednik od Union of European Federalists, 1997 – 2005; častni predsednik, 2005 – .
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Party of European Socialists, 1999 – 2019.
  • Znan po ”okoljevarstvenih” in zunanje političnih aktivnostih, ter kot podpornik evropske federalizacije.
  • Član od Committee on the Environment, Public Health and Food Safety (ENVI).
  • Koordinator in tiskovni predstavnik pri Constitutional Affairs Committee (AFCO). 
• Pod-predsednik od European Movement International, 2003 – 2011; častni pod-predsednik, cca. 2017 – .
• Član svetovalnega odbora od Committee for a Democratic UN, 2004 – .
• Član od Energy Watch Group (EWG).
• Član strateškega odbora od European Policy Centre (EPC).
• Član parlamentarne svetovalne uprave od German Industry Initiative for Energy Efficiency (DENEFF).
• Član direktorske uprave od World Forum for Ethics in Business (Alojz Peterle).
• Upravitelj od Institute für Europäische Politik (Elmar Brok; Alexander Graff Lambsdorff; David McAllister; Hans-Gert Pöttering; Wolfgang Schmidt; Martin Schulz; Manfred Weber; Weiner Weidenfled).
• Član svetovalne uprave od A Soul of Europe (Hans-Gert Pöttering; Erhard Busek – Trilateral Commission, ECFR; Elmar Brok – Sorosov agent; Hannes Swoboda – ECFR; Tanja Fajon – exECFR).

Eva Maydell, 2017 – 2023

• Članica Evropskega parlamenta iz ”konservativne” radikalne pro-migranskte European People’s Party (SDS), 2014 – .
  • Članica od Committee on the Internal Market and Consumer Protection (IMCO), 2014 – 2019.
  • Članica od Committee on Economic and Monetary Affairs (ECON), 2014 – .
  • Članica od Committee on Industry, Research and Energy (ITRE), 2019 – .
  • Pročevalka za New European Data Strategy, 2020 – .
  • Koordinatorka stranke in tiskovna predstavnica za Special Committee on Artificial Intelligence in the Digital Age.
  • Predsedujoča od Young Members Network of the EPP Group.
  • Članica federalistične Spinelli Group.
• Imenovana Young European Leader od pro-migrantskih Friends of Europe (Tanja Fajon; Alojz Peterle; Luka Mesec), 2017.
• Članica uprave od Digital Leaders of Europe – World Economic Forum, 2018 – ; članica od Global Future Council of Europe – WEF, 2019 – .
• Imenovana Young Global Leader – World Economic Forum, 2022 – .
• Udeleženka od Munich Security Conference, 2022 – 2026.
• Udeleženka od GLOBSEC, 2022, 2023.
• Udeleženka od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2023, 2024.
• Govornica pri Milken Global Conference – Milken Institute, 2024.
• Članica Sorosovega pro-migrantskega / pro-LGBTQ+ European Council on Foreign Relations.
• Članica od Apolitical Foundation.
• Upraviteljica pro-migrantskih Friends of Europe.
• Članica od Global Future Council of Europe.

Guy Verhofstadt, 2023 – 

• Vodilni predstavnik globokega ozadja evropsko-ameriške pro-migrantske in LGBTQ+ politike.
• Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1983.
• Član Beligijskega parlamenta, 1985 – 2009.
• Belgijski minister za proračun, 1985 – 1992.
• Imenovan Global Leader for Tomorrow – World Economic Forum, 1993.
• Blegijski premier, 1999 – 2008.
• Član nadzorne uprave od Dutch Stichting Pensioenfonds ABP, 2008 – 2014.
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Alliance of Liberals and Democrats for Europe / Renew Europe (LDS; Zares; Lista Marjana Šarca; Gibanje Svoboda), 2009 – .
  • So-ustanovitelj federalistične Spinelli Group, 2009 – .
  • Vodja skupine ALDE v Evropskem parlamentu, 2009 – 2019.
  • Predsedujoči od Brexit Steering Group, 2016 – 2020.
• Uradni Sorosov agent v Evropskem parlamentu.
• Udeleženec od Bussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2006 – 2008, 2011, 2017.
• Član od Club de Madird (Milan Kučan; Danilo Türk).
• Bogato plačani član uprave belgijskega centra za distribucijo plina Exmar, 2010 – 2016.
• Član od Council on the Future of Europe – Berggruen Institute of Governance, 2011 – .
• Bogato plačani član uprave belgijskega holdinškega podjetja Sofina, 2012 – .
• Član od European Leadership Network.
• Predsedujoči guvernerski upravi od European Institute of Public Administration.
• Član domnevno Cijine fasade Inter-Parliamentary Alliance on China (Marco Rubio; Mark Warner – CFR; Omid Nouripour – ECFR; Bilderberger Michael McDowell).
• Upravitelj pro-migrantskih Friends of Europe.
• Član delovne skupine za Conference on the Future of Europe, 2019 – .
• V imenu Action Committee for the United States of Europe podpira deklaracijo We need a Union within the Union, 2026. 

Vidnejši člani vodstva in člani

Hermann Abs

• Analiziran pod European League for Economic Cooperation.
• So-ustanovitelj od European Movement, 1948 – ; so-vodja nemške sekcije od Independent League for Economic Cooperation – EM; predsedujoči od Economic and Social Commission – EM, 1955 – .
• Besides his banking activities, Abs was also one of the key German partners of Dr. Joseph Retinger in his efforts to set up the CIA-funded European Movement and the Bilderberg Group. Abs was one of the two leaders of the German section of the Independent League for Economic Cooperation, one of the five organisations that made up the European Movement; Abs would chair the EM’s Economic and Social Commission in 1955 (243). Abs was also one of the founding members of the Bilderberg Group, having served on the 1952 organisation committee with Pinay, Voisin, Ball and Bonvoisin.⁴⁵David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 120.

Lord Chalfont, Alun Gwynne Jones

• Kot britanski vojaški obveščevalec služi v Maleziji, 1955 – 1957; v Cipru, 1958 – 1959.
  • Služi skupaj z Stephenom Hastingsom iz MI6 in Petrom Wrightom iz MI5.
• Vojni dopisnik za super elitno revijo Times, 1961 – 1964.
• Piše članke s sovjetskih strategijah za dnevnik od Royal United Services Institute, 1961 – 
• Član britanske radikalne levičarske Labour Party, 1964 – 1973.
  • Domnebno deluje kot Cijino sredstvo znotraj stranke in znotraj Lordske zbornice.
• Član Lordske zbornice, 1964 – 2015.
  • Glavni tiskovni predstavnik opozicije za obrambo in zunanje zadeve, 1970 – 1973.
• Služi kot britanski državni pod-sekretar, 1964 – 1970; minister za evropske zadeve.
  • Zadolžen za pogajanja za vstop Velike Britanije v European Economic Community.
• Član / udeleženec od Le Cercle.
• Član od American-Chilean Council, cca. 1974 – .
• Član od Foreign Affairs Research Institute (del omrežja od CIA / Le Cercle), cca. 1976 – .
• Zunanji dopisnik za New Statesman; kolumnist za radikalni / progresivni Guardian.
• Član uprave od IBM.
• Član uprave super elitne banke Lazard.
• Udeleženec od Jerusalem Conference on International Terrorism (Benjamin Netanyahu), 1979, 1984.
  • Piše za International Terrorism: Challenge and Response (Shimon Peres), 1981.
• Član super elitnega anglo-ameriškega bankirskega kluba Pilgrims Society.
• Član izvršnega komiteja od European Movement.
• Član neokonservativnega Committee for the Free World, cca. 1981 – .
• Predsedujoči od pro-NATO European Atlantic Group, 1980a – .
• Udeleženec od Washington Conference on International Terrorism, 1984.
• Ustanovitelj in predsedujoči od Institute for the Study of Terrorism, 1985 – .
• S strani Thatcherjeve imenovan v Independent Broadcasting Authority (IBA), 1989 – 
• Član mednarodne svetovalne uprave od New Atlantic Initiative, 1996 – .
• Član od Institute for European Defence and Strategic Studies.

Članske organizacije in politične stranke

Članske organizacije in politične stranke od Euroepan Movement International – ⁴⁶https://europeanmovement.eu/members/#international; dostop 22.6.2026

• Alliance of Liberals and Democrats for Europe Party – ALDE [Gibanje Svoboda; LDS; Zares]
• European League of Economic Cooperation – ELEC
• European Environmental Bureau (EEB)
• European Greens
• European People’s Party – EPP [SDS; NSi; SLS]
• Erasmus Student Network (ESN)
• Europa Nostra
• Party of European Socialists [SD; Vesna]
• Union of European Federalists – UEF
• Young European Federalists – JEF

College of Europe

• Vidnejši študentje

College of Europe je ustanovljen leta 1949 in je izredno tesno povezan z European Movement in z ustanovitvijo Evropske unije. College of Europe deluje v belgijskem mestu Bruges, z manjšim kampusom v Varšavi, ki je ustanovljen leta 1992. Njegov namen je po-diplomsko izobraževanje bodočih elitnih evropskih voditeljev. Njegovi najvidnejši ustanovitelji so Salvador de Madariaga, Winston Churchill, Paul-Henri Spaak in Alcide De Gasperi. Ustanovni rektor (1950 – 1972) postane Hendrik Brugmans iz European Movement. Jasno, College of Europe vseskozi deluje pod skrbnim ameriškim nadzorom, kar je razvidno tudi iz tega, da je European Movement financiran in v precejšnji meri tudi voden s strani CIA vse do danes, kar dokazuje tudi vpis Cijine agentke Valerie Plame, ki deluje na kolidžu kot Cijin rekrut za bodoče evropske politike. Študente se ponavadi izbira v sodelovanju z zunanjimi ministrstvi držav, iz katere prihajajo študentje. Njen varovanec pa je današnji finski predstavnik v nadnacionalnem obveščevalnem omrežju super elite Alexander Stubb.

College of Europe naj bi bil po programu nekakšna kopija veliko bolj elitne Harvard Business School. Uradno je osnovna ideja ustanovitve kolidža, da bi se ustanovilo inštitucijo, na kateri bi po-diplomski študentje iz evropskih držav skupaj živeli in študirali v pripravah na kariero, ki bi bila povezana z evropsko kooperacijo in integracijo. Vse od ustanovitve in kasneje ima College of Europe tri glavne usmeritve – 1) European Economic Studies, 2) European Legal Studies in 3) European Political and Governance Studies, kasneje pa je dodan še 4) European International Relations and Diplomacy Studies.

Glede na analize študentov, ki se jim je uspelo najbolj povzpeti po lestvici super elite, je razvidno, da so najuspešnejši posamezniki, ki so končali kolidž, kasnejši udeleženci zasedanj skupine Bilderberg (16), člani Trilateral Commission (4), ter kasneje tudi člani Sorosovega European Council on Foreign Relations (8). 

Na srednji ravni pa so posamezniki, ki postanejo člani raznih evropskih inštitucij za integracijo, pravniki in sodniki na evropskih sodiščih, politiki in ministri v svojih državah in v Evropskem parlamentu, diplomati, ter univerzitetni profesorji.

Med pomembnejšimi funkcijami, ki jih ima posameznik v tem omrežju super elite, je tudi udeležba ali članstvo pri World Economic Forum (12) in Munich Security Conference (9).

Zelo pomembno oz. ključno je tudi dejstvo, da se na kolidžu izobražujejo ”levi” in ”desni” pro-globalistični tehnokrati in ideologi, ki po končanem študijo zasedajo položaje na raznih ministrstvih, sodiščih, ambasadah in univerzah. Posebno v zadnjem času je razvidno, da postanejo najvidnejši posamezniki po končanju kolidža del radikalnega pro-migrantskega / LGBTQ+ / pro-woke Sorosovega omrežja. Med njimi je tudi skorumpirana rektorica College of Europe Federica Mogherini iz Party of European Socialists (stranka SD).

Vidnejši študentje

1950 – 1959

Gaetano Adinolfi

• Študira na College of Europe, 1950 – 1951.
• Namestnik generalnega sekretarja od Council of Europe, 1978–1993.

Otto von der Gablentz

• Študira na College of Europe, 1952 – 1953.
• Kariero začne kot politični znanstvenik na German Council on Foreign Relations (DGAP), cca. 1955 – .
• Akademski pomočnik na College of Europe, 1955 – 1956.
• Dela na nemškem zunanjem ministrstvu, 1959 – .
• Profesor političnih znanosti na Free University of Berlin, 1959 – 1966.
• Nemški ambasador na nizozemskem, 1983 – 1990.
• Nemški ambasador v Izraelu, 1990 – 1993.
• Nemški ambasador v Rusiji, 1993 – 1995.
• Rektor od College of Europe, 1996 – 2001. 

Willibald Pahr

• Študira na College of Europe, 1953 – 1954.
• Član ustavne službe zveznega kanclerskega urada, 1955 – 1976.
• Član skrivnega avstrijskega Club 45 (domnevno del pro-fašističnega omrežja P2; tesno povezan z avstrijsko Socialdemokratsko stranko.).
• Avstrijski zunanji minister, 1976 – 1983.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1979.
• Avstrijski ambasador v Nemčiji, 1983 – 1986.
• Generalni sekretar od UNWTO, 1986 – 1989.
• Komisar za begunce na avstrijskem ministrstvu za notranje zadeve, 1990 – 1995.
• Predsednik od Expert Committee on Human Rights – Council of Europe.
• Predsedujoči svetovalni upravi od International Center for Migration Policy Development, vsaj od 2004 – .
• Pod-predsednik od International Institute for Human Rights (Institut René Cassin).
• Član in guverner v izvršnem odboru od European Cultural Foundation.
• Član od International Committee on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination – UN.
• Predsednik od European Movement of Austria.
• Pod-predsednik od European Federalist Movement of Austria.

Guy Spitaels

• Študira na College of Europe, 1957 – 1958.
• Član prostozidarske lože.
• Predavatelj delavskega prava na Université libre de Bruxelles (ULB).
• Član belgijskega parlamenta iz Socialistične stranke, 1974 – .
• Župan belgijskega mesta Ath, 1977 – 1997.
• Belgijski minister za delo, 1977 – 1979.
• Namestnik belgijskega premierja (Wilfried Martens), 1979 – 1981.
• Belgijski minsiter za proračun, 1979 – 1980; minister za transport, 1980 – 1981.
• Vodja belgijske Socialistične stranke, 1981 – 1992.
• Predsednik od Party of European Socialists, 1989 – 1992.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1991.
• Ministrski predsednik Wallonije, 1992 – 1994.
• Skupaj s člani svoje stranke in Stranke Socialistov je bil vpleten v velik škandal podkupovanja s strani orožarskih podjetij Augusta in Dessault, 1993.
  • Kot del škandala je tudi atentat na nekdanjega vplivnega  predsednika Socialistične stranke Andréja Coolsa, ki se zgodi leta 1991.
• Predsednik Wallonskega parlamenta, 1995. Ponovno odstopi zaradi škandala Augusta, in je nato leta 1998 obzožen pasivnega podkupovanja.

Frans Alphons Maria Alting von Geusau

• Študira na College of Europe, 1958 – 1959.
• Kot predsedujoči od Academic Lay Mission Action sodeluje pri ustanovitvi od Netherlands Organisation for International Assistance (NOVIB) (del skupine Bilderberg), 1961/62.
• Predsedujoči evropski mladinski organizaciji European Working Group (predsednica je nizozemska kraljica Beatrix iz skupine Bilderberg).
• Član stalne študijske skupine o mednarodni organizaciji pri European Center – Carnegie Endowment (Geneva), 1964 – 1971. 
• Profesor za mednarodno pravo na University of Tilburg, 1965 – 1998.
• Svetovalec za mednarodno pravo in diplomat za nizozemsko vlado, 1968 – 1998.
• Rezidenčni strokovnjak pri Rockefeller Bellagio Center, 1973, 1999.
• Član od Jerusalem Committee, 1978 – 1993.
• Gostujoči strokovnjak na Wilson International Center for Scholars, 1982.
• Pod-predsednik od European Cultural Foundation, 1984 – 1992.
• Udeleženec zasedanja od Le Cercle, 1985.
• Gostujoči strokovnjak na Center for International Affairs – Harvard University, 1988-1989.
• Gostujoči profesor za mednarodne zadeve na višjem programu mednarodnega prava na Leiden Law School – Leiden University (del skupine Bilderberg), 2008 – 2011.

Gabriel Fragnière

• Študira na College of Europe, 1959 – 1960.
• Pomočnik rektorja in direktorja za študije na College of Europe, 1961 – 1966.
• Imenovan Harkness Fellow od Commonwealth Fund of New York, 1966 – 1968.
• Urednik od European Journal of Education, 1975 – 1980.
  • Direktor od European Centre for Work and Society, 1980 – 1991.
• Direktor programa EUROTECNET – European Community.
• Ustanovni direktor programa za evropske študije na Sorosovi Central European University, 1991 – 1993; profesor sociologije religije, 2001 – 2003.
• Rektor od College of Europe, 1993–1995.
• Ustanovni predsedujoči od Forum Europe des Cultures, 2002 – 2005.

1960 – 1969

Josef Joffe

• Študira na College of Europe, 1965 – 1966.
• Novinarsko kariero začne pri vodilnem nemškem tedniku Die Zeit, 1973 – ; publicist in urednik, 2000 – 2023.
• Profesionalni predavatelj na Paul H. Nitze School of Advanced International Studies -John Hopkins University, 1982 – 1984.
• Kolumnist in urednik od Süddeutsche Zeitung, 1985 – 2000.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1993, 2006.
• Član mednarodne svetovalne uprave od New Atlantic Initiative, cca. 1996 – cca. 2005.
• Član od Trilateral Commission, vsaj od 1998 – 2001.
• Član svetovalne uprave od German-British Forum, 1998 – .
• Gostujoči profesor na Woodrow Wilson School of Public and International Affairs, 1998.
• Sodelavec od Olin Institute for Strategic Studies – Harvard University, 1999 – .
• Udeleženec od World Economic Forum, 2004, 2011 – 2014, 2016.
• Imenovan Distinguished Fellow od Hoover Institution, 2004 – .
• Udeleženec od Herzliya Conference, 2006 – 2009.
• Imenovan Senior Fellow od Freeman Spogli Institute for International Studies, 2007 – .
• Udeleženec najpomembnejše neokonservativne konference Democracy & Security International Conference, 2007.
• Raziskovalec pri Carnegie Endowment for International Peace.
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2009 – 2018, 2020, 2022.
• Upravitelj od American Institute for Contemporary German Studies, 2010 – .
• Član od Aspen Institute Germany, cca. 2010 – 
• Upravitelj od The American Academy in Berlin, vsaj od 2011 – .
• Član mednarodnega svetovalnega odbora od Israel Democracy Institute, 2012 – .
• Udeleženec od Halifax International Security Forum, 2012, 2013, 2016 – 2021.
• Član od Center for the National Interest.
  • So-ustanovitelj revije American Interest, 2005 – .
• Član od American Council on Germany. 
• Član od Atlantik-Brücke.
• Član od Institute for the Study of Global Antisemitism and Policy,
• Član od International Institute for Strategic Studies.
• Član mednarodne svetovalne uprave od Middle East Media Research Institute, 2010 – .
• Član od Transatlantic Institute.
• Član mednarodne akademske uprave svetovalcev od Yale Initiative for the Interdisciplinary Study of Antisemitism, 2014 – 2017.
• Član globalne svetovalne uprave od Jerusalem Institute for Strategy and Security, 2022 – .
• Predavatelj na Salzburg Global Seminar.

1970 – 1979

Luc Coene

• Študira na College of Europe, 1970 – 1971.
• Bankirsko kariero začne pri National Bank of Belgium (NBB), 1973 – .
• Član belgijskega senata iz stranke VLD, 1995 – 1999.
• Vodja kabineta belgijskega premierja, 1999 – 2001.
• Predsedujoči svetovalnemu odboru v pisarni belgijskega premierja Guyja Verhofstadta, 2001 – 2003.
• Član uprave in namestnik guvernerja od National Bank of Belgium, 2003 – 2011; guverner 2011 – 2015.
• Član od Trilateral Commission, vsaj od 2004 – 2016.
• Udeleženec od Jackson Hole Economic Policy Symposium, 2008, 2009, 2011 – 2013.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 2008, 2011.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2013.
• Član svetovalne uprave think tanka Itinera Institute.
• Član nadzorne uprave od Single Supervisory Mechanism – European Central Bank, 2015 – .

Jo Leinen

• Študira na College of Europe, 1972 – 1973.
• Analiziran pod Predsednik od European Movement.

Manuel Marin Gonzalez

• Študira na College of Europe, 1973 – 1974.
• Član levičarske Spanish Socialist Workers’ Party (PSOE), 1974 – .
• Član španskega parlamenta, 1977 – 1983.
• Namestnik generalnega sekretarja Socialistične skupine v španskem parlamentu, 1978 – 1986.
• Član parlamentarne skupščine od Council of Europe, 1978 – 1983.
• Španski državni sekretar za odnose z Evropsko skupnostjo, 1982 – 1983.
• Pod-predsednik Evropske komisije, 1986 – 1989, 1989 – 1993, 1993 – 1995, 1995 – 1999.
• Evropski komisar za humanitarno pomoč in civilno zaščito, 1989 – 1995.
• ”Oče” Erasmusovega izmenjevalnega programa.
• Evropski komisar za zunanje odnose, 1995 – 1999.
• Vršilec dolžnosti predsednika Evropske komisije, 1999.
• Član spodnjega doma španskega parlamenta, 2000 – 2008; predsednik 2004 – 2008.
• Član pro-migrantske Global Commission on International Migration.
• Vodja posebnega programa za Palestino, ki nastane iz Sporazuma v Oslu.

Jonathan Faull

• Študira na College of Europe, 1976 – 1977.
• Gostujoči predavatelj na Sciences Po.
• Britanski uradnik pri European Commission, 1978 – ; direktor za konkurenčno politiko na Directorate-General for Competition, 1995 – 1999; namestnik generalnega direktorja, 1999 – 2003; generalni direktor za pravosodje in notranje zadeve, 2003 – 2010; generalni direktor od Internal Market and Services Directorate-General, 2010 – 2015; generalni direktor od Directorate-General for Financial Stability, Financial Services and Capital Markets Union; generalni direktor od Task Force for Strategic Issues related to the UK Referendum, 2015 – .
• Profesor prava na Vrije Universiteit Brussel, 1989 – .
• Imenovan Visiting Fellow od Centre for European Legal Studies (CELS) – University of Cambridge, 1997-2001.
• Gostujoči profesor na College of Europe, 2009 – .
• Član od Research Council – European University Institute, 2011-2016.
• Član uprave od Jacques Delors Institute.
• Član uprave in Fellow od Centre for European Reform.
• Imenovan Associate Fellow od Egmont Institute / Royal Institute for International Relations.
• Član uprave od Centre for Competition Policy.
• Član uprave od Bocconi University.
• Partner in predsedujoči za evropske javne zadeve pri Brunswick Group.

Louise Fréchette

• Študira na College of Europe, 1977 – 1978.
• Služi kot prva sekretarka kanadske misije pri UN, 1978 – 1982.
• Kanadska ambasadorka v Argentini, 1985 – 1988.
• Kanadska ambasadorka pri UN, 1992 – 1994.
• Namestnica kanadskega ministra za nacionalno obrambo, 1995 – 1998.
• Namestnica generalnega sekretarja UN, 1998 – 2006.
• Udeleženka zasedanja skupine Bilderberg, 2000.
• Imenovana Distinguished fellow od Center for International Governance Innovation (del Trilateral Commission), 2006 – 2012.
• Neodvisna članica uprave od Shell Canada, 2006 – 2007.
• Članica od Commission of Eminent Persons on nuclear energy challenges – International Atomic Energy Agency (IAEA), vsaj od 2008 – .
• Članica od Global Leadership Foundation (GLF), 2010 – ; člainca uprave, 2015 – ..
• Predsedujoča od CARE Canada, 2011 – .
• Predsedujoča nadzorni upravi od CARE International, 2016 – 2019.
• Članica svetovalne uprave od International Commission on Nuclear Non-proliferation and Disarmament (ICNND).
• Članica svetovalne uprave od Montreal Centre for International Studies.
• Članica od Pilgrims Society.
• Članica mednarodne svetovalne uprave od Institute for the Study of International Development (ISID) – McGill University.
• Članica od Group of Women Leaders for Change and Inclusion.

Thomas Mayr-Harting

• Študira na College of Europe, 1977 – 1978.
• Dela na avstrijskem ministrstvu za zunanje zadeve, 1979 – .
• Avstrijski ambasador v Beligiji in vodja avstrijske delegacije pri zvezi NATO, 1999 – 2003.
• Stalni predstavnik Avstrije v UN, 2008 – 2011.
• Vodja delegacije Evropske unije pri UN, 2011 – 2015.
• Upravni direktor za Evropo in Centralno Azijo pri European External Action Service, 2015 – 2019.
• Udeleženec konference A World in Flux: The Future of Democracy Europe and the Middle East (Ian Brzezinski; Kurt Volker; Randy Scheunemann), 2017.
• Govorec pri Liechteinstein Institute on Self-Determination (Princ Hans-Adam II; José Manuel Durão Barroso), 2018.
• Posebni predstavnik predsedujočega od OSCE pri Transdniestrian Settlement Process, 2020 – 2024.
• Predsedujoči mednarodni svetovalni upravi od European Forum Alpbach.

Ursula Plassnik

• Študira na College of Europe, 1979 – 1980.
• Dela na avstrijskem zunanjem ministrstvu, 1980 – .
• Vodja kabineta in tesna prijateljica avstrijskega vice-kanclerja Wolfganga Schüssela, 1997 – ; vodja kabineta kanclerja Schüssela, 2000 – 2004.
• Članica avstrijske pro-migrantske Austrian People’s Party, 2004 – .
• Avstrijska ministrica za zunanje zadeve, 2004 – 2008.
• Članica avstrijskega parlamenta, 2008 – 2011.
• Udeleženka od Munich Security Conference, 2009, 2011.
• Članica od Trilateral Commission, 2010 – .
• Avstrijska ambasadorka v Franciji, 2011 – 2016.
• Avstrijska ambasadorka v Švici, 2016 – 2021.
• Članica Sorosovega European Council on Foreign Relations, vsaj od 2017 – .
• Članica uprave od Foreign Policy and United Nations Association of Austria (UNA-AUSTRIA).
• Članica strateškega komiteja od Paris School of International Affairs (PSIA).
• Strokovnjakinja pri Geneva Centre for Security Policy.
• Članica od Women Leaders Council – GLOBSEC.
• Članica svetovalne uprave od European Voices.

Andrew Tyrie

• Študira na College of Europe, 1979 – 1980.
• Imenovan Fellow od Nuffield College – Oxford University, 1990 – 1991.
• Višji ekonomist pri European Bank for Reconstruction and Development, 1992 – 1997.
• Član britanske pro-globalističe / pro-migrantske Conservative Party.
• Član britanskega parlamenta, 1997 – 2017; član lordske zbornice, 2018 – .
  • Predsedujoči od Treasury Select Committee, 2010 – 2017.
  • Predsedujoči od Competition and Markets Authority, 2018 – 2020.
• Član politične svetovalne uprave neo-liberalne in ”držbeno-pravične” Social Market Foundation, vsaj od 2009 – .
• Član odbora britanskega neoliberalnega think tanka Centre for Policy Studies.

1980 – 1989

Margaritis Schinas

• Študira na College of Europe, 1985 – 1986.
• Član grške stranke New Democracy, ki je del pro-migrantske European People’s Party.
• Član Evropskega parlamenta, 2007 – 2009.
• Namestnik direktorja od Bureau of European Policy Advisers  – Evropska komisija (Jose Manuel Barroso), 2010 – 2013.
• Dokončna program High Potencial Leadership – Harvard University School of Business, 2011.
• Direktor od Directorate-General for Economic and Financial Affairs – Evropska komisija, 2013 – 2014.
• Glavni tiskovni predstavnik Evropske komisije (Jean-Claude Juncker), 2014 – 2019.
• Pod-predsednik Evropske komisije, 2019 – .
• Evropski komisar za promocijo evropskega načina življenja, 2019 – 2024.
  • Koordinator Evropske komisije za boj proti antisemitizmu.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2022.
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2022 – 2024.
• Gršni minister za razvoj podeželja in hrano, 2025 – .

Sinan Ülgen

• Študira na College of Europe, 1989 – 1990.
• Pomemben turški predstavnik globokega omrežja super elite.
• Dela na turškem zunanjem ministrstvu kot diplomat, 1990 – .
  • Član turkške stalne delegacije v EU, 1992 – .
• Ustanovitelj in upravni partner od Istanbul Economics, 2004 – .
• Ustanovni predsedujoči in izvršmi dirketor turškega think tanka Center for Economics and Foreign Policy Studies (EDAM), 2005 – .
• So-avtor (z vodilnim turškim Bilderbergerjem in Sorosovim zaveznikom Kemalom Dervisem) knjige The European Transformation of Modern Turkey (Centre for European Policy Studies), 2004.
• Gostujoči strokovnjak na Carnegie Europe.
• Udeleženec od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2007, 2012.
• Imenovan Senior Fellow od Carnegie Endowment for International Peace, 2010 – .
• Avtor knjige Governing Cyberspace: A Road Map for Transatlantic Leadership, 2016.
• Član Sorosovega Eurpean Council on Foreign Relations, vsaj od 2017 – .
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2017.
• So-avtor (z vodilnim turškim Bilderbergerjem in Sorosovim zaveznikom Kemalom Dervisem) knjige Turkey-EU relations.
• Član od Europe Council – World Economic Forum.
• Član mednarodne politčme skupine strokovnjakov pri generalnem sekretarju (Anders Fogh Rasmussen) zveze NATO.
• Član akademske svetovalne uprave od NATO Defence College.

1990 – 1999

Sir Nicholas Clegg

• Član nemško-baltske plemiške družine Engelhardt.
• Študira na College of Europe, 1991 – 1992.
• Član Evropskega parlamenta, 1999 – 2004.
• Član britanskega parlamenta, 2005 – 2017.
• Vodja britanske stranke Liberal Democrats, 2010 – 2015.
• Predsednik lordskega Privy Council, 2010 – 2015.
• Namestnik britanskega premierja, 2010 – 2015.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2014, 2019, 2020, 2022, 2023, 2025.
• Član od The Global Commission on Drug Policy, 2015 – .
• Pod-predsednik za globalne zadeve in komunikacije pri podjetju Facebook Inc. (del Sun Valley Meetings), 2018 – 2022; predsednik 2022 – .
  • So-ustanovitelj od Facebook Oversight Board (del ”liberalne CIA”), 2020 – .
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2020, 2024, 2025.
• Član svetovalne uprave pri podjetju za razvoj umetne inteligence za učitelje študente Efekta Education Group (José Manuel Barroso), 2025 – .
• Član mednarodne svetovalne uprave od Atlantic Council.

Luis Garicano

• Študira na College of Europe, 1991 – 1992.
• Izobražen na Rockefellerjevi University of Chicago, 1995.
• Docent za ekonomijo in strategijo na Booth School of Business Executive Education – University of Chicago, 1998 – 2002; izredni profesor, 2002 – 2006; redni profesor, 2006 – 2008.
• Profesor za ekonomijo in strategijo na London School of Economics, 2008 – 2017.
• Tesno povezan s Sorosovim Institute for New Economic Thinnking, vsaj od 2012 – .
  • Član od Euro-Economics in član od Council for the European Crisis, preko katerih je zagovornik za strukturalne reforme evropskega finančnega sistema.
• Član španske ”desničarske” pro-migrantske stranke (Citizens – Party of the Citizenry), 2015 – .
  • Glavni ekonomist stranke.
  • Vodilni zagovornik, da se stranka leta 2017 ideološko transformira iz socialdemokratske v progresivno liberalno.
  • Stranka je v EU parlamentu članica pro-migrantske Alliance of Liberals and Democrats for Europe.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2016.
• Pod-predsednik radikalne pro-migrantske skupine v EU parlamentu  Alliance of Liberals and Democrats for Europe Party (ALDE) / Renew Europe, 2017 – 2024.
• Član Evropskega parlamenta, 2019 – 2022.
• Profesor na Columbia Business School.
• Redni profesor na School of Public Policy – London School of Economics, 2023 – .
• Imenovan Non-Resident Follow na Bocconi University.
• Imenovan Senior Non-Resident Fellow pri Bruegel.

Juan Moscoso del Prado

• Študira na College of Europe, 1991 – 1992.
• Ekonomist pri Fundación Alternativas, 2002 – 2016.
• Član spodnjega doma španskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Spanish Socialist Workers’ Party (PSOE), 2004 – 2016.
• Tiskovni predstavnik od European Union Committee.
• Član španske delegacije pri Parliamentary Assembly of the Council of Europe (PACE), 2009 – 2012.
  • Član od Committee on General Affairs and the Committee on Economic Affairs and Development.
• Član uprave španskega obrambnega podjetja Indra Sistemas, 2022 – .
• Imenovan Senior Fellow pri Center for Global Economy and Geopolitics (EsadeGeo), 2022 – .
• Član Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2023 – .
• Imenovan Fellow od Aspen Institute España.

Michiel van Hulten

• Študira na College of Europe, 1992 – 1993.
• Član pro-migrantske Dutch Labour Party, cca. 1992 – .
• Član volilne kampanje radikalnega Tonyja Blaira iz Labour Party, 1997.
• Pisec govorov vodje nizozemske Labour Party Wima Koka, 1998.
• Uradnik pri EU Council of Ministers, 1998 – 1999.
• Član Evropskega parlamenta, 1999 – 2004.
• Član uprave mednarodnega odbora od Policy Network (del globokega ozadja skrajno levičarskih in social-demokratskih strank, pro-izraelske družine Rothschild, ter danes še Rockefellerjevega in Sorosovega omrežja), 2004 – 2005; izvršni pod-predsedujoči, 2004 – 2005.
• Predsedujoči od Dutch Labour Party, 2005-2007.
• So-ustanovitelj Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2007 – .
• Vodja programa FutureLab Europe – European Policy Centre, 2011 – 2013.
• Imenovan Visiting Senior Fellow na European Institute – London School of Economics and Political Science, 2014 – 2017.
• Direktor od Transparency International EU (del ”liberalne CIA”), 2019 – .
• Član od High-Level Group on Bolstering EU Democracy – Centre for European Policy Studies/Heinrich Böll Foundation, 2023.
• Član od Europe Jacques Delors (Etienne Davignon; Pascal Lamy; Jean-Claude Juncker).

Stephen Kinnock

• Njegov oče Neil Kinnock je bil vodja od Labour Party, ter služil kot Evropski komisar in pod-predsednik Evropske komisije.
• Študira na College of Europe, 1992 – 1993.
• Dela kot raziskovalni pomočnik v Evropskem parlamentu, cca. 1995 – 1997.
• Član radikalne skrajno levičarske pro-migrantske / pro-izraelske Labour Party.
  • Vodja Labour Party Keir Starmer je član Trilateral Commission.
• Služi kot direktor za  Europe and Central Asia pri World Economic Forum, 2009 – 2012.
• Član britanskega parlamenta, 2015 – .
• Britanski minister v senci za Azijo in Pacifik, 2020 – 2021.
• Britanski minister v senci za obrambne sile, 2021 – 2022.
• Britanski minister v senci za migracije, 2022 – 2024.
• Državni minister za oskrbo, 2024 – .
• Njegova žena je vodilna globalistika iz Trilateral Commission Helle Thorning-Schmidt (CoE).

Helle Thorning-Schmidt

• Študira na College of Europe, 1992 – 1993.
• Članica pro-migrantske danske Social-demokratske stranke; vodja stranke 2005 2015.
• Članica Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Party of European Socialists (stranka SD), 1994 – 1999.
• Udeleženka od Georgetwon Leadership Seminar, 2002.
• Članica danskega parlamenta, 2005 – 2016.
• Vodja danske opozicije, 2005 – 2011.
• Pro-migrantska pramierka Danske, 2011 – 2015.
• Članica Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2011 – .
• Člainca od 21st Century Council – Berggruen Institute on Governance, 2011 – 2017.
• Udeleženka od World Economic Forum, 2012, 2023.
  • Članica uprave od Schwab Foundation for Social Entrepreneurship.
• Udeleženka od Clinton Global Initiative, 2014.
• Članica od International Commission on Financing Global Education Opportunity, 2015 – .
• Upraviteljica Sorosove International Crisis Group, 2016 – 2022.
• Generalna direktorica radikalne pro-migrantske in pro-globalistične Save the Children (del ”liberalne CIA”), 2016 – 2019.
• Članica od United Nations High-level Advisory Group for Every Woman Every Child, Member, 2016 – .
• Upraviteljica radikalne pro-migrantske / pro-woke Friends of Europe (Tanja Fajon; Alojz Peterle; Luka Mesec), 2019 – .
• Članica od Centre for European Policy Studies, 2020 – .
• Članica od Pan-European Commission on Health and Sustainable Development (Mario Monti) – World Health Organization, 2020 – .
• Članica mednarodne svetovalne uprave od Council on Foreign Relations, vsaj od 2021 – .
• Članica od Task Force on Global Capitalism in Transition (Carl Bildt) – Trilateral Commission, 2021 – 2022.
• Predsedujoča od Oversight Board (propaganda ”liberalne CIA’‘) – Facebook.
• Članica od Trilateral Commission, vsaj od 2024 – .
• Članica evropske svetovalne skupine od Center for Global Development.
• Članica uprave podjetja za kibernetsko varnost Palo Alto Networks (del izraelskega obveščevalnega omrežja), 2025 – .
• Njen sin Milo je transspolen.

Valerie Plame

• Dela za CIA, 1985 – cca. 2003/2004.
  • Pomočnica vodje (Vincent Cannistraro) za operacije in analize od Counterterrorist Center, 1988 – cca. 1991.
  • Ena od njenih misij je onemogočanje pridobitve urana za Iran.
• Kot tajna Cijina agentka študira na London School of Economics, 1991 – cca. 1993.
• Kot tajna Cijina agentka študira na College of Europe, cca. 1993/1994 – cca. 1995.
  • Njen varovanec (od leta 1995) je bodoči vodilni globalist in finski premier Alexander Stubb (Bilderberg, 2015, 2024 – 2026), s katerim je tesno povezana vse do leta 2003.
  • Plame’s task was to recruit foreign students as informants for the CIA and collect intelligence information in various undercover missions.⁴⁷https://naapuriseura.fi/en/alexander-stubb-suhteet-venajaan-vasta-kun-ukraina-voittaa-sodan/
• Dela kot (Cijin) energetski analitik pri Brewster Jennings & Associates, 1994 – cca. 1997.
• Svetovalka pri z obveščealno tesno povezanim Santa Fe Institute (financer super elitni pedofil in obveščevalec Jeffrey Epstein; Pierre Omidyar).
• Leta 2003 pride do t.i. Plame Affair.
  • V razkritje Plamove kot Cijine agentke so vpleteni super elitni Richard Armitage, Karl Rove in Scooter Libby.
• So-ustanoviteljica in članica uprave od Global Zero (Henry Kissinger; Zbigniew Brzezinski), 2008 – .
• Članica uprave od Ploughshares Fund.
• ”Proti-Trumpovo” sredstvo in podpornica Hillary Clinton.

Alyn Smith

• Študira na College of Europe, 1994 – 1995.
• Pravnik pri vodilnem globalni odvetniški pisarni Clifford Chance, 1997 – 1999.
• Član škotske radikalne pro-migrantske Scottish National Party.
• Član Evropskega parlamenta (na položaju zamenja Nicholasa Clegga – CoE) iz European Free Alliance, 2004 – 2019.
• Dirktor od Turning Point Scotland, 2011 – 2015.
• Upravitelj od LGBT Youth Scotland, 2012 – 2017.
• Član škotskega parlamenta, 2019 – 2024, 2026 – .
  • Trden zagovornik članstva v zvezi NATO.
  • Član od Inter-Parliamentary Alliance on China.
  • Član od Delegation for relations with the Arab Peninsula.
• Pod-predsednik od European Movement in Schotland, 2023 – .
• Član mednarodnega svetovalnega odbora pri pro-globalističnem APCO Worldwide, 2024 – 2026.

Alexander Stubb

• Študira na College of Europe, 1994 – 1995.
  • Rektutiran s strani Cijine agentke Valerie Plame.
• Član finske delegacije med pogajanji za pro-migrantsko Treaties of Amsterdam, 1997.
• Član finske delegacije med pogajanji za Treaty of Nice, 2001.
• Svetovalec predsednika Evropske komisije (Romano Prodi), 2001 – 2003.
• Član finske stranke National Coalition Party; vodja stranke, 2014 – 2016.
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske European People’s Party, 2004 – 2008.
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2009, 2012, 2024 – 2026.
• Imenovan Young Global Leader – World Economic Forum, 2009.
• Član finskega parlamenta, 2011 – 2017.
• Finski minister za evropske zadeve in zunanjo trgovino, 2011 – 2014.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2013 – 2016, 2019, 2020, 2022, 2023, 2025, 2026.
• Finski premier, 2014 – 2015.
• Finski minister za zunanje zadeve, 2015 – 2016.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 2015, 2024 – 2026.
• Član Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2017 – .
• Pod-predsednik od European Investment Bank, 2017 – 2020.
• Vodja od Crisis Management Initiative (del Sorosovega omrežja), 2017 – .
• Vodilni kandidat za predsednika radikalne pro-migrantske European People’s Party, 2018.
• Upravitelj Sorosove International Crisis Group, 2019 – .
• Direktor in profesor na School of Transnational Governance – European University Institute, 2020 – .
• Član direktorske uprave od ONE Campaign (pro-globalistična propaganda ”liberalne CIA”), 2021 – .
• Predsednik Finske, 2024 – .
• Udeleženec od GLOBSEC, 2024.
• Udeleženec od Yalta European Strategy, 2025.
• Član od European Policy Centre.
• Član od Club de Madrid (Milan Kučan; Danilo Türk).
• Član od Apolitical Foundation.

Tayyibe Gülek

• Članica vplivne turške družine, ki je del Rockefellerjevega omrežja.
  • Njen oče Kasım Gülek se je prvotno usposabljal pri Rockefeller Foundation in bil kasneje vodilni član Atatürkove Republican People’s Party (CHP), ter bil kasneje guverner od Atlantic Institute.
• Svetovalka v kabinetku turškega premierja Tansuja Çillerja, 1994 – 1999.
• Študira na College of Europe, 1995 – 1996.
• Članica turške Democratic Left Party.
  • Namestnica predsedujočega, 2007 – .
• Članica turškega parlamenta, 1999 – 2003.
  • Članica turške delegacije pri Parliamentary Assembly of the Council of Europe.
  • Članica od Turkish Delegation to the Western European Union.
  • Namestnica predsedujočega za pravo in človekove pravice pri Parliamentary Assembly of the Council of Europe.
  • Članica od Commission on Equality between Men and Women.
• Imenovana Global Leader for Tomorrow – World Economic Forum, 2002.
• Častna predsednica turškega think tanka International Strategic Research Institution, 2004 – .
• Udeleženka zasedanja skupine Bilderberg, 2011.
• Udeleženka od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2011.

Alexander Schallenberg

• Član vplivne plemiške družine Schallenberg.
• Študira na College of Europe, 1995 – 1996.
• Član avstrijske pro-migrantske Austrian People’s Party.
• Dela za avstrijsko diplomatsko službo, 1997 – .
  • Stalni predstavnik Avstrije za EU in vodja avstrijskega pravnega oddelka, 2000 – 2005.
• Tiskovni predstavnik avstrijske zunanje ministrice Ursule Plassnik (College of Europe), 2006 – 2013.
• Direktor za načrtovanje strateške zunanje politike na zunanjem ministrstvu (zunanji minister je tesen Sorosov zaveznik Sebastian Kurz), 2013 – 2016.
  • V resnici deluje kot Kurzov mentor.
• Vodja evropskega oddelka na zunanjem ministrstvu, 2016 – 2019.
• Avstrijski zunanji minister, 2019 – 2021, 2021 – .
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2020, 2022 – 2026.
• Udeleženec od GLOBSEC, 2021 – 2023, 2026.
• Avstrijski kancler, 2021.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2022, 2023.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2023.
• Predsednik od Europe’s Futures Initiative (Nathalie Tocci – ECFR; Alberto Alemanno – CoE), 2025 – .

Rafał Trzaskowski

• Študira na College of Europe, 1996 – 1997.
• Študira na European Union Institute for Security Studies v Parizu, 2002.
• Član ”desničarske” stranke Civic Platform, ki je del radikalne pro-migrantske European People’s Party, 2004 – 2025.
• Član Evropskega parlamenta, 2009 – 2013.
• Poljski minister za upravo in digitalizacijo, 2012 – 2013.
• Državni sekretar za evropske zadeve na ministrstvu za zunanje zadeve, 2014 – 2015.
• Udeleženec od World Economic Forun, 2014.
• Član poljskega parlamenta, 2015 – 2018.
• Udeleženec od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2015.
• Udeleženec od GLOBSEC, 2015.
• Član Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2017 – .
• Udeleženec od Warsaw Security Forum, 2017, 2025.
• Župan Varšave, 2018 – .
  • Pod njegovim vodenjem postane Varšava članica pro-globalistične / pro-migrantske  C40 Cities Climate Leadership Group.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2019.
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2022, 2025, 2026.
• Predsedujoči od Committee on Environment, Climate Change, and Energy, 2022 – 2025.
• Član poljske desničarske stranke Civic Coalition, ki je del radikalne pro-migrantske European People’s Party, 2025 – .
• Pod-predsedujoči od European People’s Party.
• Član svetovalne skupine pri pro-migrantskem New Pact for Europe (del Sorosovega pro-migrantskega omrežja) – European Policy Centre.
• Govorec pri pro-globalističnem Bloomberg Citylab, 2026.

Pål Jonson

• Študira na College of Europe, 1998 – 1999.
• Dela kot analitik pri Swedish Defence Research Agency, 2000 – 2005.
• Član švedske radikalne pro-migrantske Moderate Party.
• Vodja kabineta od Moderate Party v Evropskem parlamentu, 2005 – 2006.
• Politični svetovalec na švedskem ministrstvu za obrambo, 2006 – 2007.
• Politični svetovalec za zunanje zadeve od Moderate Party v švedskem parlamentu, 2007 – 2012.
• Gostujoči raziskovalec na NATO Defense College (NDC), 2009.
• Generalni sekretar od Swedish Atlantic Council, 2013 – 2016.
• Član švedskega parlamenta, 2016 – .
• Švedski minister za obrambo, 2022 – .
• Udeleženec od Halifax International Security Forum, 2022.
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2023 – 2026.
• Udeleženec od GLOBSEC, 2024.
• Udeleženec pro-militaristične Berlin Security Conference, 2025.
• Udeleženec od Warsaw Security Forum, 2025.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2026.

2000 – 2009

Alberto Alemanno

• Asistent na College of Europe, 2001.
• Opravi doktorat iz mednarodnega prava in ekonomije na Bocconi University (del omrežja skupine Bilderberg in Trilateral Commission), 2002.
• Imenovan Jean Monnet Professor in European Union Law na HEC Paris, 2009 – .
• Imenovan European Young Leader od radikalne pro-migrantske Friends of Europe (Tanja Fajon; Alojz Peterle; Luka Mesec), 2014.
• Imenovan Young Global Leader od World Economic Forum, 2015.
• Pomemben propagandist LGBTQ+.
• Več o njemu pri Friends of Europe.

Erja Yläjärvi

• Študira na College of Europe, 2002 – 2003.
• Politična dopisnica za Väli-Suomen Media, 2003 – 2004.
• Evropska dopisnica za STT-Lehtikuva, 2005 – 2008; urednica novic, 2009 – 2011.
• Glavna urednica pri finskem časopisu Kouvolat Sanoamt – Sanoma, 2012; glavna urednica treh regionalnih časopisov Etelä-Saimaa, Kouvolan Sanomat, Kymen Sanomat – Sanoma, 2012 – 2013.
• Izvršna urednica od Helsingin Sanomat, 2013 – 2018.
• Višja glavna urednica pri Alma Media Corporation, 2018 – 2021.
• Višja glavna urednica pri KSF Media Ab, 2021 – 2023.
• Višja glavna urednica pri vodilnem finskem časopisu Helsingin Sanomat (tesno povezan s skupino Bilderberg in CIA), 2023 – .
  • Časopis je v lastništvo vplivne družine Erkko preko Sanomat Corporation.
• Udeleženka zasedanja skupine Bilderberg, 2024.

Roberta Metsola

• Študira na College of Europe, 2003 – 2004.
• Vodilna Sorosova pro-migrantska in pro-LGBTQ+ agentka v Evropski uniji.
• Članica od Nationalist Party of Malta.
• Članica Evropsega parlamenta iz radikalne pro-migrantske European People’s Party (stranka SDS), 2013 – .
  • Predstavnica EPP pri pro-LGBTQ+ Committee on Civil Liberties, Justice and Home Affairs.
  • Avtorica pro-migrantskega poročila, 2016.
  • Članica od Committee of Inquiry into Money Laundering, Tax Avoidance and Tax Evasion (PANA), ki ”preiskuje” Panama Papers, 2016 – 2018.
  • Članica od Rule of Law Monitoring Group (ROLMG) ,2018 – .
  • Članica od European Border and Coastguard Regulation, 2019 – .
  • Prva pod-predsednica evropskega parlamenta, 2020 – 2022.
• Predsednica Evropskega parlamenta, 2022 – .
  • Podprta še s strani radikalnih pro-migrantskih / pro-LGBTQ+  S&D in Renew Europe.
• Udeleženka od World Economic Forum, 2023, 2025.
• Udeleženka od Munich Security Conference, 2023, 2025, 2026.
• Udeleženka zasedanja skupine Bilderberg, 2023.
• Udeleženka od GLOBSEC, 2023.
• Članica izvršne uprave od Wilfried Martens Centre for European Studies (ozadje EPP).
• Upraviteljica radikalnega pro-migrantskega / pro-woke Friends of Europe (Tanja Fajon; Alojz Peterle; Luka Mesec).

Clément Beaune

• Vodilni francoski levičar in del LGBTQ+.
• Preko Erasmus Programme študira na Trinity College Dublin, 2001 – 2002.
• Študira na College of Europe, 2004 – 2005.
• Študira na École nationale d’administration, 2007 – 2009.
• Član predsedinške kampanje za francoskega ”levičarskega” / pro-globalističnega predsednika Francoisa Hollandeja, 2012 – .
• Član predsedniške kampanje za francoskega radikalnega pro-migrantskega / pro-globalističnega predsednika Emmanuela Macrona, 2017.
• Posebni svetovalec v diplomatski enoti francoskega predsednika Emmanuela Macrona, 2017 – 2020.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 2019, 2023.
• Udeleženec od GLOBSEC, 2019, 2021.
• Imenovan European Young Leader – Friends of Europe, 2019.
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2020.
• Macronov državni sekretar za evropske zadeve, 2020 – 2022.
• Član kabineta na francoskem ministrstvu za transport, 2022 – 2024.
• Član svetovalne uprave od Brussels Institute for Geopolitics, 2025 – .

American Committee on United Europe

• Vodstvo od ACUE

American Committee on United Europe (ACUE) je ustanovljen takoj po kongresu v Haagu leta 1948. Namen komiteja je nasprotovanje komunistični grožnji v Evropi, sprejetje Marshallovega načrta in promoviranje evropske politične integracije. ACUE je ustanovljen in voden s strai najpomembenjših obveščevalcev liberalnega establišmenta. Ustanovni predsedujoči je nekdanji vodja obveščevalne OSS William Joseph Donovan (CFR, 1932 – ), ki deluje kot odvetnik za civilno pravo, njegov namestnik pa je super elitni bankir in obveščevalec Allen Dulles (CFR, 1927 – ), ki je v tistem obdobju vodja odbora, ki preučuje organizacijo oz. ustanovitev Central Intelligence Agency (CIA) preko National Security Council. Donovan in Dulles sta tudi tista, ki poleti 1948 zasnujeta strukturo same organizacije ACUE. Tukaj je potrebno izpostaviti, da je Dulles v obdobju od 1946 – 1950 predsednik od Council on Foreign Relations. In ista skupina posameznikov, ki je v ozadnju ustanovitve ACUE, je ista skupina, ki je kasneje v ozadju nastajanja skupine Bilderberg in European Movement, vse te skupine pa imajo tudi številne člane in zelo podobne usmeritve in cilje. Čeprav je jasno, da je med temi tremi skrivna skupina Bilderberg daleč najbolj vplivna in ima najbolj učinkoviti mehanizem transatlantskega dialoga, ki se je razvil v najbolj diskretni forum zahodnih elit.

Za ustanovitev ACUE, pa sta pomembni tudi prošnji vodje pan-evropskega gibanja Coudenhove-Kalergija in Winstona Churchilla, ki jih ločeno pošljeta na Dullesa in Donovana. Pri financiranju evropske federalizacije ACUE tesno sodeluje s petnajstimi vladnimi uradniki, predvsem iz Economic Cooperation Administration (ECA), kot tudi iz National Committee for a Free Europe, ki je financiran s strani Ford Foundation in Rockefeller Foundation, ki obe delujeta kot Cijina fasada. Sam izvor programa evropske federalizacije ne izvira toliko iz formalnih direktiv od National Security Council, kateremu so prvotni zgodovinarji (namerno ali zaradi pomanjkanja informacij) dajali največjo pomembnost, kot pa iz neformalnega in osebnega transatlantskega omrežja, ki so ga ustvarili posamezniki iz obveščevalne in uporniške skupnosti med drugo svetovno vojno. Jasno, Dulles deluje med drugo svetovno vojno v Švici, kot ključni obveščevalec in bankir, v tem skrivnem super elitnem omrežju liberalnega establišmenta. In ogromno ameriške pomoči ne-komunističnim skupinam v Evropi, je bilo vse do okoli leta 1950 poslano preko neuradnih kanalov, čeprav z vladno udobritvijo in podporo. In ACUE je tipični predstavnik filozofije, ki podpira veliko število takšnih prikritih operacij, katerih namen je bil, kot del politike liberalnega establišmenta, pospešiti sam proces evropske federalizacije. V to prikrito Cijino financiranje pa so zajeti tudi pripadniki evropske nekomunistične levice, kar avtor Peter Coleman karakterizira kot ”Liberal Conspiracy”.  Številni ameriški posamezniki, ki so delali za ACUE, so bili že sami odločni federalisti, ki so imeli svoje interese pri United Nations ali pa so videli ameriško federalizacijo, kot idealni politični model, ki se ga lahko vzpostavi drugje. ACUE pa je tudi verjel, da imajo ZDA bogate izkušnje, ki jih lahko ponudijo na področju kulturne asimilacije in da lahko izvažajo svoje vrednote in politično kulturo. Izredno pomembno je dejstvo, da je ista mala skupina višjih uradnikov, od katerih so številni del Zahodne obveščevalne skupnosti, bili ključni za podpiranje treh najpomembnejših transnacionalnih elitnih skupin, ki imajo svoj izvor v 1950ih – European Movement, skupine Bilderberg in Monnetjev Action Committee for a United States of Europe.⁴⁸Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 185 – 187.

V obdobju od 1948 – 1950 se širši programi amerških tajnih operacij izjemno razširijo, deloma tudi po pritiskih višjih uradnikov na State Departmentu, kot je George Kennan (CFR, 1947 –), ki je vodja od Policy Planning Staff. 6. januarja 1949 Kennan piše Franku Wisnerju (CFR, 1947 – ), ki je vodja Cijinih tajnih operacij preko Office of Policy Coordination (OPC), da so operacije, ki so potekale v obdobju 1949 – 1950 dosegale samo minimalne potrebe – 

‘As the international situation develops, every day makes more evident the importance of the role which will have to be played by covert operations if our national interests are to be adequately protected.”⁴⁹Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 187.

Odgovornosti za usmerjevanje ameriških tajnih operacij je pred letom 1950 težko razkriti, in je bilo to v tistem obdobju hkrati zelo problematično. Takoj po vojni so takšne aktinosti izvajale najrazličnejše zasebne organizacije, kot tudi vojaške organizacije, ki so absorbirale nekatere ostaneke medvojne OSS. Po juniju leta 1948 pa je takšne aktvinosti vsaj teoretično nadziral Wisnerjev OPC, ki nastane po direktivi NSC 10/2, katere namen so prikrite operacije, ki tudi če so razkrite, se lahko ameriška vlada zagovarja, da zanje ni vedela. Kljub temu, da deluje OPC kot administrativni del od CIA, pa ta sprejema svoje ukaze iz State Departmenta (oz. preko Council on Foreign Relations) in National Security Council. To je bil tudi del zmešnjav, ker je preveč avtoritet hotelo vplivati na delovanje OPCja, nihče pa ni hotel prevzeti odgovornosti, zato novi Cijin direktor Walter Bedell Smith (CFR, 1953 – ) vztraja, da postane OPC sestavni del Cije, čeprav postane ta proces počasen in neroden.⁵⁰Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 187.

Ameriške operacije oz. boljše rečeno operacije liberalnega establišmenta preko CIA v povojni Evropi, kljub temu, da so bile široko zastavljene, so bile jasne – 

• Subvencioniranje centrističnih in levih nekomunističnih političnih strank. Eden prvih takšnih primerov je financiranje italijanskih volitev leta 1948, za katere Cija nameni več milijonov dolarjev, ki pomagajo oživiti pred tem precej medlo politično kampanjo bodočega premierja Alcideja de Gasperija, ki postane kasneje tudi pomemben pri nastajanju skupine Bilderberg..
• Prevzem nadzora nad mednarodnimi delavskimi organizacijami in delavskimi sindikati. V tem boju za nadzor nad mednarodnimi delavskimi organizacijami in nad sindikati v Italiji in Franciji, so evropski in ameriški delavski sindikati pomagali spodkopati s strani sovjetov kontrolirano World Federation of
  Trade Unions. Pri tem so izredno proti-komunistični člani od American Federation of Labour (AFL), ki ga vodijo David Dubinsky (CFR, 1939 – ), Jay Lovestone (CFR, 1962 – ) in Irving Brown (CFR, 1954), pogosto bolj goreči, kot, pa se je to zdelo vladnim predstavnikom modro.
• Liberalni establišment poskuša tudi vplivati na kulturne in intelektualne trende v Evropi, zato financira različne skupine, konference in publikacije. To je odražalo domnevo, da so intelektualci pomembni oblikovalci mnenj v kontinentalni Evropi. To se je izvajalo v neposrednem tekmovanju s sovjetskim financiranjem, ki se je razvilo v ”bitko festivalov”. Najbolj prepoznavni primeri tega so ustanovitev Congress for Cultural Freedom in revije Encounter.
• Ena od pomembnih tajnih operacij je bilo vzpodbujanje nesoglasij v satelitskih državah. To se dosega preko National Committee for a Free Europe, ki je kasneje znan kot Free Europe Committee, ki nadzira Radio Free Europe in Radio Liberty. Veliko dela opravijo skupine izgnancev preko Assembly of Captive European Nations (ACEN), ki so koordinirani preko Cijine hitro rastoče radijske postaje v Münchnu in ki nudijo pomoč uporniškim skupinam znotraj vzhodne Evrope. Za takšne namene je tudi ustanovljen Cijin oddelek International Organizations Division.
• Ena od osrednji nalog Cije in njenega International Organizations Division pa je tudi ustvarjanje (neo-nacističnega) omrežja ”stay-behind” oz. bolj znanega kot pro-teroristična operacija GLADIO, ki je zasnovana za zagotavljanje odpornosti, ter da se je usposabljalo razseljene osebe iz vzhodne Evrope kot posebne enote, zaradi možnega vdora sovjetske v zahodno Evropo. Program vpeljevanje nekdanjih nacističnih obveščevalcev v to Cijino omrežje se začne že okoli leta 1948.

Leta 1951 CIA ustanovi svoj novi oddelek International Organizations Division, kot del svoje nove politike, preko katere se vpliva na kulturne aktivnosti. Dulles, ki je ključni entuziast financiranja prikritih operacij, ki dobijo svoj zagon po letu 1947, je kot predsednik od CFR iskal finančno pomoč vodilnih ameriških fundacij, ki bi mu pomagale financirati projekte, kot je univerza za evropske izgnance v Strasburgu. Ko leta 1950 Dulles svojo vlogo neformalnega svetovalca od NSC zamenja za višji položaj pri CIA, odkrije, da operacijam z mladimi skupinami, delavskimi sindikati in kulturnimi organizacijami primanjkuje skladnosti in da so razdrobljene, ter brez nekega reda razpršene po geografskih urejenih razdelkih. International Organizations Division predlaga Dullesov posebni pomočnik Thomas W. Braden (CFR, 1950 – ; tesen prijatelj Nelsona Rockefellerja), da bi se nadzorovala vsa takšna dela. Braden je vodja oddelka vse do leta 1954, ko ga nadomesti še bolj kontroverzni Cord Meyer (CFR, 1947 – ).

The work done by Braden, Dulles and Bedell Smith as Directors of ACUE went hand-in-hand with their administrative reorganization of the CIA and the development of controversial new programmes that would eventually have repercussions inside the United States as well as in Europe.⁵¹Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 189.

Dva vodilna evropska predstavnika, ki sta pomembna začetna prejemnika skrivne Cijine pomoči sta vplivna prostozidarja, že večkrat omenjeni Richard Coudenhove-Kalergi in nekdanji večkratni pro-sionistični francoski premier in zunanji minister Aristide Briand. Briand, ki je leta 1943 izgnan v ZDA, leta 1947, na predvečer naslovitvenega govora o Marshallovem načrtu, uspešno lobira pri ameriškima senatorjema, vplivnemu J. Williamu Fulbrightu (Rhodes Scholar) in E.D. Thomasu, ki priskrbira za kongresno podporo za evropsko enotnost in uspeta, da se, tako v senatu, kot v predstavniškem domu, sprejme sklep v prid ”United States of Europe”. Allen Dulles in William J. Donovan, ki se leta 1947 pridružita kampanji Coudenhove-Kalergija za ameriško podporo, prideta nato tudi skupaj pri ustanovitvi Committee for a Free and United Europe (CFUE), katere namen je javna predstavnitev evropske enotnosti v ZDA, kot tudi za nudenje pomoči feferalističnim skupinam v Evropi. CFUE je uradno ustanovljen 19. aprila 1947, njegov ustanovni predsedujoči je William J. Fulbright, medtem, ko postane nekdanji ameriški ambasador v Franciji William C. Bullitt (Scroll and Key; CFR, 1937 – ) ustanovni pod-predsedujoči. Vendar pa CFUE obstaja bolj kot ne samo na papirju. Leta 1948 pa se pojavi konkurenčna skupina Coudenhove-Kalergijevemu panevropskemu gibanju in sicer malo bolj prestižna International Executive of the European Movement, katerega ustanovitelja sta mednarodni obveščevalec in kasnejši so-ustanovitelj skupine Bilderberg Joseph H. Retinger in Churchillov zet Duncan Sandys. Ta skupina pride poleti 1948 v New York in poziva k ustanovitvi ameriškega komiteja, ki bi podpiral njihove interese glede združevanja Evrope. Misijo vodi Duncan Sandys, njen član pa je tudi Retinger, ter vodnja njenega finančnega pod-komiteja, major Edward Berrington-Behrens. Ameriška stran se odloči, da ne more hkrati podpirati dveh rivalskih skupin, za podpre European Movement, deloma tudi zaradi Coudenhove-Kalergijevega precej osornega in nerodnega značaja. Tako je ustanovljen American Committee on United Europe (ACUE), z namenom, da podpre in financira European Movement in Churchilla, in kljub temu, da je ta tedaj v vlogi opozicijskega voditelja, še vedno velja za enega najbolj prestižnih evropskih državnikov. Poleg tega pa je Churchill že leta 1943 podal svojo vizijo o združeni Evropi (brez Velike Britanije) in hkrati  propagiral United Nations. Del tega pa je tudi Churchillova prisotnost na kongresu v Haagu maja leta 1948, na katerem so se zbrali vodilni evropski federalisti, ki so pozivali k ustanovitvi evropskega parlamenta, ki bi imel učinkovita pooblastila nad politično unijo.⁵²Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 190 – 191.

Vzporedno z ACUE pa nastane v obdobju od 1948 – 1949 še nekaj podobnih skupin, ki so namenjene evropskemu združevanju. Med njimi je potrebno izpostaviti leta 1948 ustanovljeni (National Committee for a Europe) Free Europe Committee, ki je preko vodstva tesno povezan z ACUE. Njegov ustanovitelj je nekdanji državni pod-sekretar Joseph E. Grew, ki ustanovi komite na Kennanovo prošnjo. Prav tako Grewov komite tesno sodeluje s CIA, kar tudi ni presenetljivo, saj sta ustanovna člana uprave nihče drug kot Allen Dulles in William J. Donovan, ter razni vodilni vladni predstavniki, ki so v glavnem člani od Council on Foreign Relations, kot so Adolf E. Berle (CFR, 1947 – ), C. D. Jackson (CFR, 1951 – ), Henry Luce (CFR, 1934 – ), general Lucius D. Clay (CFR, 1950 – ), Clark Clifford, Frank Altschul (CFR, 1921 – ), Frederick Dolbeare (CFR, 1929 – ; OSS) in ostali. Komite pa preko Cije tudi ohranja stike s skupinami, ki so v izgnanstvu na Zahodu in z vzhodnim blokom. Komite začne leta 1949 tudi kampanjo za osvoboditev Vzhodne Evopre, ki je bila javno predstavljena leta 1949 s strani generala Clayja, ki se je malo pred tem upokojil kot vojaški guverner okupirane Nemčije. Komite je zagotavljal, da pridobiva svoja sredstva iz zasebnih naročnin in različnih fundacij, vendar je v resnici večino sredstev prišlo s strani ameriške vlade, preko kanalov, ki jih je obvladovala CIA. Donovan in Berle skupaj ustanovita še Committee for Social and Economic Development in Italy, preko katerega kombinirata pomoč revnejšemu jugu s pro-ameriškim stališčem in podporo za vlado. Medtem, ko Dulles ustanovi American Committee on Germany. Tako Dullesa, kot Donovana skrbi stopnjevanje Hladne vojne v Evropi, zato se Donovan že leta 1947 odpravi v Evropo, da preiskuje penetracijo komunistov v delavnskih gibanjih, medtem, ko napiše Dulles natančno študijo za podporo Marshallovega načrta.

Po letu 1950 se ACUE reorganizira in se glede federalizacije obrne na svoje članske organizacije, predvsem na European Union of Federalists, kjer imajo dominantno vlogo Francozi, za katero tudi sam William J. Donovan meni, da ima bolj učinkovito vlogo. Poleg tega pa se ACUE močno osredotoči predvsem na propagando in na množično aktivacijo. Pri tem francoska stran predlaga, da bi vzpodbudila Strasbourg k aktivaciji, zato ustanovi ”ljudsko” populistično gibanje European Council of Vigilance, katerega vodi nekdanji vodja francoskega odporniškega gibanja Henri Frenay. ACUE nameni za ustanovitev te organizacije $42,000 [cca. $335,000 leta 2026], njen sedež pa je zraven Council on Europe.⁵³Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 206.

Do spomladi leta 1951, ko deluje ACUE pod vodstvom Henry Spaaka, postane European Movement ponovno učinkovita organizacja. Ključna naloga ACUE, Spaaka in Henrija Frenayja, je poskus pridobitve množične podpore za federalizacijo. Kratkoročni cilj je bil poskus podpore za Schumanov načrt, za več avtoritete na Council of Europe in ideja o ustanovitvi evropske vojske, ki nastane leta 1952 kot European Defence Community. Po obsežnih pogovorih med Eisenhowerjem in Donovanom poleti leta 1951, nameni ACUE vse večji poudarek nemški integarciji v zahodno Evropo, da bi pomirila strahove glede ponovnega oboroževanja in ameriške skrbi glede nemškega premika proti nevtralnosti. Čeprav je Donovan vedel, da federalna Evropa ni bila neposredno na vidiku, je sklenil, da bo vzorec specializiranih organov ustvaril enotno vojaško silo in svobodno ekonomsko trgovinsko področje v Evropi, ki sta nujno potrebna, če hoče Evropa pridobiti maksimalno moč in  zagotoviti uspeh Eisenhowerjeve misije. Kot primer tega Donovan navede predloga za European Transport Authority in European Agricultural Organization, ki sta osnovana po Schumanovem načrtu.⁵⁴Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 206.

Skupno prepričanje Spaaka in Donovana, da bi pot do evropske enotnosti najbolj pospešila množična propagandna kampanja, se mnočno sovpada z globokimi ameriški pomisleki glede uspeha poskusov propagande Vzhodnega bloka na področju mladinskih gibanj in nasplošno mednarodnih mladinskih organizacij. Poleti leta 1951 je viden eden od vrhuncev organizirane komunistične mladinske aktivnosti, z ogromnim zborovanjem, ki ga organizira ‘Freie Deutche Jugend‘ in katerega se udeležei več kot 2,000,000 predstavnikov iz celega sveta. Samo ta dogodek naj bi Sovjetsko zvezo stal okoli £20,000,000 [cca. £560,000,000 leta 2026]. Britanska obveščevalna služba je pridobila posnetek zbora in njegov obseg je sprožil alarme pri vodilnih zahodnih političnih odločevalcih, vključno z najpomembnejšim Rockefellerjevim agentom John J. McCloyjem, ki je tedaj na položaju ameriškega visokega komisarja za Nemčijo. McCloy, ki je že tedaj močno vpleten v ameriško psihološko in prikrito bojevanje, takoj prepozna pomembnost tega razvoja in sklene, da je ukrepanje nujno potrebno. Shepard Stone (CFR, 1947 – ), ki je član McCloyevega kabineta, kontaktira Josephna Retingerja, tedaj v vlogi generalnega sekretarja European Movement, in ga vprašal, če so pripravljeni organizirati podobne demonstracije oz. zborovanja v zahodni Evropi. Za za namen pa je ameriška vlada tudi pripravljena zagotoviti dodatna finančna sredstva, ki bi jih kanalizirala preko ACUE in če bi bilo to namenjeno izključno za delo z mladimi. Retinger je sprejel prošnjo, ter skupaj s Spaakom in Andrejem Phillipom oblikoval tričlanski komite, ki bi izdelal profil evropskega mladinske kampanje. Leta 1951 je bilo večino sredstev ACEU za Evropo, namenjenih za nov projekt, to je za skupno kampanjo evropske mladine. V obdobju od 1951 – 1956 je European Movement organiziral več kot 2000 zborovanj in festivalov po Evropi, predvsem v Nemčiji, kjer so dobili tudo pomoč ameriške vojske. Ena od dodatnih prednosti uporabe ameriških finančnih sredstev na obsežnih mladinskih programih je bila, da je to pomagalo prikriti obseg odvisnosti European Movement od ameriških sredstev. Maja leta 1952 je Spaak sklenil, da bodo finančna sredstva iz ameriških virov, ki so jih pred tem uporabljali pri navadnem proračunu gibanja, po novem preusmerili za uporabo v ”posebnih proračunih” in se uporabili za podpiranje naraščajočega obsega novih programov. S tem se je prikrilo izvor in izognilo kakršnim koli obtožbam o ameriški odvisnost. Baron Boel, takratni zakladnik pri European Movement, je novembra leta 1953 razlagal, da je bilo nujno, da se izognejo situacijam, kjer bi jih nasprotniki evropskega združevanja obtožili, da so ustvarjeni s strani ZDA. ⁵⁵Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 207.

Do konca leta 1951 je v Parizu ustanovljen International Youth Secretariat, ki ima manjše pisarne po celotni zahodni Evropi in kampanjski mladinski časopis v petih jezikih. Leta 1952 so bili predstavniki izvoljeni v European Parliament of Youth in ti mladinski predstavniki so nato pomagali European Movement pri obveščanju množic glede evropske mladine in njihovih dolžnosti do sebe in svobodnega sveta. Do konca leta 1953 je znašal znesek te kampanje za ACUE $200,000 ($2,500,000 leta 2026) na letni ravni. Čeprav je težko prepoznati učinke, ki so jih imele te kampanje na množično mnenje, so višji predstavniki Evrope, v iskanju višjih finančnih sredstev, pripisovali svoj uspeh množičnim kampanjam.

https://intelligencehistory.substack.com/p/the-cia-and-european-unity

Vodstvo od ACUE

V prvih treh letih obstoja, so ključni predstavniki direktorske uprave vodilni obveščevalci. Leta 1949 je ustanovljena direktorska uprava, ki jo sestavljajo pomembne vladne fugure, predstavniki ECA vplivni politiki, pravniki, finančniki in predstavniki vodilnih delavskih sindikatov – predvsem iz AFL-CIO. Sama vodstvena struktura ACUE pa je tesno prepletana s Free Europe Committee in podobnimi skupinami.

Donovan and Allen Dulles were well known for their work in espionage, which was likely to prompt awkward questions about the nature of ACUE. Accordingly, in turn, during the early 1950s, Dulles, Braden and finally Donovan were succeeded [on the ACUE’s board] by less well known figures.⁵⁶Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 192 – 193.

William J. Donovan, predsedujoči, 1948 – .

• Kot predstavnik Rockefeller Foundation deluje v Berlinu, 1916.
• Dela za J.P. Morgana in zbora obveščevalne podatke o mednarodnem komunizmu, 1920a – .
• Okrožni državni tožilec za New York, 1922 – 1924.
• Pomočnik generalnega tožilca kriminalne divizije, 1924 – 1925.
• Ustanovitelj odvetniške pisarne Donovan, Leisure, Newton & Irvine, 1929 – .
• V stikih z Benitom Mussolinijem in vidnimi člani nacistične Nemčije, 1930a – .
• Član od Council on Foreign Relations, 1932 – 
• Ustanovni direktor od OSS, 1942 – 1945.
  • Tesno povezan z vatikanskim obveščevalnim omrežjem (Malteški viteški red).
• Pomočnik tožilca za vojne zločine v Nürnbergu, 1945.
• So-ustanovitelj in vodilni predstavnik od CIA, 1947 – 1955.
• Član izvršnega komiteja od Committee for the Marshall Plan to Aid European Recovery, 1947 – 1949.
• Ustanovni član uprave od National Committee for a Free Europe, 1949 – .
• Član od Committee on the Present Danger, 1951 – .
• Delal za (Cijin) pro-migrantski International Rescue Committee, cca. 1956 – .
• So-ustanovitelj od American Friends of Vietnam, 1950a – .

Allen Dulles, pod-predsedujoči, 1948 – 

• Tesen družinski prijatelj z Rockefellerji in obveščevalni mentor Davida Rockefellerja.
• Član ameriške delegacije na pariški mirovni konference, 1919.
• Vodilni korporativni pravnik na Wall Streetu preko podjetja Sullivan & Cromwall.
  • Izredno pomemben podpornik nacizma in agent za njegove korporacije in banke, kot so G Farben, Vereignigte Stahlwerke, Schroder Bank in Lazard Freres.
• Pravni svetovalec za omejtive oboroževanja pri League of Nations, 1920a – 1930a.
• Član od Council on Foreign Relations, 1927 – ; direktor, 1928 – 1950; sekretar, 1933 – 1945; pod-predsednik, 1945 – 1946; predsednik, 1946 – 1950.
• Pomemben delničar, pravni zastopnik in predsednik od United Fruit Compnay.
  • Zaradi podjetja organizira leta 1954 državni udar v Gvatemali.
• Član od U.S. Diplomatic Service, 1941 – 1945.
• Kot vodilni predstavnik OSS dela v Švici, 1943 – 1945.
  • V tesnih stikih z nacističnim omrežjem.
• Član Malteškega viteškega reda, cca. 1943 – .
• So-ustanovitelj od CIA, 1947 – ; namestnik direktorja za načrtovanje, 1951; namestnik direktorja, 1951 – 1953; direktor, 1953 – 1961.
  • Pod njegovim vodstvom nastaja zloglasni projekt MK-Ultra.
  • Pod njegovim vodstvom nastaja zloglasni Operation Mockingbird, preko katere si liberalni establišment podredi vodilne in ostale medije.
  • Pod njegovim delovanjem se vzpostavi pomembno neo-nacistično obveščevalno omrežje ”stay-behind”.
  • Ključen za številne države udare in poskuse – Iran, Gvatemala, Indonezija, Sirija, Kuba.
• Član izvršnega komiteja od Committee for the Marshall Plan to Aid European Recovery, 1947 – 1949.
• Ustanovni član uprave od National Committee for a Free Europe, 1949 – .
• So-ustanovitelj od Crusade for Freedom, 1950 – .
• Član od Pilgrims Society.
• Domnevno eden ključnih za atentat na Kennedyja, 1963.
• Član od Warren Commission, 1963.

Thomas W. Braden, izvršni direktor, 1948 – 

• Tesen prijatelj Nelsona Rockefellerja.
• Dela za OSS, 1944 – 1945.
  • Skupaj z Dullesom deluje v Švici.
• Član zelo elitne obveščevalne skupine The Georgetown Set.
• Član od Council on Foreign Relations, 1950 – 1954.
• Posebni pomočnik Dullesa, kot vodja International Organizations Division (IOD) – CIA, 1950 – .
  • Njegova posebna naloga je promoviranje oz. financiranje proti-komunističnih elementov evropske levice preko AFL-CIO.
  • Igra osrednjo vlogo pri Operation Mockingbird.
• Lastnik časopisa in vplivni kolumnist od The Blade Tribune ($100,000 za nakup mu posodi Nelson Rockefeller, kot ključni predstavnik Republikanske stanke), 1954 – 1967.
• Močno dejaven v kalifornijski sekciji Demokratske stranke, cca. 1960 – .
• Upravitelj od Carnegie Endowment for International Peace, vsaj od 1974 – .
• V dokumentarcu iz leta 1975 ‘The Rise and Fall of the CIA’‘ (kot ”levičarsko” Cijino sredstvo) ”razkrije”, da je v ozadju državnega udara v Čilu Henry Kissinger (ključni Rockefellerjev agent).
• So-voditelj vplivne triurne radijske oddaje Buchanan-Braden Program, 1978 – 1984.
• ”Pro-levičarski (CIA)” so-voditelj z ”pro-desničarskim (CIA)” voditeljem Patom Buchannanom oddaje Crossfire – CNN, 1982 – .

Walter Bedell Smith, član uprave, 1949 – 

• Ameriški ambasador v Sovjetski zvezi, 1946 – 1949.
• Direktor od CIA, 1950 – 1953.
• Član skrivnega nizozemskega kluba Tie Club, verjetno cca. 1950a – .
  • Ustanovitelj kluba je so-ustanovitelj skupine Bilderberg, nizozemski princ Bernhard.
  • Skupina načrthuje državni udar v nekdanji nizozemski koloniji Indoneziji.
• Član od Council on Foreign Relations, 1952 – .
• Član od Pilgrims Society.
• Ameriški državni pod-sekretar, 1953 – 1954.
• Pod-predsednik od United Fruit Company, 1955 – .
• Član od National Security Training Commission, 1955 – 1957.
• Svetovalec pri Special Projects Office (Disarmament) – Executive Office of the President, 1955 – 1956.
• Član svetovalnega komiteja od George C. Marshall Foundation, 1960 – 1961.

Lucius D. Clay, član uprave, 1949 – 

• Glavni poveljnik ameriških sil v Evropi, 1947 – 1949.
  • Zmanjšal obsodbe številnim nacističnim zločincem.
• Član od Council on Foreign Relations, 1949 – .
• Član uprave od General Motors Corporation, 1951–1973.
• Član od National Committee for a United Europe, vsaj od 1952 – .
• So-ustanovitelj in član uprave od American Council on Germany, 1952 – .
• Član uprave od American Express, 1953, 1967–1969, 1977.
• Član od Special Studies Project: America at a Mid-Century – Rockefeller Brothers Fund, 1954 – .
• Upravitelj od Censervation Foundation, 1961 – 1965, 1967.
• Član uprave od Lehman Brothers, 1963 – 1978.
• Član uprave Rockefellerjeve Chase Manhattan Bank, 1965, 1974–1975.
• Član od The Business Council, 1967 – 1972.
• Upravitelj od George C. Marshall Research Foundation, 1972 – 1978.
• Direktor od National Management and Development Institute, vsaj od 1977 – .
• Udeleženec od Bohemian Grove.

Robert P. Patterson, član uprave, 1949 – 

• Ameriški okrožni sodnik, 1930 – 1939.
• Državni pod-sekretar za vojno, 1940 – 1945.
• Ustanovni predsednik od China – America Council of Commerce and Industy, 1944 – .
• Državni sekretar za vojno, 1945 – 1947.
  • Podpisnik od Utilization of Negro Manpower in the Postwar Army Policy, ki priporoča nadaljnjo segregacijo, 1946 – .
• Izvršni predsedujoči od Committee for the Marshall Plan to Aid European Recovery, 1947 – 1949.
• Član od Council on Foreign Relations, 1948 – .

James E. Webb, direktor za proračun, 1949 – .

• Direktor biroja za proračun, 1947 – 1949.
• Ameriški državni pod-sekretar, 1949 – 1952.
• Predsedujoči emerit od Meridian International Center, 1960 – 1962.
• Administrator od NASA, 1961 – 1968.
• Upravitelj od Committee for Economic Development, vsaj od 1966 – .
• So-ustanovitelj od National Academy of Public Administration, 1967 – .

Howard Bruce, član uprave, 1949 – 

• Predsednik in predsedujoči od Baltimore National Bank, 1929 – .
• Član od War Production Board.
• Član od Economic Cooperation Administration (Paul G. Hoffman, CFR 1947 – ), 1948 – ; namestnik administratorja.
  • ECA je ustanovljena za nadzorovanje Marshallovega načrta.
  • Vpleten v škandal, ko od držav zahteva, da v zameno pošiljajo dodatne količina aluminija in svinca.⁵⁷https://www.nytimes.com/1961/06/18/archives/howard-bruce-81-a-banker-is-dead-baltimore-industrialist-held-top.html
• Predsedujoči izvršnemu komiteju od Baltimore and Ohio Railroad.
• Član uprave od Federal Reserve Bank of Richmond.
• Član od Links Club.

William C. Foster, član uprave, 1949 – 

• Ameriški pod-sekretar za trgovino, 1946 – 1948.
• Član od Economic Cooperation Administration, 1948 – .
• Namestnik ameriškega sekretarja za obrambo, 1951 – 1953.
• Član od Council on Foreign Relations, 1954 – .
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1960.
• Član od Links Club.
• Udeleženec od Bohemian Grove.
• Izvršni pod-predsednik in direktor od Olin Mathieson Chemical Corporation (del ”konservativne CIA”), – 1958; pod-predsednik in višji svetovalec, 1958 – 1961.
• So-ustanovitelj in direktor od Arms Control and Disarmament Agency, 1961 – 1969.
• Član uprave od School of Advanced International Studies – Johns Hopkins University.
• Upravitelj od George C. Marshall Foundation.

Charles M. Spofford, član uprave, 1949 – 

• Član skrivne elitne Skull & Bones – Yale University.
• Dela za vodilno pravniško podjetje za Wall Street  Davis Polk & Wardwell, 1930 – ; partner, 1940 – 1973.
• Član od Council on Foreign Relations, 1947 – .
• Namestnik ameriškega predstavnika za NATO, 1950 – 1952; predsedujoči od Council of Deputies; predsedujoči od European Coordinating Committee.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955, 1956, 1961, 1963, 1966.
• Član od National Committee for United Europe, vsaj od 1952 – .
• Upravitelj od Carnegie Corporation of New York, 1953 – 1973.
• John D. Rockefellerju III predlaga ustanovitev Lincoln Center for the Performing Arts, 1956 – .
• Upravitelj od English Speaking Union of the United States (del Pilgrims Society).
• Član od Links Club.
• Član od Rockefeller Panel Report on American Democracy (Special Studies Project) – Rockefeller Brothers Fund, 1960.
• Upravitelj od Yale University.
• Upravitelj od Rockfellerjeve American University of Beirut (del pro-palestinskega omrežja).
• Častni direktor od Atlantic Council, vsaj od 1977 – . 

Herbert H. Lehman, član uprave, 1949 – 

• Član super elitne družine Lehman iz banke Lehman Brothers.
• Upravitelj židovske bankirske New York Foundation, 1920 – 1954.
• Zgodnji član židovskega bankirskega in pro-izraelskega Joint Distribution Committee, cca. 1920a – 
• Član od Council on Foreign Relations, 1921 – .
• Guverner New Yorka, 1933 – 1942.
• Direktor od Office of Foreign Relief and Rehabilitation Operations – U.S. Department of State, 1942 – .
• Član od Committee for the Marshall Plan to Aid European Recovery, 1947 – 1949.
• Senator iz New Yorka (pred njim John Foster Dulles), 1949 – 1957.
• Član od National Committee for a United Europe, cca. 1950a – .
• So-ustanovitej od Crusades for Freedom, 1950a – .
• Častni predsedujoči od American Jewish Committee.
• Častni predsedujoči zloglasni pro-izraelski Anti-Defamation League.
• Častni predsedujoči od United Israel Appeal.
• Poročen s sestro Franka Altschula.

Charles R. Hook, član uprave, 1949 – 

• Predsednik in predsedujoči od Armco Steel Corporation, 1930 – .
• Predsednik od National Association of Manufacturers (del Pilgrims Society), 1938.
  • Del pro-fašističnega in pro-nacističnega omrežja.
• Član od Business Advisory Council – Department of Commerce, 1950 – .
• Upravitelj od Committee for Economic Development, 1950a – .
• Predsedujoči komiteju za koordiniranje študij na Department of Defense, 1954 – .
• Udeleženec Cijinega World Younth Festival.

Conrad N. Hilton, član uprave, 1949 – 

• Svoje premoženje prepusti Conrad N. Hilton Foundation (del ”liberalne CIA”), 1944 – .
• Njegova tedanja žena Zsa Zsa Gabor je kasneje dejala, da je zanosila, ko jo je posilil.
• Ustanovitelj hotelske verige Hilton Hotels Corporation, 1946 – ; ustanovitelj od Hilton International Company, 1948 – .

Arthur Goldberg, član uprave, 1949 – 

• Član od National Lawyers Guild (NLG), 1930 – .
  • Skupina pravnikov, ki je propagirala Rooseveltov New Deal.
• Kot že uveljavljeni odvetnik za delavce, je v imenu sindikata Congress of Industrial Organizations (CIO), predstavnik časopisnih delavcev iz Chicaga med njihovim protestom leta 1938, proti super elitni družini Hearst, ki nazadnje privoli v ustanovitev sindikata.
• Vodja vohunskega oddelka OSS Labour Desk, cca. 1943 – 1945.
• Generalni pravni svetovalec od CIO, 1948 – 1955.
• Eden ključnih za nastanek vodilnega ameriškega (CIA) delavskega sindikata AFL-CIO, 1955 – .
• Tesen prijatelj Adlaija Stevensona.
• Član od Committee on the Present Danger.
• Član od Council on Foreign Relations, 1961 – .
• Ameriški sekretar za delo, 1961 – 1962.
• Ameriški vrhovni sodnik, 1962 – 1965.
• Ameriški ambasador pri UN, 1965 – 1968.
• Leta 1970 kandidira za guvernerja New Yorka ”proti” Nelsonu Rockefellerju.
• Predsednik od American Jewish Committee, cca. 1970 – .
• Višji partner pri vodilni odvetniški pisarni Paul, Weiss, Rifkind, Wharton & Garrison, 1968 – .
• Odvetnik na vrhovnem sodišču, 1972 – .

David Dubinsky, član uprave, 1949 – 

• Predsednik delavskega sindikata International Ladies Garment Workers Union (ILGWU), 1932 – 1966.
• So-ustanovitelj od Congress of Industrial Organizations (CIO), 1935 – .
• So-ustanovitelj od American Labor Party, 1936 – 
• Član od Council on Foreign Relations, 1939 – .
• So-ustanovitelj od Liberal Party of New York, 1944 – .
• Član izvršnega komiteja od AFL, vsaj od 1945 – .
  • Everyone familiar with the labor movement knows that David Dubinsky and the Social-Democratic group of labor officials which he leads, have a long record of promoting disunity. … In addition, he is now a member of the Executive Council of the A. F. of L. Through these
    positions, he and his group pursue a concerted and systematic policy, the menace of which is heightened today because of the role of American imperialism in world affairs. It is a noteworthy fact that Wall Street imperialism finds it useful and necessary to build up such types of Social-Democratic labor leaders and to extend their influence for its own reactionary purposes. They find such leaders especially useful because as Social-Democrats, the Dubinsky groups pose as progressives – as opponents of capitalism and as belonging to the radical section of labor. Actually they are opposed to all progressive currents and act as a brake and stumbling block to labor’s development. They are, in fact, masked, reactionaries who perform their disruptive role in their own distinctive way.⁵⁸William Weinstone. The Case Against David Dubinsky. New Century Publishers, New York. June, 1946. Str. 5.
• Član profresivne Americans for Democratic Action, cca. 1947 – .
• Član od Committee on the Present Danger.
• Dobitnik nagrade Cijinega pro-migrantskega International Rescue Committee, 1966.

Jay Lovestone, član uprave, 1949 – 

• Ustanovni član in kasneje vodja od Communist Party USA, 1919 – .
  • Leta 1929 je izgnan iz Sovjetske zveze.
• Udeleženec konference Friends of the Soviet Union v Berlinu leta 1922.
• Cijino sredstvo v delavskih sindikatih, cca. 1947 – .
• Ustanovitelj od Free Trade Union Committee, ki je od leta 1948 financiran s strani Cije, da bi deloval proti komunističnemu World Federation of Trade Unions.
• Ustanovitelj od American Institute for Free Labor Development (financiran s strani CIA; kasneje s strani NED), 1961 – .
• član proti-Castrovega Citizens Committee for a Free Cuba, 1963 – .
• Član od Council on Foreign Relations, 1964 – .
• Član uprave neokonservativnega Committee on the Present Danger, 1976 – .
• Član uprave od Atlantic Council, vsaj od 1977 – .

National Committee for a Free Europe

• Ustanovitelji od NCFE
• Vodstvo od NCFE

The National Committee for a Free Europe (NCFE), nastane uradno junija leta 1949, in se kasneje preimenuje v Free Europe Committee (FEC). NCFE deluje vseskozi kot Cijina proti-komunistična fasada, njegova ključna naloga pa je širjenje ameriškega vpliva v državah Vzhodne Evrope z namenom, da bi na skrivaj destablilizirali sovjetski blok. Pomemben del NCFE predstavlja njeno proti-komunistično radijsko omrežje, ki deluje preko Radio Free Europe in Radio Liberty. Ko se leta 1971 razkrije njeno Cijino ozadje, se njeno financiranje uradno preneha, zato mora radijska postaja prestrukturirati svoje delovanje. NCEF ni direktno povezan s samo evropsko integracijo, ker je njegova osrednja vloga proti-komunistično delovanje in destabilizacija sovjetskih satelitskih držav in rekrutiranje voditeljev iz vzhodno evropskih držav, je pa del popolnoma istega omrežja posameznikov, ki so ključni za evropsko integracijo in federalizacijo, kot tudi za kasnejši nastanek skupine Bilderberg. Osrednjo vlodo pri ustanovitvi in vodenju NCFE pa ima seveda Council on Foreign Relations, od koder prihajajo vsi ustanovitelji in velika večina ustanovnih članov, kot tudi kasnejše vodstvo. NCFE oz. Free Europe Committee pa je hkrati izredno tesno prepleten z drugo Cijino organizacijo, Action Committee on United Europe.

Izvor NCFE je v dokumentu Inauguration of Organized Political Warfare, ki ga maja leta 1948 na zasedanju od National Security Council predstavi George Kennan (CFR, 1947 – ), ki je tedaj direktor na načrtovanje politike na State Departmentu. V dokumentu je Kennan izpostavil pomembnost zagotovitve pomoči za “liberation committees, underground activities behind the Iron Curtain, and the support of indigenous anti-Communist elements in threatened countries of the Free World.”⁵⁹https://www.transatlanticperspectives.org/entries/free-europe-committee/ Kennan zato predlaga ustanovitev javne organizacije, ki bi sponzorirala izbrane organizacije političnih izgnancev, iskala proti-sovjetske in proti-komunistične aktivnosti, neposredno podpirala ljudski upor v državah, ki jim vladajo komunisti, ter pripravo osvobodilnih gibanj v primeru oboroženega konflikta med Zahodom in Vzhodom. 

Ključni za nastanek NCFE je upokojeni diplomat Joseph C. Grew (CFR, 1928 – ), medtem, ko Kennan pri snovanju načrta za ustanovitev NCFE tesno sodeluje z Office of Policy Coordination (OPC), ki nekako deluje med CIA in State Departmentom, ter išče podporo in nasvete pri nekdanjih diplomatih, poslovnežih in vplivnih posameznikih. Ustanoviteljem NCFE je bilo ključno, da mora ta uradno delovati kot ”samostojna” organizacija, od katere se bo lahko ameriška vlada ob razkritju distancirala in zanikala njeno vpletenost, da bo lahko še naprej ohranjala diplomatske odnose s sovjetskim blokom. Politično in finančno pomoč izgnanim voditeljem bi se lahko prikazalo kot javno stvar in ne kot podaljšek ameriške zunanje politike. 

Kljub določenim nesporazumom glede jasnega namena in delovanja NCFE, so njegovi ustanovitelji zastavili splošno vizijo za organizacijo. Pri tem so sklenili, da NCFE ne bo zagotavljala humanitarne pomoči beguncem iz Vzhodne Evrope ali ameriške vizume v imenu tistih, ki so še vedno nastanjeni v begunskih taboriščih. Namesto tega se osredotočijo na pomoč izbranim ”proti-fašističnim” in proti-komunističnim vodjem, ki so uspešno prišli v ZDA in si našli primerno zaposlitev.

NCFE je pri svojem delovanju odvisen od Cijinih tajnih operacij, izvajanih preko International Organizations Division, ki jo vodi tesen prijatelj Nelsona Rockefellerja Thomas W. Braden (CFR, 1950 – ). Braden postane kasneje eden ključnih sredstev ”liberalne CIA” oz. pro-levičarskih propagandistov. Ključna naloga od IOD je izzivanje neskladja v sovjetskih satelitskih državah, pri čemer se uporabljata NCFE-jeva Radio Free Europe in Radio Liberty. Druga organizacija, ki je prav tako del tega omrežja in financirana preko NCFE pa je leta 1954 ustanovljen Assembly of Captive European Nations (ACEN), ki se vodi preko Cijine postaje v Münchnu.

Lastly, OPC and then the CIA, created stay-behind or GLADIO networks designed to offer resistance, and trained displaced persons from eastern Europe as special forces, against the possibility of a Soviet incursion into western Europe.⁶⁰Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 189.

Leta 1951 ustanovljena IOD je tisto najmočnejše Cijino orožje za tajne operacije in hkrati tudi izredno pomembna vez med NCFE in ACUE, saj so ključni Cijini obveščevalci, Dulles, Braden in Bedell Smith del vseh treh organizacij. Kljub temu, pa je zanimiv podatek, da najpomembnejše povezave med IOD in ACUE niso povezana z njunim delovanjem v Evropi, ampak na delo, ki ga ACUE v imenu IOD upravi v ZDA, ki čeprav v manjšem obsegu, je zelo verjetno, da je bilo nelegalno. Najbolj tipičen primer dela, ki ga upravlja IOD v ZDA skozi celotna 1950a, je tajno financiranje American National Student Association, ki se začne leta 1952 in traja vse do leta 1967, ko se razkrije to kontroverzno početje.⁶¹Richard J. Aldrich. OSS, CIA and European unity: The American committee on United Europe, 1948-60. University of Nottingham. Online Publication Date: 01 March 1997. Str. 217.

Glede samega financiranja organizacije je jasno, da je njen ključni financer CIA. Dodatni financerji pa so vodilne korporacije in fundacije. 

Poleg Kennana in Grewva sodelujejo pri ustanavljanju NCEF še – DeWitt Clinton Poole (CFR, 1949 – ); Frank Altschul (CFR, 1921 – ); Allen W. Dulles (CFR, 1927 – ); Frederic R. Dolbeare (CFR, 1929 – ).

Ustanovni člani, poleg samih ustanoviteljev – 

• Dwight D. Eisenhower (CFR, 1949 – ); Lucius D. Clay (CFR, 1949 – ); William J. Donovan (CFR, 1932 – ); James B. Carey; Herbert H. Lehman (CFR, 1921 – ); Henry R. Luce (CFR, 1934 – ); Adolphe Berle (CFR, 1947 – ).

Ostali vidnejši člani – 

• Henry Ford II; Oveta Culp Hobby; Francis Spellman; John C. Hughes; Junkie Fleischmann; Arthur Schlesinger; Spyros Skouras; Darryl Zanuck.

Ustanovitelji od NCFE

George Kennan

• Vodilni strokovnjak liberalnega establišmenta za Sovjetsko zvezo.
• Dela za ameriškega ambasadorja v Moskvi Williama C. Bullitta (CFR, 1937 – ), 1933 – .
  • Njegov mentor je Robert F. Kelley, ki dela kasneje za omrežje Radio Liberty.
• Dela na ameriški ambasadi v Berlinu, cca. 1939 – 1941.
• Dela kot ameriški obveščevalec in kasneje vodja ameriške ambasade v Lizobni, 1942 – 1944.
• Član od Council on Foreign Relations, 1947 – .
• Imenovan na položaj Director of Policy Planning – U.S. State Department, 1947 – 1949.
• Svetovalec na State Departmentu, 1949 – 1950.
• Član elitnega obveščevalnega Georgetown Set.
• Član elitnega obveščevalnega Cosmos Club.
• Tako kot ostali predstavniki Demokratske stranke (Dean Acheson; Henry Truman), je Kennan močno na udaru po komunističnem prevzemu oblasti na Kitajskem s strani McCarthyja in Nixona.
• Strokovnjak na Institute of Advanced Study – Princeton University, 1950 – 1952; profesor / strokovnjak na School of Historical Studies – Institute of Advanced Study, 1956 – cca. 2005.
• Ameriški ambasador v Sovjetski zvezi, 1952.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955 – 1957.
• Udeleženec Cijine konference The Future of Freedom – The Congress for Cultural Freedom, 1955.
• Udeleženec od Bohemian Grove.
• Udeleženec od Dartmouth Conference, 1960.
• Ameriški ambasador v Jugoslaviji, 1961 – 1963.
  • Na skrivaj skušat vplivati na pro-ameriške odložitve vodstva v Beogradu po sporu s Sovjetsko zvezo.
• Ustanovni član od American Committee on U.S.-Soviet Relations, 1974 – .
• Ustanovni član od American Academy of Diplomacy, 1983 – .
• Častni predsedujoči od National Committee on American Foreign Policy, 1998 – 2003.

Joseph C. Grew

• Dela za State Department, 1904 – .
  • Udeleženec mirovnih pogajanj Paris Peace Conference, 1919 – 1920.
• Ameriški ambasador na Danskem, 1920 – 1921.
• Ameriški ambasador v Švici, 1921 – 1924.
• Ameriški ambasador v Turčiji, 1927 – 1932.
• Član od Council on Foreign Relations, 1928 – .
• Ameriški ambasador na Japonskem, 1932 – 1941.
  • Opozarjal na japonski napad na Pearl Harbour, kar pa so v Washingtonu ignorirali.
• Državni pod-sekretar, 1944 – 1945.
  • Njegov odhod iz State Departmenta ni čisto jasen – domnevno je želel, da se na japonsko vrne stara pred in med vojna garnitura, medtem, ko je želel Truman bolj sodobno obliko oblasti.
• VD državnega sekretarja, 1945.
• Ustanovni predsedujoči od National Committee  for a Free Europe, 1949 – .
• Pomemben zagovornik, da se ZDA pridružijo Organisation for European Economic Co-operation (OECD), 1961 – .

Allen W. Dulles 

DeWitt Clinton Poole

• Pomemben ameriški obvešlevalec.
• Ameriški generalni konzul in vohun na ambasadi v Moskvi, 1917 – .
  • V Moskvo septembra 1917, malo pred boljševistično revolucijo in ostane do konca leta 1918. 
  • Poole je odgovoren za implementacijo ameriške politike in pogajanja z vodilnimi Boljševiki in nadzorovanjem ameriškim obveščevalnih operacij po celotni Rusiji, pri tem pa je bil posebno osredotočen na nadzorovanje proti-boljševističnih elementov in na nemške elemente.
  • Ena od skrivnih nalog je bil atentat na Lenina, ki naj bi ga izvedel Pooleov agent Xenophon Kalamatiano v sodelovanju z britansko MI6.
• Vodja od Division of Russian Affairs – State Department, cca. 1919 – 1922.
• Član ameriške ambasade v Berlinu, 1926 – 1930.
• Predsedujoči svetovalni upravi od School of Public and International Affairs – Princeton University, 1931 – 1949; direktor 1933 – 1939.
• Član od Institute for Advanced Study – Princeton, 1941 – .
• Direktor od Foreign Nationalities Branch – OSS, 1941 – .
• Gostujoči predavatelj za mednarodno politiko na Harvard University, 1946 – .
• Član od Council on Foreign Relations, 1949 – .
• Predsednik od Free Europe University in Exile, 1951 – 1952.
• Član od Institute of Pacific Relations.
• Član od Academie Diplomatique Internationale.

Frank Altschul

• Njegov oče Charles Altschul partner pri elitni banki Lazard Freres (del Pilgrims Society) v San Franciscu.
• Tesno povezan z elitno bankirsko družino Lehman (del Pilgrims Society); njegova sestra Edith Altschul je poročen z Herbertom H. Lehmanom; medtem, ko je Frank Altschul poročen z Lehmanovo nečakinjo Heleno Lehman Goodhart.
• Dela za Lazard Freres, 1908 – ; partner, 1916 – .
• Član od Council on Foreign Relations, 1921 – ; član uprave 1934 – 1972; sekretar 1944 – 1972; pod-predsednik 1951 – 1971; častni sekretar, 1972 – 1981.
  • Ključen za ustanovitev (neokonservativnega) Committee on the Present Danger, 1950 – .
  • Vodja od Committee on International Policy of the National Planning Association on the Guatemalan situation, 1953.
    • Načrtovanje državnega udara v Gvatamali zaradi ”koministične infiltracije”, dejansko pa se je šlo za ščitenje podjetij (United Fruit Company) in ozemlja v lasti super elite iz CFR in Pilgrims Society.
• Član vodstvenega komiteja od NY Stock Exchange, 1930a – .
• Član uprave Rockefellerjeve Chase National Bank, 1930a – cca. 1943.
• Višji partner pri Lazard Freres, 1943 – 1945.
• Direktor od English-Speaking Union (del Pilgrims Society).
• Član od Pilgrims Society.
• Pod-predsednik od Woodrow Wilson Foundation.
• Član od Committee for the Marshall Plan to Aid European Recovery, 1947 – 1979.
• Izvršni direktor od General American Investors Company (kontrolirana s strani Lehman Brothers), cca, 1950 – 1961.
• Član od Committee on the Present Danger, 1950 – .
• Upravitelj od Institute for International Education, vsaj od 1954 – .
• Upravitelj od Committee for Economic Development, vsaj od 1966 – .
• Javni član neoliberalnega / neokonservativnega Hudson Institute, vsaj od 1972 – .
• Častni direktor od Atlantic Council, vsaj od 1977 – .
• Predsednik od Yale University Council.
• Ustanovitelj od Overbrook Foundation (del ”liberalne CIA”).

Frederic R. Dolbeare 

• Dela v Evropi in v Turčiji za State Department, 1915 – 1928.
• Udeleženec od Paris Peace Conference, 1919 – 1920.
• Član od Council on Foreign Relations, 1929 – .
• Dela za elitno (pro-nacistično) banko J. Henry Schroder (del Pilgrims Society), 1930a – .
• Dela za OSS, 1940 – .

Vodstvo od NCFE

Predsedniki od FEC – 

• Allen Dulles, izvršni predsedujoči, 1949 – 
• DeWitt C. Poole, 1949 – 1951
  • Član od Council on Foreign Relations, 1949 –
• C. D. Jackson, 1951 – 1952
  • So-ustanovitelj skupine Bilderberg.
• Admiral Harold B. Miller, 1952 – 1953
  • Pod-predsednik od Trans World Airlines, 1946 – 1947.
  • Informacijski direktor od American Petroleum Institute, 1948 – 1957.
  • Direktor od President’s Committee for Traffic Safety, 1953 – 1957.
  • Direktor od Oil Industry Information Committee.
  • Izvršni od Pan American World Airways, 1957 – 1968.
• Whitney Shepardson, 1953 – 1956
  • Študira kot elitni Rhodes Scholar, 1910.
  • Član od Council on Foreign Relations, 1923 – ; član od War and Peace Studies, cca. 1939 – .
  • Direktor Rockefellerjevega General Education Board, 1925 – 1927.
  • Pod-predsednik od International Railways of Central America – United Fruit Company, 1931 – 1942.
  • Dela za OSS, 1943 – 1945; vodja obveščevalne v Londonu; prvi vodja od Secret Intelligence Branch, 1943 – .
  • Direktor od British Dominions and Colonies Fund – Carnegie Corporation of NY, cca. 1950a – .
• General Willis D. Crittenberger, 1956 – 1959
  • Vodilni ameriški general med drugo svetovno vojno.
  • Predsednik od U.S. Military Academy Association of Graduates, 1955 – 1958.
  • Član zelo elitne Cijine Association of Former Intelligence Officers.
  • Kot predsednik od NCUE je obtožen, da je leta 1956 sprožil upor na Madžarskem preko Radio Free Europe.
• Archibald Alexander, 1959 – 1961
  • Njegov svak je super elitni Henry Cabot Lodge Jr. (CFR, 1961 – ; član Pilgrims Society).
  • Član od Foreign Service Selection Board – State Department, 1947 – .
  • Svetovalec od Atomic Energy Commission.
  • Pomočnik sekretarja za vojsko, 1949 – 1950.
  • Ameriški pod-sekretar za vojsko, 1950 – 1952.
  • Direktor za prostovoljce med predsedniško kampanjo Adlaija Stevensona (CFR, 1955 – ), 1956.
  • Guverner od Rutgers University, 1959 – 1963, 1971 – 1973.
  • Član od Council on Foreign RElations, 1960 – .
  • Direktor od Arms Control and Disarmament Agency, 1963 – 1969.
  • Predsednik od Arms Control Association, 1971 – 1979.
• John Richardson Jr., 1961 – 1968
  • Njeogv oče je bil zloglasni Cijin agent John Richardson Sr.
    • Vodja od European Division (Vienna) – CIA, 1948 – 1952; (Atene), 1952 – 1956.
      • Vodi Cijino omrežje ”stay-behind” na Dunaju in s svojimi 200 tajnimi agenti pokriva polovico Vzhodne Evrope.
    • Vodja od East Asia Division (Manila) – CIA, 1956 – 1962; (Saigon)1962 – 1963.
      • Ključen za izvedbo državnega udara proti južno vietnamskemu predsedniku Ngoju Dinh Diemu.
  • Odvetnik pri Dullesovi odvetniški pisarni Sullivan & Cromwell, 1940a – 1955.
  • Direktor pri elitni investicijski banki Paine Webber, 1955 – ; generalni partner, 1958 – cca. 1964.
  • Član od Council on Foreign Relations, 1957 – .
  • Direktor Cijinega pro-migrantskega International Rescue Committee, 1955 – 1960; predsednik, 1960-1961.
  • Pomočnik državnega sekretarja za izobraževanje in kulturne zadeve, 1969 – 1977.
    • Vodja od Bureau of Educational and Cultural Affairs (CU), pod katerega spada elitni Fulbright Program.
  • Član od Center for Strategic and International Studies, cca. 1977 – .
  • Predsednik od Youth For Understanding, 1977 – 1986.
  • Ustanovni predsedujoči Cijinega National Endowment for Democracy, 1983 – 1987, 1991 – 1992.
  • Predsednik od United States Institute of Peace, 1986 – 1989.

Action Committee for the United States of Europe

• Ključni Monnetjevi so-ustanovitelji in člani vodstva
• Videnejši udeleženci prvega srečanja, poleg ključnih ustanoviteljev
• Vidnejši kasnejši člani
• Visoki pokrovitelji ACUSE ob njegovi ponovni oživitvi leta 2025
• Člani ACUSE ob njegovi ponovni oživitvi leta 2025

Action Committee for the United States of Europe (ACUSE) je ustanovljen 13. oktobra leta 1955 v Luzani v Švici. Njegov ustanovitelj je super elitni Jean Monnet. Prvo srečanje komiteja je 18. januarja leta 1956 v Parizu. Monnet ustanovi komite kmalu po tem, ko sprejme odločitev, da zaradi francoske zavrnitve obrambne pogodbe European Defence Community, zapusti položaj predsednika od High Authority of the European Coal and Steel Community (ECSC), novembra 1954. Komite ima okoli 100 članov in postane zelo vpliven na področju vpeljevanja iniciativ, ki vodijo do nastanka Evropske unije, vključno z ustanovitvijo skupnega trga, evropskega monetarnega sistema, European Council, britanskega članstva v EU in volitev v Evropski parlament. Komite pa je tudi pomemben zagovornik uporabe atomske energije.

Vzporedno z ACUSE pa ustanavlja Monnet ističasno še nekaj drugih inštitucij za federalizacijo Evrope – večinoma s pomočjo ”Rockefellerjeve” Ford Foundation, katera hkrati deluje kot Cijina fasada. Tako nastane leta 1957 v Luzani Centre de Recherches Européennes (CRE), ki ga ustanovi Monnet skupaj z Henrijem Riebenom, ki je profesor evropske integracije na University of Lausanne. Monnet in Rieben se prvič srečata leta 1955 in začneta hitro skupaj sodelovati na projektih za promocijo evropskih študij. Monnet zato leta 1955 pristopi do super elitnega Sheparda Stonea (New York Times; CFR, 1947 – 1989; Bilderberg, 1957 +/- 1980), ki vodi programe za mednarodne zadeve pri Ford Foundation, in mu predlaga financiranje raziskovalnih inštitucij, ki bi naslavljale evropsko integarcijo. Monnet je do leta 1956 predložil predlog za tri iniciative, med drugim za Riebenov Centre de Recherches Européennes (CRE), ki ga financira Ford Foundation v obdobju od 1957 – 1967. Za ustanovitev centra pa nameni Ford Foundation $25,000 (okoli $300,000 leta 2026). Poleg CRE pa predlaga Monnet Stoneu še ustanovitev Centre de Documentation pour le Comité d’Action des États Unis d’Europe (CD-CAEUE) (think tank, ki deluje znotraj ACUSE) in Institut de la Communauté européenne pour les études universitaires (ICEEU). Osrednji interes Ford Foundation je v tem obdobju namenjen na financiranje evropske integracije v manjših evropskih državah, vključno z državami Beneluksa, Skandinavije, Švice, Avstrije, Irske, Španije in Grčije. Zanimivo je, da je največji prejemnih sredstev ”nevtralna” bankirska oaza Švica, ki prejme v obdobju od 1957 – 1967 $4,720,553 (okoli $190,000,000 leta 2026) od skupno $15,896,620 (okoli $637,000, 000 leta 2026), kolikor jih Ford Foundation nameni za vse vpletene manjše evropske države.Carmen Crozier.⁶²Ford Foundation Philanthropy in Switzerland and the Promotion of European Integration (1957-1967). Université de Lausanne. Str. 4. Ob tem Shepard Stone zapisal – 

This [Switzerland] is a neutral state of numerous international activities including a major institute for international studies. Perhaps because of its banking traditions and specialized industries, Switzerland has demonstrated sophisticated competence in economic studies of developing areas. Practically all
Foundation grants have been for activities of benefit beyond Swiss borders.⁶³Carmen Crozier. Ford Foundation Philanthropy in Switzerland and the Promotion of European Integration (1957-1967). Université de Lausanne. Str. 4.

Sodelovanje med Monnetjem in Riebenom glede evropske integracije pa ni nakljčno, saj je tudi Rieben financiran s strani Rockefellerjev preko Rockefeller Foundation in Ford Foundation. Vendar je tukaj ključnega pomena tesno sodelovanje med Monnetjem, McCloyem in Stoneom. Jean Monnet in Shepard Stone s srečata v Berlinu leta 1953, kjer dela Stone za vodilnega Rockefellerjevega agenta Johna J. McCloya, ki je tedaj ameriški visoki administrator (dejansko nemški kancler) za Nemčijo. Večerje v Washingtonu, ki jo organizira McCloy, se udeležijo še guverner New Yorka Thomas Dewey (CFR, 1955 – 1970), vodilni vrhovni sodnik Félix Frankfurter (CFR, 1932 – 1964), vodilni obveščevalec in profesor Robert R. Bowie (CFR, 1947 – 2008), vodilni Mogranov bankir Russel C. Leffingwell (CFR, 1921 – 1959), bankir iz National City Bank Howard C. Sheperd (CFR, 1939 – 1951) in bankir iz Lazard George Murnane (CFR, 1923 – 1941), ki je pred tem delal za Monnetja. Srečanje v Washingtonu poteka za časa, ko je Monnet je predsednik visoke oblasti od European Coal and Steel Community, in pride v ZDA na povabilo predsednika Eisenhowerja (CFR, 1949 – 1968).  Glavna povezava med Monnetjem in Stoneom je seveda McCloy, s katerim se Monnet spozna okoli leta 1924/25, ko oba deluje v svetu mednarodnih financ, kot tudi oba deluje v obdobju pred in med drugo svetovno vojno v vlogi bankirjev, diplomatov, visoko rangiranih birokratov, ter kot svetovalca predsednikov, McColy v ZDA, Monnet v raznih evropskih državah. In lahko se trdi, da je Stone tudi varovanec McCloyja. Po sestanku v Washingtonu leta 1953, se McCloy in Stone  oktorba istega leta odpravita na tritedensko turnejo po Evropi, katere uradni namen je preverjanje mnenj pomembnih evropskih predstavnikov glede projekta Conditions of Peace. Dejansko pa je bil namen turneje priložnost, da se McCloy in Stone srečata z znanci iz njunega delovanja v Nemčiji, da si pridobita informacije glede širjenja evropskih programov od Ford Foundation. Pri tem se McCloy in Stone ustavita v Londonu, v več mestih v Franciji, v Frankfurtu, Bonnu in Berlinu, svojo turnejo pa končata pri Monnetju v Luksemburgu.⁶⁴Carmen Crozier. Ford Foundation Philanthropy in Switzerland and the Promotion of European Integration (1957-1967). Université de Lausanne. Str. 7-8.

• Po končanem mandatu leta 1952, postane McCloy leta 1953 upravitelj in kasneje (1958 – 1964) še predsedujoči od Ford Foundation, Stone pa postane, kot že rečeno vodja za mednarodne programe pri Ford Foundation, kjer je na položaju od leta 1952 – 1967. Še pomembneje pa je, da je McCloy v obdobju od 1953 – 1970 predsedujoči od Council on Foreign Relations, kjer ga nato na položaju nadomesti David Rockefeller.

Članstvo v komiteju je sestavljeno in vseh političnih strank iz šestih držav EEC – to so socialdemokratske stranke, krščansko-demokratske stranke in liberalne stranke, ki predstavljajo dve tretiji volilnega telesa. Med člani v komiteju pa so tudi vodilni svobodni in krščanski sindikati, ki so predstavljali 10 milijonov delavcev. V obdobju od 1955 – 1975 je bilo skupaj 130 članov komiteja. Ena najpomembnejših strank, ki je podpirala ACUSE pa je nemška Socialdemokratska stranka, predvsem preko sindikalista Walterja Freitaga, ki je bil predtem član svetovalnega odbora pri European Coal and Steel Community.

Winning the SPD’s support was undoubtedly the Committee’s first major achievement.⁶⁵Proceedings of Centenary Symposium organized by the Commission of the European Communities – Jean Monnet. Brussels, 10 November 1988. Str. 68.

Kar se zadeva financiranja komiteja, je v Luzani junija leta 1957 ustanovljena Société de gestion administrative du Comité d’Action pour les États-Unis d’Europe. Pri urejanju financ pa sodeluje tudi vodja nemških sindirakov Ludwig Rosenberg, ki je vodja komiteja za pravne, administrativne in finančne zadeve. Decembra 1956 se komite odloči, da bo ustanovil še think tank znoraj ACUSE, ki se prvotno imenuje bureau d’études, nato pa preimunije v centre de documentation, ki ga od začetka leta 1958 vodi François Duchêne. to delno izvajanje zunanjega raziskovalnega dela je omogočilo, da so se nekateri prihodki zbrali iz ne-evropskih držav, za katere se je Monnet zavezal svojim nemškim predavataljem, da jih ne bo uporabljal za osrednjo dejavnost samega akcijskega komiteja, vključno z dvema posojiloma od Ford Foundation, v obdobju od 1959 – 1961. Monnet pa je financiral ACUSE tudi preko lastnih posojil, deloma financiranih s prodajo družinskega podjetja za pridelavo konjaka.

V 1980ih je ACUSE ponovno oživljen s strani prvotnega ustanovnega člana Maxa Kohnstamma. V tem obdboju ACUSE tesno sodeluje s predsednikom Evropske komsije Jacquesom Delorsom pri nastanku Single European Act in pri Maastricht Treaty. Leta 2024 je vzpostavljen tretji ACUSE in je tesno povezan z Union of European Federalists (UEF), Association Jean Monnet, Spinelli Group of the European Parliament, Young European Federalists (JEF) in Civico Europa Network.⁶⁶https://thespinelligroup.eu/pr-first-general-meeting-of-the-action-committee-for-the-use-a-more-secure-and-perfect-union/; dostop 22.6.2026

Leta 2025 pride do druge oživitve Action Committee for the United States of Europe. Ključni visoki pokroviteji in člani prihajajo iz zelo ozkega neokonservatvinega, ter pro-migrantskega / LGBTQ+ / feminističnega / pro-palestinskega omrežja super elite, ki so del globokega omrežja Evropskega parlamenta in držav Evropske unije. Jasno, med njimi je največ Sorosovih agentov, ki prihajajo iz radikalnih pro-migrantskih evropskih strank, kot so ”konservativna” European People’s Party, Party of European Socialists, ALDE in Renew Europe. Med ključnimi predstavniki so Mario Monti, Toomas Hendrik Ilves,  Ana de Palacio, Herman van Rompuy, Guy Verhofstadt, Josep Borrell Fontelles, László Andor, Jacques Attali, Elmar Brok, Danuta Hübner, Pascal Lamy. Slovenske barve pa zastopa vodilni skrajno levičarski trol Slavoj Žižek.⁶⁷https://federalists.eu/campaign/re-launching-of-the-action-committee-for-the-united-states-of-europe/high-patrons-and-members-of-the-action-commmittee/; dostop 28.6.2026

Ključni Monnetjevi so-ustanovitelji in člani vodstva

• Max Kohnstamm, pod-predsednik 1956 – 1975
  • Zasebni sekretar nizozemske kraljice Wilhelmina, 1945 – 1948.
  • Član od Dutch Labour Party.
  • Dela na nizozemskem zunanjem ministrstvu, 1948 – 1952; vodja nemškega biroja in direktor za evropske zadeve; vodja nizozemske delegacije za Schuman Plan, 1950. 
  • Sekretar pri High Authority of the European Coal and Steel Community, 1954 – 1956.
  • So-ustanovitelj od European Community; ključni arhitekt od European Single Market.
  • Redni udeleženec in član nadzornega komiteja zasedanj skupine Bilderberg, 1961 – 1964, 1967, 1969 – 1975, 1977, 1979 – 1982,  1998.
  • So-ustanovitelj in član izvršnega komiteja Rockefellerjevega Club of Rome, 1968 – .
  • Ustanovni član in ustanovni evropski predsedujoči od Trilateral Commission, 1973 – 1975, član vsaj do 1998.
    • European members – beyond their “Trilateral” engagement – are also committed to the pursuit of the European unification process which remains the driving force under a strong European Group leadership faithful to Europe’s Founding Fathers such as Max Kohnstamm (1973-1976) and Georges Berthoin (1976-1992) who were both close collaborators of Jean Monnet. The progress of the European Community over the past decades, to fold into a broader and deeper European Union since, has validated the vision of the Commission’s founders.⁶⁸https://www.trilateral.org/regions/european-group/
    • David Rockefeller and National Security Adviser Zbigniew Brzezinski argued that growing global interdependence required new, flexible forms of cooperation. This led to the creation of the Trilateral Commission in 1973 … Europe played a central role in this effort. Max Kohnstamm, a key architect of the European Single Market, chaired the European section of the Trilateral Commission. In 1989, Jacques Delors used a Trilateral Commission conference to outline his vision for a unified European Single Market. The format demonstrated how informal cooperation could reinforce formal integration and systemic reform.⁶⁹https://www.gmfus.org/news/tech-diplomacy-new-global-order
  • Ustanovni predsednik od European University Institute, 1975 – 1981.
  • Ustanovitelj od Action Committee for Europe (nadaljevanje od ACUSE), 1984 – ; generalni sekretar, vsaj od 1989 – .
  • So-ustanovitelj in član svetovalnega odbora od European Policy Centre, 1996 – ; častni predsednik, 2007 – 2010.
• Jacques Van Helmont, generalni sekretar (razen v obdobju od 1958 – 1962)
  • Dela za Paula-Henrija Spaaka pri ECSC, – cca. 1955.
• Richard Mayne
  • Član skrivne britanske obvešlevalne Special Operations Executive (SOE), 1943 – 1946.
  • Iz Rima in Vatikana piše za New Statesman in The Spectator, cca. 1953 – 1954.
  • Svetovalec Jenna Monetja pri High Authority of the European Coal and Steel Community, 1956.
  • Svetovalec Walterja Hallsteina, prvega predsednika od European Commission, 1958–63.
  • Predsednik od Action Committee for the United States of Europe, 1963 – 1966; direktor od Documentation Center.
    • Monetjev osebni pomočnik, 1963 – 1966.
  • Pariški dopisnik za Encounter.
  • Vodilni predstavnik Evropske komisije v Veliki Britaniji, 1969 – ; vodja londonskega urada, 1973 – 1976.
    • Propagandist britanskega članstva v European Economic Community (EEC), med britanskim referendumom leta 1975 – 1979.
    • Na položaju vse do spora z Margaret Thatcher leta 1979.
  • Član britanskega think tanka Federal Trust (lobiranje za integracijo Velike Britanije v EU)
• François Duchêne
  • Propagandni pisec za evropsko integracijo (verjetno del skrbno pripravljene akcije super elite izza kulisja, preko katere pride v Monnetjevo omrežje) pri Manchester Guardian, 1949-52.
  • Monnetjev varovanec pri European Coal and Steel Community, 1953 – 1955.
  • Ključni svetovalec Monnetja pri ACUSE, direktor ACME, 1958 – 1963.
  • Apolitični analitik evropske integracije pri super elitnem The Economist, – 1958; glavni pisec, 1963 – .
  • Fellow od Ford Foundation, 1967 – 1969..
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1969 – 1971.
  • Direktor od International Institute for Strategic Studies, 1969 – 1974.
  • Profesor in direktor novo ustanovljenega Centre for European Research – Sussex University, 1974-1984; profesor emerit na University of Sussex.
    • Preko univerze je tesno povezan z vodilnim Rockefellerjevim geopolitikom Zbigniewom Brzezinskim iz Trilateral Commisison.
  • Ustanovni član od Trilateral Commission in namestnik evropskega predsedujočega, 1973 – 1975, 1978.
  • Avtor knjige Jean Monnet: The First Statesman of Interdependence, 1994.
• Henry Rieben, ustanovni sekretar od ACUSE, 1955 –
  • Direktor od European Research Centre – University of Lausanne; predsednik od Foundation of the Centre for European Research – University of Lausanne.
  • Tesno sodeluje z Monnetjem, ko je ta predsednik visoke oblasti od European Coal and Steel Community, 1952 – 1955.
  • Delegat pri Churches and Society Conference of the Ecumenical Council of Churches, 1959.
  • Rieben postane kasneje tesen prijatelj in svetovalec francoskega finančnega ministra in kasnejšega predsednika Evropske komisije Jacquesa Delorsa.
  • Imenovan Distinguished Visiting Professor in the Department of Economics na kanadski York University, cca. 1967 – .
  • Govorec na temo Napoleon Failed–Will We Succeed? (Towards a United States of Europe) pri Empire Club Foundation, 1967.
  • Po predlogu Monnetja postane leta 1978 direktor od Jean Monnet Foundation for Europe.
• Ludwig Rosenberg
  • So-ustanovitelj, član nacionalne uprave in vodja ekonomskega oddelka od German Trade Union Confederation (DGB), 1949 – 1962.
    • BONN, July 6-Trade union leaders representing more than 12,000,000 organized European workers today sharply criticized President de Gaulle for follow- ing an “outdated” policy in Europe. In speeches to more than 25,- 000 unionists assembled at a sports arena in Dortmund, the labor leaders condemned such “obsolete concepts” as mere co- operation between governments and demanded a “true union of European nations.”  … Ludwig Rosenberg, the president of the West German Trade Union Federation, implicitly. criticized General de Gaulle for blocking this integration. “Those who believe in national supremacy in Europe either live in the past or have learned nothing from our unfortunate history,” Mr. Rosen- berg said. The sharpest criticism of the French President came from Victor Thijs, a Belgian trade union leader, who likened him to “certain dictators of the most recent past.”⁷⁰https://www.nytimes.com/1963/07/07/archives/bonn-reluctance-to-follow-paris-laid-to-kennedy-his-talks-are-held.html
  • Član uprave od Deutsche Edelstahlwerke.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954, 1956, 1957.
  • Vodja od Société de gestion administrative du Comité d’Action pour les États-Unis d’Europe – ACUSE, 1957 – .
  • Predsednik od Economic and Social Committee pri European Community, 1960 – 1962.
  • Vodja od German Trade Union Confederation, 1962 – 1969; pomemben za vzpostavljanje nemško-izraelskih odnosov.
  • Predsednik od European Confederation of Free Trade Unions.
  • Pod-predsednik od International Confederation of Free Trade Unions (njegov nadrejeni je Lyndon Johnson), 1963 – 1969.

Videnejši udeleženci prvega srečanja, poleg ključnih ustanoviteljev

• Guy Mollet
  • Generalni sekretar francoske sekcije od Workers’ International (SFIO).
  • analiziran pod francoski ustanovni udeleženci zasedanja skupine Bilderberg, 1954.
• Jacobus ”Jaap” A. W. Burger
  • Član nizozemske socialdemokratske stranke PvdA.
  • Minister v nizozemski vladi v izgnanstvu.
  • Vodja nizozemske Socialistične parlamentarne skupine.
  • Član nizozemske Labour Party, 1958 – 1962.
  • Član nizozemskega senata, 1963 – 1970.
  • Član Evropskega parlamenta, 1966 – 1970.
  • Član nizozemskega državnega sveta, 1970 – 1979.
  • Član uprave od Transnational Institute (del ”liberalne CIA”).
  • Član uprave od Netherlands Atlantic Association.
  • Član uprave od International Institute of Social History.
  • Nizozemski državni zastopnik in lobist za evropsko integracijo za European Economic Community in v državah skupnosti.
• Amintore Fanfani
  • Član italijanske Nacionalne fašistične stranke, cca. 1935 – .
  • Profesor na Šoli fašističnega misticizma v Milanu.
  • So-ustanovitelj od Democratic Initiative (ID), ki spada pod katoliško in ekonomsko reformistično krilo po-vojne stranke Krščanskih demokratov.
  • Italijanski minister za delo, 1947 – 1950.
  • Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 1948 – .
  • Italijanski minister za kmetijstvo, 1951 – 1953. 
  • Italijanski minister za notranje zadeve, 1953 – 1954, 1987 – 1988.
  • Italijanski premier, 1954, 1958 – 1959, 1960 – 1963, 1982 – 1983, 1987.
  • Tesno povezan z Allenom Dullesom in Eisenhowerjem.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955 – 1957 (2x).
  • Predsednik italijanskega senata, 1968 – 1973, 1976 – 1982, 1985 – 1987.
• Maurice Faure
  • Analiziran pod francoski udeleženci ustanovnega zasedanja skupine Bilderberg.
• Kurt Georg Kiesinger
  • Član Nacistične stranke, 1933 – 1945.
  • Glede na t.i. Langemann papers, je bil Kiesinger vpleten v nacistične zločine.
  • Član nemške stranke Christian Democratic Union, 1946 – ; vodja stranke, 1967 – 1971.
  • Član nemškega parlamenta, 1949 – 1958, 1969 – 1980.
  • Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1954.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955 – 1957, 1959, 1960.
  • Pod-predsednik parlamentarnega zasedanja od Council of Europe, 1955 – 1959.
  • Član Evropskega parlamenta, 1956 – 1958; predsedujoči parlamentarni skupini European People’s Party (EPP), 1957 – 1958; predsedujoči parlamentarni skupini Christian democrats and British conservatives na parlamentarni skupščini od Western European Union, 1956 – 1958.
  • Ministrski predsednik za Baden-Württemberg, 1958 – 1966
  • Nemški kancler, 1966 – 1969.
  • Član zasebne obveščevalne službe Stauffenberg Service od CDU, cca. 1969 – .
  • Član od Atlantik-Brücke.  
• Ugo La Malfa
  • Italijanski minister za transport, 1945.
  • Član italijanske Italian Republican Party; vodja stranke, 1965 – 1975.
  • Italijanski predstavnik pri International Monetary Fund, 1947; pod-predsedni, 1948 – .
  • Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 1948 – 1979.
  • Italijanski minister za proračun, 1962 – 1963; 1979.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1964, 1965.
  • Italijanski minister za finance, 1973 – 1974.
  • Pod njegovim vodstvom postane Italijanska republikanska stranka del pan-evropske federacija in članica današnje radikalne pro-migrantske European Liberal Democrat and Reform Party (Gibanje Svoboda).
  • Namestnik italijanskega premierja (Giulio Andreotti), 1979.
  • Njegov sin Giorgio La Malfa je udeleženec zasedanj skupine Bilderberg (1974, 1975, 1988) in član Trilateral Commission.
• Robert Lecourt
  • Francoski minister za pravosodje, 1947, 1948, 1949, 1957 – 1958, 1958.
  • Sodnik od European Court of Justice (ECJ), 1962 – 1976; predsednik, 1967 – 1976.
    • ECJ je ustanovljen preko Treaty of Paris, leta 1951, kot del od European Coal and Steel Community.
    • Lecourt ima izredno pomemben vpliv na zakonodajo Evropske unije, ter promoviranja in interpretiranja njenih pogodb.
    • In October of the same year [1967], his fellow judges elected him as president. Lecourt was at this stage intimately convinced that the European judges had an active role to play in the creation of an ‘ever closer union among the peoples of Europe’. In order for them to take on this responsibility, it was clear that they had to convince national courts to collaborate. Soon after his election, Lecourt consequently developed a vast communication strategy, which aimed at convincing national judges of the benefits of the preliminary ruling mechanism, a procedure through which they could ask the European judges questions regarding the interpretation of the European Treaties. In 1968, he managed to obtain funding from the Council of Ministers to hold regular receptions of national magistrates at the European Court. The same year, more than a hundred judges from thirty-five different domestic jurisdictions, including the highest national courts, gathered in Luxembourg. Nineteen national magistrates even spent an entire week at the Court of Justice. … According to Lecourt, almost 2.500 magistrates participated under his presidency in such meetings. The same activities were soon also proposed to lawyers, as well as editors of law journals. The European judges also traveled themselves to national courts. On February 9th
      1970, Lecourt visited the Paris Palais de Justice and held a speech on European law, its direct effect and supremacy. For the Court of the European Communities, these encounters were of utmost importance. Any national magistrate could be confronted with a question of interpretation of the European Treaties. The better they knew the Court which was responsible for the interpretation of these Treaties, the more likely they were to transfer questions for interpretation to the European judges. President Lecourt also created at the Court of Justice a documentation service which was meant to  promote the European court’s rulings and collect all judgments pronounced by national courts regarding European law. Moreover, he encouraged his fellow judges and the advocates general of the European Court of Justice to promote their institution and the development of community law via publications and conference participations. … In [his monograpy] L’Europe des juges, Robert Lecourt deplored the fact that the media, academia and the general public did not pay enough attention to the legal integration of Europe, albeit the fact that the “Europe of Judges” had already been established, and that the future integration had to build on it. Lecourt also used the book to implicitly reject accusations of activism which were directed at the European Court of Justice, and defended his teleological reading of the treaties: in his view, the judges cannot add anything to the treaties, but they must give its clauses their full meaning.38 The treaties make the Court appear at the top of the judicial pyramid, which is meant to preserve the common rule.⁷¹Vera Fritz. Robert Lecourt (1908 – 2004), Judge (1962 – 1967) and President (1967 – 1976) of the European Court of Justice. University of Luxembourg1. Str. 6-7.
• Théo Lefèvre
  • Član belgijske stranke Christian Social Party (PSC-CVP), predsednik stranke 1950 – 1961.
  • Član spodnjega doma belgijskega parlamenta, 1946 – 1971.
  • Tesno povezan z Jeanom Monnetjem.
  • Državni minister, 1958 – 1961.
  • Belgijski premier, 1961 – 1965.
    • Vojaško posreduje v Kongu.
  • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1967.
  • Kot minister brez portfelja je zadolžen za znanstveno politiko, 1968 – 1972.
  • Član belgijskega senara, 1971 – 1973.
  • Državni sekretar za znanstveno politiko, 1972 – 1973.
• Gianmatteo Matteotti
  • Član od Italian Socialist Party (PSI), cca. 1945 – 1946, 1959 – 1968.
  • Član od Italian Democratic Socialist Party (PSDI), 1947 – 1959, 1968 – ; generalni sekretar stranke, 1950a – .
  • Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 1948 – 1983.
  • Italijanski minister za turizem, 1970 – 1972.
  • Italijanski minister za zunanjo trgovino, 1972 – 1974.
• Erich Ollenhauer
  • Član nemške Social Democratic Party (SPD), 1933 – ; cca. 1946 – ; vodja, 1952 – 1963.
  • Predsednik od Socialist International, 1963.
  • Pomemben podpornik zveze NATO.
• René Pleven
  • Član francoskega parlamenta, 1945 – 1969.
  • So-ustanovitelj in član proti-de Gaulleove stranke Democratic and Socialist Union of the Resistance (UDSR), 1946 – ; predsedujoči, – 1953.
  • Francoski premier, 1950 – 1951, 1951 – 1952.
    • Skupaj z Monnetjem predlaga Pleven Plan (ponovna oborožitev Nemčije) za European Defence Community, 1950.
    • Kot pomemben podpornik evropske integracija deluje v smeri uveljavitve Schumanovega Plana za ustanovitev European Coal and Steel Community.
  • Francoski minister za obrambo, 1952 – 1954.
    • Oster zagovornik francoskega kolonializma v Indokitajski in odgovoren za poraz Francije v bitki za Dien Bien Phu.
  • Član stranke Free French.
  • Francoski minister za zunanje zadeve, 1958.
  • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1963.
  • Francoski minister za pravosodje, 1969 – 1973.

Vidnejši kasnejši člani

• Belgija
• Francija
• Italija
• Luksemburg
• Nemčija
• Nizozemska
• Velika Britanija

Belgija

• Leo Tindemans
  • Analiza pod Janez Janša in stranka SDS.

Francija

• Gaston Defferre
  • Član francoske Socialist Party.
  • Član francoskega parlamenta, 1945 – 1958,  1962 – 1981.
  • Župan mesta Marseille iz Socialist Party, 1953 – 1986.
    • Tesno povezan z mednarodno trgovino z drogami in francosko – korziško mafijo, ki je v ozadju francoske levo-desne politike.
  • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1964.
  • Podprt s strani skupine Bilderberg proti de Gaulleu za predsedniške volitve, 1969.
  • Francoski notranji minister, 1981 – 1984.
    • Tesno povezan z mednarodno trgovino z drogami in francosko – korziško mafijo, ki je v ozadju francoske levo-desne politike.
    • Francois Mitterrand’s decision to nominate Gaston Defferre as France’s Interior and Decentralization Minister sent chills down the spines of a majority of Frenchmen,
      including a good number of those who voted for the Socialist Party in the May 1981 elections. Most Frenchmen are persuaded that Gaston Defferre is one of the “untouchable” bosses of the “French Connection” drug ring uncovered by American anti-drug authorities in the early 1970s. Defferre has done everything possible to live up to this public image, and through massive purges in the police, and a virtual shooting war against his Mafia opponents, Defferre has succeeded, at least temporarily, in installing his own mob in power. In July, 1981, Defferre declared war against all competent police officers-those who had fought the French Connection drug runners and who had effectively secured France from the plague of international terrorism. In a series of interviews, Defferre accused the police of being infiltrated by right-wing fascist elements, and announced that all such elements would be purged. In the city of Marseilles alone, 2,618 police officials were transferred and redistributed throughout France. But the height of the witchhunt was reached when Defferre decided to shut up Marcel LeClerc, the head of the national criminal brigade. by “kicking him upstairs.” LeClerc is perhaps France’s most respected police official, and the man responsible for the successful fight against such top mobsters as Jacques Mesrine, the Zemmour gang, and the Guerinis, old friends of none other than Gaston Defferre. The silencing of LeClerc led to a near revolt in many police headquarters. Francois Lemoeul, the head of France’s judiciary police and a fighter against the French
      Connection, resigned in solidarity with LeClerc. In spite of this backlash, Defferre followed his action against LeClerc by taking steps against the Paris head of the criminal brigade, Lucien Aime Blanc, another respected policeman who also fought the drug mob. … At the same time he worked to dismantle France’s law enforcement apparatus, Defferre launched a major fight for control of the Mafia networks hegemonic under the former regime, networks generally associated with the Mafia elements in the neo-Gaullist RPR party and clustered around, the Service d’ Action Civique (SAC). Major casinos controlled by mobsters or personalities close to the former administration saw their operating permits suddenly canceled, and their managers thrown into prison for fraud. But it was not until
      early January of this year [1982], when Defferre moved to cancel the operating permit of the large Paris casino known as the Cercle Haussman that he posed a serious challenge to the former Mafia leadership. Marcel Francisci, the owner of the Cercle Haussman, was closely associated with RPR and SAC networks, and was considered to be one of the top ten most
      important casino “kings” in the world, and the “cappo di tutti cappi” in France. On Jan. 15, 1982, Francisci’s body was found in the garage of his Paris residence. He had been murdered in classic Mafia style. The Mafia war burst into public view during the recent cantonal elections in France, when, at a public electoral meeting in Marseilles, Defferre accused Charles Pasqua, Bernard Pons, and Jacques Chiractespectively the Treasurer, Secretary General, and President of the RPR party-of having protected Francisci and his dirty money operations. Defferre went so far as to accuse the RPR officials of having profited from their alleged Mafia connections. Charles Pasqua responded by remarking that it was a “very strange” coincidence that Francisci was found murdered so soon after Interior Minister Defferre had closed down his casino. … Underneath all the public accusations, one thing is clear: the French gang war is a fight within the family. Up until Mitterrand’s election, all parties to the conflict were on the friendliest of terms. Defferre is merely attempting now to control a machine in which he was formerly only a partner. Just days after the murder of Francisci, EIR learned from reliable sources that Frandsci’s main business partner in real estate dealings in Corsica was none other than Jean Pozzo di Borgo, also known as the Socialist Party’s man on the island. The same source reported that Gaston Defferre’s closest associate in Corsica, one Bastien Lecia, is often seen with Pozzo di Borgo. But these strange connections date back even farther. The key links between the SAC mafia and Defferre are through the top mobster family of Jean and Dominique Venturi. According to published FBI reports, and to other sources referred to by Alain Jaubert in his book “D” comme drogue (“D” As In Drugs), the Venturi brothers have been highly important operatives in the international drug trade for decades. In the years following World War II, Dominique Venturi collaborated with Francisci to organize the Mediterranean drug trade for Joe Renucci, a lieutenant of Lucky Luciano. Renucci’s second-in-command, Gabriel Graziani, is known to have been in personal contact with top
      mobster Carmine Galante, a close collaborator of Joseph Bonnano and Lucky Luciano. Jean Venturi settled down in Canada, where he organized the receiving networks for the dope traffic into North America. Venturi functioned in Canada under cover of his position as official representative of the firm Pastis Ricard, directly under the supervision of SAC vice-president Charles Pasqua, then head of Pastis Ricard’s overseas operations. … The Venturis were also good friends of Gaston Defferre. The Venturis became notorious for rendering
      services to Defferre when he was the Socialist Mayor of Marseilles, and this collaboration is ongoing, as was revealed during one of the major scandals to yet hit the Mitterrand administration: the Lucet affair. In March 1982 Raymond Lucet, the head of the state-owned security company Bouches du Rhone based in Marseilles, was found dead in his villa, apparently a suicide. Investigations revealed that Lucet had used his position to conduct major financial warfare against certain Socialist Party factions centered around National Solidarity Minister Nicole Questiaux, Socialist Party First Secretary Michel Pezet, and the left trade unions CGT and CFDT. The issue of the fight was whether  Mutuelle des Travailleurs, the social security company controlled by the factions above, or the RPR controlled Societe Mutuelle des Bouches du Rhone, would receive a subcontract from Lucet’s company. At stake were a few tens of millions of francs. Lucet, who was close to
      the RPR, decided to hand them the contract. But there is more to the story. The Paris daily Le Monde revealed that Raymond Lucet had engaged in lucrative business ventures with a Marseilles firm by the name of Cooperative d’Enterprise Generale du Midi. Further investigations revealed that this company includes among its administrators Dominique Venturi.⁷²Interior Minister Defferre leads Mafia family warfare. Executive Intelligence Review, Volume 9, Number 20. November 20, May 25, 1982. Str. 27 – 28.
• Valéry Giscard d’Estaing
  • Analiziran pod predsedniki od European Movement.
• Pierre Pflimlin
  • Član francoske stranke Christian Democrat Popular Republican Movement (MRP), 1945 – .
  • Francoski minister za kmetijstvo, 1947 – 1949, 1950 – 1951.
  • Francoski minister za ekonomijo in finance, 1955 – 1956, 1957 – 1958.
  • Francoski premier, 1958.
  • Prvi katoliški župan Strasbourga, 1959 – 1983.
  • Predsednik od Parliamentary Assembly of the Council of Europe, 1963 – 1966.
  • Predsednik Evropskega parlamenta, 1984 – 1987.
• Antoine Pinay
  • Član globokega obveščevalnega omrežja super elite.
  • Župan mesta Saint-Chamond, 1929 – 1944, 1947 – 1977.
  • Član francoskega parlamenta, 1936 – 1938, 1946 – 1959.
  • Član od International Committee for the Defense of Christian Civilization.
  • So-ustanovitelj konservativne stranke National Center of Independents and Peasants (CNIP), 1949 – .
  • Francoski minister za javna dela, transport in turizem. 1950 – 1952, 1958.
  • Franciski premier (zelo verjetno z ameriško podporo), 1952 – 1953.
    • Alongside the European Movement and the Congress for Cultural Freedom which functioned as mass political and cultural fronts, Joseph Retinger and the CIA created a third forum which was to be far more secretive and more influential than the EM or the CCF – the Bilderberg Group. On the 25th September 1952, a small group of eminent statesmen and dignitaries met with the aim of creating the new forum; the distinguished – and discreet – guests included from the Netherlands Prince Bernhard, from France the new Prime Minister (11)* Antoine Pinay accompanied by politician Guy Mollet, from Belgium the Foreign Minister Paul Van Zeeland, from Italy Prime Minister Alcide de Gasperi and from the US Major-General Walter Bedell Smith, the CIA Director from 1950 to 1953 and Board member of the American Committee for a United Europe (ACUE), the funding conduit for the European Movement. … One of the most prominent members of the new Bilderberg Group was the French politician Antoine Pinay who served as Minister of Public Works, Transport and Tourism from July 1950 to March 1952 before becoming President of the Council (Prime Minister) and Minister of Finance until January 1953.⁷³David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 20.
  • Francoski minister za finance in ekonomske zadeve, 1952 – 1953, 1958 – 1960.
  • So-ustanovitelj in predsedujoči zasebni ultrakonservativni obveščevalni skupini Le Cercle, 1953 – 1971.
    • Vodilni predstavnik francoskega omrežja ”stany-behind”, kot del skrivnega CIA / NATO pro-terorističnega omrežja in operacije Gladio. 
    • Apart from his distinguished career in public office, Antoine Pinay had other less obvious attributes – and not just within the select club of Bilderbergers. In 1952-53, at the same time as the Bilderberg Group was being set up, French Prime Minister Pinay and German
      Chancellor Konrad Adenauer created the Cercle Pinay as a confidential forum for
      Franco-German policy coordination via personal contacts between Pinay, Adenauer
      and other Christian Democrat Heads of State. These less public political consultations owed much to Pinay’s confidant, right-hand man and eventual successor at the helm of the Cercle Pinay, Jean Violet.⁷⁴David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 20.
    • Amongst Cercle intelligence contacts are former operatives from the American CIA, DIA and INR, Britain’s MI5, MI6 and IRD, France’s SDECE, Germany’s BND, BfV and MAD, Holland’s BVD, Belgium’s Sûreté de l’Etat, SDRA and PIO, apartheid South Africa’s BOSS, and the Swiss and Saudi intelligence services. Politically, the Cercle complex has interlocked with the whole panoply of international right-wing groups: the Paneuropean Union, the European Movement, CEDI, the Bilderberg Group, WACL, Opus Dei, the Moonies, Western Goals and the Heritage Foundation. Amongst the prominent politicians associated with the Cercle Pinay were Antoine Pinay, Konrad Adenauer, Archduke Otto von Habsburg, Franz Josef Strauß, Giulio Andreotti, Manuel Fraga Iribarne, Paul Vanden Boeynants, John Vorster, General Antonio de Spínola, Margaret Thatcher and Ronald Reagan.⁷⁵David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 7.
  • Francoski minister za zunanje zadeve, 1955 – 1956.
    • Udeleženec od Messina Conference (za nastanek Treaty of Rome in ustanovitve European Economic Community), 1955.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1955 – 1957, 1963, 1964.
  • Član Evropskega parlamenta, 1958 – 1979.
  • Po politični krizi zaradi vojne v Alžirije, leta 1958 podpre vrnitev De Gaullea na oblast.
  • Član pokroviteljskega komiteja od First International Conference on Soviet Political Warfare, 1960.
  • Član od International Freedom Foundation, cca. 1962 – .
  • Imanovan za francoskega varuha človekovih pravic, 1973 – 1974.
  • Častni član Malteškega viteškega reda (del ”konservativne CIA”).
  • Član katoliškega ultrakonservativnega / pro-fašističnega reda Opus Dei (del ”konservativne CIA”).
  • Tesno povezan z britansko skupino za atentate Group 13 (del mednarodnega orožarske omrežja).

Italija

Vodilna strank v Italiji po drugi svetovni vojni je Christian Democracy, ki je na skrivaj pod močnim vplivom State Departmenta in CIA, kot tudi britanskega obveščevalnega omrežja.

• Arnaldo Forlani
  • Član italijanske stranke Christian Democracy.
  • Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 1958 – 1994.
  • Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1960.
  • Italijanski minister za obrambo, 1974 – 1976.
  • Italijanski minister za zunanje zadeve, 1976 – 1979.
  • Imenovan v katoliški viteški red Sacred Military Constantinian Order of Saint George.
    • Del Cijinega / NATO pro-terorističnega omrežja ”stay-behind” in operacije Gladio.
  • Italijanski premier, 1980 – 1981.
    • Odstopi po razkritju pro-fašistične prostozidarske lože P2.
  • Namestnik italijanskega premierja, 1983 – 1987.
  • Sekretar stranke Christian Democracy, 1989 – 1992.
• Giovanni Malagodi
  • Ima vodstvene položaje pri Banca Commerciale Italiana, 1930a – 1947.
  • Italijanski predstavnik pri Organisation for European Economic Co-operation (OEEC), 1947 – 1953.
  • Ekonomski svetovlaec za zvezo NATO.
  • Član stranke Italian Liberal Party PLI; sekretar stranke, 1958 – 1972; predsednik stranke, 1972 – 1976.
  • Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 1953 – 1979.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954, 1956, 1957 (2x), 1958, 1960, 1962, 1965.
  • Predsednik od Liberal International, 1958- 1966, 1982 – 1989.
    • Tesno povezan z globokim omrežjem pro-fašistične prostozidarske lože P2 in poskusom ”liberalnega” proti-komunističnega državnega udara.
  • Častni član od Association Pour l’Etude des Problèmes de l’Europe (AEPE).
    • Del omrežja od Le Cercle, P2 in Académie Européenne des Sciences Politiques (AESP).
    • However, it is the Italian connections of the AESP that are the most fascinating.
      The former high-ranking P2 member Giancarlo Elia Valori attended both the [1976]
      Charlemagne Grand Dinner and the AESP Chapter Assembly; he would become a
      member of the AESP’s organising core, the Permanent Delegation, the following year. … Valori and Lombardo already provided the AESP with high-level contacts to P2
      and the group involved in the 1974 Sogno coup. A new face at the February gathering
      strengthened the Academy’s links to Italian politics and to the Sogno coup: former
      Minister Giovanni Malagodi, a participant with Pinay at the Bilderbergers’ inaugural
      conference in May 1954; Malagodi later attended the Bilderberg conferences in 1957
      (again with Pinay), in 1958 and in 1965 (269). [Edgardo] Sogno [close ally to the very important Agnelli family from the Bilderberg Group; Agnellis are very close allies of the Rockefellers and Kissinger] had fought Communism during the war as a contact of the British secret service; in 1953, he was one of the founders of the Italian section of Paix et Liberté, the virulently anti-communist Vatican-backed propaganda group whose Belgian section was run by the Chevalier de Roover (270). Both President of the Liberal International and President of the Italian Liberal Party PLI, Malagodi was an influential member of the PLI’s Sogno faction in 1974 when Sogno, a future member of P2, was insisting that a coup of “liberal” inspiration was necessary to save Italy from Communism. The “liberal coup” that Sogno proposed was scheduled for August 1974 and included the capture of the Presidential Palace, the dissolution of Parliament and the nomination of a government of technocrats, but the plan was aborted shortly beforehand. Despite the failure of their plan, the Sogno fraction continued to insist that the rise of Communism threatened the very basis of the Italian State. One month after the planned Sogno coup, in September 1974, Malagodi participated in the 7th Study Conference of the PLI’s youth group along with fellow Bilderberger and PLI Senator Manlio Brosio, from 1964 to 1971 the Secretary-General of NATO who had previously served in de Gasperi’s first post-war coalition as Defence Minister responsible for the re-organisation of the Italian intelligence community and the establishment of SIFAR (271)*. At the September 1974 conference, Brosio declared that only communism – and not fascism – presented an immediate danger to stability in Italy. The judicial inquiry into the Sogno coup was blocked in November 1974 by the death of the main witness, secret service Colonel Giuseppe Condo. Condo, aged 42, died of a “heart attack” a week before magistrates were due to question him. Sogno and one of his coconspirators were arrested on charges of attempting a coup d’état in 1976, but this
      second inquiry failed to get to the bottom of the coup plans because of the State secrecy imposed on documents showing foreign support for Sogno’s plans (272).⁷⁶David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 130 – 131.
  • Italijanski minister za finance, 1972 – 1973.
  • Član italijanskega senata, 1979 – 1991.
  • Predsednik italijanskega senata, 1987.
• Aldo Moro
  • Član italijanske stranke Christian Democracy.
  • Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 1948 – 1978.
  • Italijanski minister za pravosodje, 1955 – 1957.
  • Italijanski minister za javno izobraževanje, 1957 – 1959.
  • Italijanski premier, 1963 – 1968.
  • Italijanski minister za zunanje zadeve, 1964 – 1965, 1965 – 1966, 1969 – 1972, 1973 – 1974.
  • Italijanski premier, 1974 – 1976.
    • Recently declassified papers in Britain document that the Foreign Office considered the option of a military coup in Italy in 1976, to prevent a government with Communist Party (PCI) participation. … Moro developed therefore the strategy of “parallel convergences,” or the possibility of associating the PCI with government responsibilities, along with the DC, in a “national solidarity” cabinet. In 1974, after the failure of the Popular Front government in Chile and [by] the [the Rockefellers, Kissinger & CIA orchestrated] Pinochet coup, PCI leader Enrico Berlinguer had already proposed a similar strategy of alliance with the DC, calling it the “Historic Compromise.” In 1976, Berlinguer broke with Moscow by publicly stating that the PCI would respect Italy’s membership in NATO. Moro’s included aim was to defeat the right-wing forces in his own party, those responsible for having blocked the reformist potential of the center-left governments which he had promoted since 1962. … 
    • [British ambassador in Rome, Sir Guy] Millard reported of his talks with a leader of the Italian Republican Party (PRI), [ex-member of the Republican Fascist Party; trained through the International Visitor Leadership Program, founded by Nelson Rockefeller] Giovanni Spadolini, who was agitated because, he said, “Moro’s decision to consult [Enrico] Berlinguer before the meeting of the Council of Ministers is a serious symptom. It means that the Communists are now part of the majority.” The PRI was a pro-British party, ideologically based on Giuseppe Mazzini’s version of liberal fascism, whose members included many freemasons and bankers. In London, Henry Kissinger warned, in a meeting with the new British Foreign Minister Antony Crosland, that for the West, reformer Berlinguer is “more dangerous than [the Leninist] Portuguese [Álvaro] Cunhal.” … However, preventing the PCI from entering the government in Italy remained a high priority for British diplomatic activities, backed by Henry Kissinger’s State Department and NATO. On March 25, 1976, the British Defense Ministry wrote to their Foreign Office colleagues that an Italian government with the PCI would be a “catastrophic” event. The British ambassador to NATO, [Le Cercle member] John Killick, wrote that, “the presence of communist ministers in the Italian government would lead to an immediate security problem inside the Alliance … therefore, a net amputation is preferable to an internal paralysis.” … The British ambassador in Rome, Sir Guy Millard, wrote that a PCI participation in the government would mean “the rapid end of the free-marketsystem.” Millard was also hostile to Aldo Moro … 
    • On June 27, 1976, at the G-7 economic summit in Puerto Rico, Italian government leaders Aldo Moro and Mariano Rumor [Bilderberg, 1965] were excluded from a closed-door meeting among U.S. President [and Rockefeller’s and Kissinger’s puppet] Gerald Ford [Bilderberg, 1962, 1964; CFR, 1982 – ], British Prime Minister James Callaghan [Bilderberg, 1963], German Chancellor Helmut Schmidt [Bilderberg, 1966, 1967, 1969, 1973, 1974, 1977, 1980, 1983, 1986; European Movement], and French President Valéry Giscard d’Estaing [European Movement]. In a humiliating scene, Moro and Rumor were blocked at the door of the Dorado Beach Hotel by security guards. The other four heads of government decided to organize a second, secret meeting in Paris on July 8, 1976, with Helmut Sonnenfeldt [CFR, 1967 – 2012; Bilderberg, 1974, 1979, 1980] for the U.S. State Department, Yves Carnac for the French government, [educated at the Kissinger’s founded Weatherhead Center for International Affairs, which is also called the ”CIA at Harvard”] Gunther Van Well for the Foreign Ministry in Bonn, and Reginald Hibbert for the Foreign Office. There, they discussed strategies for Italy. The author of La Repubblica’s report, journalist Filippo Ceccarelli, remarks that nowhere in the Foreign Office papers, was the phenomenon of terrorism in Italy discussed. Yet, in June 1976, the Red Brigades killed their first victim, Judge Francesco Coco. “Never, in the British papers, is there a reference to the left-wing and right-wing terrorism of that ‘season of lead.’” Of the four British officials named in the Foreign Office papers, three of them, Hibbert, Campbell, and Killick, were members of the SOE, British intelligence, during World War II. …
    • Author Giovanni Fasanella, who exposed the British connection in the Moro assassination in his book The Mysterious Intermediary, raised a series of questions on his blog on Jan. 14: “What authorized the British government to intervene so heavily in Italy’s domestic affairs?” “Was there a ‘British Party’in Italy that pushed British interests?” “Did British intelligence have connections with circles in the Italian insurgency?” “Once the option of a right-wing coup was rejected, are we sure that the target was not pursued and achieved in another way?” These are of course rhetorical questions, which themselvessuggest the right answer. As concerns the “British Party,” the answer comes from Ambassador [Allan] Campbell himself. Campbell once said, according to an obituary published in the London Telegraph Sept. 10, 2007, that of all the Italian ministers he encountered, he found Francesco Cossiga [who was  trained through the International Visitor Leadership Program, founded by Nelson Rockefeller, and a very closely associated with the pro-fascist P2 Freemasonic Lodge of CIA agent Licio Gelli and its Operation Gladio] to be “one of the few leading Italian politicians with a profound knowledge of English civilisation and culture.” Cossiga, interior minister during the kidnapping and assassination of Moro,and later prime minister and State President, has indeed been the leader of the “British Party,” at least at the political level. No surprise therefore, that the aging Cossiga reacted to the coup revelations by playing them down. He wrote a letter to the newspaper Corriere della Sera (whose editor Paolo Mieli is the son of a World War II uniformed SOE agent), which was published with an answer by former ambassador [1992 Bilderberg visitor and Trilateral Commission member] Sergio Romano, another Anglophile, whose comment was that yes, evidence shows that the British considered supporting a coup d’état in Italy, but they rejected the option, and this demonstrates that they are democratic!⁷⁷Claudio Celani. Brits Wanted Military Coup in Italy in 1976. Executive Intelligence Review, Volume 44, Issue 14. Friday, April 7, 2007. Str. 34 – 35. 
  • Predsednik nacionalnega odbora od Christian Democracy.
  • Ugrabljen in umorjen leta 1978 s strani skrajno levičarskih Rdečih brigad, ki so bile infiltrirane s strani CIA in italijanske tajne službe, kot del pro-teroristične NATO operacije Gladio.
    • That the Red Brigades had been thoroughly infiltrated for years by both the CIA and the Italian secret services is no longer contested. The purpose of the operation was to encourage violence from extremist sectors of the left in order to discredit the left as a whole. The Red Brigades were a perfect foil. With unflinching radicalism, they considered the Italian Communist Party too moderate and Moro’s opening too compromising. The Red Brigades worked closely with the Hyperion Language School in Paris, with some members not realizing it had CIA ties. The school had been founded by three pseudo-revolutionary Italians, one of whom, Corrado Simioni, had worked for the CIA at Radio Free Europe. 58 Another, Duccio Berio, has admitted passing information about Italian leftist groups to SID. 59 Hyperion opened an office in Italy shortly before the kidnapping and closed it a few months later. An Italian police report said Hyperion may be “the most important CIA office in Europe.” 60 Mario Moretti, one of those who handled arms deals and the Paris connection for the Red Brigades, managed to avoid arrest in the Moro case for three years even though he personally handled the kidnapping. 61 Venice magistrate Carlo Mastelloni concluded in 1984 that the Red Brigades had for years received arms from the PLO. 62 Mastelloni wrote that “the de facto secret service level accord between the USA and the PLO was considered relevant to the present investigation into the … relationship between the Red Brigades organization and the PLO.” 63 One Gladio scholar, Phillip Willan, concludes that “the arms deal between the PLO and the Red Brigades formed part of the secret accord between the PLO and the CIA.” 64 His research indicates that the alleged deal between the CIA and the PLO occurred in 1976, a year after the U.S. promised Israel that it would have no political contacts with the PLO.⁷⁸https://wikispooks.com/wiki/Document:Gladio_-_The_Secret_U.S._War_To_Subvert_Italian_Democracy
• Pietro Nenni
  • Sekratar od Italian Socialist Party, 1933 – 1939, 1943 – 1945, 1949 – 1963.
  • Namestnik italijanskega premierja, 1945 – 1946, 1963 – 1968.
  • Italijanski minister za zunanje zadeve, 1946 – 1947, 1968 – 1969.
  • Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 1948 – 1970.
  • Dobitnik nagrade Stalin Peace Prize, 1951.
  • Član italijanskega senata, 1970 – 1980.
• Flaminio Piccoli
  • Član stranke Christian Democrats, 1945 – .
  • Ustanovitelj in glavni urednik časopisa Il Popolo Trentino (L’Adige), 1945 – 1977.
  • Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 1958 – 1992.
  • Tesno povezan s skrivnim britanskim obveščevalnim Information Research Department, ki močno vpliva na delovanje vodilnih italijanskih medijev, univerz in politike.
  • Redni udeleženec zasedanj skrivne ultrakonservativne zasebne obveščevalne skupine Le Cercle.
  • Generalni sekretar od International Federation of Catholic Journalists.
  • Predsednik od Union of the Italian Catholic Press.
  • Italijanski minister za finance, 1970 – 1972.
  • Sekretar od Christian Democracy, 1980 – 1982.
  • Predsednik od Christian Democratic International (NSi; SDS), 1986 – 1989.
  • Član italijanskega senata, 1992 – .
  • V 1990ih močno zagovarja Andreottija glede obtožb o sodelovanju z mafijo oz. bolje rečeno s širšim obveščevalnim omrežjem P2, Le Cercle in Andreottijevim The Ring.
• Mariano Rumor
  • So-ustanovitelj od Christian Associations of Italian Workers (ACLI), 1944 – .
  • Član italijanske stranke Christian Democracy, 1946 – ; sekretar, 1964 – 1969.
  • Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 1946 – 1979.
  • Italijanski minister za kmetijstvo, 1959 – 1963.
  • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1965.
  • Italijanski premier, 1968 – 1970, 1973 – 1974.
    • Terorist iz Cijine/NATO skrivne operacije Gladio, Vincenzo Vinciguerra, je dejal, da je bil bombni napad na Piazza Fontana leta 1969, v katerem je bilo ubitih 17 in ranjenih 88 ljudi, namenjen, da bi Rumor vzpostavil izredne razmere v Italiji.⁷⁹https://www.liquisearch.com/vincenzo_vinciguerra/the_1972_peteano_bombing
    • Pod njegovo vlada se odvija tudi slavni škandal v zvezi s podkupovanjem vodilnega ameriškega proizvajalca orožja Lockheed, v katerega je vpleten tudi so-ustanovitelj in predsedujoči skupini Bilderberg, nizozemski princ Bernhard.
  • Italijanski minister za notranje zadeve, 1972 – 1973.
  • Italijanski minister za zunanje zadeve, 1974 – 1976.
  • Član italijanskega senata, 1979 – 1990.
  • Član Evropskega parlamenta, 1979 – 1990.
• Giuseppe Saragat
  • So-ustanovitelj od Socialist Party of Italian Workers (PSLI), 1925 – .
  • Član od Italian Socialist Party, 1930 – 1947.
  • Italijanski ambasador v Parizu, 1945 – 1946.
  • Predsednik italijanske ustavne skupščine, 1946 – 1948.
  • Ponovno oživi Socialist Party of Italian Workers, cca. 1947 – ; stranka se leta 1952 preimenuje v Italian Democratic Socialist Party; vodja stranke, 1952 – 1988.
  • Član spodnjega doma italijanskega senata, 1948 – 1971.
  • Namestnik italijanskega premierja, 1953 – 1957.
  • Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1963.
  • Italijanski minister za zunanje zadeve, 1963 – 1964.
  • Italijanski predsednik, 1964 – 1971.
    • The same year [1970], as Secretary-General of the Socialist Party, [Ivan Matteo] Lombardo [from AESP, WACL and Sponors Committee member of the First International Conference on Soviet Political Warfare] worked with future Italian President Giuseppe Saragat to oppose a Socialist-Communist electoral alliance, leaving the Socialist Party to form the right-wing PSLI (later PSDI).⁸⁰David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 56.
  • Član italijanskega senata, 1971 – 1988.

Luksemburg

Pierre Werner

• Član luksemburške Christian Social People’s Party (CSV).
• Luksemburški minister za obrambo, 1953 – 1959.
• Premier Luksemburga, 1959 – 1974, 1979 – 1984.
  • Tesno povezan z evropsko integracijo, predvsem z monterano integracijo.
  • Tesno povezan z Jeannom Monnetjem, Robertom Schumanom in ostalimi iz tega omrežja.
  • Werner kept up to date with developments in economic and monetary thinking, testing some of his ideas and initiatives in a wide range of settings. … He established relations of trust with his EEC counterparts, particularly with Raymond Barre [from the International Visitor Leadership Program, Trilateral Commission and Opus Dei] and Valéry Giscard d’Estaing in France, Baron Jean-Charles Snoy et d’Oppuers in Belgium, [one time Bilderberger attendee] Karl Schiller and Franz Etzel in Germany, and Emilio Colombo in Italy; with central bank governors including [two times Bilderberg attendee] Baron Hubert Ansiaux in Belgium, Guido Carli in Italy, Jelle Zylstra in the Netherlands, Bernard Clappier in France, and Karl Blessing in Germany; and with other bankers, especially Collin and Abs of the Deutsche Bank. They held regular exchanges over a long period. Werner enjoyed very close relations with his Belgian and German partners. He also had cordial relations with the British, especially with Edward Heath, taking a close interest in Britain’s moves towards membership of the EEC and the problems raised by the pound sterling in the context of a European monetary identity.⁸¹Elena Danescu. Pierre Werner, A Visionary European and Consensus Builder. Panel on ‘Architects of the euro’, EUSA, Miami. May 2017. University of Luxembourg. Str. 9.
• Luksemburški minister za finance, 1959 – 1964, 1969 – 1974.
• Luksemburški minister za pravosodje, 1959 – 1967.
• Luksemburški minister za zunanje zadeve, 1964 – 1967.
• ”Snovalec” t.i. Wernerjevega Plana za EEC, cca. 1968.
  • Načrt oživi in razširi Jacques Delors, kar je kasneje podlaga za Treaty of Maastricht.
  • Although he was not yet a member of the Action Committee for the United States of Europe, as early as the summer of 1961 Werner was in contact with Monnet and was familiar with the Committee’s proposal for the establishment of a European union of the monetary reserves of the Six EEC Member States. … Throughout 1968, Werner played an increasingly active role in Monnet’s Action Committee for the United States of Europe and enjoyed fruitful exchanges with Monnet, [Robert] Triffin, and [Bilderberger and Freemason Guido] Carli. The governor of the Banca d’Italia [Guido Carli] praised the pioneering nature of this ‘first Werner Plan’ and circulated it in international financial circles and within the CGCB. The German economics minister, Karl Schiller, wanted to see the Community progress in the direction sketched out by Werner3. The Benelux finance ministers were also particularly interested in the plan, as was the Council of Finance Ministers (ECOFIN 1968b). When Werner presented his ideas at the meeting held on 9 and 10 September 1968 in Rotterdam, he emphasized the two fundamental principles that underpinned his approach: the political commitment of the Six as a basis for monetary unification, and the parallel and balanced movement between the coordination of economic policies and monetary integration. Monetary solidarity will only be established laboriously in line with the strengthening of economic policy, and is dependent on it. On the other hand, the establishment of legal procedures and instruments directed towards a common monetary policy will be a powerful lever for bringing national economies closer together. (Werner 1968c: 5) However, in order to defend the Luxembourg financial centre, and in his role as prime minister, Werner moved away from this middle line in his political action, choosing instead to adopt a resolutely ‘monetarist’ approach.⁸²Elena Danescu. Pierre Werner, A Visionary European and Consensus Builder. Panel on ‘Architects of the euro’, EUSA, Miami. May 2017. University of Luxembourg. Str. 11.
• Udeleženec drugega srečanja od World Economic Forum, 1972.
• Udeleženec od Le Cercle.
• Član luksemburškega parlamenta, 1974 – 1979.
• Predsedujoči guvernerski upravi luksemburškega telekomunikacijskega podjetja Compagnie luxembourgeoise de télédiffusion, 1985 – 1989.
• Predsedujoči upravi od Société Européenne des Satellites, 1989 – 1996; častni predsedujoči, 1996 – .

Nemčija

• Rainer Barzel
  • Član nemškega parlamenta iz Christian Democrats (CDU), 1957 – 1987; član nacionalnega komiteja, 1961 – ; kandidat za kanclerja, 1972.
  • So-ustanovitelj od Komitee Rettet die Freiheit (Committee to Save Freedom – Franz Josef Strauss), 1958 – .
  • Minister za mednemške odnose, 1962 – 1963.
  • Vodja poslanske skupine CDU/CSU, 1964–1973.
  • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1966.
  • Minister za notranje zadeve, 1982 – 1983.
  • Predsednik nemškega parlamenta, 1983 – 1984.
• Willy Brandt
  • Član nemške Social Democratic Party.
  • Član nemškega parlamenta, vsaj od 1949 – .
    • V tem obdobju je na skrivaj financiran s strani ameriške vlade (€390,177 leta 2009).
  • Glavni urednik od Berliner Stadtblatt, vsaj od 1950 – .
  • Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1954.
  • Udeleženec konference The Future of Freedom (organizirana preko Cijinega Congress for Cultural Freedom), 1955.
  • Župan zahodnega Berlina, 1957 – 1966.
  • Predsednik nemškega parlamenta, 1957 – 1958; vodja od SPD, 1964 – 1987.
  • Nemški vice-kancler, 1966 – 1969; nemški zunanji minister, 1966 – 1969.
  • Nemški kancler, 1969 – 1974.
  • Dobitnik Nobelove nagrade, 1971.
  • Govorec ob ustanovitvi pro-Rockefellerjevega German Marshall Fund of the U.S., 1972.
  • Predsednik od Socialist International, 1976 – 1992.
  • Predsedujoči pro-globalistični / pro-Rockefellerjevi Independent Commission for International Developmental Issues (Robert McNamara; Peter G. Peterson; Olof Palme), 1977 – cca. 1987.
  • Član vodstva revije World Link od World Economic Forum, vsaj od 1987 – .
• Walter Scheel
  • Analiziran pod Člani vodstva in izvršnega komiteja skupine Bilderberg.
• Helmut Schmidt
  • Član nemške Social Democratic Party.
  • Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1956.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1966, 1967, 1969, 1973, 1974, 1977, 1980, 1983, 1986.
  • Namestnik vodje od SPD, 1968 – 1983.
  • Nemški minister za obrambo, 1969 – 1972.
  • Nemški minister za finance, 1972 – 1974.
  • Javni član neoliberalnega Hudson Institute (Herman Kahn; Rodman Rockefeller), 1972 – .
  • Nemški kancler, 1974 – 1982.
  • Other highly placed sources report that regular participants at Le Cercle also include: fonner Secretary of State [and top Rockefeller’s agent] Henry Kissinger; Chase Manhattan Bank Chainnan David Rockefeller; fonner State Department Counselor Helmut Sonnenfeldt; Archduke Otto von Hapsburg, pretender to the throne of the defunct Austro-Hungarian Empire; and Prince Turki ben Faisal, fonner head of Saudi intelligence. According to Hans Langemann, General Reinhard Gehlen, chief of Abwehr intelligence on the Eastern front and later chief of the West Gennan federal police, the BND, conduited funds to support Le Cercle, which also enjoyed close relations with British, French, Swiss, and U.S. intelligence. … Participants at Le Cercle meetings report that a major issue has been how to bring about the demise of West Gennan Chancellor Helmut Schmidt’s government. This issue dominated the last biannual meeting of Le Cercle that was hosted by the Hans Seidel Foundation, the official think tank of opposition leader Franz Josef Strauss’s Christian Social Union, in Munich last May. Le Cercle’s participants have been able to carry out an inside-outside job to destroy the Schmidt coalition government since then. While Strauss’s CSU carried out a heavy-handed wrecking job that included an implicit alliance with the Strasserite fascist Green Party, sources report that Helmut Sonnenfeldt and Henry Kissinger took the inside track since the ouster of Secretary of State Alexander Haig, threatening, cajoling, and misleading Schmidt into his disastrous pragmatic political course.⁸³Scott Thompson. Le Cercle mobilizes ‘conservatives’ on behalf of international chaos. Executive Intelligence Review. Volume 9, Number 38, October 5, 1982.
  • Udeleženec od Bohemian Grove, 1980a – 1991.
  • Udeleženec od World Economic Forum, 1983, 1984.
  • Predsedujoči od InterAction Council, 1989 – 1994; častni predsedujoči, 1995 – 2014.
  • Pokrovitelj od New Atlantic Initiative, cca. 1996 – .
  • Član od Atlantik-Brücke.
  • Član od The European House – Ambrosetti.
  • Udeleženec od Bergdord Round Table – Korber Stiftung.
  • Pod-predsednik od German Council on Foreign Relations, vsaj od 1999 – .
  • Član od Collegium International (Michel Rocard; Milan Kučan), cca. 2002 – .
  • Član mednarodnega svetovalnega odbora od Freeman Spogli Institute for International Studies, vsaj od 2006.
  • Častni pokrovitelj od Global Leadership Foundation, vsaj od 2010 – .
  • Častni predsedujoči svetovalni upravi od Global Economic Symposium, 2010 – .
  • Udeleženec od Munich Security Conference, 2014.
• Herbert Wehner
  • Pred vojno član nemške komunistične stranke KPD.
  • Član nemškega parlamenta iz Social Democratic Party, 1949 – 1983.
  • Član Evropskega parlamenta, 1952 – 1958.
  • Namestnik predsedujočega parlamentarni skupini SPD, 1957 – 1958, 1964 – 1966.
  • Zvezni minister za notranje zadeve, 1966 – 1969.
  • Vodja Social Democratic Party, 1969 – 1983.
  • Predsednik nemškega parlamenta, 1980 – 1983.

Nizozemska

Barend Biesheuvel

• Član spodnjega doma nizozemskega parlamenta, 1956 – 1963, 1967 – 1971.
• Član Evropskega parlamenta, 1961 – 1963.
• Vodja od Anti-Revolutionary Party (Christian Democratic Appeal (CDA), 1963 – 1973.
• Član elitnega skrivnega nizozemskega kluba Dutch Round Table.
• Namestnik nizozemskega premierja, 1963 – 1967.
• Nizozemski minister za kmetijstvo, 1963 – 1967.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1968.
• Nizozemski premier, 1971 – 1973.
• Predsedujoči nadzorni upravi National Investment Bank.
• Član nadzorne uprave od KLM.

Joop den Uyl

• Njegov veliki idol je bil Adolf Hitler.
• Novinar in urednik pri Het Parool, 1945 – 1949.
• Direktor od Wiardi Beckman Foundation (think tank od Labour Party), 1949 – 1963.
• Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1953, 1979.
• Član spodnjega doma nizozemskega parlamenta, 1956 – 1963, 1967 – 1973, 1978 – 1981, 1982 – 1987.
  • Vodja nizozemske Labour Party, 1966 – 1986.
  • Parlamentarni vodja nizozemske Labour Party, 1967 – 1973, 1978 – 1981.
• Nizozemski minister za ekonomskega zadeve, 1965 – 1966.
• Nizozemski premier, 1973 – 1977.
  • V tem obdobju se razkrije podkupovalna afera Lockheed, v katero je vpleten nizozemski princ Bernhard, kot predsedujoči skupini Bilderberg. Uyl sodeluje pri prikrivanju druge Bernhardtove podkupovalne afere Northrop Affair..
  • Kot Cijin ”agent” pomaga na skrivaj tihotapiti orožje v Izrael med Yom Kippurom in usposabljati izraelske vojake.
  • Prvi ustanovi nizozemske protiteroristične enote, ki se uporabljajo v kontroverznih misijah.
• Udeleženec od World Economic Forum, 1978.
• Udeleženec od Jerusalem Conference on International Terrorism, 1979.
• Namestnik nizozemskega premierja, 1981 – 1982.
• Nizozemski minister za socialne zadeve in zaposlovanje, 1981 – 1982.
• Pod-predsednik od Socialist International.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1985.

Henk Oosterhuis

• So-ustanovitelj in član nizozemske Labour Party (PvdA), 1946 – .
• Član nizozemskega senata, 1946 – 1960.
• Član nizozemske delegacije pri UN, 1947 – 1950, 1952.
• Udeleženec od Hague Congress, 1948.
• Predsednik od Netherlands Federation of Trade Unions (NVV), 1949 – 1956..
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1954, 1956.
• Član uprave od International Federation of Free Trade Associations.
• Pod-predsedujoči od Dutch Organisation for International Development Cooperation (NOVIB-Oxfam).
• Predsednik od Trade Union Advisory Committee pri OECD (TUAC).

Velika Britanija

Alec Douglas-Home

• Analiziran pod Člani vodstva in izvršnega komiteja skupine Bilderberg.

Edward Heath

• Član britanske Conservative Party; vodja stranke, 1965 – 1975; vodja opozicije, 1965 – 1970, 1974 – 1975.
• Član britanskega parlamenta, 1950 – 2001.
• Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1953.
• Britanski minister za delo, 1959 – 1960.
• Član elitnega The Other Club.
• Državni sekretar za industrijo, trgovino in regionalni razvoj, 1963 – 1964.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1963, 1967, 1969.
• Britanski premier, 1970 – 1974.
  • Besides its intelligence and industrial sponsors, the ISC [del omrežja od Le Cercle] also gained considerable political support, particularly in the favourable climate that followed the election victory of the Conservatives under Edward Heath in June 1970. The main political group echoing the ISC’s concerns on Communist subversion was the Monday Club, a ginger group within the Conservative Party which included many Members of Parliament, several of whom were veteran British intelligence operatives. The Monday Club had been set up within the Conservative party in 1961 to bring together defendants of South Africa and White Rhodesia who opposed the new
    decolonisation policy announced by Conservative Prime Minister Harold Macmillan in his “winds of change” speech. One of the earliest members of the Monday Club, joining in 1962, was the Catholic traditionalist Sir John Biggs-Davison, a Conservative MP from 1955 until his death in 1988. From at least 1965 on, Biggs- Davison served on the PEU [Paneuropean Union] Central Council alongside Vice-President Otto von Habsburg and the PEU International Events Secretary Florimond Damman, the future Belgian keystone of the Cercle complex, described in the next chapter. A stalwart in the Monday Club, Biggs-Davison would serve as its President from 1974
    to 1976 (77). Another Monday Club member with links to the Cercle complex – indeed a
    future Chairman of the Cercle Pinay itself – was Julian Amery. Amery was a prominent MP on the Conservative Right with a long history of extensive intelligence contacts. Having served in the Balkans with MI6’s Section D and the SOE during the war, he was one of the major figures who pushed MI6 in the immediate post-war period to adopt its disastrous plan “to liberate the countries within the Soviet orbit by any means short of war”, notably the catastrophic attempts to “set the Soviet Union ablaze” by landing armed bands of émigrés in Albania, Latvia, the Caucasus and the Ukraine. In June 1950, Amery attended the founding conference in Berlin of the CIA funded CCF [Congress for Cultural Freedom] and served on its International Steering Committee; at the time, Amery was also one of the leading members of the Central and Eastern Europe Commission of Retinger’s CIA-funded European Movement. Amery would also sit in the Council of Europe Parliamentary Assembly from 1950 to 1957 and on the Central Committee of
    the Paneuropean Union in the mid-1950s (78)*. … By the time of the ISC’s creation in 1970, the
    political pendulum had just swung back to the Right. New Conservative Prime Minister Edward Heath appointed Amery Housing Minister, where he served until 1972 when he became Minister for Foreign and Commonwealth Affairs (the cover department for MI6), holding the post for a crucial two years until Heath’s defeat by Wilson in 1974 (79)*.⁸⁴David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 40 – 42.
  • The success of the collaboration between the Cercle and the ISC led to a second joint venture in 1972-73, the production of another ISC Special Report to “analyse the crisis in Western societies in the light of Soviet subversion” … ”… Our report, The Peacetime Strategy of the Soviet Union, was published in March 1973. It provided individual country studies of Soviet subversion covering the United Kingdom, France, West Germany, Italy and the United States, with shorter
    entries for smaller countries. It was probably the most comprehensive compilation of facts and analysis to have been presented in public. […] the former Prime Minister Antoine Pinay, then over eighty but still wonderfully energetic, was so fired with enthusiasm on reading the report that he came to London to present it in person to Prime Minister Edward Heath” (132).⁸⁵David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 69.
  • “Various key members of the [Circle’s] Intelligence community – past and present – assisted by influential figures in the public service, politics and commerce produced a series of political and psychological warfare projects which were designed to: a) prevent the election and re-election of a Labour Government; … c) discredit key figures in both [Labour and Liberal] parties; … e) have Mr Edward Heath removed as leader of the Conservative party and replaced by someone of a more resolute approach to the political and industrial unrest” (166)*.⁸⁶David Teacher. Rogue Agents – The Cercle and the 6I in the Private Cold War 1951 – 1991. Fourth and final edition, December 2015. Str. 85.
• Domnevno član elitnega britanskega pedofilskega omrežja, za katerea uradne britanske oblasti trdijo, da ne obstaja. Poleg tega je bil izredno tesno povezan z Paedophile Information Exchange (PIE) in z  Jimmyjem Savileom.
  • In August 2015 the Sunday People reported that Edward Heath had backed ­paedophile Jimmy Savile for a royal honour – two years after the previous Prime Minister warned the Queen against it. Savile was passed over for an MBE a month before the former Conservative leader moved into No10. But less than two years after Heath took office, the TV presenter – exposed after his death as a serial child-sex abuser – was awarded the higher honour of an OBE. Heath later appeared on Savile’s BBC TV show Jim’ll Fix It when it was one of the nation’s favourites. Government files show that in May 1970 the Labour Prime Minister Harold Wilson did “not wish to submit the name of Mr Jimmy Savile for an MBE in the Birthday List”. Heath took office weeks later after a June General Election and stayed in power until 1974. And records reveal how Savile was put forward for an OBE midway through Heath’s stint as PM. The award was made in the New Year’s Honours List of 1972. Top of the Pops presenter Savile ­officially received the honour in March of that year. … Savile, who died in 2011 aged 84, became a Sir in 1992 following ­repeated attempts by Margaret Thatcher to have him knighted. The newspaper also revealed that Heath was present at more than half a dozen Westminster meetings of the notorious Paedophile Information Exchange (PIE) which was formed to persuade politicians to lower the age of sexual consent to only ten. The revelations raise fresh doubts over the character of Heath, who died aged 89 in 2005. … It was claimed by Savile’s nephew Guy Marsden last week that a boy of 14 was abused by Heath at a London party. The unnamed victim is said to have been targeted by the politician just over a year before he became Prime Minister after the boy was picked up by Savile. The man claims he ­recognised his alleged abuser as Heath only when he saw the politician on TV several years later. Earlier it was revealed a man had come forward to claim to police he had been abused by Heath at the age of 12 in a flat in Mayfair, central London, after he was picked up as a ­hitch-hiker when he ran away from home in 1961. London’s Metropolitan Police said on Tuesday that it had been decided “there were no lines of inquiry that could proportionately be pursued” in relation to that rape allegation. Heath’s supporters have been highly critical of the allegations being made against him. Former Tory MP Matthew Parris today slammed the “idiocy” surrounding the claims. But Heath is the highest-profile figure to emerge in allegations of a VIP paedophile ring.⁸⁷https://wikispooks.com/wiki/Edward_Heath
• Udeleženec od World Economic Forum, 1976, 1979 – 1982, 1990.
• Član od Trilateral Commission, vsaj od 1980 – 1981.
• Ustanovni pokrovitelj od American European Community Association (George Ball; Henry Kissinger; George McGhee; J. Peter Grace Jr.; Robert Strauss), 1981 – .
• Govorec pri Cijinem Moonie Cult.

Roy Jenkins

• Član izvršnega odbora od Fabian Society (pol-skrivno ozadje od Labour Party), 1949 – 1961; predsedujoči 1958 – 1959.
• Član britanskega parlamenta, 1948 – 1950, 1950 – 1977, 1982 – 1987.
• Udeleženec konference The Future of Freedom, ki jo organizira Cijin  Congress for Cultural Freedom, 1955.
• Član guvernerske uprave od British Film Institute, 1955 – 1958.
• Britanski minister za letalstvo, 1964 – 1965.
• Britanski minister za finance, 1967 – 1970.
• Ustanovni pokrovitelj od American European Community Association (George Ball; Henry Kissinger; George McGhee; J. Peter Grace Jr.; Robert Strauss; Umberto Agnelli), 1981 – .
• Ustanovitelj od Social Democratic Party, 1981 – .
• Član elitnega The Other Club.
• Predsednik od European Commission, 1977 – 1981.
• Kancler od University of Oxford, 1987 – 2003.
• So-ustanovitelj od Europaeum (Lord Weidenfeld; Lord Ronald Grierson; Henry Kravis; princ Hans Adam II; Lord Chris Patten; Karl Schwarzenberg), 1991 – .
• Pomemben svetovalec Tonyja Blaira v 1990ih.
• Pomemben podpornik zveze NATO.

Visoki pokrovitelji ACUSE ob njegovi ponovni oživitvi leta 2025

Enrique Barón Crespo

• Analiziran pod Predsedniki od European Movement.

Josep Borrell Fontelles

• Študiral kot elitni Fulbright Fellow – U.S. State Department.
• Član španske Socialistične stranke PSOE.
• Španski predstavnik pri Convention on the Future of Europe, 2001.
• Predsednik Evropskega parlamenta, 2004 – 2007.
• Bil predsedujoči od Global Progressive Forum, 2007 -2011.
• Bil član uprave emeritov od Reporters Without Borders.
• Španski minister za zunanje zadeve, 2018 – 2019.
• Član svetovalnega odbora od Munich Security Conference, 2019 – .
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2019, 2022 – 2024.
• Pod-predsednik Evropske komisije iz radikalne pro-migrantske Party of European Socialists, 2019 – 2024.
• Visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, 2019 – 2024.
  • Njegova posebna svetovalka (2020 – 2022) je Daniela Schwarzer iz pro-migrantskih European Council on Foreign Relations, German Council on Foreign Relations in Bertelsmann Stiftung.
  • Nadomesti ga Kaja Kallas iz European Council on Foreign Relations.
• Gost na temo Is Europe in Crisis? pri European Council on Foreign Relations, 2019.
• Upravitelj od European Movement International.
• Član direktorske uprave od Jacques Delors Institute (Jacques Delors; Etienne Davignon; Enrico Letta; Pascal Lamy).
  • Financerji inštituta leta 2022 – »Open Society Foundations … AIG … Calouste Gulbenkain Foundation … Solvay … Engie … European Union«⁸⁸Institut Jacques Delors. Rapport Annuel 2022. Str. 92.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2023.
• Avtor pri spletnem dnevniku International Politics and Society (Michelle Bachelet; David Brooks; Jeremy Corbyn; Tanja Fajon – ECFR; Sigmar Gabriel – ECFR; Bob Geldof; Mikhail Gorbachev; Ellen Johnson Sirleaf; Ivan Krastev – ECFR; Paul Krugman; Christine Lagarde; Robert Malley – ICG; Pierre Moscovici; Ilhan Omar; Ana Palacio – ECFR; Jernej Pikalo; Thomas Piketty; Dilma Rousseff; Kevin Rudd; Jacques Rupnik; Jeffrey D. Sachs; Vivien Schmidt; Martin Schulz; Anne-Marie Slaughter; Erna Solberg; Joseph E. Stiglitz; Vladimír Špidla; Alexis Tsipras; Laura Tyson; Yanis Varoufakis; Elizabeth Warren; Ngaire Woods; Zoran Zaev; Slavoj Žižek) – The Friedrich-Ebert-Stiftung (del ”liberalne CIA”).
• Član od Scaling Up Nutrition (SUN) Movement (Jutta Urpilainen; Amina J. Mohammed – United Nations Sustainable Development Group; Erin Kenny – Open Society Foundations), 2023 – .
• Član od European Council on Foreign Relations, cca. 2024 – .
• Govorec pri Council on Foreign Relations, 2024.
• Član odbora od Mo Ibrahim Foundation, 2025 – .
• Emerit član uprave od Reporters Without Borders.
• ”Pro-palestinsko” sredstvo super elite.
• Udeleženec Sorosove pro-migrantske / multikulturne Global Progressive Mobilisation (Tanja Fajon), 2026.

Mercedes Bresso

• Članica italijanske Democratic Party.
• Članica Evropskega parlamenta iz pro-migrantske Progressive Alliance of Socialists and Democrats, 2004 – 2005, 2014 – 2019, 2023 – 2024.
  • Članica od Committee on Regional Development, 2014 – 2019.
  • Članica od Committee on Constitutional Affairs, 2014 – 2019.
• Predsednica od Union of European Federalists, 2004-2006.
• Prva ženska predsednica od European Committee of the Regions, 2010 – 2012.
• Članica častnega odbora od European Movement International.

Wlodzimierz Cimoszewicz

• Študira kot elitni Fulbright Scholar – U.S. State Department.
• Član poljskega parlamenta, 1989 – 2005.
• Član poljske Socialdemokratske stranke, 1990 – 1999.
• Poljski minister za pravosodje, 1990 – 1995.
• Poljski premier, 1996 – 1997.
• Član poljske stranke Democratic Left Alliance, 1999 – 2005.
• Poljski minister za zunanje zadeve, 2001 – 2005.
• Udeleženec konference Toward a Europe Whole and Free – Atlantic Council, 2014.
• Član Evropskega parlamenta iz pro-migrantske Progressive Alliance of Socialists and Democrats, 2019 – 2024.
• Član poljske stranke Lewica, 2019 – .

Paolo Gentiloni

• Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 2001 – 2019.
• Italijanski minister za komunikacije, 2006 – 2008.
• So-ustanovitelj in član italijanske Democratic Party, 2007 – ; predsednik stranke, 2018 – 2029.
• Italijanski zunanji minister, 2014 – 2016.
  • Na položaju nadomesti Sorosovo varovanko Federico Mogherini.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2015, 2016, 2018, 2020.
• Italijanski premier, 2016 – 2018.
• Govorec pri Council on Foreign Relations, 2016.
• Evropski komisar za ekonomijo, 2019 – 2024.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 2023, 2024.
• So-predsedujoči od Group of Experts to Promote Policy Solutions for Resolving the Debt Crisis –
  United Nations, 2024 – .
• Imenovan Nonresident Distinguished Fellow pri Rockefellerjevemu Brookings Institution.
• Član od Club de Madrid (Milan Kučan; Danilo Tűrk).
• Imenovan Adjunct Professor na School of Advanced and International Studies (Europe) – John Hopkins University.
• Imenovan Adjunct Professor na Università Cattolica in Milan.

Klaus Hänsch

• Član nemške radikalne pro-migrantske Socialdemokratske stranke.
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Party of European Socialists, 1979 – 2009.
  • Pod-predsedujoči PES, 1989 – 2009.
• Predsednik Evropskega parlamenta, 1994 – 1997.
• Udeleženec od Convention on the Future of Europe, 2002 – 2003.
• Član akademske svetovalne uprave od Institut für Europäische Politik (Elmar Brok; Alexander Graf Lambsdorff; Jo Leinen; David McAllister; Hans-Gert Pöttering; Wolfgang Schmidt; Martin Schulz; Manfred Weber).

Toomas Hendrik Ilves

• Vodilni Sorosov agent v Evropski uniji.
• Estonski zunanji minister, 1996 – 2002; v tem obdobju vodi procese članstva v EU in zvezo NATO.
• Upravitelj od Friends of Europe, 2005 – 2024.
• Predsednik Estonije, 2006 – 2016.
• Ustanovni član od European Council on Foreign Relations, 2008 – .
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2009, 2011, 2014, 2015, 2019, 2022, 2023.
• Dobitnik nagrade NDI Democracy Award od National Democratic Institute, 2013.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2014- 2017.
• Dobitnik nagrade Freedom Award od Atlantic Council, 2014.
• Član svetovalnega odbora od Munich Security Conference, 2016 – 2022.
• So-predsedujoči od The Global Futures Council on Blockchain Technology – World Economic Forum, 2016 – .
• Član nacionalno varnostne proti-ruske svetovalne skupine od Alliance for Securing Democracy (Michael Chertoff; David Kramer; William Kristol; Mike Morell – CIA; admiral James Stavridis; Jake Sullivan; John Podesta; Mike Rogers; Mariethe Schaake; Ana de Palacio), 2017 – .
• Član od Trilateral Commission, 2021 – .
• Član mednarodnega vodstvenega odbora in Distinguished Fellow od Center for European Policy Analysis (H.R. McMaster; Annegret Kramp-Karrenbauer; John R. Allen; Carl Bildt; Francis Fukuyama; Timothy Garton Ash; Boris Johnson; Matthew Kaminski – Politico; David J. Kramer; Ivan Krastev; Zhanna Nemtsova – Boris Nemtsov Foundation for Freedom; Ine Eriksen Søreide). CEPA organizira CEPA Forum, ki je vodilni letna transatlantska varnostna konferenca v Washingtonu.
• Član mednarodnega svetovalnega odbora od Globsec (Carl Bildt; Ian Brzezinski; Michael Chertoff; Kolinda Graber-Kitarović; John R. Allen; Kersti Kaljulaid; Annegret Kramp-Karrenbauer; Sebastian Kurz; Anton Rop; Kurt Volker; Damon Wilson – NED).
• Član mednarodnega odbora od Center for European Policy Analysis, 2023 – .

Enrico Letta

• Član italijanske ”konservativne” Christian Democracy, 1991 – 1994.
  • Predsednik od Youth of the European People’s Party, 1991 – 1995.
• Član italijanske stranke Partito Popolare Italiano (PPI), 1994 – 2007.
  • Namestnik sekretarja stranke, 1998 – 1999.
• Generalni sekretar komiteja za evro na ministrstvu za finance, 1996 – 1997.
• Italijanski minister za evropske zadeve, 1998 – 1999.
• Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 2001 – 2004, 2006 – 2008, 2008 – 2013, 2013 – 2015.
• Italijanski minister za industrijo, 1999 – 2001.
• Član Trilateral Commission, cca. 2003 – 2019.
• Član Evropskega parlamenta iz pro-migrantske Alliance of Liberals and Democrats for Europe (ALDE), 2004 – 2006.
• Ustanovni član Democratic Party (PD), 2007 – .
  • Namestnik sekretarja stranke, 2009 – 2013.
  • Sekretar stranke, 2021 – .
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 2012, 2025, 2026.
• Italijanski premier, 2013 – 2014.
• Govorec na temo Italian Foreign Policy in the Twenty-first Century pri Council on Foreign Relations, 2013.
• So-predsedujoči od Pontignano Conference – British Council.
• Dekan od School of International Affairs (PSIA) – Sciences Po Paris, 2015 – 2021.
• Član svetovalne uprave od Eurasia Group, 2016 – .
• Udeleženec od GLOBSEC Forum, 2024.
• Udeleženec Wallenbergovega Tylösand Summit, 2024.
• Član Sorosovega European Council on Foreign Relations, cca. 2024 – .
• Predsednik od Jacques Delors Institute.
• Član znanstvenega svetovalnega odbora od Societe Generale, 2025 – .
• Član svetovalne uprave od Re-Imagine Europa.

Mario Monti

• Izobražen preko International Visitor Leadership Program (ustanovitelj Nelson Rockefeller) – U.S. State Department, 1981.
• Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1983 – 1994, 1996, 1999, 2001, 2003 – 2011, 2013 – 2015, 2024.
• Član od Trilateral Commission, 1985 – ; evropski predsedujoči 2010 – 2012; član izvršnega odbora, vsaj od 2021 – .
• Predsednik od Bocconi University, 1994 – 2022.
• Govorec pri European Banking Congress, 1994, 1999, 2007, 2017.
• Evropski komisar za notranji trg, storitve, carino in obdavčenje, 1995 – 1999.
• Evropski komisar za konkurenco, 1999 – 2004.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2004, 2013, 2017.
• Član mednarodne svetovalne uprave od Goldman Sachs International, 2005 – 2010/2011.
• Ustanovni predsedujoči od Breugel, 2005 – 2008.
• Direktor od Peterson Institute for International Economics, 2006 – .
• Upravitelj radikalnih pro-migrantskih / pro-woke Friends of Europe (Tanja Fajon; Alojz Peterle; Luka Mesec), vsaj od 2008 – .
• Član svetovalne uprave od American European Community Association, vsaj od 2009 – .
• Ustanovni član od Spinelli Group, 2010 – .
• Doživljenjski član italijanskega senata, 2011 – .
• Italijanski premier, 2011 – 2013.
• Italijanski minister za ekonomijo, 2011 – 2012.
• Član od Council for the Future of Europe – Berggruen Institute on Governance, 2011 – .
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2012.
• Predsedujoči evropski svetovalni upravi od Transparency International (Sorosova propaganda ”liberalne CIA”), 2015 – .
• Član poročila višje svetovalne uprave od EU-China Economic Relations to 2025 – Royal Institute of International Affairs, 2017.
• Član od Club de Madrid (Milan Kučan; Danilo Türk).
• Član svetovalnega odbora od Centre for European Reform, vsaj od 2021 – .
• Član mednarodne svetovalne uprave od The Coca-Cola Company (del Trilateral Commission).

Rosen Plevneliev

• Član bolgarske Komunistične stranke, konec 1980ih.
• Tesno povezan z bolgarsko konservativno stranko GERB.
• Bolgarski minister za regionalni razvoj in javna dela, 2009 – 2011.
• Predsednik Bolgarije, 2012 – 2017.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2014 – 2016.
• Dobitnik nagrade European Personality of the Year in the Southeastern Europe, 2015.
• Udeleženec od GLOBSEC Forum, 2016, 2017, 2019, 2024.
• Član od Trilateral Commission, 2017 – .
• Član Sorosovega European Council on Foreign Relations, vsaj od 2019 – .
• Član mednarodne svetovalne uprave od GLOBSEC.
• Član uprave od American Chamber of Commerce in Bulgaria.
• Član uprave od Nizami Ganjavi International Center (Aleksander Kwasniewski; Ana Palacio; Borut Pahor; Catherine Margaret Ashton; Ehud Barak; Frans Timmermans; George Papandreou; Gordon Brown; Helen Clark; Jadranka Kosor; Jose Luis Rodriguez Zapatero; Joyce Banda; Kolinda Grabar-Kitarovic; Laurent Fabius; Marek Belka; Miroslav Lajcak; Muhammad Yunus; Petro Poroshenko; Sebastian Kurz; Stefan Löfven; Theresa May; Turki bin Faisal Al Saud).
• Ugledni profesor na Emerging Markets Institute – Beijing Normal University.

Hans-Gert Pottëring

• Imenovan Young Leader od American Council on Germany, 1973.
• Član nemške radikalne pro-migrantske ”konservativne” stranke CDU.
  • Tesen zaveznik pro-migrantske Angele Merkel, ki je tesno povezana s super elitno Bertelsmann Stiftung, ki predstavlja ključno ozadje evropske pro-migracijske politike in ideologije, v navezi z Rockefellerji in Sorosom.
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske European People’s Party, 1979 – 2014.
  • Vodja poslanske skupine, 1999 – 2007.
• Predsednik Evropskega parlamenta, 2007 – 2009.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2008.
• Predsednik od Konrad Adenauer Foundation (ozadje stranke CDU; del ”liberalne CIA”), 2010 – 2017.
• Član izvršne uprave od Wilfried Martens Center for European Studies (ozadje EPP), vsaj od 2013 – .
• Častni poslanec Evropskega parlamenta, 2014 – ; predsednik emerit.
• Član častnega odbora od European Movement International (Joaquín Almunia; José Manuel Barroso; Joseph Borrell; Pat Cox; Jacques Delors; Uffe Ellemann-Jensen; Danuta Hübner; Monika Wulf-Mathies; Aleksander Kwaśniewski; Mario Monti; Viviane Reding; Karel Schwarzenberg; Teija Tiilikainen; Herman van Rompuy; Guy Verhofstadt).
• Upravitelj od Friends of Europe (Tanja Fajon; Alojz Peterle; Luka Mesec), 2015 – .
• Član od Atlantik-Brücke.
• Član svetovalne uprave od Reimagine Europa.
• Član ”strokovne” skupine (Herman von Rompuy; Wolfgang Schüssel) EPP, ki so bili zadolženi za spremljanje skladnosti Orbanove stranke Fidesz.
• Upravitelj od Institut für Europäische Politik.

Petre Roman

• Romuniski premier, 1989 – 1991.
• Član spodnjega doma romunskega senata, 1990, 1992 – 1996, 2012 – 2015.
• Predsednik romunske Demokratske stranke, 1993 – 2001.
• Posebni poročevalec za North Atlantic Assembly, 1993-1996, 2001-2004.
• Član romunskega senata, 1996 – 2004.
• Predsednik romunskega senata, 1996 – 1999.
• Romunski minister za zunanje zadeve, 1999 – 2000.
• Član od Club de Madrid.
• Predsednik od SWISS UMEF University in Geneva.
• Član uprave od Nizami Ganjavi International Center.
• Govorec pri Free Iran 2026 World Summit.

Herman von Rompuy

• Vodilni predstavnik globokega ozadja belgijske in evropske politike.
• Član belgijskega senata, 1988 – 1995.
• Belgijski minister za proračun, 1993 – 1999.
• Član spodnjega doma belgijskega parlamenta, 1995 – 2009.
• Udeleženec od Brussels Forum, 2006, 2009 – 2011, 2013 – 2015, 2017.
• Predsednik spodnjega doma belgijskega parlamenta, 2008 – 2009.
• Belgijski premier, 2008 – 2009.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2009.
• Ustanovni predsednik od European Council (predsednik postane po zasebni večerji z vodilnima predstavnikoma skupine Bilderberg Henryjem Kissingerjem in Etiennom Davignonom), 2009 – 2014.
  • Začetek uveljavljanja Lizbonske pogodbe.
  • Njegov ekonomski svetovalec Shahin Vallee je bil osebni in ekonomski svetovalec Georgea Sorosa pri Soros Fund Management.
• Član od Club de Madrid (Milan Kučan; Danilo Tűrk).
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2011, 2012, 2014, 2015.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2011.
• Pokrovitelj od MyEurope, 2014 – .
• Član od Trilateral Commission, 2015 – 2021.
• Predsednik od European Policy Centre, vsaj od 2016 – .
• Upravitelj pro-migrantskih / pro-woke Friends of Europe, 2016 – .
• Pod-predsedujoči od American European Community Association, vsaj od 2021 – .
• Predsedujoči svetovalni skupini od New Pact for Europe.
• Predsedujoči od Fondation Francqui-Stichting (Etienne Davignon; baron Daniel Janssen).

Guy Verhofstadt

• Analliziran pod Predsednik od European Movement.

Člani ACUSE ob njegovi ponovni oživitvi leta 2025

Francisco Aldecoa

• Profesor za mednarodne zadeve na University of the Basque Country, 1990 – ; nosilec katedre Jean Monnet za evropski politični model in njegovo zunanjo razsežnost.
• Dekan Fakultete za politične vede in sociologijo na Univerzi Complutense v Madridu, 2002 – 2010.
• Predsednik od European Movement Spain.
• Član svetovalnega odbora od Elcano Royal Institute.
• Član zveznega komiteja od Union of European Federalists, vsaj od 2025 – .

László Andor

• Član uprave ekonomske sekcije od Hungarian Socialist Party, 2003 – .
• Član direktorske uprave od European Bank for Reconstruction and Development, 2005 – 2010.
• Evropski komisar za delo in socialne pravice, 2010 – 2014.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2011, 2013, 2014.
• govornica na 3rd EU Roma Summit (George Soros; Thorbjørn Jagland; José Manuel Barroso; Viviane Reading; Martin Schulz; Štefan Füle), 2014.⁸⁹https://www.eumonitor.eu/9353000/1/j9vvik7m1c3gyxp/vji65o2vguyt?ctx=vgu01axw2znb
• Upravitelj od Friends of Europe, 2015 – .
• Član uprave od RAND Europe.
• Član svetovalne uprave od Prague European Summit (Pascal Lamy – ECFR; Ana Palacio – ECFR; Vessela Tcherneva – ECFR; Nathalie Tocci – ECFR; Vaira Vike-Freiberga – ECFR; Pavel Hodač – Aspen Institute Central Europe; Ronald Freudenstein – GLOBSEC).
• Generalni sekretar od Foundation of European Progressive Studies (del ”liberalne CIA”), vsaj od 2021 – .
• Govorec pri Global Progressive Forum (Madeleine Albright; Joseph Borrell; Jacinda Ardern; Michelle Bachelet; Helen Clark; Tanja Fajon – ECFR; Arancha González Laya – ECFR; Enrico Letta – ECFR; Federica Mogherini; Jutta Urpilainen; Maya Wang – Human Rights Watch), 2021.⁹⁰https://www.globalprogressiveforum.org/#speakers; dostop 15.8.2024
• Manos Matsaganis, ki postane na njegovo povabilo član od Expert Group on Social Investment for Growth and Cohesion (2012 – 2014), je od leta 2013 član svetovalne uprave od Solidarity Now (financer Open Society Foundations).⁹¹https://humanityinaction.org/person/manos-matsaganis/

Konstantinos Arvanitopoulos

• Predavatelj mednarodnih odnosov in primerjalne politike na School of International Service – American University, 1987-89.
• Post-doctoral Fellow na Center for European Studies – Harvard Universit, 1990 – 1992.
• Docent za vladno in evropsko politiko na Department of Public and International Affairs – George Mason University, 1992 – 1995.
• Direktor od Constantinos Karamanlis Institute for Democracy, 2000 – 2010.
• Član visokega odbora na European University Institute, 2004 – 2009.
• Član grškega parlamenta iz stranke New Democracy, 2012-2014.
  • Direktor političnega urade predsednik stranke, 2009 – 2011. 
• Grški minister za izobraževanje, 2012 – 2014.
• Višji raziskovalni sodelavec pri pro-migrantskem Wilfried Martens Centre for European Studies (ozadje European People’s Party), 2017 – .
• Imenovan Constantine G. Karamanlis” Chair in Hellenic and European Studies na Fletcher School (znana kot nabor bodočih Cijing agentov) – Tufts University, 2019 – 2021.

Jacques Attali

• Eden ključnih neoliberalcev in predstavnikov globokega ozadja francoske in evropske politike.
• Predavatelj ekonomije na Paris Dauphine University, École Polytechnique in École des Ponts et chaussées, 1968 – 1985.
• Pomemben svetovalec Francoisa Mitteranda iz francoske Socialistične stranke, 1973 – .
• Vodja Mitterandove predsedniške kampanje, 1974 – .
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1975.
• Ustanovitelj mednarodne organizacije Action Against Hunger, 1979 – .
• Posebni svetovalec predsednika Mitteranda, 1981 – 1991.
  • Šerpa na njegovih sestankih od G7.
• Član elitnega francsokega kluba Le Siècle.
• So-ustanovitelj in predsednik od European Bank for Reconstruction and Development, 1991 – 1993.
  • Odstopi zaradi obtožb o prevelikem trošenju in slabem upravljanju.
• Udeleženec od World Economic Forum, 1993, 2004, 2013, 2014, 2016, 2017, 2022, 2023.
• Ustanovitelj mednarodnega svetovalnega podjetja Attali & Associates (A&A), 1994 – .
• Na ”prošnjo” predsednika Sarkozyja postane predsedujoči dvostrankarski komisiji Attali Commission oz. Commission pour la libération de la croissance française za radikalne (neoliberalne) gospodarske reforme, 2008 – 2010.
  • Tedanji minister za gospodarstvo je Attalijev varovanec in bodoči radikalni pro-migrantski in pro-woke predsednik Emmanuel Macron, ki sprejme Attalijeve reforme pod Macron Law.
  • Attali predstavi Macrona Rothschildom, kateri dela nato za njihovo investicijsko banko Rothschild & CIE Banque.
• Član nadzorne uprave švicarske posredniške hiše  Kepler Capital Markets, 2012 – .
• Predsednik od PlaNet Finance.
• Član od Global Commission for Post-Pandemic Policy, 2020 – .
• Predsedujoči upravi od Slate.fr.
• Častni doživljenjski član guvernerske uprave od University of Haifa.
• Član mednarodne svetovalne uprave pro-migrantskega EurAsylum.
• Član svetovalne uprave od C3 AI (Condoleezza Rice; Michael G. McCaffery – NVIDIA; Bruce Sewell – Apple; KR Sridhar – Kleiner Perkins Caufield & Byers).
• Ustanovitelj in predsednik pro-globalističnega Positive Planet (United Nations’ 2030 Agenda).

Petras Auštrevičius

• Član litovskega parlamenta, 2004 – 2014.
• So-ustanovitelj od Liberals Movement of Lithuania, 2006 – ; predsedujoči, 2006 – 2008.
• Član Evropskega parlamenta iz pro-migrantske skupine ALDE / Renew Europe (Gibanje Svoboda), 2014 – .
  • Pod-predsednik ALDE, 2014 – 2017.
  • Član od Committee on Foreign Affairs (AFET).
  • Član od European Parliament Intergroup on LGBT Rights.
  • Član uprave od Spinelli Group.
• Član guvernerske uprave od European Endowment for Democracy.

Brando Benifei

• Član italijanske pro-migrantske Democratic Party, 2006 – .
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Party of European Socialists, 2014 – .
  • Uradni Sorosov agent v parlamentu.
  • Podpornik od LGBTQIA+.
  • Predsednik od Spinelli Group, 2021 – .
  • Član delegacijo Conference on the Future of Europe.
• Imenovan Obama Fellow od pro-migrantske / pro-woke Obama Foundation, 2021; imenovan European Leader, 2022.
• Udeleženec od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2023.
• Član svetovalne uprave od Reimagine Europa.

Gabriele Bischoff

• Delala na področju ”enakosti” spolov pri vodilnem nemškem sindikatu IG Metall, 1991 – 2000.
• Predstavnica IG Metall pri European Trade Union Confederation (ETUC).
• Svetovalka za socialne zadeve pri stalnem nemškem predstavništvu v EU, 2000 – 2005.
• Posebna svetovalka na nemškem ministrstvu za delo in socialne zadeve, 2006 – 2008.
• Vodja sindikalnega dela za evropsko politiko pri German Trade Union Confederation (DGB), 2008 – 2019.
  • Članica od European Economic and Social Committee (EESC), 2009 – 2019.
• Članica nemške radikalne pro-migrantske Socialdemokratske stranke (SPD).
  • Članica izvršnega odbora SPDqueer Berlin.
• Članica evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Party of European Socialists, 2019 – .
  • Članica delovne skupine pri Conference on the Future of Europe, 2019 – .
  • Članica od European Parliament Intergroup on LGBT Rights.
  • Članica od Spinelli Group; predsednica, 2025 – .
  • Pod-predsednica od Progressive Alliance of Socialists and Democrats, 2021 – .
• Upraviteljica od Institut für Europäische Politik.
• Udeleženka radikalne pro-migrantske konference Global Progressive Mobilisation (Tanja Fajon), 2026.

Elmar Brok

• Član radikalne pro-migrantske CDU.
• Nemški član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske European People’s Party, 1980 – 2019.
  • So-predsedujoči od Transatlantic Legislators’ Dialogue, 1999 – 2017.
  • Uradni zanesljivi zaveznik Georgea Sorosa v Evropskem parlamentu.
  • Član od Spinelli Group v Evropskem parlamentu; so-predsedujoči.
  • Predsedujoči od European Parliament Committee on Foreign Affairs, 1999-2007, 2012-2017.
  • Član od Convention on the Constitution for Europe.
  • Član od Committee on Constitutional Affairs.
  • Zelo pomemben pri snovanju od Constitution of the European Union, 2004.
  • Predsedujoči guverner od European Endowment for Democracy (evropska kopija od National Endowment for Democracy), 2012 – .
• Upravitelj pro-migrantskih Friends of Europe, 2001 – 2005, 2007 – 2019.
• Leta 2004 odpotuje v Kijev, da podpre Oranžno revolucijo (del Cijinega omrežja preko Zbigniewa Brzezinskega in Madeleine Albright).
• Udeleženec od Brussels Forum, 2006, 2007, 2009, 2010, 2012, 2014, 2017, 2018.
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2009 – 2017, 2019, 2020, 2022.
• Predsednik od Union of European Federalists, 2013 – 2018.
• ”Napaden” s strani Alexandre Shevchenko, vodje radikalne feministične organizacije Femen (del ”liberalne CIA”), 2013.
  • Femen obtoži Broka pridobivanja storitev ukrajinskih prostitutk in žaljenja ukrajinskih žensk. Femen ne razkrije svojih virov, ampak se sklicuje na ”zanesljive informacije”. Kyev Post je navajal, da posredni dokazi kažejo na ukrajinskega (pro-ruskega) prvega namestnika generalnega tožilca Renata Kuzmina.⁹²https://web.archive.org/web/20130326144037/http://femen.org/en/news/id/300 European External Action Service je zanikal vse obtožbe proti Broku.
  • Femen ne razkriva izvora svojega financiranja niti svojim članom.⁹³https://www.rfi.fr/en/visiting-france/20131230-who-funds-femen-france-asks-mp-after-church-abortion-stunt
• Višji svetovalec od Munich Security Conference.
• Član od Atlantik-Brücke.
• Član izvršnega komiteja od German Council on Foreign Relations.
• Član radikalne pro-migrantske Bertelsmann Stiftung (ozadje množičnih migracij v EU).
• So-predsedujoči od Transatlantic Policy Network.

Richard Corbett

• Izobražen na elitni pro-UN International School of Geneva.
• Član mladinske uprave od European Movement; mednarodni predsednik mladinskega krila.
• Generalni sekretar od European Co-ordination Bureau of International Non-Governmental Youth Organisations, 1977 – 1981.
• Mednarodni predsednik od Young European Federalists – Union of European Federalists, 1979 – 1981.
• Dela pomembnega člana Evropskega parlamenta Altieroja Spinellija (Bilderberg, 1968), 1980a – .
• Član britanske radikalne pro-migrantske Labour Party.
• Član Evropskega parlamenta iz pro-migrantske Party of European Socialists, 1996 – 1999, 1999 – 2009, 2014 – 2020.
  • Član komiteja za konstitucionalne zadeve, 1999 – 2009.
  • Tiskovni predstavnik za Labour Party.
  • Vodja parlamentarne skupine od britanske Labour Party, 2017 – 2020.
• Svetovalec super elitnega predsednika European Council Hermana van Rompuya iz EPP, 2010 – 2014.
• Častni pod-predsednik od UK European Movement, 2016 – .
• Član svetovalne uprave od Politics Without Borders.
• Avtor od The 7Ds – Democracy Extended pri pro-migrantskem / ”konservativnem” Wilfried Martens Centre for European Studies (ozadje EPP), 2024.

Daniel Cohn-Bendit

• Eden vodilnih francosko-nemških anarhistov.
• During the 1970s and 1980s he wrote some texts and appeared on TV-shows supporting pedophilia.⁹⁴https://wikispooks.com/wiki/Daniel_Cohn-Bendit#cite_note-5
  • “By having experiences with kids, playing with them, having emotional and even sexual relationships, sexual in the emotional sense, caresses, etc., I learned a lot about myself”. ⁹⁵Sexualité des enfants: autres temps, autres mœurs.(1h11′ video) Radio Télévision Suisse. 28 October 2015.
• Udeleženec od World Economic Forum, 1987.
• Član radikalne pro-migrantske Alliance 90/The Greens.
  • Njegov tesen prijatelj je vodilni evropski Sorosov agent Joschka Fischer iz ECFR.
• Član Evropskega parlamenta iz pro-migrantske European Greens–European Free Alliance, 1994 – 2014.
  • So-predsednik od European Greens–European Free Alliance, 2004 – 2014.
  • Član od Spinelli Group; so-predsedujoči.
  • Dobitnik nagrade European Initiative Prize, 2016.
• As a result of the false flag attacks on September 11, 2001, Cohn-Bendit and Ralf Fücks advocated a pan-European military contribution to the US war against the Taliban government, which he described as clerical fascism, saying “Islamism is a totalitarian movement. … In 2004 he [Cohn-Bendit] declared on the civil war in Sudan (also a CIA operation) that “a military intervention to end the ongoing extermination of peoples would be legitimate”.⁹⁶https://wikispooks.com/wiki/Daniel_Cohn-Bendit#cite_note-5
• Udeleženec od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2006.
• So-avtor knjige Freedom, Equality, Solidarity Thoughts on Europe’s Future – from Germany, France and Poland (Joachim Fritz-Vannahme – Bertelsmann Stiftung; Armando Garcia Schmidt – Bertelsmann Stiftung; Heiner Geissler – CDU; Jacek Kucharczyk – Open Society Foundations; Adam Michnik – CFR) – Bertelsmann Stiftung, 2014.
• Prepovedan vstop v Rusijo, 2015.
• Član / podpisnik od Justice for Kurds, 2017.
• Govorec na temo Jewish Identity and the Future of Europe pri American Jewish Committee (financer pro-izraelski Seth Klarman, ki je tesno povezan z Alexom Karpom iz Cijinega Palantir Technologis in iz skupine Bilderberg), 2020.

Andrew Duff

• Raziskovalni sodelavec pri Joseph Rowntree Reform Trust.
• Član britanske strake Liberal Democrats, 1988 – ; pod-predsednik, 1994 – 1997.
• Član Evropskega parlamenta iz promigrantske ALDE, 1999 – 2014; pod-predsedujoči, 1999 – 2009.
  • Član od Convention on the Charter of Fundamental Rights, 1999 – 2000.
  • Član od Committee on Constitutional Affairs, 1999 – 2004.
  • Član od Convention on the Future of Europe, 2002 – 20003. 
  • So-ustanovitelj in član od Spinelli Group, 2010 – ; predsednik, vsaj od 2018 – .
• Ustanovni član Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2007 – .
• Predsednik od Union of European Federalists, 2008 – 2013.
  • Udeleženec konference Against nationalism and populism, Uniting Europe, 2018.
• Academic Fellow pri European Policy Centre.

Isabelle Durant

• Članica belgijske levičarske stranke Ecolo; zvezna sekretarka in tiskovna predstavnica, 1994 – 1999, 2004 – 2009.
• Namestnica belgijskega premierja (Guy Verhofstadt), 1999 – 2003.
• Belgijska ministrica za mobilnost in promet, 1999 – 2003.
• Članica belgijskega senata, 2003 – 2011.
• Članica Evropskega parlamenta iz pro-migrantske The Greens–European Free Alliance, 2009 – .
  • Pod-predsednica Evropskega parlamenta, 2009 – 2014.  
  • Članica od Committee on Budgets.
  • Članica delegacije za odmose z Iranom.
  • So-ustanoviteljica od Spinelli Group, 2010 – .
  • The life of a Palestinian or a Bahraini is not worth that of a Libyan “good Arabs” and “bad Arabs” ? For those who still believe in the humanitarian [CIA-Obama’s] war … In a televised debate I had with Louis Michel, former Belgian Minister of Foreign Affairs and European Commissioner for Development Cooperation, the latter swore – hand on heart – that this war was intended to “accord to the conscience of Europe” . He was supported by Isabelle Durant, Belgian leader of the Greens and European. Thus, “peace and love” environmentalists have mutated going to war. The problem is that every time we speak of humanitarian war, and every single time these “left” people like Durant get caught in it.⁹⁷https://wikispooks.com/wiki/Document:Understanding_the_War_in_Libya
• Namestnica generalnega sekretarja od United Nations Conference on Trade and Development (UNCTAD), 2017 – 2021; VD generalnega sekretarja, 2021 – 2022.
• Upraviteljica pro-migrantskih Friends of Europe (Tanja Fajon; Alojz Peterle; Luka Mesec), 2020 – ; predsednica guvernerske uprave, 2025 – .
• Članica od High-Level Group of Personalities od Africa Europe Foundation, ki spada pod Friends of Europe.
• Udeleženka od Ukraian Security Forum, 2024.

Monica Frassoni

• Članica belgijske levičarske stranke Ecolo.
• Članica Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske skupine Greens/European Free Alliance (propaganda ”liberalne CIA”), 1999 – 2009; so-predsedinca, 2002 – 2009.
  • Glavna opazovalka EU za volitve v Boliviji. 
  • Članica od Spinelli Group.
  • So-ustanoviteljica in predsednica od European Alliance to Save Energy.
• Upraviteljica pro-migrantskih Friends of Europe, 2005 – .
• Tiskovna predstavnica od European Green Party (propaganda ”liberalne CIA”), 2009 – 2019.
• So-ustanoviteljica od European Alliance to Save Energy (propaganda ”liberalne CIA”), 2010 –
• So-predsednica od European Centre for Electoral Support, 2013 – .
• Posebna ambasadorka za EU Sustainable Energy Week, 2018 – 2019.
• Članica uprave ”okoljevarstve” / pro-migrantske / pro-globalistične / pro-multikulturne/ proti-populistične / ”proti-neoliberalne” Foundation ceci n’est pas une crise.
• Piše blog za The Huffington Post (Arianna Huffington je tesna Sorosova zaveznica).
• Višja svetovalka pri Teneo (Ursula Burns; George J. Mitchell; Christopher Dodd; Andrew Lveris; Ginni Rometty; Mark Weinberger; Victor Cha; Van Jones), 2021 – .
• Članica uprave od International European Movement.
• Članica strateškega odbora od European Policy Cenre.
• Članica uprave od European Movement.
• Višja svetovalka pri Teneo.

Daniel Freund

• Član nemške radikalne pro-migrantske Alliance 90/The Greens, 2005 – .
• Delala za Transparency International (del ”liberalne CIA”), 2014 – 2019.
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Greens/EFA, 2019 – .
  • Član od Committee on Budgetary Control.
  • Član od Committee on Constitutional Affairs.
  • Predsednik od Spinelli Group, 2021 – .
  • Član delovne skupine za Conference on the Future of Europe.
• Član od High-Level Group on Bolstering EU Democracy – Centre for European Policy Studies/Heinrich Böll Foundation, 2023.

José Manuel García-Margallo

• Član španske konservativne People’s Party, 1976 – 1978, 1989 – .
• Član spodnjega doma španskega parlamenta, 1977 – 1982, 1986 – 1994, 2016 – 2019.
• Član španske People’s Democratic Party, 1983 – 1989.
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske European People’s Party, 1994 – 2011, 2019 – 2024.
  • Član od Committee on Economic and Monetary Affairs and Industrial Policy, 2002 – 2011.
  • Član od Special Committee on the Financial, Economic and Social Crisis, 2009 – 2011.
  • Vodja parlamentarnega dela glede European Banking Authority (EBA).
• Španski minister za zunanje zadeve, 2011 – 2016.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2014.
• Upravitelj od Elcano Royal Institute for International and Strategic Studies.

Raphaël Glucksmann

• Rojen v priviligirani in kozmopolitanski židovski (levičarski) družini.
• Svetovalec Cijinega/Sorosovega sredstva za barvne revolucije in skorumpiranega gruzijskega predsednika Mikheila Saakashvilija, 2005 – 2012.
  • Georgian media outlet Imedi TV reports that MEP Raphael Glucksmann, who states that Georgian former president Mikheil Saakashvili is a political prisoner … The author of the TV report says that even in 2012 Glucksmann gave an interview to Independent in which he claimed that the founder of the Georgian Dream ruling party, Bidzina Ivanishvili, was Russia’s man‘without providing any evidence,’ mostly based on own suspicion.’  … The channel says that the name of the current head of the European Parliament’s committee fighting against disinformation (Glucksmann)is also linked with several high-profile cases in Georgia. “For instance, at that time when Imedi TV was under the full control of the United National Movement, the idea of imitated Kronika (one of the information shows of Imedi in which fake information was released which panicked people back in 2010) belonged to Glucksmann to make the channel ‘more provocative.’ The author also says that Saakashvili, who is charged with embezzlement of state funds, was also spending much on Glucksmann ‘for his service.’  … “Glucksmann was not only Saakashvili’s advisor, but also his friend,” Areshidze said. ⁹⁸https://frontnews.ge/en/news/who-is-mep-glucksmann-and-how-is-he-connected-with-ex-president-saakashvili; dostop 1.7.2026
• Pisec govorov za vodilno Cijino sredstvo Vitalija Klitschkoja, 2014.
• Ustanovitelj levičarske stranke Place Publique, 2018 – .
• Član francoske Socialist Party, 2019 – .
  • With 14% in the polls, Raphaël Glucksmann, the leader of the Socialist Party (PS) list, is making the defence of Ukraine the priority of his campaign, while remaining more nuanced on other international crises, such as the war in Gaza. … At the end of April, Raphaël Glucksmann also took the view that the management of Sciences Po Paris school had “the right to evacuate” pro-Palestine activists blockading the building … ⁹⁹https://www.euractiv.com/news/european-elections-raphael-glucksmann-the-man-of-ukraine/; dostop 1.7.2026
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Progressive Alliance of Socialists and Democrats, 2019 – .
  • Član od Spinelli Group.
  • Član od Responsible Business Conduct Working Group.
  • Kot Žid, precejšen podpornik Izraela v vojni proti Palestincem.
• Član/podpisnik od Justice for Kurds.

Sandro Gozi

• Sodeluje pri pogajanjih za pro-migrantsko Treaty of Amsterdam, 1996 – 1997.
• Politični svetovalec predsednikov Evropske komisije (Romano Prodi; Jose Manuel Barroso), 1999 – 2005.
• Predsedujoči od Italy-India Association, 2005 – .
• Član spodnjega doma italijanskega parlamenta, 2006 – 2018.
  • Predsedujoči od Joint Parliamentary Committee on Schengen and Immigration Affairs, 2006 – 2008.
• So-ustnaovitelj italijanske Democratic Party, 2007 – .
• Član od Istituto Affari Internazionali, 2012.
• Član Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2013.
• Pod-predsednik parlamentarnega zasedanja od Council of Europe, 2013 – 2014.
• Član stranke Italian Radicals, 2014 – 2015.
• Renzijev pod-sekretar za evropske zadeve, 2014 – 2018.
• Udeleženec od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2010.
• Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 2017.
• Predsednik pro-migrantskih  Union of European Federalists, 2018 – .
• Kandidat francoske pro-migrantske stranke Macronove La République En Marche / Renaissance za evropske volitve, 2018 – .
• Član Evropskega parlametna iz radikalne pro-migrantske Renew Europe (Gibanje Svoboda), 2020 – .
  • Generalni sekretar od European Democratic Party, 2021 – .
  • Član od Spinelli Group; predsednik, 2022 – 2024.

Moritz Hergl

• Pripravnik pri European Movement Germany, 2019 – ; študentski pomočnik, 2019 – 2020; organizacijski in projektni vodja, 2020 – .
• Komunikacijski pripravnik pri radikalnem pro-migrantskem Das Progressive Zentrum (ozadje Progressive Governance Conference), 2020; komunikacijski pomočnik, 2020 – 2021.
• Urednik od treffpunkteuropa.de, 2020 – 2021; so-glavni urednik, 2021 – 2024.
• Imenovan Schuman Trainee v Evropskem parlamentu, 2024 – 2025.
• Pod-predsednik od Young European Federalists, 2024 – 2025; predsednik 2025 – .

Raquel García Hermida-van der Walle

• Delala za ”okoljevarstveni” Earth Day Network (del Rockefellerjevega omrežja), 2007 – 2009.
• Špansko-nizozemska političarka iz nizozemske pro-migrantske stranke Democrats 66 (D66), 2018 – .
• Članica Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Renew Europe, 2024 – .
  • Članica od Committee on Regional Development.
  • Članica od Committee on Civil Liberties, Justice and Home Affairs.
  • Članica od Committee on Women’s Rights and Gender Equality. 
  • Članica uprave od Spinelli Group.
  • Poročevalka parlamenta za ”European Anti-Corruption Directive”.

Danuta Hübner

• Študirala kot Fulbright Scholar – U.S. State Department, 1988 – 1990.
• Ekonomska svetovalka poljskega predsednika Alexanderja Kwasniewskega, 1998 – 2001.
• Generalna pod-sekretarka UN, 2000 – 2001; izvršna sekretarka od United Nations Economic Commission for Europe.
• Namestnica direktorja pri poljskem Institute for Development and Strategic Studies, 1991 – 1994.
• Članica od Convention on the Future of Europe, 2001 – 2003.
• Evropska komisarka za trgovino, 2004.
• Evropska komisarka za regionalno politiko, 2004 – 2009.
• Udeleženka od Progressive Governance Conference, 2004.
• Članica direktorske uprave od Policy Network.
• Članica Evropskega parlamenta, 2009 – 2024.
  • Članica od Spinelli Group (Guy Verhofstadt; Andrius Kubilius; Radoslaw Sikorski), 2010 – 2024.
  • Predsedujoča od Committee on Constitutional Affairs, 2014 – .
  • Članica petčlanskega Advisory Committee on the Conduct of Members.
  • Članica od Committee on Economic and Monetary Affairs, 2019 – 2024.
  • Predsedujoča od Delegation for relations with the United States of America, 2019 – 2024.
• Članica Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2010 – .
• Predsedujoča odboru za ustavne zadeve Evropskega parlamenta, 2014 – .
• Članica častnega odbora od European Movement International (Joaquín Almunia; José Manuel Barroso; Joseph Borrell; Pat Cox; Jacques Delors; Uffe Ellemann-Jensen; Monika Wulf-Mathies; Aleksander Kwaśniewski; Mario Monti; Hans-Gert Pöttering; Viviane Reding; Karel Schwarzenberg; Teija Tiilikainen; Herman von Rompuy; Guy Verhofstadt).
• Članica direktorske uprave od Centre for European Policy Studies,
• Članica strateškega odbora od European Policy Centre.
• Članica svetovalne skupine pri New Pact for Europe.
• Predsedujoča izvršnemu komiteju pri Transatlantic Policy Network.
• Članica svetovalne uprave pro-migracijskega Global Public Policy Institute (Alexander Soros; Anne-Marie Slaughter; William Gumede – Democracy Works Foundation).
• Članica mednarodne svetovalne uprave od Centrum Balticum Foundation (Tarja Halonen; Andrius Kubilius; Vladimir Mau; Andris Spruds – CEU).¹⁰⁰https://www.centrumbalticum.org/files/2026/Advisory_board.pdf
• Članica svetovalne uprave od EU3D (Giuliano Amato; Mikuláš Dzurinda; Tanja Fajon; Ivan Korčok) – Horizon 2020/EU.¹⁰¹https://www.eu3d.uio.no/team/advisory-board/; dostop 21.8.2024
• Članica svetovalne uprave od The Master Economics of Globalisation and European Integration (Fulbright Scholar Program; Marshall Scholarships; Erasmus+ Scholarship; Erasmus Mundus; Heinrich Boll Stiftung; Konrad-Adenauer Stiftung; Carnegie Trust for Scotland; British Council; Aga Khan Foundation).¹⁰²https://www.master-egei.eu/other-scholarships-and-grants/

Othmar Karas

• Član Austrian People’s Party (ÖVP); politični svetovalec, 1979 – 1980; zvezni predsedujoči od Young ÖVP, 1981 – 1990; član nacionalnega izvešnega odbora, 1981 – 1991; generalni sekretar, 1995 – 1999.
• Član od EPP Bureau and Council, 1995 – .
• Član nadzornega komiteja od European Democrat Union (EDU), 1995 – .
• Član evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske European People’s Party, 1999 – 2024.
  • Vodja ÖVP v parlamentu, 1999 – 2019.
  • Pod-predsednik EPP, 2012 – 2014, 2019 – 2022.
  • Prvi pod-predsednik Evropskega parlamenta, 2022 – 2024.
  • Član od Kangaroo Group (Matej Tonin).
• Član izvršne uprave od European Forum Alpbach (Carl Bildt; Arancha González Laya; Anna Maria Corazza Bildt; Wolfgang Ischinger; Ivan Krastev; Pascal Lamy; Alois von und zu Liechtenstein; Daniel Sachs; Joseph Stiglitz; Andreas Treichl; Franz Fischler), ki je del Trilateral Commission, skupine Bilderberg in Sorosovega omrežja.
• Udeleženec od Munich Security Conference, 2025, 2026.

Pascal Lamy

• Vodilni Sorosov agent v Evropski uniji.

Philippe Laurette

• Predsednik od European Federalist Youth.
• Predsednik za mlade pri European Movement.
• Predsednik od Jean Monnet Association (Jean-Claude Trichet; Jacques Santer; Mary Robinson; Hans-Gert Pöttering; Jean-Claude Juncker; Felipe Gonzalez; Simone Veil; Valéry Giscard d’Estaing; Jacques Delors), 2022 – ; častni predsednik, 2008 – .

Jo Leinen

• Analiziran pod Predsedniki od European Movement.
• Član nemške radikalne pro-migrantske Socialdemokratske stranke, cca. 1970a – .
• Predsedujoči nemški sekciji od Young European Federalists (JEF), 1977 – 1979.
• Predsednik od Union of European Federalists, 1997 – 2005.
• Član Evropske parlamenta iz radikalne pro-migrantske Party of European Socialists, 1999 – 2019.
  • Pod-predsednik od Committee on Constitutional Affairs, 2002 – 2004; predsednik, 2004 – 2009.
  • Predsednik od Committee on the Environment, Public Health and Food Safety, 2009 – 2012.
  • Član od Delegation for relations with India, 2009 – 2014.
  • Član od Committee on Foreign Affairs, 2017 – 2019.
• Član svetovalnega odbora od Committee for a Democratic UN, 2004 – .
• Član od Energy Watch Group.
• Član od European Movement International; pod-predsednik 2005 – 2011; predsednik, 2011 – .
• Član strateškega odbora od European Policy Centre (EPC).

Javi López

• Prvi sekretar od Socialist Youth of Catalonia (JSC), 2009 – 2015.
• Sekretar za mednarodno in Evropsko politiko pri Socialist Party of Catalonia (PSC), 2014 – 2016; sekretar za evropski zagon, 2016 – 2019; član izvršnega komiteja stranke, 2019 – .
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske Progressive Alliance of Socialists and Democrats, 2014 – .
  • Član predsedstva stranke, 2018 – .
  • Predsedujoči strankinemu Environment, Climate Change and Energy Network, 2019 – .
  • So-oblikovalec ”okoljevarstvenega” European Green Deal.
  • Predsedujoči od Delegation to the Euro-Latin American Parliamentary Assembly.
  • Pod-predsednik Evropskega parlamenta, 2024 – .
• Član Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2017 – .
• Udeleženec od Forum 2000.
• Udeleženec radikalne pro-migrantske Global Progressive Mobilisation, 2026.

Lukas Mandl

• Član pro-migrantske Austrian People’s Party (ÖVP) 
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske European People’s Party, 2017 – .
  • Predsednik od Spinelli Group, 2024 – .
• Predsedujoči od Transatlantic Friends of Israel (TFI) – American Jewish Committee/Transatlantic Institute, vsaj od 2020 – .
• Upravitelj od Institute of the Regions of Europe.
• Član od Rotary International.

Ana Palacio

• Članica španske pro-globalistične / neokonservativne People’s Party.
• Članica Evropskega parlamenta iz pro-migrantske European People’s Party, 1994 – 2002.
  • Predsedujoča od Committee on Legal Affairs and Internal Market.
  • Predsedujoča od Committee on Justice and Home Affairs.
  • Članica od Delegation for relations with the Palestinian Legislative Counci, 1999 – 2002.
  • Izredno pomembno vpliva na debate o prihodnosti Evropske unije ter pri snovanju in pravnih diskusijah o reformah Evropskih pogodb.
• Španska ministrica za zunanje zadeve, 2002 – 2004.
• Udeleženka od Convention on the Future of Europe, 2002 – 2003.
• Udeleženka od World Economic Forum, 2004.
• Članica spodnjega doma španskega parlamenta, 2004 – 2006.
• Namestnica vrhovnega sodnika Španije, 2004 – 2006.
• Udeleženka od Jerusalem Summit, 2004.
• Upraviteljica vodilne pro-migrantske fundacije Carnegie Corporation of New York, 2005 – .
• Članica nadzorne uprave od Hague Institute for Internationalization of Law, 2005 – .
• Članica od UN High Level Commission on the Legal Empowerment of the Poor, 2005 – 2006.
• Višja pod-predsednica in generalna svetovalka od World Bank Group (Paul Wolfowitz), 2006 – .
• Udeleženka od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2006 – 2010, 2012, 2013, 2015, 2017, 2018.
• Udeleženka od Herzliya Conference, 2006, 2007.
• Članica Attalijeve radikalne neoliberalne Commission on the Liberalization of the French Economy (Nicolas Sarkozy; Emmanuel Macron), 2007 – 2008.
• Članica radikalnega pro-migrantskega Transatlantic Council on Migration – Migration Policy Institute, cca. 2008 – .
• Članica uprave in članica strateškega komiteja od Atlantic Council, 2008 – .
• Članica od Global Agenda Council on the Future of the European Union – World Economic Forum, 2008 – .
• Članica mednarodne svetovalne uprave od Investcorp, 2008 – .
• Članica mednarodne svetovalne uprave od Anadarko Petroleum Corporation, 2008 – .
• Članica mednarodne svetovalne uprave od Council on Foreign Relations, vsaj od 2009 – .
• Članica Sorosovega European Council on Foreign Relations, 2009 – .
• Članica uprave od Notre Europe.
• Članica politične uprave pro-izraelskega / pro-muslimanskega / pro-migrantskega Institute for Strategic Dialogue. 
• Imenovana za posebno svetovalka glede Justice, Fundamental Rights and Citizenship pri pod-predsedniku Evropske komisije, 2010 – .
• Višja strateška svetovalka od Albright Stonebridge Group (Madeleine Albright), cca. 2010 – .
• Piše za mednarodno strateško medijsko organizacijo Project Syndicate (George Soros), 2011 – .
• Imenovana Senior Fellow od Jackson School of Global Affairs – Yale University, 2011 – 2012.
• Gostujoča profesorica na Edmund A. Walsh School of Foreign Service – Georgetown University, 2014 – .
• Članica svetovalne uprave od Elcano Royal Institute.
• Članica akademskega odbora pro-migrantskega Wilfried Martens Centre for European Studies (ozadje EPP).
• Članica višjega omrežja od European Leadership Network; članica od Task Force on Cooperation in Greater Europe.
• Članica od Global Leadership Foundation.
• Članica svetovalne uprave od Institut Montaigne.
• Častna so-predsedujoča od World Justice Project.
• Članica svetovalne uprave od Initiative for a Renewed Transatlantic Partnership – Center for Strategic and International Studies.
• Članica svetovalne uprave od Aspen Institute Italia – Aspen Institute.
• Članica svetovalne uprave od New Pact for Europe.
• Članica mednarodnega svetovalnega odbora od American Jewish Committee / Transatlantic Institute.
• Članica svetovalne uprave od Energy Futures Inititative.

Domènec Ruiz Devesa

• Mlajši profesionalni sodelavec od World Bank Group, 2006 – 2008.
• Uradnik za razvoj pri Club de Madrid (Milan Kučan; Danilo Türk), 2013
• Član radikalne pro-migrantske Spanish Socialist Workers’ Party (PSOE).
• Kariero začne pri skrajnem levičarju Jonásu Fernándezu (PSOE) iz Spinelli Group, 2014 – 2019.
• Član Evropskega parlamenta iz radikalke pro-migrantske Progressive Alliance of Socialists and Democrats, 2019 – 2024.
  • Član od Intergroup on Climate Change, Biodiversity and Sustainable Development.
  • Član od European Parliament Intergroup on LGBT Rights.
  • Član od European Parliament Intergroup on Trade Unions.
  • Član od Spinelli Group.

Christelle Savall

• Analitična pripravnica pri švicarskem Partners Group Holding AG ($180 milijard kapitala), 2016.
• Zakladnica od Union of European Federalists France, 2016 – 2017.
• Pripravnica za suvereno svetovanje pri Rothschild & Co., 2017.
• Nižja uradnica za vodenje transakcij pri European Investment Bank, 2018 – 2022; pomočnica uradnika za finančni nadzor, 2022 – 2025; pridružena uradnica za posocija, 2025 – .
• Višja pod-predsednica od Young European Federalists – UEF, 2020 – 2023.
• Predsednica od Union of European Federalists Luxemburg, 2026 – .

Nicolas Schmit

• Svetovalec stalnega predstavnika Luksemburga v EU, 1990 – 1991.
  • Vodja medvladne konference, ki vodi do Maastricht Treaty.
• Direktor za ekonomske in evropske zadeve in razvojno sodelovanje na ministrstvu za zunanje zadeve, 1991 – 1998. 
• Član od Convention on the Future of Europe, 2002 – 2003.
• Luksemburški ministrski delegat za zunanje zadeve in migracije, 2004 – 2009. 
• Luksemburški minister za delo, 2009 – 2018.
• Član Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske The Party of European Socialists (PES), 2019 – 2024.
  • Član od Committee on Employment and Social Affairs.
• Udeleženec sestanka za ustanovitev EU Business Alliance for Just Transition (Etienne Davignon; Ilham Kadri – Solvay) – CSR Europe (Etienne Davignon;), 2022.
• Udeleženec konference State of Europe – Friends of Europe, 2023.
• Predsednik skrajno levičarske pro-migrantske Foundation for European Progressive Studies (del Rockefellerjevega in Sorosovega omrežja preko PES), 2025 – .
• Udeleženec radikalne pro-migrantske Global Progressive Mobilisation, 2026.

Lieven Taillie

• Glavni urednik od Brussels Morning.
• Predsednik belgijskega sektorja od Association of European Journalists, 2013 – ; častni predsednik.
• Direktor od Jean Monnet Association.

Luca Visentini

• Generalni sekretar od European Trade Union Confederation (ETUC), 2015 – 2022.
• Udeleženec od World Economic Forum, 2017, 2019, 2020.
• Skorumpirani generalni sekretar od International Trade Union Confederation, 2022 – 2023.
  • Aretiran in suspendiran zaradi podkupovalne afere pri organizaciji svetovnega prvenstva v Katarju, 2023.
  • V korupcijsko afero so vpleteni številni Sorosovi agenti iz Evropskega parlamenta in EU. Visentini sprejme podkupnino od Antonija Panzerija iz pro-migrantske The Party of European Socialists (PES), ki je hkrati Sorosov agent v Evropskem parlamentu.

Andrea Wechsler

• Višja svetovalka pri McKinsey & Company Inc., 2003 – 2005.
• Članica nemške pro-migrantske Christian Democratic Union.
• Bila Max Weber Fellow na European University Institute (EUI), 2011 – 2013.
• Članica Evropskega parlamenta iz radikalne pro-migrantske European People’s Party, 2024 – .

Klaus Welle

• Član nemške pro-migrantske Christian Democratic Union of Germany (CDU), 1991 – .
• Upravitelj od Konrad Adenauer Foundation (ozdje CDU).
• Generalni sekretar od European People’s Party (EPP), 1999 – 2003.
• Generalni direktor za notranjo politiko Evropskega parlamenta, 2004 – 2007.
• Vodja kabineta predsednika Evropskega parlamenta, 2007 – 2009.
  • Šerpa za pogajanja o Lisbon Treaty.
• Generalni sekretar Evropskega parlamenta, 2009 – 2022.
  • Sprejetje Lisbon Treaty.
• Udeleženec od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2011, 2013, 2015, 2017, 2018.
• Član izvršnega odbora od Fondation Jean Monnet pour l’Europe, 2015 – .
• Gostujoči profesor na London School of Economics.
• Predsedujoči akademskemu odboru na pro-migrantskem Wilfried Martens Centre for European Studies (ozadje EPP), 2023 – .
• Svetovalec od European Horizons – Yale University.
• Član od Colin Powell School for Civic and Global Leadership, 2023 – .

Slavoj Žižek

• Vodilni skrajno levičarski trol.

European Round Table of Industrialists

https://archive.corporateeurope.org/eurinc/chap2_1.html

Association for the Monetary Union of Europe (AMUE)

• Člani direktorske uprave in sodelavci od AMUE
• Committee for the Monetary Union of Europe (CMUE)
• Člani od CMUE

Association for the Monetary Union of Europe (AMUE) je leta 1987 v Parizu ustanovljena korporativna interesna skupina, ki uradno nastane na pobudo Valéryja Giscard d’Estainga in Helmuta Schmidta in katere namen je voditi kampanjo za enotno evropsko valuto. AMUE nastane kot sestrska organizacija od leta 1986 ustanovljenega Committee for the Monetary Union of Europe oz. Giscard-Smhnidt Committee for the Monetary Union of Europe. AMUE pa je v resnici ustanovljen s strani Bilderbergerske European Roundtable of Industrialists (ERT) in njenih vodilnih članskih korporacij, kot so Fiat, Philips, Rhône-Poulenc, Solvay in Total. Dejansko pa predstavlja AMUE 400 vodilnih podjetij in bank. Kljub temu, da deluje AMUE kot pod-veja od ERT, pa tega ne omenja v svojih uradnih publikacijah. Sama AMUE, ki deluje predvsem na monetarnih problemih, pa je pomembna tudi za kasnejši nastanek Maastricht Treaty leta 1992.¹⁰³https://archive.corporateeurope.org/eurinc/chap2_5.html Ustanovni predsedujoči od AMUE Wisse Dekker, je hkrati predsedujoči od ERT in podjetja Philips. Dekker pa je tudi eden od vodilnih ustanoviteljev evropskega skupnega trga.

AMUE deluje na evropski monetarni integraciji vse do aprila leta 2002. V vsem tem času pa tesno sodeluje z evropskimi in nacionalnimi politiki, kot tudi z akademiki. Namen tega sodelovanja je zavzemanje za integracijo in iskanje načinov za ustanovitev European Monetary Union in zagotovitev njenega uspeha.¹⁰⁴Stefan Collignon & Daniela Schwarzer. Private Sector Involvement in the Euro – The power of ideas. Routhledge, Taylor & Francis Group. 2003. Str. 3. Vsaka država članica Evropske unije ima v upravi vsaj enega do dva predstavnika. Na prvem sestanku so člani uprave tudi zastavili splošne smernice, da bi ohranili industrijska podjetja kot vodilne avtoritete od AMUE. Vsaj glede na uradne trditve, so predstavniki AMUE menili, da enotni trg zahteva aktivno udeležbo podjetij, medtem, ko bi bile banke bolj naklonjene k temu, da bi imele koristi on monetarne nestabilnosti, ki jo prinašajo krožni menjalni tečaji.

Člani direktorske uprave in sodelavci od AMUE

Ključni člani direktorske uprave AMUE – 

• Viscount Étienne Davignon
  • So-ustanovitelj od AMUE.
• Cornelis van der Klugt
  • Dela za podjetje Philips (predvsem v Južni Ameriki), 1950 – ; član direktorske uprave, 1978 – .
  • Predsedujoči podjetju Philips, 1986 – 1990.
  • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1987.
  • Ustanovni predsednik od AMUE, 1987 – .
  • Član od America – European Community Association, vsaj od 1991 – .
• François-Xavier Ortoli
  • Tesno sodeluje z Bernardom Clappierjem, med ustanavljanjem skupnega trga in Treaty of Rome, cca, 1955 – 1957
  • Udeleženec prvega srečanja od European Commission, 7. januar 1958.
    • Generalni direktor za notranji trg, 1958 – cca. 1962.
  • Vodja kabineta francoskega premierja (Georges Pompidou), 1962 – 1966.
  • Član francoske stranke Union of Democrats for the Republic, 1968–1976.
  • Francoski minister za izobraževanje, 1968.
  • Francoski minister za ekonomijo, 1968 – 1969.
  • Član od European People’s Party.
  • Predsednik Evropske komisije, 1973 – 1977.
  • Pod-predsednik Evropske komisije za ekonomske in monetarne zadeve, 1977 – 1984.
    • However, he laid the basis of what was later to become the single European currency with the introduction of the European Monetary System and the ECU currency accounting unit. … Rather unusually he was asked by the French government to stay on as commission vice-president for economic and monetary affairs. Ironically he initially thought Jenkins’ plans for eventual monetary union – strongly backed by the German chancellor Helmut Schmidt and France’s president Valéry Giscard D’Estaing – were too ambitious and idealistic. But he later expressed confidence that the successful running of the EMS would lead to monetary union and, indeed, that sooner or later Britain would be part of it.¹⁰⁵https://www.theguardian.com/news/2007/dec/10/guardianobituaries.eu
  • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1977.
  • Član francoske stranke Rally for the Republic, 1978 – 2002.
  • Udeleženec ustanovnega srečanja od European Round Table of Industrialists, 1983.
  • Generalni direktor vodilnega francoskega naftnega podjetja Total S.A., 1984 – 1990; predsednik, 1990 – .
    • When Ortoli left the commission in 1984, it was the French socialist prime minister Laurent Fabius who appointed him as chairman of the influential petroleum giant, Total, becoming its non-executive president in 1990.¹⁰⁶https://www.theguardian.com/news/2007/dec/10/guardianobituaries.eu
  • Zakladnik od AMUE, 1987 – .
  • Predsednik francoskega združenja delodajalcev CNPF International, 1989 – .
  • Direktor od Marceau Investissements.
  • Član francoske stranke Union for a Popular Movement, 2002 – 2007.
• Giovanni Agnelli
  • Pod-predsednik od AMUE, 1987 – .
• Wisse Dekker
  • Dela za južno-azijsko podružnico podjetja Philips Main Country Group, 1948 – .
  • Ustanovni pokrovitelj od American European Community Association, 1981 – .
  • Generalni direktor od Philips, 1982 – 1986; predsedujoči nadzorni upravi, 1986 – .
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1982, 1984.
  • Ustanovni član od European Round Table of Industrialists, 1983 – ; predsedujoči, 1988 – 1992.
  • Eden ključni so-ustanoviteljev skupnega trga.
  • Ustanovni predsednik od AMUE, 1987 – 1991.
• Jean René Fourtou
  • Generalni direktor kemičnega in farmacevtskega velikana Rhône-Poulenc, 1986 – ; nadzoruje njegovo privatizacijo in razdrobitev, 1993 – .
  • Član od European Roundtable of Industrialists, 1996 – 2004.
  • Generalni direktor in predsedujoči investicijskemu podjetju Vivendi Universal, 2002 – 2005. predsedujoči nadzorni upravi, 2005 – 2014.
  • Pomemben podpornik predsedniške kandidature Nicolasa Sarkozyja.
  • Član uprave od Maroc Telecom.
  • Pod-predsedujoči nadzorni upravi od AXA Group.
  • Član uprave od Société Générale.
  • Član uprave od Nestlé.
  • Član uprave od Generali, 2013 – .
  • Predsedujoči nadzorni upravi od Canal+.
  • Član uprave od NBCUniversal.
• André Leysen
  • Dela za družinsko ladjarsko podjetje Ahlers N.V., 1952 – 1976.
  • Član nadzorne uprave od Agfa Gevaert Group, 1974 – ; predsedujoči izvešnemu komiteju, 1979 – 1984; predsedujoči nadzorni upravi, 1984 –  vsaj do 2001.
  • So-ustanovitelj in vodja mednarodnega založnipkega podjetja za časopise in revije VUM, 1976 – 1978.
  • Član od Trilateral Commission, vsaj od 1982 – vsaj do 2006.
  • Pod-predsedujoči od Philips, 1983 – 1999.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1983, 1984, 1988.
  • Predsedujoči od Federation of Belgian Enterprises, 1984 – 1987.
  • Član uprave od BMW, 1988 – 1997; pod-predsedujoči od BMW AG, 1997 – 1998.
  • Član nadzorne uprave od Deutsche Bank, 1988 – 1999.
  • Član od European Round Table of Industrialists, 1989 – 2002.
  • Edini tuji član uprave nemške državne agencije za privatizacijo vzhodno-nemških podjetij Treuhandanstalt, cca. 1992 – .
  • Član uprave od Bayer AG, – 2002.
  • Član uprave od Deutsche Telekom.
  • Član uprave od Hapag-Lloyd.
  • Član nadzorne uprave od E.on AG.
  • Član uprave od Schenker AG.
  • Njegov sin je super elitni Thomas Leysen.
    • Vodja publicističnega podjetja VUM, 1978 – .
    • Član od Trilateral Commission, vsaj od 2008 – .
    • Član nadzornega komiteja skupine Bilderberg, 2011 – .
    • Predsedujoči od KBC Group, 2011 – 2020.
    • Član od European Round Table of Industrialists.
    • Upravitelj od Friends of Europe, 2021 – .
    • Predsedujoči pro-migrantski King Baudouin Foundation, 2016 – 2021.
• Hans Merkle
  • Vplivni nacistični ekonomist in generalni direktor nacistične Reichsvereinigung Textilveredelung (izgradnja kartelnega sistema v tekstilni industriji), 1942 – 1945.
  • Član uprave od Ulrich Gminder AG, 1949 – 1958.
  • Izredno tesno povezan z vodilno nemško stranko CDU in njihov pomembni svetovalec, – 1979.
    • Organizira ustanovitev od Gesellschaft zur Förderung der Wirtschaft Baden-Württemberg, preko katerega se pere denar za donacije stranki, zaradi česar je kasneje kaznovan s kaznijo v višini 600,000 DM.
  • Član uprave od Robert Bosch GmbH, 1958 – ; generalni direktor od 1963 – ; član nadzorne uprave, 1984 – ; predsedujoči nadzorni upravi, cca. 1984 – 1993.
    • Partner in predsedujoči od Robert Bosch Industrietreuhand KG, – 1993.
  • Član uprave od Robert Bosch Stiftung (Henry Kissinger, 1980a – ), cca. 1984 – .
    • Fundacija ima v lasti 92% podjetja.
    • Tesen prijatelj ključnega Rockefellerjevega agenta in globalista Kissingerja.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1966, 1967, 1971.
  • Udeleženec večerje mednarodnega svetovalnega odbora pri Rockefellerjevi Chase Manhattan Bank, 1974.
  • Častni član od Heidelberg Academy of Sciences, 1976 – .
  • Član od European Round Table of Industrialists, 1983 – .
  • Član od Atlantic Institute for International Affairs.
  • Član skrivnega ”okoljevarstvenega” 1001 Club.
  • (Uradno) postane član na prošnjo Helmuta Schmidta od AMUE, 1987 – 1992.
  • Član od Carnegie Bosch Institute for Applies Studies in International Management, 1990 – .
    • Ustanovitelj Henry Kissigner.
• Wilfried Guth
  • Kariero začne pri Deutsche Bundesbank, 1953 – ; vodja ekonomskega in statističnega oddellka, 1958 – .
  • Izveršni direktor od International Monetary Fund, 1959 – .
  • Član izvršne uprave od Kreditanstalt für Wiederaufbau, 1962 – 1968.
  • Član izvršne uprave od Deutsche Bank, 1968 – ; tiskovni predstavnik uprave, 1976 – .
  • Udeleženec skrivnih International Monetary Conference, 1974, 1980.
  • Član uprave od Per Jacobsson Foundation (Eugene Black; Marcus Wallenberg; Hermann J. Abs; Maurice Frere; Albert E. Janssen; Jean Monnet; David Rockefeller), vsaj od 1977 – .
  • Upravitelj od Gerda Henkel Foundation, 1982 – 1993.
  • (Uradno) postane član na prošnjo Helmuta Schmidta od AMUE, 1987 – 1992.
  • Član Rockefellerjeve Group of Thirty; emeritus član, vsaj od 2006 – vsaj do 2008.
• Jacques Solvay
  • Član uprave kemičnega in farmacevtskega podjetja Solvay S. A.,, cca. 1960a – ; predsedujoč upravi in predsedujoči nadzorni upravi, 1971 – 1991.
  • Član uprave od Allied Chemical, 1966 – .
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1968, 1972, 1989.
  • Na povabilo predsednica Forda je udeleženec srečanj pri Conference Board, 1970a – .
  • Na povabilo predsednika Forda je udeleženec srečanj pri American Enterprise Institute, 1970a – .
  • Član od European Round Table of Industrialists, 1998 – vsaj do 1996.
  • Član od International Club Chateau Sainte-Anne.
    • Izjemno tesno povezan z vodilnimi osumljenci iz zloglasne pedofilske afere Dutroux.
• Carlos March Delgado
  • Član vplivne španske bankirske dinastije March, ki je obogatela s trgovanjem z orožjem in tihotapljenjem tobaka.
  • Predsedujoči od Banca March, 1974 – vsaj do 2015.
  • Pod-predsedujoči od Juan March Foundation, vsaj od 1982 – vsaj do 1993.
  • So-predsedujoči od Corporación Financiera Alba SA., ki spada pod March Group.
  • Član od Trilateral Commission, vsaj od 1982 – vsaj do 1983.
    • Predsedujoči španski sekciji.
  • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1989.
  • Ustanovitelj in predsedujoči španski sekciji od AMUE, 1989 – 1996.
    • Pomembno vpliva na špansko integracijo na enotno evropsko valuto.
  • Ustanovni član in prvi predsedujoči od Institute of Economic Studies.
  • Član uprave in pod-predsedujoči od Carrefour Group.
  • Član mednarodnega komiteja od JP Morgan.
  • Član mednarodne svetovalne uprave od Columbia University.
• Dudley Eustace
  • Pomemben britanski poslovnež, ki se je specializiral za finančno restrukturiranje, ter imel številne izvršne funkcije v nizozemskih podjetjih.
  • Pod-predsednik glavni finančni direktor od Philips, – 1999.
  • Član nadzorne uprave nizozemske javne zavarovalnice Aegon in 1997 – ; predsedujoči, 1997 – 2010.
  • Predsedujoči upravi britanski multinacionalki Smith & Nephew, 1999 – 2006.
  • Pod-predsedujoči od Hagemeyer, 1999 – 2004.
  • Glavni finančni direktor nizozemske multinacionalke Ahold, 2003 – .
  • Član uprave od VNU (The Nielsen Company), 2006 – 2009.
  • Pod-predsedujoči nadzorni upravi nizozemskega telekomunikacijskega podjetja KPN.
  • Član nadzorne uprave od Stork N.V. (Wim Kok; Cees van Lede), 2007 – .
• Karl-Hermann Baumann
  • Član upravnega odbora od Siemens AG, vsaj od 1991 – 1998; predsedujoči nadzorni upravi, 1998 – 2005.
  • Član svetovalne uprave od Deutsche Banke, vsaj od 1992 – .
  • Član nadzorne uprave od Allianz AG, – 2001.
• Belmiro de Azevedo
  • Eden najbogatejših Portugalcev in zemljanov, ki ima ob smrti leta 2017 med $1,5 – $2 milijardi.
  • Ima kontrolni delež v vodilnem portugalskem mednarodnem konglomeratu Sonae SGPS.
• Theodore Papalexopoulos
  • Član elitne grške družine Papalexopoulos.
  • Dela za družinsko podjetje Titan Cement, 1961 – ; pod-predsednik in upravni svetovalec.
  • Sodeluje z Evropsko komisijo glede grškega članstva, 1976 – 
  • Predsednik od Hellenic Federation of Enterprises, 1982 – 1988.
  • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1989, 1993.
  • Član od European Round Table of Industrialists.
  • Ustanovni član in častni predsednik od Foundation for Economic and Industrial Research (IOBE).
  • Ustanovni član in predsednik od Greek-Turkish Business Council Cooperation.
  • Ustanovni član in častni predsednik od “Citizens’ Movement for an Open Society” (George Soros).
  • Ustanovni član in prvi predsednik od Transparency International-Greece.
  • Član častnega komiteja od Hellenic Foundation for European and Foreign Policy (Eliamep).
• Sir Brian Garraway
  • Finančni direktor tobačne divizije pri British American Tobacco (BAT) Industries, 1973 – 1979, direktor, 1979 – 1992; namestnik predsedujočega, 1983 – 1992.
  • Predsedujoči regulativni upravi od Lloyd’s of London, 1993.
  • Član uprave od AMUE.
    • Na položaju zastopa svojega nadrejenega Sir Patricka Sheehyja iz največjega proizvajalca cigaret na svetu British American Tobacco (BAT) Industries.
      • Dela za British-American Tobacco, 1950 – .
      • Edini britanski industrialec, ki je član od Action Committee for the United States of Europe.
      • Pod-predsedujoči od British American Tobacco (BAT) Industries, 1976 – 1982; predsedujoči, 1982 – 1995.
      • Član odbora in financer od Royal Institution of International Affairs.
        • In the late-1980s, BAT co-sponsored Chatham House’s “project on the Internal Market, which culminated in the publication of Europe’s Domestic Market”.¹⁰⁷https://www.tobaccotactics.org/article/chatham-house/
      • Član od European Round Table of Industrialists.
      • Udeleženec zasedanj skupine Bilderberg, 1985, 1986, 1993.
      • Član uprave od The Spectator.
• Bertrand de Maigret
  • Izvršni pri Rockefellerjevi Chase Manhattan Bank v Parizu, 1968 – 1970.
  • Član mestnega odbora v Parizu, 1970 – 1978.
  • Član nacionalnega podpornega komiteja med predsedniško kampanjo Valeryja Giscard-d’Estainga, 1974; predsednik, 1975 – 1978.
  • Član spodnjega doma francoskega parlamenta, 1978 – 1981.
    • Član zunanje politične komisije in član finančne komisije.
  • Dela v zasebnem sektorju, 1981 – 1987.
  • Generalni sekretar od AMUE, 1987 – 2004.
  • Sodeluje na razgovorih na visokem nivoju in seminarjih o mednarodni monetarni koordinaciji pri Per Jacobsson Foundation, cca. 1987 – cca. 1994.
• Cesare Romiti
  • Kariero začne pri kemičnem podjetju Bombrini Parodi Delfino, 1947 – .
    • Ko se podjetje leta 1968 združi s podjetjem Snia Viscosa, postane generalni finančni direktor.
  • Generalni direktor od IRI – Institute for Industrial Reconstruction, 1970 – .
  • Namestnik direktorja od Alitalia, cca. 1970 – .
  • Dela za izalijansko državno cestno podjetje Italstat, cca. 1973 – .
  • Generalni direktor podjetja Fiat, 1980 – 1985; predsedujoči (na položaju zamenja Giannija Agnelllija), 1996 – 1998.
    • Vpleten v številna kriminalna dejanja, od poneverjanja računov podjetja do dovčnih prevar in nelegalnega plačevanja oz. podkupovanja politikov – 1980 – 1982.
  • Udeleženec zasedanja skupine Bilderberg, 1987.
  • Član od Aspen Institute Italia.
  • Član od European Round Table of Industrialists.
  • Predsedujoči od RCS Quotidiani S.p.A., 1998 – 2004.
  • Predsednik od Italian China Institution, 2000 – ; predsedujoči, 2004 – .
  • Svetovalni profesor na Donghua University.
• Daniela Schwarzer
  • Vodja informacijskega oddelka od AMUE, 1996 – 1999.
  • Dela za Financial Times Deutschland, 1999 – 2004.
  • Dela za German Institute for International and Security Affairs, 2004 – 2013; vodja evropske raziskovalne skupine 2008 – 2013.
  • Udeleženka od Halifax International Security Forum, 2011.
  • Imenovana Fellow pri Weatherhead Center for International Affairs (imanovan ”CIA at Harvard”) na Harvard University, 2012 – 2013.
  • Udeleženka od Brussels Forum – German Marshall Fund of the U.S., 2012 – 2015, 2017, 2018.
  • Udeleženka od GLOBSEC, 2013, 2025.
  • Članica nadzorne uprave od BNP Paribas, 2014 – .
  • Udeleženka od Munich Security Conference, 2015 – 2020, 2022 – 2026.
  • Generalna direktorica in članica uprave od German Council on Foreign Relations, 2016 – 2021; častna članica uprave, 2021 – .
  • Govornica na temo Germany and the Fate of Open Society in Europe pri Sorosovi Central European University, 2018.
  • Članica od Trilateral Commission, 2020 – .
  • Bila Fellow pri Belfer Center for Science and International Affairs (tesno povezan s Trilatral Commission) – Harvard University, 2020.
  • Svetovalka visokega predstavnika in pod-predsednika Evropske komisije Josepa Borrella (član od ECFR), 2020 – 2022.
  • Izvršna direktorica za Evropo in srednjo Azijo pri Open Society Foundations, 2021 – 2023.
  • Častna profesorica na Otto-Suhr-Institut für Politikwissenschaften – Freie Universität Berlin, 2021 – .
  • Članica svetovalne uprave pri Sorosovem European Council on Foreign Relations, cca. 2023 – 
  • Članica izvršne uprave radikalne pro-migrantsje Bertelsmann Stiftung, 2023 – .
  • So-poročevalka pri Working Group on Reform and Enlargement of the European Union, 2023.
  • Članica svetovalne uprave od Jacques Delors Centre – Hertie School. 
  • Neizvršna članica uprave od Jacques Delors Institute.

Committee for the Monetary Union of Europe (CMUE)

Ponekod se kot starševsko organizacijo od AMUE omenja tudi decembra leta 1986 ustanovljen Committee for the Monetary Union of Europe (CMUE) oz. Giscard–Schmidt Committee for the Monetary Union of Europe, kar pa se zdi, da je napačna trditev. Veliko bolj natančna se zdi ugotovitev, da sta obe pod-skupini Bilderbergov oz. ERT, saj sta praktično sestavljeni iz istih članov. S tem, da so se člani od AMUE vključevali v obsežne javne kampanje. Pri tem je potrebno poudariti, da se Giscard in Schmidt poznata vse od zgodnjih 1950ih, ko sta skupaj pri Monnetjevem Action Committee for the United States of Europe,¹⁰⁸https://fedtrust.co.uk/valery-giscard-destaing-a-european-dreamer/ ter da se oba leta 1956 izobražujeta preko International Visitor Leadership Program na State Departmentu.

Namen ustanovitve CMUE je lobiranje za ustanovitev European Monetary Union. CMUE je sestavljen iz 21 nekdanjih ministrov, tedanjih predsednikov bank in vodilnih poslovnih vodij. CMUE pa preneha delovati kmalu po sprejetju Maastricht Treaty.

By the end of May [1987], a few weeks before the next CMUE meeting in Brussels, Valéry Giscard d’Estaing received Giovanni Agnelli, the President of Fiat, Cornelis van der Klugt, President of Philips, Jean-Réné Fourtou, the new President of Rhône-Poulenc, François-Xavier Ortoli and Paul Mentré together with Bertrand de Maigret for a lunch at his private home at 11, rue de Benouville in Paris’s prestigious sixteenth arrondissement. In the aristocratic environment covered by paintings and historic memorabilia and with a beautiful view onto the garden, Giscard explained to his guests the idea of building up a group of influential European entrepreneurs who could push political leaders towards completing Monetary Union. He and Schmidt had created the EMS to provide monetary stability for Europe. But with the single market arriving in 1992, it was important to go a decisive step further. The Ecu had already become a European currency in financial markets and they as business leaders with pan-European interests could develop its use within their own companies. This would help politicians to push for institutional changes. … They agreed with the founders of the EMS that they had to do something in order to overcome ‘Eurosclerosis’.74 But they did not see clearly what to do with his idea, so they asked de Maigret to set up a programme and check the legalities of setting up an association. While de Maigret was working along these lines, Cornelis van der Klugt met separately with Agnelli
and two other business leaders in Eindhoven in August without informing de Maigret. The Philips Chairman was still hesitating to commit to the new project. He was careful to keep his autonomy with respect to Europe’s two elder statesmen and did not want to be seen as the financial supporter of any political movement or party. After he received de Maigret’s initial projects in the summer, it took him two or three months until he finally responded favourably. On 6 October 1987, the formal founding meeting of the Association for the Monetary Union of Europe (AMUE) took place in Agnelli’s office in the via Marconi in Turin.¹⁰⁹Stefan Collignon & Daniela Schwarzer. Private Sector Involvement in the Euro – The power of ideas. Routhledge, Taylor & Francis Group. 2003. Str. 57.